Camino Ingles. Dan 3: Mino – Betanzos. 17 km. 5 ur.

Spremenljivo oblačno, 10°C

Odlično sem spala. Oblačila so suha, celo čevlji po nekaj urah na radiatorju in 4 rundah časopisnega papirja so skoraj suhi. 
Za danes je napoved – 100 % dež. Ko se zbudim, se zunaj ravno fajn ulije. Si skuham kavo in čakam, da se dež malo umiri. Ob 9h grem na pot. Rahlo dežuje.

Najprej grem do plaže Ribeira v Mino. Sem spustila včeraj plažo v Pontedeume, danes pa imam čas in kljub slabemu vremenu hočem na plažo. Plaža je še naprej za albergue, proč od poti Camino. Trenutno je voda v zalivu zelo nizka, barke so skoraj na suhem, daleč v zalivu vidim ljudi se sprehajati »v vodi«. 

Ko se sprehajam ob plaži, na trenutke celo neha deževati, uspem se fotografirati. Nekje tu sem prišla do spoznanja – če imam oblečeno pelerino, dež bo ponehal. Takoj, ko jo slečem, začne spet rositi. In tako večkrat. Pogumno vztrajam v pelerini. 

 Sprehodim se do pristanišča, zelo je lepo in prijetno, super, da sem prišla sem. Sprehajam se ob plaži in pristanišču, uživam v prijetnem jutru.

Barke v pristanišču so kar na suhem. En gospod je prišel pogledati svoj čoln, je šel do njega kar po pesku... Danes ne bo mogel v morje...

Trenutek ob lepi mivkasti plaži, ko sem pomislila, da je dežja konec. Še preden sem se slikala, je začelo spet kapljati... 

Vse naokrog so temni oblaki, vendar tu pa tam se oblak odpre in vidim koščki modrega neba. Nebo se hitro spreminja, vidim, da zdaj na enem koncu, zdaj na drugem, dežuje in samo upam, da se mi bo uspelo izogniti dežju...

Danes imam kratko etapo, v bistvu le polovico, cca. 10 km do Betanzosa. 
Nedeljsko jutro, ljudje sprehajajo pse, tečejo, celo v dežju. 

 Se vračam v mesto, ta dva sta še vedno sredi vode... Lovita ribe?

Počasi zapustim plažo, nekako zelo skrajšam pot in s plaže sem prišla direktno k TICu. Cerrado. Kaj pa drugega. Se odpravim ven iz mesta, pot že poznam, saj že včeraj sem šla naprej. ;)

V Mino oko se za nič ne prime, ničesar za fotografijo, razen plaže. Je zelo prijetno mestece, a prav nič posebnega. Naredim fotografijo na eni od centralnih ulic. 

 Stara železniška postaja Mino:

Malo pred plažo Abeleira, gospa iz te velike betonske moderne hiše mi je včeraj povedala, da sem zgrešila albergue. Vse od tukaj sem se morala vračati nazaj v mesto:

 Ograja nekega posestva:

 Danes je pravi dan mostov, ogromno jih je danes.

Ko zapustim mesto, kmalu pridem do plaže A Abeleira, tu se reka Xario izliva v morje. Ob plaži je lesena pot, voda je trenutno zelo zelo daleč… Tukaj celo skozi oblake polne dežja posije sonce in me zelo razveseli. Oh, kako imam rada sonce!!! 

Most A Ponte do Porco je lokalna znamenitost.  Porco v prevodu pomeni prašič. Divji prašič je simbol nekoč zelo vplivne in premožne družine Andrade v tem predelu Galicije. Predstavnik družine je nekoč dal zgraditi ta most (plus še nekaj drugih) ravno za romarje, ki so tu hodili. 

 Poleg mosta je cruceiro, ki ga nosi pračiš, simbol družine:

 Januar je, a ob poti videvam kar precej rož, veliko je različnih vrtnic, pa tudi poljskih cvetlic... 

Dalje grem ob reki, zelo je luštno. Del poti sovpada z neko kolesarsko potjo, me prehiti več kolesarjev na nedeljskem izletu. 

 Še en most, visoko nad mano letijo avtomobili po avtocesti, tu spodaj pa jih niti ne slišim...

 Meglice ob reki: 

Še en most, ta je še iz starih časov, breg reke pa je taok zaraščen, da most nikakor ne morem slikati v celoti...

 Muce nadzorujejo promet...

 V kraju Vinas se ustavim na kavo v eni pravi vaški gostilni. Luštno.  

Dež na trenutke poneha, potem začne spet. Nadaljuje se zaporedje - čim zaprem dežnik ali celo slečem pelerino, v naslednjih nekaj minutah obvezno začne rositi ali se ulije kratka ploha. Tako ves čas odpiram – zapiram dežnik in se kuham v nepremočljivih hlačah in pelerini.

Nadaljujem spet pot čez hrib in gozd, mimo starega mlina. Dež kaplja, pa poneha. Pri mlinu slečem nepremočljive hlače, si mislim, od tu do Betanzosa zdržim v pohodnih hlačah, tudi če se ulije. 

Mlini - muinos de Chantada - zelo lep kraj, malo nišje pot potjo... Komaj sem prišla tja, zelo je drselo po gladkih kamnih, a edino tu sem se lahko sezula, slekla nepremočljive hlače, se malo spočila in uživala v lepi pokrajini.

Lepa pot, panorame, vsake toliko sonce posije iz oblakov. Ne glede na polovično etapo, danes sem že skoraj na 15 km poti. Celo jutro klatim.

 Za ograjo so prav zanimiva drevesa:

 Hišice kot iz risanke na drugem bregu reke:

 Pitna voda:

 Zelo lepa pot gre čez vasice in griči:

 Selfie (nekje tu, ko že sije sonce, me obišče misel, da lahko nekje pustim dežnik... ker imam še 3 dni do Santiaga, ga vseeno vlečem s seboj):

 V nekem trenutku se obrnem nazaj in - mavrica!!! Včasih moraš pogledati tudi nazaj... 

 S hriba zagledam Betanzos:

Ko pridem v mesto, ura je 14.00. Mesto je res prelepo, stari center je na hribu nad reko. Že med vhodom v mesto se veliko ustavljam, občudujem  in fotografiram prijetno mesto.

Slikam to cerkev in se spet ulije dež. No, dobro, da imam še vedno moj dežnik. Se odločim, da ga bom zapustila šele v Santiago.

 Ulice Betanzosa:

 Rio Mandeo:

Mesto je zelo lepo... 

  

Najprej pridem do glavnega trga s cerkvijo Sv. Jakoba in stavbami mestne administracije. Poleg cerkvi je tabla z naznanitvijo, da čez 23 dni bo 800 let. 800 let česa - od izgradnje cerkvi, nastanka mesta? Ne vem, verjetno pa, da sta ta dva datuma zelo blizu... 

Malo nižje v eni od ulic je tudi albergue, ki ga na forumu vsi hvalijo. 

Hospitaliera je tam ves čas. Prva sem in za sedaj edina. Danes pričakujem, da bo Felix prišel do Betanzosa, tako sva se menila. V prenočišču je lepo toplo, prijetno, ni pa dosti drugače kot v drugih albergue-jih. Se malo porihtam, razpakiram stvari (danes je vse čisto suho) in grem na sprehod in ogled mesta. Nedeljsko vzdušje.

Se ustavim pri katedrali San Francisco, XIV stoletje in cerkvi Sv. Marije iz enakega obdobja, čisto poleg prenočišča. V nedeljo popoldan je vse zaklenjeno, ali ne najdem pravega vhoda. Samo naredim nekaj slik. 

 Tudi tu je prašič:

Pogled na staro mesto s trga Garcia Naveira je res poseben. Galicijska navada zaprtih v steklo balkonov po celotni fasadi naredi mesto zelo elegantno, skoraj oblečeno v čipko. 

 V ozki uličici za trgom bratov Garcia Naveira najdem polno lokalnih gostilnic, ki strežejo hrano tudi ob »nepravi« uri. Želim si poskusiti lokalno tortiljo, hospitaliero v Nede je povedal, da jo v Betanzosu delajo na poseben način. Res je dobra, malo je drugačna, a je še vedno samo omleta s krompirjem ;) Tortilla + kozarec vina, to je bilo tako dobro, da sem si takoj naročila še eno ponovitev vsega. Potem, ko sem pojedla dvojno porcijo, sem šla še malo po mestu, dež je tačas ponehal.

Spet pridem do mosta, kjer sem prišla v mesto. Lepo je. Za reko se pokaže mavrica in skoraj vidim, kje se začne. Čudovito! 

Nato na drugi strani mosta zagledam račji korak nekoga z velikim  nahrbtnikom in v rdeči vetrovki. V trenutku stečem do mosta, mislim, da je Felix. Tisti trenutek se ulije. Ko moški pride bližje, mi je jasno, da ni Felix. Odsoten pogled, podočnjaki, kot jih še nisem videla. Pomislim – ta pa sigurno ima shizofrenijo… Tip je šel mimo, niti me ni ošvignil s pogledom, popolnoma odsoten, v svojem svetu. Čuden  je. Raje sem v albergue sama (bilo je prav dobro!), kot s tako kompanijo. Zdaj si res želim, da pride še Felix…

V času rimljanov je bil Betanzos pomembno pristanišče. Zdaj, ko se sprehajam ob reki, se mi zdi skoraj čudno, kje je bilo to pristanišče, mogoče ven iz mesta, ob morju, tako je postal zaliv in reka plitvi v tem času.  

 Staro mesto je zgrajeno ob starem obzidju, mestna vrata se še vedno lahko zaprejo.  

Naredim še 1 krog po mestu, ura je skoraj 5. Rada bi še videla park Passatiempo, ki je neka lokalna atrakcija (stvaritev ravno bratov Garcia Naveira, po katerih je poimenovan trg), a ga ne najdem. Potem hospitaliera pove, da je park zapuščen, da v tem letnem času in sploh v tem vremenu res nima smisla, da hodim tako daleč samo zaradi tega, ni vredno… Ostanem v albergue.

Tisti čuden tip se ravno tušira. Ven pride samo v karirastih dolgih gatah. Zadržano pogledam goli trebuh. Nato poklepetamo. Zdaj, ko se je umil, je manj čuden, a še vedno pogrešam Felixa. Ta tukaj je portugalec, kakih 35 let star. Hodi že drugič Camino Ingles. Včeraj v tistem dežju je prišel vse iz Ferrola do Pontedeume. Pravi, da je bilo zelo naporno in da je bil najtežji dan od vseh njegovih pohodov. Gre spat.

Jaz si umivam lasje in jih sušim potem na radiatorju. Radiator je zakon!! In je veliko bolj pomemben kot sicer gretje na klimo ali talno. Na radiatorju lahko dejansko posušiš stvari.

Pogled iz okna albergue:

S portugalcem se pozneje »spoprijateljiva«, tip hodi vsak Camino večkrat. Doma je nekje blizu Valence, se pravi na Portugalsko pot je odšel kar iz doma. Ne mara več hoditi Camino poleti, ker je preveč gužva in ker je preveč turistov na poti.  

Felixa ni, pa sva bila dogovorjena, da se vidiva tukaj. Malo ga že pogrešam. On je nameraval ostati v tistem slabem albergue v Pontedeume, upam, da ni zbolel. Portugalec je v Pontedeume spal v nekem penzionu, tako tudi ni srečal Felixa.

Nadaljevanje: Dan4. Betanzos – Bruma. 27,5 km. 7 ur.