Camino de San Salvador. 160 tisoč korakov preko Kantabrijskih gora.

Quien va a Santiago y no va al Salvador

Visita al criado y olvida al Senor.

Uvod. 

April je bil v službi zelo natrpan, v celem mesecu sem bila samo 3 dni prosta. Za prvomajske sem zbolela, najbrž od izčrpanosti, neka viroza, ki te za 3 dni priklene na posteljo. Takrat si rečem (ah, saj ni prvič), da svojega zdravja in svojega življenja ne morem žrtvovati samo za službo in reševanje težav, ki jih nisem jaz zakuhala… Pol omotična, z vročino, se usedem pred računalnik in kupim letalsko karto za Oviedo. Hočem na zrak, hočem na dopust, hočem proč od ljudi, hočem v hribe. Hočem na Camino! Spet! Sicer sploh še nimam dopusta in sploh ne vem, če bom lahko šla, a karte so zelo poceni in res rabim en Camino.

Januarja sem bila na zadnje hoditi Camino Ingles. Na koncu poti sem bila tako utrujena, da sem komaj prišla do konca in vseeno sem vedela, da nekoč bom šla spet. Nisem pričakovala, da bo tako hitro. A Camino junija je neka nova izkušnja, poleti še nisem hodila.

Tokrat bo manj obiskan Camino de Salvador – iz Leona do Ovideo čez Kantabrijske Kordiljere.

Po tej poti so hodili romarji pokloniti se Kristusovemu robcu, ki je shranjen v Sveti sobi v katedrali v Oviedo (pravijo, da s tem pokrivalom je bila ovita glava Janeza Krstnika, na njem so tudi ostanki njegove krvi…). Na Credencialu je izpisano (nekaj kar bi približno pomenilo - kdor gre v Santiago in ne gre Salvador, obišče pomočnika in pozabi na Gospodarja):

Quien va a Santiago y no va al Salvador

Visita al criado y olvida al Senor.

Tisti, ki so želeli, so šli naprej do Santiaga (po Primitivo ali Camino del Norte), ostali so pač prišli samo do Oviedo. Cca. 130 km, 5-6 dni. 

Ker letalo gre v Oviedo samo 2x na teden, bom imela 6 dni za hojo in krajše etape. V Oviedo sem že bila, ko sva šle s Slobodanko Primitivo. Tokrat bo tukaj konec poti.

Ves mesec sem v dvomu, ali bom šla ali ne. Ko si že uredim dopust, 3 dni pred odhodom grem na  neki naporen pohod v hribe pri nas, in tako mi je potem slabo od napora in vožnje, da še vse do odhoda na Camino ne morem se spraviti v red… Razmišljam – a mi je tega treba, ne bi rajši doma počivala? Pa nekako se odločim, da vseeno grem. Že zato, da mi ne bo žal, da sem zapravila možnost…

Kot vedno do zadnjega dilema – superge ali treking čevlje… Ne moreš vedeti vnaprej.

Teden se je razdelil na 8 postov:

Dan 0. Slovenija – Oviedo – Leon

Dan 1. Leon – La Robla. 30 km, 8 ur.

Dan 2. La Robla – Poladura de la Tercia. 24,5 km, 8ur.

Dan 3. Poladura – Pajares. 16,2 km, 7 ur.

Dan 4. Pajares – Benduenos. 18,4 km, 7 ur.

Dan 5. Benduenos – Mieres del Camino. 29 km, 8 ur.

Dan 6. Mieres – Oviedo. 18,2 km, 5,5 ur.

Dan 7. Oviedo – Aviles – Salinas. Povratek domov.

Del poti od Buize do Benduenosa gre preko hribov. Ker začetek je v Leonu in je Leon že na višini 800 mnv, bo na poti več sestopov, kot vzponov. Kar mi je tudi prav :).

Dan 0. Slovenija – Oviedo – Leon

Dan začnem kar ob 0.00, še preden zaključim dan prej. Natančno ob polnoči stopim ven iz hiše in začnem tokratno pot. Rahlo dežuje. Klasika…

Let imam ob 07.30 zjutraj, GoOpti (5 € bonusa dobite na povezavi) me pobere 10 minut čez polnoč, ob pol treh zjutraj (ponoči?) sem na letališču. Letališče Marco Polo v Benetkah ob tej uri ima zaprta vsa vrata, čeprav notri je nekaj ljudi. Eden od delavcev, ki nekaj urejajo ob stavbi, prijazno odpre vrata s svojo kartico. Tako sem vsaj notri, tako kot še kakih 20 ljudi, ki poskušajo spati na neudobnih stolih (le zakaj na letališčih delajo tako neudobni stoli?). Ob 4h odprejo vsa vrata, počasi ljudje se začnejo zbirati in nabirati. Ne morem reči, da sem spala, komaj zadremala, vsa polomljena, ampak sem prebila noč. Za silo se uredim v letališkem stranišču in grem na varnostno kontrolo. 

Moje pohodne palice pregledajo lih toliko, da se prepričajo, da nimajo ostrih konic. Ker imam nataknjen gumijast čep, so palice OK. Zato pa mi razstavijo komplet prtljago, ker nekaj jim je sumljivo. Mala socialistična  špiralca za kuhati vodo je bila popolna neznanka za italijansko carinico. Morala jo je pokazati kolegu, da je uvidela, da to ni nevarno v letalu.

Brioss & Capicino, ura je 5.00, dan se je začel, noč sem preskočila. 

Umetniška dela na letališču Marco Polo:

Še 2 uri dremanja na letalu in iz našega dežja izstopim  v topli in sončni Oviedo. Ker smo pristali mičkeno prej, ujamem bus za Oviedo že 1 uro prej kot sem načrtovala.

Kar me je presenetilo, že na letalu nas je kup ljudi za Camino, več kot 10 – z nahrbtniki in v supergah oz. pohodni opremi. 

Sonce, 19°C

Avtobus iz letališča za Oviedo gre vsako polno uro, stane 9 €, vožnje je 40 minut. Ker iz Oviedo moram priti še v Leon, kjer se Camino začne, čakam naslednji avtobus kar na postaji. Za Leon avtobusi vozijo nekako na 2 uri, stane 9,50 €. Karto kupim kar na blagajni, takoj ko pridem tja, nato čakam še več kot uro. Na postaji imamo bar, restavracijo, nekaj trgovinic. Postaja je malo ven iz centra, tako sploh ne grem v mesto. Itak se vrnem sem čez en teden.

Dokler čakam na postaji, se naučim nove besede v španščini – Darsena – platforma. Imajo tu eden najbolj jasno govorečih zvočnikov, kar sem jih kdaj kje slišala. 😊 Oznake na tabli so zelo jasne, pogledam že povezave za Aviles, če bom šla tja po Camino.

Avtobus je zamudil 7 minut (jaz se sekiram) in, kar me je presenetilo, bil je skoraj poln. Pot je začel v nekem kraju že prej, bila sem vesela, da sem sploh dobila karto. Očitno, za take razdalje je prav kupiti karte že vnaprej. Lokalni, primestni avtobusi pa so pol prazni.

Se vozimo čez hribe, tam, kjer bom hodila. Upam, da bom tukaj hodila (v resnici potem ravno tu nisem šla, Camino je nekoliko vstran). Hribi so poraščeni z drevesi, skoraj žametni videz, ven štrlijo le skalnati vrhovi. Prelepo, nobena slika tega ne pokaže. Soseda, španka, poimenuje najvišjo goro – Benavines, nekako tako… Obupno si želim, da bi avtobus naredil kak postanek, da vso to lepoto vsaj fotografiram... Ampak, ne, na 100 na uro šibamo mimo. Slike iz okna avtobusa so zanič... 

Pred Leonom hribov zmanjka in kar dolgo vozimo po ravnini, najbrž bo ves prvi dan taka pot. 

Leon

Sonce, +30°C

V mestu se hitro znajdem. Iz avtobusne najprej moraš prečkati cesto in reko Bernesga (jutri bo moja pot skoraj ves čas ob reki). 

Mogoče 15 minut peš, najprej po modernem delu mesta, nato že v zgodovinskem centru in hitro najdem albergue. Za mano hodijo še 3 italijanke iz našega letala. Tudi romarke.

Prijazno me sprejmejo v albergue benediktincev. Dobim poseben credensial za Salvador. Srečam slovenski par, čisto črni od sonca, se vidi, da sta že dolgo na poti. Se namestim, poskušam se spomniti, kako je, ko si v albergue, in, prav kmalu, se odpravim v mesto. 

Leon je mesto, ki je res vredno obiska. Vsaka ulica, vsak trg v centru so polni zgodovine in španskega čara. Trg plaza del Grano ob albergue je eden najbolj prijetnih v mestu. 

 Naslednji je trg plaza San Martin je poln lokalčkov in restavracij.  

 Zelo  lepa plaza Mayor in uradne stavbe. Vse je zelo blizu. 

Čudovite "vesele" ulice z zastavicami:

Velikanska katedrala, zunaj si jo ogledam le z dveh strani, sploh ne grem okrog. Del stavbe se obnavlja. Katedrala je še zaprta za ogled, se bom vrnila pozneje. 

 Trg pred katedralo:

 Nekaj, kar je povezano s Camino, ne vem pa prave zgodbe. Na tleh je labirint, ki vodi k figuri.

Kot mnogi, najdem pravo dlan, dotaknem se tople kovine, vsrkam energijo in moč za prihajajočo pot.

Po centralni peš ulici pridem do Casa Botines, hiša, ki jo je zasnoval in gradil Gaudi, čeprav nekje v procesu gradnje se je Gaudi skregal z oblastmi in stavbe ni dokončal, morali so sami zaključiti gradnjo. (Upam, da nisem česa zamešala in to je zgodba Gaudijeve stavbe v Leonu in ne kje drugje… 😉)

Sonce je zelo močno, ful je vroče, možgani se kar kuhajo…
Pred Gaudijevo hišo je čudovit vodnjak, v senci dreves. Ob njem posedajo in celo ležijo turiste in kar nekaj med njimi je gotovo piligrimov. Zelo prijeten kraj. 

 Od tu dalje se prične bolj moderen del mesta. 

 Pogledam še malo okrog – stopim na obzidje, njegove ostanke so tu pa tam po mestu. 

 Od tu je krasen pogled na Casa Botines:

Prijeten senčni park ob obzidju. Opazim poleg rumene puščice. Tu gre Camino. Tisti del, ki ga bom hodila jutri... 

Sledim puščicam še do trga in cerkvi San Isidoro, jutri bom šla tukaj ven iz mesta, pogledam, kje je pot, da se ne zgubljam jutri… Ah, bolj jasno ne bi moglo biti označeno...

Se vrnem v katedralo, popoldan se odpira ob 16h. Vstop je 6 €, tudi, če si romar. Vsekakor, je vredno ogleda, a 6 € je previsok znesek. 

Svetloba kar napolni katedralo... 

Pečat v credensial dobiš na vhodu v muzej, za vogalom na levi strani od vhoda v katedralo. Če bi rad ogledal muzej skupaj z dvoriščem, je spet 5-6 € vstopnine. Zdelo se mi je, da pretiravajo, v muzej nisem šla, čeprav od vhoda je delovalo lepo in zanimivo. 

 Štorklja v centru mesta:

Naredim še krog po mestu, nabavim nekaj malega v marketu za zajtrk in malico jutri (soliden market je cca. 70 m od katedrale v glavni peš ulici). Po mestu iščem, kje bi kaj pojedla. Ob katedrali je nobel restavracija z oznako, da kuhinja jim dela od 12h dalje, pomislila sem, da bom že našla kaj bolj enostavnega in prijetnega, ampak vsi imajo kuhinjo odprto šele po 20. uri. 

Vse od katedrale do albergue nisem našla ene odprte gostilne, kjer bi se dalo jesti ob peti uri popoldan. Jaz imam namen danes iti zgodaj spat, nisem spala prejšnjo noč, jutri pa me čaka 30 km poti, cel dan nisem jedla, moram se tudi nekako okrepčati pred jutrišnjo potjo. Se ustavim v res prijetni gostilni na trgu ob albergue, a tudi tam pred osmo ne bo hrane. 

Po vročini nočem več klatiti po mestu, v albergue pojem malico, ki sem si jo nabavila za jutri, nato se vseeno vrnem v gostilno pred albergue na kozarec vina, tapas, pa še pojem nekaj ogromnih skoraj črnih češenj, ki sem jih kupila v trgovini. Trg plaza del Grano je res ful ful prijeten, pravi za posedanje in uživanje zvečer, tudi za večerjo tukaj bi bil najboljši plac, tu ali na San Martin. A jaz ne dočakam tako pozno.  

Ko se vrnem v albergue in se pripravljam za jutri, potrebujem prav poseben plac, da naredim »red« v rucaku. Vse sem morala dati ven, na novo zložiti – za na pot, ne za na letalo. Prvi dan na poti imam zmeraj težavo z zlaganjem nahrbtnika, potem pa gre… Pripravim vse v nulo, rada bi šla zgodaj.

Leon si zapomnim kot zelo prijetno mesto, videla sem center, ne pa modernih in industrijskih predmestij…

Albergue del convento de las Carbajalas – je bivši samostan, oz. deloma je še vedno. Nahaja se v centru, postelj je veliko, ampak spalnice (ločeno moški in ženske) so razdeljene na odseke po 8-12 postelj, je vse precej na tesno, komaj imaš kam postaviti nahrbtnik. Večinoma imamo nahrbtnike na mizah ob prehodu med spalnicami. Imaš celo nekaj omaric za pod ključ, vtičnice so lih tako ob prehodu. Cena je 6 €, skromen zajtrk je Donativo, prične se ob pol sedmih. V majhni kuhinji poleg recepcije sicer nimaš štedilnika, je pa precej posode, mikrovalovna, nekaj zalog – pašta, čaj, sol ipd… Konec maja je bil albergue zelo zaseden, ob treh popoldan, ko sem prišla, bila sem 60-ta po vrsti. Ob 20h je še vedno bilo nekaj prostih postelj, ne pa veliko. Španski hospitaliero je uvajal italijanko v letih v delo hospitaliero, Maria se je zelo trudila, prvi dnevi ;). Povedala sta, da je danes manj ljudi, kot včeraj, oba sta zelo prijazna…

Vhod v albergue s trga del Grano:

 Še pred osmo uro zaključim z vsemi opravki in komaj čakam, da grem spat. Nekako se izklopim od vse galame in nenehnega vija-vaj ljudi v spalnici. Ob 21h pa pride Maria z zvoncem in vseh nas (mene) glasno zbudi in nažene povabi  na blagoslov romarjev. Ja, se spomnim, da sem v samostanu. Ob 19h je bila maša, takrat sem še pila vino na trgu ;) in se maši izognila. Vsa omotična, sem že dremala, se dvignem in grem na blagoslov v kapelo poleg albergue. Pomislim, saj je prav, da grem, jutri le začnem pot. Nasploh na Camino veliko manj kot običajno se odločam po svoje, sprejmem, kar se zgodi in kar se dogaja… Sklepam, da je vse dobro za nekaj… Mogoče tudi zato je lepo hoditi Camino - ker smo komot - ne rabiš nič razmišljati, nič se odločati, vse je pripravljeno, naštudirano, vse je označeno, samo hodi in sprejmi, kar se ti ponuja? 

Pri blagoslovu nas sploh ni veliko mogoče malo več kot 10 oseb, nune berejo molitve, 3 so prav mlade. Lahko bereš skupaj z njimi (imajo knjigice z molitvijo v več jezikih), lahko samo poslušaš. Dokler oni berejo molitve (sem brez očal, ne bi videla brati niti v knjigici), razmišljam, le kaj je napeljalo te mlade punce, da so pristale v samostanu? Ena je zelo lepa.

Prisrčen blagoslov. Z eno od nun na koncu se rokujemo in se objamemo... Zame neobičajno, nisem toliko religiozna, sem skoraj v zadregi. Pomislim – saj je prav tako, saj je romanje. Vse skupaj 20-30 minut. 

Nato pa grem res spati…

Nadaljevanje: Dan 1: Leon – LaRobla 30 km, 8 ur