Camino Ingles. Januar. 130 km peš. Sama.

Uvod  

10 dni pred Camino

Že več kot leto dni je mimo od mojega zadnjega potovanja po Camino Primitivo. Takrat sem  mislila, da je zame dovolj  takih potovanj, da je še veliko drugih poti in držav, da Camino sem pač »odkljukala«. Mineva čas in vedno bolj me vleče ponovno prav v Španijo, prav na Camino. Ker je v tem svoj pomen, ker je krasna izkušnja in dobra družba, ker je odlično organizirano, ker je poceni in enostavno, ker vsakokrat mi je bilo neznansko vešč. Čeprav sem se vsakokrat z veseljem vračala domov.

Finisterra, 2016

Ker vedno, prav vedno, imam premalo dopusta, tudi letos že od jeseni razmišljam, kdaj pa le bom lahko šla hodit Camino. Moja želja je dolga Francoska pot. A ta pot je dolga najmanj mesec dni, če jo prehodiš v celoti. Poleg tega od maja do oktobra je tam taka gneča (baje), da s težavo dobiš prenočišče. Razmišljam, da nekoč, ko si bom lahko vzela mesec dni (ko se bom upokojila? čez 20 let?), bom šla Francosko pot pozimi. Takrat ni gneče.

Pred novim letov v službi napovedujejo neko prenovo konec januarja, menda zapremo barako  in bomo prosti. Si pomislim, da je to kot nalašč, en teden si že lahko privoščim biti prosta, da grem malo hoditi. Tik pred novim letom si kupim letalske karte za Santiago za drugo polovico januarja. Se odločim, da bom »poskusno« za zimski Camino  prehodila Angleško pot. 

 Angleška pot je dolga vsega 5 dni. Ker prvi dan moram priti iz Santiaga v Ferrol, kjer se ta pot začne, ta dan lahko naredim le polovičko etape. Polovična etapa prvi dan je bila super odločitev na Camino Primitivo, saj nimaš takoj prvi dan kake ubijalsko dolge etape. Tako tokrat poleg prve še en dan vmes bom imela eno polovično etapo, drugače ne morem razbiti. Bom izkoristila, ko bo slabo vreme, ali ko bo lepo mesto. Predzadnja etapa pred Santiago nima vmesnih krajev, kjer bi lahko prenočila, zato tam ne moreš razbiti etape na pol. Vse ostale pa lahko. Tako si bom sicer res zelo kratko pot podaljšala še za 1 dan.

Angleška pot ima dve različici – daljšo iz Ferrola (cca. 118 km) ali krajšo iz La Coruna (cca.78 km). Obe različici se srečata v Brumi. To pot v srednjem veku so šli v glavnem tisti, ki so se odpravili v Santiago de Compostelo iz Anglije in Irske, Škotske in Skandinavije, najprej po morju, nato še zadnji del pred Santiago  – peš. Zato je pot Angleška in peš del iz Ferrola imam namen prehoditi tudi jaz.

Tokrat za Camino se sploh ne pripravljam, naredim si samo izpisek etap iz Gronze.com. Nahrbtnik zložim po seznamu še iz moje prve poti – Portugalske. Le da kot pohodne hlače vzamem zimske podložene hribovske hlače, pa še lahko puhovko za dneve, ko bo mraz. Do zadnjega ne vem se odločiti z obutvijo. Vremenska napoved je slaba, razmišljam, ali bi šla v res odličnih in nepremočljivih Alpina gojzerjih, ampak so težki kot hudič in po 5 urah v njih že komaj čakam, da jih sezujem. Tudi na letalu bo v njih zelo toplo. Lahki in udobni gore-tex Salomonove hribovski čevlji sicer so bili z mano na Primitivo in mnogih pohodih v naših hribih, a po eni uri poštenega dežja moje noge so v njih mokri. In tega se zelo bojim, mokrih nog namreč. Prehlajena sem bila pred novim letom, teden dni pred odhodom na pot sem ponovno z vnetim grlom. Čakam zadnji dan in bolj zanesljivo vremensko napoved.

Prvič na Camino smo se podali 3 prijateljice, na Primitvio sva bile dve, tokrat pa grem sama. Jaz nikoli nikjer nisem bila, niti potovala sama. To me celo malo skrbi. Predvsem ostati sama čez noč v praznem albergue, to je malo scary… Upam, da bo še kdo tam hodil. Angleška pot ni tako popularna, kot recimo, Francoska ali Portugalska.

4 dni pred odhodom

OMG, ali res hočem it? Vremenska napoved je porazna, vsak dan dež, niti enega samega suhega dneva ne bo… Jaz sovražim dež! Pa še vedno sem prehlajena… Ampak vsaj sem se odločila – grem v težkih Alpininih gojzerjih, te so res nepremočljivi. Razmišljam celo, če bi si kupila novo pelerino, nepremočljiv premaz na stari pelerini je že čisto uničen, prehodil je 2 camino in kar nekaj naših hribov… Mogoče po tednu dni v dežju se bom naučila tudi to jemati bolj filozofsko? Bomo videli.

Saj ne more deževati en teden nepretrgoma?? Ali v Galiciji pač lahko?

2 dni pred odhodom

Da bi odnehala zato, ker bo deževalo? To pa ne, preveč je dragocena izkušnja. Se že veselim, ne glede na vreme in prehlad, ki se nikakor noče pozdraviti. Komaj čakam. Zložim nahrbtnik. Presenetljivo malo stvari imam za s seboj. Vsa topla oblačila bom kar oblekla. Nahrbtnik je pol prazen, ima vsega 7 kg. Pa sem vzela skoraj vse enako kot lani- predlani, le da nimam rezervnih superg. To je cca 600 g, a kaj mi bodo po dežju… Mogoče bi vzela zložljiv dežnik? Ali DSLR fotoaparat? Mogoče pa je že prav tako kot je, da tokrat vsaj ne trpim od teže…

Na sebi bom imela oblečeno: tople softschel hlače, gojzarje, tanka tehnična majca, flis, puhovka, buff, tekaške tanke in zelo tople rokavice. V nahrbtniku imam poleg spalne vreče še rezervno tanko majico in eno tisto, ki jo imaš za od spodaj na smučanje, tople pajkice za tek na smučeh, dvoje nogavic za v hribe in ene smučarske, japonke, pareo, brisačka, špiralca za kuhat čaj in kovinska skodelica, čelna lučka, maska za spat, nekaj ščipalk, res minimum kopalniških artiklov, poleg običajnih Primotrena in aspirina vzamem še neo-angin in smrdljivo, a zelo učinkovito, kremo za utrujene noge/boleče sklepe-mišice. Seveda, še dežna pelerina in nepremočljive hlače. Za spalno vrečo je to največji kos opreme. 
Manjkajo samo denarnica, telefoni in polnilci. Za pohodne palice računam, da si bom izposodila v Seminarii Menor v Santiago.

Sekiram se, ker pri Iberiji očitno (po novem?) se ne da narediti check in na let vnaprej, vse moraš urediti v zadnjih 24 urah. Jaz pa bi jutri lenarila…

Dan 0. Izola – Santiago de Compostela

Kot po navadi, slabo spim, če moram zgodaj vstati. Let imam ob 11.30, a transfer je že ob 06.40. Z vsemi postanki, ki jih naredi GoOpti, in ob klepetu s prijaznim voznikom, ob 9.30 sem na letališču. Pričakovano, na varnostni kontroli v Benetkah pregledajo bolj podrobno nekoga, ki je v gojzerjih in z nahrbtnikom. A nimam ničesar spornega. Danes so popustili dvomi zadnjih dni, čisto mirna sem in v vzdušju »kar bo - bo«. Samo, da grem tja. Neskončno verjamem v Jakobovo pot in v to, da na Camino dobiš vse odgovore in vse se postavi na mesto. Če pa ni – z razlogom.

Začne se dobro, letalo ni polno zasedeno in se lahko presedem k oknu. :)

Najprej spremljam kako zapustimo beneško laguno, nato tu pa tam med oblaki vidim gore... 

V Madridu je oblačno. Pristali smo pol ure prej, kot je načrtovano. Let za SdC imamo na drugem koncu terminala, hodim dobrih 10 minut skozi stavbo letališča. Uvod v Camino. ;) Že na letališču srečam prve romarje. Same ženske. 

Iz Madrida v Santiago letimo z Iberia Express, na takem še nisem letela, sedeži tanki, kot v avtobusu v mestnem prometu, lih toliko, da je oblazinjeno. Razmik med sedeži je sicer večji kot pri običajnih letalih, tako je vseeno udobno in za tisto uro poleta sem prav v redu. 

 Madridski nebotičniki skozi oblak:

V Santiago de Compostela kljub vremenski napovedi se sonce prebija skozi temne oblake. Na poti od letališča do mesta se vozimo mimo hribčkov, gozdov, polj… Se vračam. To je kraj zame. Čeprav, ko se znajdem v stavbi letališča, pomislim – ne, ni prav, da priletiš kar v Santiago. Sem moraš priti peš.

Avtobus iz letališča v mesto vozi vsake pol ure, plača se direktno šoferju, 3 €. Se usedem spredaj in poskušam prepoznati pokrajino, kjer smo pred malo več kot letom dni hodile peš. Razveseli me velikanska mavrica. Dober znak!

V SdC že na sigurno grem do Seminarije Menor, velikega in najbolj obiskanega prenočišča za romarje. Ob poti, pri križu, tam kjer križam Francosko pot, se ustavim v marketu, naredim zalogo za zajtrk. Spotoma slikam mavrico nad Gozo in sončni zahod nad mestom. 

Pogled na mesto: 

Pri Seminariji ni nič ljudi, zazdi se mi malo čudno, a vrata se odprejo. Stopim notri, recepcija je zaklenjena, na vratih albergue pa je napis, da so zaprti do aprila. O, groza!!! Jaz sem čisto 1000 % računala tu prespati. Celo sem vedela, kje si bom tu izposodila pohodne palice. Nič! 

Ne obupam, valda v Santiago je kolikor hočeš prenočišč. Grem proti centru in gledam, če bo kak albergue ob poti. 
Last Stamp je zaprt, prav tako Azabache je »Cerrado«, še nekaj penzionov – temnih in zaprtih. Na trgu vidim, da v Hostal de los Reis Catolicos so prižgani luči, a ker je to najboljši in najdražji hotel v mestu, vseeno tu ne bi rada danes spala… Ena nočitev požre budget celotnega potovanja. Turist ofis je zaprt. Ura je skoraj 19, se hitro stemni. Rahlo se me loteva panika, da ne bom našla odprtega albergue, kar kmalu sobica v kakem motelu za 30-40 € se mi že zdi zelo dobra varianta. A vse, kjer koli grem mimo, je zaprto!! Zadnje upanje, da kaj izvem – sprejemna pisarna za romarje, tista, kjer izdajajo Compostele. Tudi če nimajo informacij glede prenočišč, upam, da srečam koga od piligrimov, mogoče že imajo kje spati. 

Urad se zapira ob 19h. Meni že skoraj gre na jok, ko hitro korakam skozi trg Orbadoiro proti ofisu. Nikjer nobenega od »naših«. Ob 18.53 sem v uradu. 

No, tu so se poznali vsi tisti dobri znaki – tu srečam 2 mlajša poljaka, ki sta ravno malo prej prišla v Santiago. Me potolažita, da vesta za prenočišče in da naj grem kar z njimi. Uff, prav srečna sem, ne morem nehati se jim zahvaljevati. Si oddahnem. Prvič, ko sem šla kamor koli sama, pa da bi ostala brez strehe nad glavo? 
Poljaka sta ravno kar zaključila Camino iz Porto. 10 dni na poti. Pravita, da je bilo fantastično vreme. Vem! Sem spremljala napoved! :)

Januarja je odprt albergue Blanco (pozneje sem ugotovila, da je odprt še MundoAlbergue), je blizu ofisa piligrimov – ko stopiš iz ofisa ven, greš levo, prva ulica levo in zopet prva ulica levo. Imajo prosto lih še zadnje 3 postelje. Uffa, sreča!! Stane 12,50 €, gretje, topla voda, kuhinja, čaj-sladkor brezplačno, postelje so na pograd, a vsaka ima svojo zaveso, nočno lučko, 2 vtičnici, rjuhe in brisačo. Iz okna spalnice je pogled na katedralo! Luksuz! Kopalnica je bolj skromna, oz. polna vode, ker slabo odteka, če se kdo tušira, a to so že malenkosti.

Srečna sem, da se je vse rešilo!

V albergue se pogovarjam z gospo iz Koreje – zaključila je pot iz Leona. 25-letna hči ji je podarila to potovanje po prvem letu v službi. Mary je vsa navdušena, o temu je sanjala najmanj 3 leta. Gledala je film, brala je knjigo. V Koreji je menda več znanih osebnosti, ki so šli hoditi Camino, o temu so snemali oddaje, nekaj v slogu Reality show. Zato je tam to tako popularno in zato je ogromno korejcev na Camino. Mary je čudno (ah, tudi meni je), kako to, da sem v Santiago, če sploh še nisem začela hoditi Camino, da pot začnem šele jutri. Res je čudno biti tu, ko sploh še nisi začel. Ni pravilno.

Nadaljevanje: 
Dan 1: Ferrol - Neda. 15,3 km. 3,5 ure
Dan 2: Neda - Mino. 29,6 km. 8 ur
Dan 3: Mino - Betanzos. 17 km. 5 ur
Dan 4: Betanzos – Bruma. 27,5 km. 7 ur.

Dan5. Bruma – Sigueiro. 24,5 km. 7 ur.

Dan6. Sigueiro – Santiago de Compostela. 16,5 km. 4,5 ure.