Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

sreda, 09. januar 2019

Tekaški vikend v Valenciji

Španska Valencia je za primorce zanimiva in lahko dostopna destinacija zaradi Ryanairovega leta iz tržaškega letališča. 2. decembra se v Valenciji odvija veliki tekaški event – maraton in tek na 10 km. Tako se spomnimo, da bi šli v Valencijo. Bila sem marsikje po Španiji, v Valenciji pa še ne, bo zanimivo.

 Za tek se prijavljamo približno 2,5 meseca pred dogodkom (tudi letalske karte v tem času so že dražje kot običajno). Za 10 km razdaljo smo se prijavili med zadnjimi, sotekačica, ki je poskušala s prijavo naslednji za mano dan, je dobila obvestilo, da so prijave že polne. Bili smo presenečeni, sprejmejo 30.500 prijav. Zelo hitro je razprodano. Sotekačica sicer pozneje je lahko prevzela štartno številko od nekoga, ki se je premislil, tako je lahko vseeno tekla.

Iz letališča v Valenciji pridemo zelo hitro v mesto kar s podzemno. Karta za enkratno vožnjo menda stane 4,9 €, ker pa nas je več kot 10, dobimo kombinirano vozovnico, ki stane okrog 2,10 € na osebo. Pol urice in smo že v centru mesta pri železniški postaji Nord. Postaja metro se imenuje Xativa. In smo prav čakali, kako bodo to prebrali, sliši se kot »Šativa«.
Poleg železniške postaje je prelepa okrogla stavba arene za bikoborbe. 1. decembra so tu odprli božični sejem. Drugače pa poleg corride so na areni skoraj vsak teden prireditve, predstave ipd.
Ko smo se odpravljali v Valencijo, jaz sem, kot običajno, pogledala, kaj je v mestu za obiskati in prav veliko znamenitosti ni bilo – katedrala, svilena borza, mestna vrata. Posebnost in znamenitost je tudi futuristično mesto z muzeji in prireditvenimi prostori, del bivšega Expo, zelo uporaben za velike prireditve in evente. Tam je bil osrednji prireditveni prostor za naš maraton.
Tako ni veliko znamenitosti in točk za obvezen obisk. Je pa Valencia veliko mesto, tretje po velikosti v Španiji – za Madridom in Barcelono; ni nujno, da je mesto »v nulo« upedenano, ampak je prijetno in živo. 
Zelo visok "vodni stolp" poleg hotela:
Spali smo v Senator hotelu, nekoliko za železniško postajo, to je že bolj moderen predel mesta, do starega centra je dobrih 20 minut peš. Hotel je res odličen, običajno za svoja potovanja izbiramo veliko bolj preproste namestitve. Lepa soba in odličen zajtrk me ne navdušita tako kot fascinanten razgled iz sobe – na ogromno krožišče z več vpadnicami, 6-pasovnicami…. Z zaprtim oknom pa prometa se sploh ne sliši. 
Prvi večer sploh nimamo časa raziskovati mesto, se lih sprehodimo v center, se ustavimo v eni od prijetnih restavracij na peš coni in si naročimo našo prvo paello v Valenciji. 
Paella je »doma« ravno v Valenciji. Prava valencijska paella je z mesom piščanca in zajca; jaz sem naročila z morskimi sadeži, bila je odlična. 
Jutranji razgled iz okna hotelske sobe. Razgled me je toliko prevzel, da sem pozabila prečkati krožišče in slikati naš hotel.  
Zjutraj se odpravimo raziskovati mesto, a najprej gremo do prireditvenega prostora za maraton dvigniti štartne številke. Futuristične zgradbe te res osupnejo, - WOW, neverjetno je. Lepo je. 


 V stavbah so sedaj muzeji in akvarij, gledališče in planetarij, vse je mogoče obiskati. Mesto umetnosti in znanosti, tako ga imenujejo, je obkroženo z bazeni in parki in je sestavljeno iz 5 neobičajnih stavb. 



Letališče Valencia je zelo blizu mesta, letala letijo nad mestom, na trenutke se bojiš, da se bodo zaletela v visoke stolpnice.

 Botanični vrt v futurističnem mestu:




Kar se tiče maratona, je organizirano vse v nulo, prevzameš štartne številke, na sosednjem štantu kontrolirajo, da čip res dela. Nato naprej dobiš vrečko z izdelki sponzorjev in tekaške majice. Majčko lahko izbereš glede na številko, sicer jo že itak navedeš ob prijavi. 
Na velikih tablah so napisana imena vseh, ki smo se prijavili za tek v Valenciji. In smo se prav zabavali, ko smo iskali svoja imena.
V drugi hali je velik prostor s stojnicami s športno opremo in oglaševalskimi akcijami za tekaške prireditve po Španiji in po Evropi. Na nekatere si se lahko prijavil v žreb za brezplačno štartno številko in zraven še dobil kak spominček. Slikaš se lahko z velikansko medaljo in pred finišno črto, sodeluješ v nekih igrah, podpisali smo se na steni, skratka zabave ne manjka in se mimogrede tam zgubljamo nekaj ur. 

 Naš cilj za nedeljski tek:
Nato se odpravimo v mesto.
Valencia je zelo podobna drugim mediteranskim mestom. Posebnost je vsekakor park v bivši rečni strugi, sedaj izsušeni, ki gre čez celo mesto. 
Nekoč so reko speljali okrog mesta, ker je pogosto poplavljala, tako so pridobili čudovit park, čez njega pa še vedno stoji veliko starih in tudi novejših mostov. Zelo dolgo hodimo po parku proti staremu centru. Imamo srečo, vreme je krasno, sončno, temperatura je okrog 20 stopinj. Na soncu je res toplo. V senci pa je malo sveže.


 Eden od res starih še srednjeveških mostov čez nekdanjo reko:


 Park zapustimo, ko presodimo, da smo že blizu centra mesta. Pridemo na prijeten trg.

Tu smo na trgu pri Torres dels Serranos, vrata v mesto. Vrata so eden glavnih spomenikov v Valenciji, spomin na srednjeveške čase, ko je Valencijo obkrožalo obzidje. Skozi ta vrata so prihajali v mesto s severa, predvsem iz Kataloniji in Aragona. 
 Tako so videti vrata iz mesta:
Po zelo visokih stopnicah se lahko povzpneš gor na vrata in vidiš celotno mesto. Vse je plosko pod nami. Mesto je bilo postavljeno tukaj, ob bregovih reke Turia, že več kot 2000 let nazaj.
Pont dels Serrand - po kateremu so ljudje prihajali v mesto:
 Pogled na mesto:

 Se vrnemo v mesto, ozke ulice, bari in trgovinice, prijetno mesto, kot jih je mnogo na Mediteranu.
 Trg Božje Matere:
Pogled na katedralo: 
Zelo velika katedrala, ki je na vhodu tako pregrajena, da ne razumeš, kje bi lahko prišel noter. En mali delček dodeljen tistim, ki so prišli v katedralo na molitev; večji del pa je za ogled. Vendar na vhodu nas preseneti tabla s ceno 8 €, mi smo samo želeli pokukati nekaj minut, tako ne plačamo vstopnine. Pozneje se spomnim, da na spletu piše, da je vstop brezplačen, mogoče vstopnina je bila za kaj drugega, ne vem. So informacije, da ravno v valencijski katedrali Svete Marije se nahaja Sveti Graal, iz katerega je pil Jezus na Zadnji večerji. 


Na ulici ob katedrali opazim kar v pločniku oznake za pot Santiago, caino. Oh, to je zame pravo znamenje, zdaj si že zelo želim na Camino.... Iz Valenciji gre precej dolga in zelo malo obiskana pot, Camino Levante.
 V bližini katedrale je en poseben lokalček, horchateria, kraj, kjer pripravljajo horchato. Horchata je hladna pijača iz chufa-oreščkov, pripravljena po posebnem receptu. Poleg oreščkov je dodana voda, sladkor, cimet, limonina lupina in še kaj. Pijača je lokalna posebnost, zato jo moramo poskuiti, servira se s pecivom, dolgimi palčkami, ki jih imenujejo fartoni. Pijača ima res poseben okus, ne morem reči, da je dobra, za nas precej neobičajno in zelo sladko... Tudi sam lokalček je zanimiv. 
Stolp katedrale je nekdanji minaret stare mošeje, zgrajen v času maverske vladavine na iberskem polotoku. 
 Ulice Valencije, ene so prometne, druge samo za pešče:

 Lep in zanimiva stavba tržnice, sem gremo jutri dopoldan:
 Svilena borza je edina stavba v Valenciji pod zaščito Unesco. Čeprav se imenuje »svilena«, svilo tu niso dolgo prodajali, je pa stavba ostala znana kot primer gotske arhitekture.
Notranjost Svilene borze. Prazno je. Prostori so prelepi, ampak za biti pravi muzej, bi morali kaj dodati noter. Kot vse udeležence teka v Valenciji smo imeli brezplačen vstop v večino muzejev v mestu, tudi sem.
 Mandarine v vrtu ob svileni borzi:
 Še tržnica:
Mesto je mešanica starih stavb, blokov iz 70-80-h let in lepih kolonialnih stavb, zgrajenih 100-150 let nazaj. Mesto živi, ampak krajev, kjer bi turist želel se ustaviti in narediti fotko »za spomin« skoraj ni. Povsod so avtomobili, kioski, žice, ograje ipd. ipd. Tudi, če so stavbe lepe in zanimive, so »skrite« za navlako, za običajnimi mestnimi atributi, ki so v vsakem živem mestu. Kot doma, kjer je prijetno in udobno živeti, ni pa pospravljeno »za goste«.  Zelo prijetno je se tu sprehajati, se ustaviti na pijačo ali prigrizek, lepo je tu bivati. Kot turist pa pravzaprav ne veš, kaj bi pogledal. Razen futurističnega mesta, Valencia sploh ni fotogenično mesto. 


 V Valenciji zelo spoštujejo siesto in zelo težko smo našli odprto restavracijo ob »nepravi« uri. Tako se ustavimo v Hard Rock Cafe, ki ga skoraj vsi imamo radi. Tu pripravljajo hrano ob vsaki uri. Čeprav smo bili čez vikend, v HRC niso imeli nobenega dogodka zvečer. Škoda, ker se je nam žuralo.
Po večerji je že tema (decembra se tu temni okrog 18h). Spet smo ob železniški postaji in areni za bikoborbe.
V predelu, kjer stoji naš hotel, je več lokalov, prav blizu hotela je odličen Liverpool pub. Ni prevelik, vrtijo dober stari rock. Tam se zadržujemo 2 večera, en večer so tam španci praznovali 60 let ene gospe, vsi so stari rokerji, bilo je super vzdušje, celo torto smo dobili. 
Drugi dan smo najeli kolesa in raziskovali mesto s kolesi. Valencia je čisto ploska, po mestu je več kolesarskih poti. Po celem mestu je veliko izposojevalnic koles. V bližini našega hotela so nam izposodili kolesa za 8 € / dan, še 10 € je bila kavcija, ki so jo nam potem vrnili. Ker nas je bilo 10, ki smo si tam sposodili kolesa, so fotokopirali osebno samo od 1 osebe. 
 Malo smo se lovili s prometom po mestu, pa tudi s tem, da prav dobro ne vemo, kam moramo priti, saj mesta še ne poznamo.
Zjutraj smo najprej želeli na tržnico. Komaj smo se znašli, kako parkirati in zakleniti kolesa, menda jih kar kradejo. 
 Centralna tržnica je v zelo lepi in veliki stavbi in, kot vsaka tržnica v Španiji, je čudovita. 

Kupimo celo svež kakao. Sredina sadeža spominja na možgane, okus pa je še najbolj podoben kiviju; po čokoladi niti približno nima okusa.
 Svezi kakao:
 Na tržnici je mogoče spiti kavico in kaj prigrizniti, ribarnica je noro dobro založena, sadje in zelenjava odlični, skratka, res vredno obska.

Nato od tržnice, ki se nahaja v starem centru poleg Svilene borze, poskušamo se prebiti do parka v rečni strugi, od tam pa je že vse lažje, saj reka je tekla proti morju, kolesarska pot je speljana po celotnem parku do futurističnega mesta, ki je malo pred pristaniščem. Od tam se odpravimo na plažo. 
Neverjetno veliki fikusi kar v mestu:

 Mesto:
S kolesom iz centra do plaže potrebujemo največ pol ure časa, s tem, da se tu pa tam ustavimo na semaforjih ali za fotke. Kolesarimo mimo mesta znanosti in umetnosti:


 Pristanišče za jahte:

Plaža pa… plaža v Valenciji je prekrasna, izjemno široka in neskončno dolga mivka. Kolo moramo pustiti na začetku plaže, gremo k morju. 



 Vsi kolesarijo: 
 Plaža:

Na plaži je kljub 1. decembru kar nekaj ljudi. Zrak je skoraj topel, voda v morju je okrog 18 stopinj. Ni ledeno, ni pa niti toplo za kopanje. Našo Slobodanko to ne ustavi, edina izmed nas se je kopala. Ostali smo si zmočili noge v morju in uživali na plaži… Krasen 1. december!!


 Supanje na valovih:
 Popoldan se vračamo čez mesto do prireditvenega prostora za tek. Vsak dan se tam dogaja. Spotoma si ogledujemo del mesta ob morju, veliko bolj "zračen" in odprt je.




 Hemisfera:
Popoldan za vse tekače je organizirana paella party. Tokrat dobimo pravo valencijsko paello, s piščancem in zajcem. Dobra je, odlična. Pa super je vse organizirano, saj nas je ogromno tekačev... 


Po paelli prevozimo če celoten park Turia s kolesi, to pa je okrog 7 km. Super vožnja je, čeprav, ko se skrije sonce, postane prav frišno. Načrt parka:
Spet smo pri vratih Torres Serrans na vhodu v stari center mesta. Hitro pada tema in se že sekiramo, kako bomo po temnem mestu, po prometu s kolesi. Izposojevalnica koles na drugi strani. 
 Srednjeveški center, spet trg Božje Matere in Katedrala. Ob večernih urah je še lepše.

 Novoletne dekoracije po mestu:
Ko vrnemo kolesa, se odpravimo še malo na sprehod po mestu, 1. decembra so prižgali novoletne lučke in odprli božični sejem. Sejem sicer ne gre v nobeno primerjavo s tistimi v Avstriji ali Nemčiji.  

Po celem mestu srečujemo dekleta oblečene v svečane narodne noše oz. obleke, z veseljem so mi pozirali, nismo pa vprašali, če je to kaka prireditev, otvoritev sezone ali kaj podobnega. 
 Večerno mesto je živo in polno dogodkov, gremo še na kozarček vina in bocadillo s pršutom... Tako špansko...
 Danes pa ne smemo dolgo pohajati, jutri zjutraj tečemo.
Tekli smo v nedeljo že ob 8.30, zjutraj je bilo še zelo sveže – okrog 10-12 stopinj, za maratonce, ki so tekli več kot 4 ure pa je bilo potem že zelo vroče. Sama tekaška prireditev je odlično organizirana, štartamo vsi skupaj, maratonci in 10-ka (21 km tečejo na drugi datum, konec oktobra), ob progi je ogromno navijačev, glasbenikov, radijskih postaj in DJ-jev. Te drži vzdušje prav ves čas in nikjer ne moreš obupati. Krasno je bilo.

 Nazaj gremo s taksijem do letališča. Taksi stane 19 €, vožnja je nekje 20 minut. Ker Ryanair leti v Trst le ob četrtkih in nedeljah, smo morali domov takoj po teku, zelo zelo na hitro. Časa je bilo lih za eno kavo, kratek klepet in že hitro domov.
Vzletimo ravno v času sončnega zahoda. Kljub umazanim oknom uspem nekaj slikati (za umazana okna na letalih bi vračala potnikom po 2 € nazaj...  taka lepota se zgublja)


Ni komentarjev:

Objavite komentar