Zadnji dan našega bivanja v Luksorju smo namenili levemu bregu Nila - zahodni breg, breg mrtvih. Mesto živih, samo mesto Luksor in templja sta na desnem, vzhodnem bregu Nila.
V Luksorju sva bivala še vedno na naši barki, ki je bila zasidrana v bližini novega mosta čez Nil.
Čeprav ni bilo tako blizu do centra, ob pristanišču je samo ena restavracija in nekaj trgovinic, je bilo vseeno udobno - plavajoči hotel 5*, pa še pakirati se ni treba.
Ta dan smo šli še na izletek z barčico po Nilu, prvotna zamisel je bila, da bi pluli s feluko, zgodovinsko barko; s takimi so se vozili še v starih časih. Ampak, žal, ta dan sploh ni bilo vetra in jadro ne bi imeli s čim napeti.....
Tako feluko smo zamenjali za običajno barko, v kateri vozijo turiste. Edino smo upali, da pri tej barki ne bo držal rek "kakor barko poimenuješ, tako bo plula" :)
Vse se je lepo izšlo, če ne - ne bi sedaj pisala teh vrstic ;)
V takih krajih še posebej čutiš utrip časa. Nil pa je reka, kjer čas kar teče skupaj z vodo. Gledala sem v vodo in razmišljala, morda prav tu je na svoji feluki plul Veliki Ramzes in pravtako gledal v vodo in si zamišljal nove templje in palače.
Na zahodnem bregu "palače" so bolj enostavne in kot Karnak, nikoli dokončane :)
Za tisto goro v ozadju pa je Dolina Kraljev in Kraljic z njihovimi grobnicami. Mi smo obiskali Dolino Kraljev. Na žalost fotografirati se tam ne sme, zato sledijo slike še vedno z naše plovbe z barčico.
To, da je prepovedano fotografiranje v Dolini Kraljev, je posledica dejstva, da bliskavice fotoaparatov kvarijo freske v grobnicah. Ko se je to ugotovilo, so prepovedali fotografirati znotraj grobnic. Vendar pa turisti so še vedno na skrivaj fotografirali freske. Potem pa, da bi se izognili takim primerom, so prepovedali vstop v Dolino kraljev z opremo, foto in video. Tako zaradi številnih neodgovornih turistov, vsem turističnim navdušencem po svetu je onemogočeno, da bi naredili tukaj kako sliko.
Dolina sama zase ne predstavlja nič posebnega - skale, kamenje in prah. Vročina, niti sapice vetra, niti trohice zelenja. Ne bi imeli kaj videti, če ne bi en "vendar". Ta kraj je na zahodnem bregu Nila, v bližini Tebe, tekom več kot pet stoletij se je uporabljal faraonami Novega Kraljevstva kot njihovo zadnje zatočišče. Ta tradicija se je začela z Tuthmosesom I. Zdi se, da je ta vojaški in praktični faraon odločil, da ne bo porabil denar za postavitev piramide, temveč bo izbral cenejši način za ustvarjanje svojega zadnjega zatočišča - izklesati grobnico v skali. Do sedaj so arheologi našli nekaj manj kot 70 grobov. Slavna grobnica Tutankamona je tudi v Dolini kraljev.
Večina grobnic je bila izropanih. Popolnoma nedotaknjena je ostala grobnica Tutankhamona - roparji je enostavno niso našli, saj je bila pod drugim grobom. Prav zaradi grobnice je Tutankamon postal slaven. V njej so najdeni in zlati sarkofag, ki je okrašen s turkizami (ki tehtajo več kot 110 kg) in maska prav tako v celoti izdelana iz zlata, in na tisoče dragocenih izdelkov.
Sam Tutankhamon ni odigral pomembne vloge v zgodovini države, saj postal je faraon pri rosnih 10 letih, de facto so vladali njegovi regenti. Umrl je pri 19 letih, najbrž zaradi poškodbe pri lovu. Ker je umrl tako mlad, nihče še njegove smrti ni pričakoval, zato tudi njegova grobnica ni niti največja niti najlepša. Je pa bila najbolj polna :)
Spodaj so prostori z grobnicami raznih svetnikov in drugih veljakov, ki so bili pokopani v dolini poleg hrama Hatčepsut.
Od parkirišča do vhoda v hram so nas zapeljali z avto-vlakcem, kar na teh temperaturah pride zelo prav. Se pa nismo spomnili kaj zakričati v sredini, saj menda je tukaj neverjeten odmev.
Hatčepsut je hči Tutmosesa I, ki je bil začetnik Novega kraljevstva.
Hatčepsut je bila poročena s Tutmosesom II, vladala je skupaj z njim, bilo ji je všeč in šlo ji je zelo dobro. Zato, ko je mož umrl, je vladala ona namesto še majhnega sina Tutmosesa III. Njen sin je po njeni smrti postal eden največjih vladarjev Egipta.
Hatčepsut je bila zelo ustvarjalna vladarka, ni se udeleževala vojn, hodila pa je v gospodarske odprave in pohode in prinašala v Egipt veliko dobrin iz teh odprav.
Na mnogih slikah v hramu je zarisano, kako ljudje ji prinašajo darove, kaj vse so ji poklanjali in kaj vse je prinesla v domovino. Ker mnoge slike v hramu so pod streho, so še dobro ohranjene barve.
Hatčepsut je pogosto samo sebe predstavljala ljudem kot hči boga Amon-Raja. Torej skoraj boginja.
Da bi pokazala svojim državljanom, da se v ničemer ne razlikuje od faraonov-moških, je veliko krat dala samo sebe upodobiti z brado.
Hatčepsut je vladala skoraj 22 let.
Moderna znanost je naredila anlizo mumije, za katero menijo, da je Hatčepsutina, da bi ugotovili, zakaj je ta umrla. Menda je umrla okrog svojega 50 leta, predvsem zaradi bolezni, najbrž raka jeter, artritisa, diabetisa... Prav suhica takrat ni bila.
Hatčepsut je zelo veliko gradila v Egiptu, več od nje najbrž je ustvaril samo Ramzes II.
Za ogled tega hrama zadostuje kaka urica časa, ker ni tako razvejan in ni tako veliko prostorov.
Pogled od daleč pa je veliko bolj navdušujoč kot od blizu.
Obstajali so teorije, da kolone v Akropolisu v Grčiji so narejene v enakem slogu kot v hramu Hatčepsut. Hram v Egiptu je bil zgrajen dobrih 1000 let prej.
Kipi Hatčepsut s ključem življenja.
Naredi svoj vtis tudi gora, pod katero stoji hram.
Oh, ja - zelo pomembno, da se s seboj vzame vedno dovolj vode, pa čeprav čez pol ure rata že topla. Mi v uri-dveh ogledov spili po liter - liter in pol vode na vsakega.
Po obisku hrama Hatčepsut smo obiskali še zadnjo na našem planu znamenitost v Luksorju - pojoča Memnonova kolossa. Še pred njimi so ostanki ogromne palače egiptovskih kraljev. Ker pa so palače gradili iz blatnih opek, jih je sčasoma odplavilo z vodo, ostali so le kamnita temelja in kipi.
Memnon je mitološki kralj Egipta in Etiopije, sin Tithonusa in Aurore, ki ga je poslal njegov oče, da bi Trojancem pomagal. Bil je obdan z Grki, se junaško boril in padel od roke Ahila. V resnici pa, ti dvadesetsmetrska kipa upodabljata faraona Amenhotepa III, ki je živel 200 let pred trojansko vojno.
Zakaj je kip pojoči? Težko je dati natančen odgovor. Prvič, "poje" samo južni kolos. Oba kipa sta bila dosti poškodovana ali od potresa ali od rok vandalov. Obstaja hipoteza, da pri segrevanju s sončnimi žarki razpok v kipu, je prihajalo do vibracije, ki je ustvarjala zvok, kot da bi nekdo zastokal.
Drugič, zdaj kipi že dolgo delno rekonstruirani, po rekonstrukciji se je "petje" ustavilo. Zato zdaj je nemogoče podati natančne in jasne odgovore na vprašanja o petju.
Avtobus nas je zapeljal do ploščadi pred spomenikoma, greva ven, ogledujeva, se slikava ipd... Se ozrem nazaj - NIHČE drugi (a bilo nas je 6 oseb!) ni niti stopil ven iz avtobusa, da bi se približal temu velikanu. To me je čisto pretreslo. Pripelješ se 5000 km proč, pa ne stopiš iz avtobusa 10 metrov?? Še Freddy mi je delal - greva hitro, vsi samo nas čakajo.... OOOOO, tega pa nisem razumela, vročina gor ali dol...
Še spominska fotka ob železniški postaji. Tujci se lahko peljejo samo na določenih vlakih (menda, boljših od tistih, v katerih se lahko vozijo domačini).
Naš vlak je štartal že v Aswanu (osebno se mi zdi, da bi bilo bolje, da bi križariti začeli v Luksorju do Aswana in od tam z vlakom v Kairo). Rezervirano smo imeli 2-mestni kupeji v spalniku + večerja na vlaku. Predstavljali smo si to dogodivščino kot neke vrste Orient Express. Začelo se je tako, da smo bili na peronu in izvedeli, da naš vlak zamuja vsaj uro - ker nekje so zaprli poti, ker so ljudje štrajkali, ker niso dobili plač. Zdaj se že ne spomnim, a so to štrajkali železničarji ali še kdo. Na postaji so povečini domačini, tudi če je bil kak tujec, se je čisto zlil z okolico. Zato so v nas uperjeni radovedni pogledi, a nič pretiranega.
Ker niti natančno ne vemo kdaj bo dejansko prišel vlak, gremo v čajnico kar na železniški. Naš šofer je z nami (najbrž je mislil, da nas bo moral še v kak hotel peljati...). Kafič je kot iz 70-h let pri nas. Občutek je, da ni najbolj čisto, je pa klimatizirano in strežejo nekaj za spiti. Naročimo čaj po egipčanskih navadah. Ni napačno, čeprav oprema kot v drugi svetovni vojni :)
Vlak prispe z 2-urno zamudo. Naš vagon je zadnji. Kupe je tudi skoraj na koncu. Stopimo notri v kupe in se oba začneva na glas smejati.... Ker tako mikenega kupeja nismo pričakovali, ker vse skupaj, čeprav je z nekim smislom, ampak popolnoma smešno.... Komaj sva spravila oba kovčka noter, pa je že naš sprevodnik tu z večerjo. Večerja je po principu obrokov na letalu - zaprte posodice, vse je pogreto, pravzaprav za na vlak je kar OK.
Naš posnetek na YouTube: Večerja na vlaku
Freddy sicer niti ni mogel kaj prida pojesti, vse se mu je upiralo na tem vlaku. In je zato bil kaznovan - nad zgornjo polico je tako grozno pihalo iz klime celo noč, da tam nikakor ni bilo mogoče spati. Oba sva se stiskala na spodnji polici, z drugo deko pa sva ustvarila zaveso pred klimo, ker ugasniti se pa je ni dalo. Ker pa smo bili v zadnjem vagonu, na trenutke ga je tako premetavalo, da če bi slučajno uspeli vsaj za moment zadremati s stisnjenimi in zatečenimi udi, te je takoj zdrmalo, da ja, se spomniš, da si na vlaku... Skratka, zjutraj sva bila vesela, da je konec vožnje in ponavljati je ne želiva. Ostali iz naše skupinice pa so imeli boljše izkušnje, vsaj naspali so se.
Še zadnji sončni zahod v Luksorju, ob Nilu.
Posti o našem potovanju v Egipt 2012:
Hurgada & Rdeče morje
Šnorkljanje v Rdečem morju
Safari & beduin village
Pot iz Hurgade v Aswan
Abu Simbel
Križarjenje po Nilu & Kom Ombo
Križarjenje po Nilu & Edfu
Luksor & Karnak temple
Križarjenje po Nilu & Luksor
Levi breg Luksorja
Kairo & piramide
V Luksorju sva bivala še vedno na naši barki, ki je bila zasidrana v bližini novega mosta čez Nil.
Čeprav ni bilo tako blizu do centra, ob pristanišču je samo ena restavracija in nekaj trgovinic, je bilo vseeno udobno - plavajoči hotel 5*, pa še pakirati se ni treba.
Ta dan smo šli še na izletek z barčico po Nilu, prvotna zamisel je bila, da bi pluli s feluko, zgodovinsko barko; s takimi so se vozili še v starih časih. Ampak, žal, ta dan sploh ni bilo vetra in jadro ne bi imeli s čim napeti.....
Tako feluko smo zamenjali za običajno barko, v kateri vozijo turiste. Edino smo upali, da pri tej barki ne bo držal rek "kakor barko poimenuješ, tako bo plula" :)
Vse se je lepo izšlo, če ne - ne bi sedaj pisala teh vrstic ;)
Ob vodi vročina dneva se ne čuti toliko in smo lahko uživali v plovbi, si ogledovali obalo Nila in poskušali predstavljati kakšne so bile videti te pokrajine 2-3-4 tisoč let nazaj, kako so jih videli faraoni.
Sedaj na vzhodnem bregu je zgrajeno kar nekaj luksuznih hotelov, pluli pa smo tudi mimo Zimske palače kralja Faroukha.V takih krajih še posebej čutiš utrip časa. Nil pa je reka, kjer čas kar teče skupaj z vodo. Gledala sem v vodo in razmišljala, morda prav tu je na svoji feluki plul Veliki Ramzes in pravtako gledal v vodo in si zamišljal nove templje in palače.
Na zahodnem bregu "palače" so bolj enostavne in kot Karnak, nikoli dokončane :)
Za tisto goro v ozadju pa je Dolina Kraljev in Kraljic z njihovimi grobnicami. Mi smo obiskali Dolino Kraljev. Na žalost fotografirati se tam ne sme, zato sledijo slike še vedno z naše plovbe z barčico.
To, da je prepovedano fotografiranje v Dolini Kraljev, je posledica dejstva, da bliskavice fotoaparatov kvarijo freske v grobnicah. Ko se je to ugotovilo, so prepovedali fotografirati znotraj grobnic. Vendar pa turisti so še vedno na skrivaj fotografirali freske. Potem pa, da bi se izognili takim primerom, so prepovedali vstop v Dolino kraljev z opremo, foto in video. Tako zaradi številnih neodgovornih turistov, vsem turističnim navdušencem po svetu je onemogočeno, da bi naredili tukaj kako sliko.
Dolina sama zase ne predstavlja nič posebnega - skale, kamenje in prah. Vročina, niti sapice vetra, niti trohice zelenja. Ne bi imeli kaj videti, če ne bi en "vendar". Ta kraj je na zahodnem bregu Nila, v bližini Tebe, tekom več kot pet stoletij se je uporabljal faraonami Novega Kraljevstva kot njihovo zadnje zatočišče. Ta tradicija se je začela z Tuthmosesom I. Zdi se, da je ta vojaški in praktični faraon odločil, da ne bo porabil denar za postavitev piramide, temveč bo izbral cenejši način za ustvarjanje svojega zadnjega zatočišča - izklesati grobnico v skali. Do sedaj so arheologi našli nekaj manj kot 70 grobov. Slavna grobnica Tutankamona je tudi v Dolini kraljev.
Obiskovalcem je dovoljeno obiskati 6 od 62 grobnic. Mi smo obiskali grobnico Tutankhamona, ter I, III in IV Ramzesa. Tam smo občudovali čudovite freske, ki so prišli do nas že od samega dneva, ko so jih roke umetnika zarisali na steni. Faraoni so običajno začeli graditi grobnico še pri življenju, praviloma osebno spremljali potek dela. Po temeljiti izdelavi se lahko ugotovi, ali so gradbeniki uspeli svoje delo končati še pri življenju faraona, oz. ali je bil objekt dokončan po njegovi smrti.
V prvem primeru stene celotnega groba so popolnoma gladke, izklesani v skalni gmoti. Poslikani so z odličnimi freskami, ki prikazujejo dejanja in dosežki vladarja.
V drugem primeru, gladke stene se končajo in začenja se naglo izklesana pogrebna komora. Očitno je, da prejemniki pokojnika se niso veliko sekirali za njegov grob. Zakaj je tako? Pomanjkanje vere, najbrž. Če bi nekdo zares verjel v posmrtno življenje, ne bi zabušaval na grobu svojega predhodnika, saj bi se zavedal, da ga bo po svoji smrti srečal. Nekaj vere vseeno je prisotno. Kot pravijo, "kaj če?", tako so dogradili grobnice, vendar brez vneme. Torej, za vsak slučaj. Pa tudi čas je, da začne graditi svojo :)Kampiranje ob Nilu? |
Sam Tutankhamon ni odigral pomembne vloge v zgodovini države, saj postal je faraon pri rosnih 10 letih, de facto so vladali njegovi regenti. Umrl je pri 19 letih, najbrž zaradi poškodbe pri lovu. Ker je umrl tako mlad, nihče še njegove smrti ni pričakoval, zato tudi njegova grobnica ni niti največja niti najlepša. Je pa bila najbolj polna :)
Na drugi strani gore Doline Kraljev, je zaljubljeni ahrihitekt 3500 let nazaj postavil hram v čast svoji dragi - edini ženski faraonki Hatčepsut.
Hram se skoraj skriva ob vznožju gore in je čisto nekaj posebnega. Tako kot je bil Hatčepsut.Spodaj so prostori z grobnicami raznih svetnikov in drugih veljakov, ki so bili pokopani v dolini poleg hrama Hatčepsut.
Od parkirišča do vhoda v hram so nas zapeljali z avto-vlakcem, kar na teh temperaturah pride zelo prav. Se pa nismo spomnili kaj zakričati v sredini, saj menda je tukaj neverjeten odmev.
Hatčepsut je hči Tutmosesa I, ki je bil začetnik Novega kraljevstva.
Hatčepsut je bila poročena s Tutmosesom II, vladala je skupaj z njim, bilo ji je všeč in šlo ji je zelo dobro. Zato, ko je mož umrl, je vladala ona namesto še majhnega sina Tutmosesa III. Njen sin je po njeni smrti postal eden največjih vladarjev Egipta.
Hatčepsut so včasih upodabljali v obliki krave - boginje Hathor |
Na mnogih slikah v hramu je zarisano, kako ljudje ji prinašajo darove, kaj vse so ji poklanjali in kaj vse je prinesla v domovino. Ker mnoge slike v hramu so pod streho, so še dobro ohranjene barve.
Hatčepsut je pogosto samo sebe predstavljala ljudem kot hči boga Amon-Raja. Torej skoraj boginja.
Da bi pokazala svojim državljanom, da se v ničemer ne razlikuje od faraonov-moških, je veliko krat dala samo sebe upodobiti z brado.
Hatčepsut je vladala skoraj 22 let.
Moderna znanost je naredila anlizo mumije, za katero menijo, da je Hatčepsutina, da bi ugotovili, zakaj je ta umrla. Menda je umrla okrog svojega 50 leta, predvsem zaradi bolezni, najbrž raka jeter, artritisa, diabetisa... Prav suhica takrat ni bila.
Hatčepsut je zelo veliko gradila v Egiptu, več od nje najbrž je ustvaril samo Ramzes II.
Za ogled tega hrama zadostuje kaka urica časa, ker ni tako razvejan in ni tako veliko prostorov.
Pogled od daleč pa je veliko bolj navdušujoč kot od blizu.
Obstajali so teorije, da kolone v Akropolisu v Grčiji so narejene v enakem slogu kot v hramu Hatčepsut. Hram v Egiptu je bil zgrajen dobrih 1000 let prej.
Kipi Hatčepsut s ključem življenja.
Naredi svoj vtis tudi gora, pod katero stoji hram.
Oh, ja - zelo pomembno, da se s seboj vzame vedno dovolj vode, pa čeprav čez pol ure rata že topla. Mi v uri-dveh ogledov spili po liter - liter in pol vode na vsakega.
Po obisku hrama Hatčepsut smo obiskali še zadnjo na našem planu znamenitost v Luksorju - pojoča Memnonova kolossa. Še pred njimi so ostanki ogromne palače egiptovskih kraljev. Ker pa so palače gradili iz blatnih opek, jih je sčasoma odplavilo z vodo, ostali so le kamnita temelja in kipi.
Memnon je mitološki kralj Egipta in Etiopije, sin Tithonusa in Aurore, ki ga je poslal njegov oče, da bi Trojancem pomagal. Bil je obdan z Grki, se junaško boril in padel od roke Ahila. V resnici pa, ti dvadesetsmetrska kipa upodabljata faraona Amenhotepa III, ki je živel 200 let pred trojansko vojno.
Zakaj je kip pojoči? Težko je dati natančen odgovor. Prvič, "poje" samo južni kolos. Oba kipa sta bila dosti poškodovana ali od potresa ali od rok vandalov. Obstaja hipoteza, da pri segrevanju s sončnimi žarki razpok v kipu, je prihajalo do vibracije, ki je ustvarjala zvok, kot da bi nekdo zastokal.
Drugič, zdaj kipi že dolgo delno rekonstruirani, po rekonstrukciji se je "petje" ustavilo. Zato zdaj je nemogoče podati natančne in jasne odgovore na vprašanja o petju.
Avtobus nas je zapeljal do ploščadi pred spomenikoma, greva ven, ogledujeva, se slikava ipd... Se ozrem nazaj - NIHČE drugi (a bilo nas je 6 oseb!) ni niti stopil ven iz avtobusa, da bi se približal temu velikanu. To me je čisto pretreslo. Pripelješ se 5000 km proč, pa ne stopiš iz avtobusa 10 metrov?? Še Freddy mi je delal - greva hitro, vsi samo nas čakajo.... OOOOO, tega pa nisem razumela, vročina gor ali dol...
Ta večer smo se odpravljali iz Luksorja v Kairo - z vlakom!!
Trg ob glavni železniški postaji v Luksorju |
Naš vlak je štartal že v Aswanu (osebno se mi zdi, da bi bilo bolje, da bi križariti začeli v Luksorju do Aswana in od tam z vlakom v Kairo). Rezervirano smo imeli 2-mestni kupeji v spalniku + večerja na vlaku. Predstavljali smo si to dogodivščino kot neke vrste Orient Express. Začelo se je tako, da smo bili na peronu in izvedeli, da naš vlak zamuja vsaj uro - ker nekje so zaprli poti, ker so ljudje štrajkali, ker niso dobili plač. Zdaj se že ne spomnim, a so to štrajkali železničarji ali še kdo. Na postaji so povečini domačini, tudi če je bil kak tujec, se je čisto zlil z okolico. Zato so v nas uperjeni radovedni pogledi, a nič pretiranega.
Ker niti natančno ne vemo kdaj bo dejansko prišel vlak, gremo v čajnico kar na železniški. Naš šofer je z nami (najbrž je mislil, da nas bo moral še v kak hotel peljati...). Kafič je kot iz 70-h let pri nas. Občutek je, da ni najbolj čisto, je pa klimatizirano in strežejo nekaj za spiti. Naročimo čaj po egipčanskih navadah. Ni napačno, čeprav oprema kot v drugi svetovni vojni :)
Vlak prispe z 2-urno zamudo. Naš vagon je zadnji. Kupe je tudi skoraj na koncu. Stopimo notri v kupe in se oba začneva na glas smejati.... Ker tako mikenega kupeja nismo pričakovali, ker vse skupaj, čeprav je z nekim smislom, ampak popolnoma smešno.... Komaj sva spravila oba kovčka noter, pa je že naš sprevodnik tu z večerjo. Večerja je po principu obrokov na letalu - zaprte posodice, vse je pogreto, pravzaprav za na vlak je kar OK.
Naš posnetek na YouTube: Večerja na vlaku
Freddy sicer niti ni mogel kaj prida pojesti, vse se mu je upiralo na tem vlaku. In je zato bil kaznovan - nad zgornjo polico je tako grozno pihalo iz klime celo noč, da tam nikakor ni bilo mogoče spati. Oba sva se stiskala na spodnji polici, z drugo deko pa sva ustvarila zaveso pred klimo, ker ugasniti se pa je ni dalo. Ker pa smo bili v zadnjem vagonu, na trenutke ga je tako premetavalo, da če bi slučajno uspeli vsaj za moment zadremati s stisnjenimi in zatečenimi udi, te je takoj zdrmalo, da ja, se spomniš, da si na vlaku... Skratka, zjutraj sva bila vesela, da je konec vožnje in ponavljati je ne želiva. Ostali iz naše skupinice pa so imeli boljše izkušnje, vsaj naspali so se.
Še zadnji sončni zahod v Luksorju, ob Nilu.
Posti o našem potovanju v Egipt 2012:
Hurgada & Rdeče morje
Šnorkljanje v Rdečem morju
Safari & beduin village
Pot iz Hurgade v Aswan
Abu Simbel
Križarjenje po Nilu & Kom Ombo
Križarjenje po Nilu & Edfu
Luksor & Karnak temple
Križarjenje po Nilu & Luksor
Levi breg Luksorja
Kairo & piramide
Ni komentarjev:
Objavite komentar