Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Camino Ingles. Dan 5: Bruma

Dež, cca. 8 °C

Spimo do 8h, zunaj je vseeno tema. Bližnja gostilna se odpira ob 9h. Daniel gre na zajtrk. Jaz spijem kavo in pojem sendvič še v albergue, ob 9h grem na pot. Rosi, nebo je čisto sivo, nikjer ne vidiš znaka, da bo bolje.

Do Santiago je še 39 km. Danes je predvideno cca. 24 km, jutri pa je zopet polovična etapa, samo 15 km.

Optimistično si ne oblečem nepremočljivih hlač takoj. Čez 15-20 minut vidim, da bom hitro mokra, pa čeprav to niti ni pravi dež, bolj rosa, ki kar visi v zraku. Sredi ceste, sredi megle, ko nimam kam odložiti nahrbtnik ali katero koli oblačilo, se sezuvam in oblačim še nepremočljive hlače. Še dobro, da sem jih oblekla, ker sčasoma je začelo resno deževati.

Deževno jutro, skoraj lahko spim med hojo...

V vasici Aldemil me preseneti 6-metrski kip Sv.Jakoba. Želela sem se slikati zraven, da se vidi velikost, a zaradi dežja ta fotka je še najbolj, kar je uspelo...

V bližini so še drugi kipi, najbolj pa me preseneti dinozaver na avtovleki. Skoraj bi se ustrašila, ko nenadoma sredi dežja in sivine zagledam dinozavra za ovinkom… Tu je doma nek lokalni kipar, ki ustvarja tako velike kreacije…

Vse je v dežju in megli. Mogoče bi bila lepa pokrajina, če bi se kaj videlo. Pot gre po lokalnih cestah, skozi redke zaselke, nato zavije v prelep hrastov gozdiček. Hodim v tunelu iz dreves prekritih z mahom. Prelepo.

Kljub dežju poskušam slikati, a v teh pogojih ne morem narediti fotografskih presežkov. 100x rečem hvala nebesom za moj dežnik. Še dobro, da včeraj ga nisem zavrgla, ko ni bilo dežja.

Po 1,5 ure pohoda v nekem No-name kraju najdem odprt bar. Super! Kava, biscoccio, Kas. Rabim malo pavze in da voda s pelerine steče dol. Pustim pelerino na pokriti terasi, potem jo še cel čas voham, kako je v tem kratkem času zasmrdela po cigaretah. Fuj.

Nato spet meglena pokrajina. Na rahel dež sem že povsem navajena, skoraj me niti več ne moti. Ne morem reči, da je pot dolgočasna, tudi v tem je svoj čar, a tako sem utrujena, da komaj čakam, da je kje suh plac za počitek. Danes sploh nimam energije...

11 km prehodim v 3 urah. Za kratko pavzo izkoristim avtobusno postajo. Pod streho je in klop je suha. Dežnika pri kratkih postankih niti ne zapiram, najbrž tudi zaradi tega so ga zavrgli, da se moraš konkretno potruditi, da ga zapreš.

Še 2 km pozneje se ustavim v naslednjem baru. Ta bar ima veliko reklam ob poti, češ, da je to zadnji bar pred Sigueiro, a do tja je še 12 km. Se ustavim še tu, kava, WC, počitek na suhem, saj dežuje ves čas.

Ko zapustim bar, dež končno poneha. Hodim, se pogovarjam s psi, ki lajajo na redke mimoidoče. Itak nikjer ni nobenega. Ta dva luštna kužka sta me zagledala že od daleč in korajžno tekla k meni od hiše s tisto svetlo ograjo. Skoraj tik ob meni pa sta se malo ustrašila, sta se stisnila ter počasi in ritenjsko se odmaknila na varno na dvorišče sosednje hiše...

Ostanki starega mostu:

7 km pred Sigueiro se pot zravna, dolgo hodiš kar ob avtocesti, tisti, po kateri se pelješ v Ferrol. Na eni strani je cesta, na drugi gozdiček. Skoraj padeš v meditacijo. Hodim in se čudim, da čutim na nogah neke mišice, za katere skoraj ne vem, da obstajajo. Najbrž zaradi žuljev, previdno stopam, večinoma na peto, zato se aktivirajo mišice, ki navadno nič ne delajo. Kaj bi počela, če bi imela žulj še na peti, ne vem… Dokler hodiš, nekako še gre. Prvi par korakov po tem, ko se ustavim, pa so najbolj grozni, dokler spet ne najdeš pravi »slog« hoje.

Za to oznako je kratka in lepa pot čez hrastov gozd, nato 5 km ravnine ob avtocesti.

V Sigueiro sem okrog 4h popoldan, za mano je okrog 25 km. Sigueiro je manjši kraj, predmestje Santiago. Camino pot je tu označena na vsakem koraku, najlepše, kar sem jih videla v katerem koli mestu. To mesto nima posebnih lepot ali zanimivosti, je bolj moderno in hkrati tu mora biti zelo lepo živeti. Na začetku mesta je zelo prijeten park, v centru je polno kavarn, trgovin. Luštno je, nimaš pa kaj slikati.
Park:

Ob poti v parku sem opazila 2 spominske tablice, vezane na Camino. Mogoče je še kakšna, a jih nisem opazila. Piše, da Margery Kempe je šla tu skozi 600 let nazaj in je bila edina registrirana ženska romarka v 15. stoletju. Na spodnji tabli pa je označeno, da prvi dokumentiran madžarski romar je bil Janos Zadori, ki je šel tukaj pred 150 leti. Zanimivo...

Albergue Camino Real mi je nekdo priporočal na forumih. Stane 15 €, v to ceno je vključen zajtrk. Krasen albergue, opremljen kot bi bili doma, celo bolje. Opremljena in založena kuhinja, postelje z rjuhami, nobenih pogradov. Klima, WiFi. Zopet sva z Danielom sama. Sva že kot stara zakonca, vsake toliko si kaj poveva, tišina, ki nastane, ni moteča, vsak se zamoti z nečim svojim. Sva se navadila.