Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

sobota, 09. februar 2019

Camino Ingles. Dan 2: Neda - Mino. 29,6 km. 8 ur.

Dež, 8°C
Ob 9h zvečer sem šla že spat. Felix, po 40 neprespanih urah, prav tako. Zbudim se ob 5h zjutraj. Poležavam še vse do pol osmih. Kljub vklopljenim radiatorjem prav toplo ni. Se pa je zato posušilo oprano perilo, ki sem ga obesila na radiator. V albergue ni pomembno samo gretje, važno je tudi, da imaš prav radiator za sušenje stvari. Po 10 urah postelje imam težko glavo, a vstajati prej v mraz in temo tudi nima smisla.

Zunaj še vedno dežuje. Ne, lije… Joj, sovražim dež!
O moj bog, kako se mi ne ljubi ven na dež! S Felixom se oblečeva v nepremočljivo opremo, hlače – pelerina, in, ko se zdani – ob 9h, greva ven. Felix gre še najprej v bar na zajtrk, jaz pa – na pot.
Ko stopiš ven, saj ni tako hudo, dež ni močen, ni naliv, bolj rosi. Korajžno zakorakam v dež. 
Čez kak kilometer poti srečam Felixa prihajati iz neke stranske ulice. V Nedi nikjer ni našel odprtega bara, kjer bi lahko spil kavo in kaj prigriznil. Ura je 9!
Greva skupaj do Fene, malo klepetamo (moja španščina je daleč od nivoja »klepet«, bolj skušam razumeti, kaj govori…). Spotoma ugotavljam, da mi je veliko lepše hoditi sama. Ko se lahko ustavim za fotografijo ali obrisati nos, ko enostavno hodim v svojem tempu. Pri cerkvi v Fene slikam Felixa. Cerkev je tako ali tako zaprta. Mu razlagam, da sem želela vsaj za začetek poti dobiti eno štampiljko iz cerkvi,  da včeraj nisem uspela, očitno niti danes ni usojeno, ampak oba Camino pred tem smo vedno začeli s štampiljko v katedrali in v katedrali vedno zaključili, v Santiago. Zdi se mi, da bi to bil dober začetek.
Čez nekaj časa se Felixu zazdi, da vidi nekje proč odprt bar. Me povabi na kavo, a raje grem naprej, sama. Pa tudi časa ni lih na pretek. On gre danes samo do Pontedeume, kar je pol etape, jaz sem pa namenjena v Mino, to je dvakrat daljša pot. Okrog 27 km. 
Felix:
Pot gre ves čas skozi naselje, eno se pretaka v drugo, taka razpršena gradnja po pobočjih hriba nad zalivom. Hodim ves čas po cesti ali ob cesti, še dobro, da te ceste niso prometne. 
Včeraj sem slikala ta dva mosta na drugi strani. Če bi prečkala po mostu, bi si "prišparala" dobrih 10-15 km. Na Camino sploh nimam občutka, da preveč hodim, ali da moram kaj krajšati. Cilj je pot. 
Po eni uri v dežju začnem že razmišljati, koliko časa me bo moja anti-rain oprema dejansko ohranjala suho. Razmišljam, kako prav bi prišel dežnik. In glej ga – ob vaški cesti je nekdo odvrgel dežnik, obrnjen je čisto narobe, a je le dežnik. Ga pogledam bolje in poskušam obrniti na pravo stran. Saj se samo na enem koncu blago ne drži vilice in malo plapola. Niti zvit ni! Saj to je odličen dežnik, sploh pa za take razmere! Zlijem iz dežnika ven vodo, sestavim ga in že imam super zaščito pred dežjem. Mi ne dežuje več na obraz, niti na glavo, ramena in nahrbtnik so zdaj bolje zaščiteni. Ja, ta dežnik je najboljše, kar se je danes zgodilo!
Dež, včasih bolj močen, včasih čisto rahel, ni ponehal do večera. Hodila sem 8 ur v dežju. Prvi so popustili rokavi jope, zmočili so se ne glede na dobro pelerino. Počasi sem konice rokavov jope že lahko ožela notri v rokavu pelerine. Dokler še nisem našla dežnika, buff, s katerim sem si pokrivala podbradek, se je čisto premočil, tako, da sem z njega vodo lahko kar pila… Ker sem zavita v vsa nepremočljiva (naj bi bila) oblačila – pončo+hlače – spodaj pod tem se zelo potim, telo skoraj ne diha. Se nalašč ustavljam na klancih, da me toliko ne segreva. Po dveh urah začutim vlago v mojih »absolutno nepremočljivih« Alpininih čevljih. Vzela sem jih samo zaradi tega, da ne bi imela mokrih nog. Tudi, če so tako težki. Po treh urah čutim, da imam definitivno mokre noge. No, vsaj ni mraz…
Grem čez vsa naselja, nekatera prav luštna. Bilo je nekaj lepih razgledov in celo sem poskušala slikati v dežju, a nič ne rata. Tu je še ena prednost dežnika – pod njim lahko vsaj vzameš fotoaparat ven iz žepa in poskusaš slikati. 
 Za Fene je en krajši del poti čez gozd evkaliptusov. Vonj vlažnih evkaliptusov spominja na Portugalsko pot, prijetno.
V nekem naselju gospa v letih čaka na avtobusni postaji avtobus, jaz pa grem mimo v ledenem dežju in vetru… Ona me pogleda in tako iz srca mi zaželi – »que tienes un muy buen dia, hija«… Zelo me gane, ker se res počutim prav brižno, hoditi v tem dežju… 
Okrog enih, po 3,5 urah prehodim nekje 14 km in pridem v Pontedeume. Včeraj sem se peljala tu z avtobusom. Pred Pontedeume nekje bi morala biti lepa plaža Magdalena. Pot naj bi šla čisto blizu plaže. V tem dežju in sivini plaže še opazila nisem. Žal mi je. A nič ne morem spremeniti. Nikakor pa ne bi v tem vremenu zavijala s poti in raziskovala pokrajino.
 Pogled proti odprtemu morju:
Mesto je zelo luštno, vanj vodi 600 m dolg srednjeveški most. V zalivu za mostom so včeraj ribiči lovili ribo, danes ni nikogar. Vreme je še bolj grozno kot včeraj, za silo naredim par slik, a z morja tako vleče veter, da mi zaliva fotoaparat. 
Samo mesto ni veliko, nekaj ozkih s kamnom tlakovanih ulic se s hriba spušča k reki. Most in cesta, ki gre po mostu, očitno od vedno sta bila glavni razlog za nastanek in obstoj mesta. Leta 1270 kralj Alfonso X Kastilski je postavil trdnjavo za zaščito mosta in poti. No, trdnjava ni bila takšna kot v pravljicah, bolj navadna – samo bolj konkreten stolp. Hkrati s trdnjavo naselje, ki se je pojavilo ob mostu in tržnici, so proglasili za mesto in dodelili pravico imeti svoje sodišče. Trdnjavo je dobila premožna in vplivna družina Andrade.  Če pa razmislim – biti lastnik trdnjave, ki je po tlorisu velika kot enosobno stanovanje, le ni tako velik privilegij. Spodaj so itak skladišča in privezi za konje, prvo nadstropje za stražarje in služničad, sam vitez in njegova soproga pa sta bivala v drugem nadstropju. Ni ravno romantično… 

Mesto je nastalo 800 let nazaj kot trgovsko središče in servisni center za okolico, ki se ukvarja s kmetijstvom. Tako ostaja vse do danes – vsa okolica se ukvarja s kmetijstvom, mesto pa je trgovinski center. Ob vikendih so tu znane tržnice. Celo videla sem, kako so okrog enih že pospravljali stojnice ob mostu, v mestu pa so stojnice še vedno delovale pod balkoni hiš. Res da je v tem dežju najbrž bila bolj slaba trgovina.

Tu, ob mostu, se ustavim na kavo in bocadillo, sendvič. Že celo jutro razmišljam, da bi bilo lepo se kje ustaviti, a kako naj stopim v kak bar, ko pa z mene teče voda, za sleči in nato nazaj obleči pončo moram uprizoriti celo akrobatsko predstavo. Mokra pelerina se prijema na vse in predvsem se lepi sama nase. Ob avtobusni v Pontedeume pa je gostilna z velikim nadstreškom, tako imam dovolj mesta za telovadbo s pelerino. Šele ko jo slečem, ugotovim, da je flis in majica spodaj po rokavih so čisto mokre, celo preko pelerine. Flis zatlačim v nahrbtnik, moker je tudi po ramenih. Namesto tega oblečem puhovko. Hlače so tudi vlažne, a se obnesejo veliko bolj kot pelerina. Uživam ob kavi, ogromnem sendviču in Kasu, koristim WiFi, nato pa dalje. 
Ne, še prej – štampiljka! Gospa v romarskem uradu včeraj mi je poudarila, da potrebujem 2 štampiljki na dan. Nikoli nismo imeli težav s tem, a tukaj je vse zaprto, pa še po barih ne hodim. 
 Za nadaljevanje poti v Pontedeume moraš skozi center mesteca in nato v klanec gor. Nikjer v mestu ne najdem oznak poti, oz. le eno na glavnem trgu. Mogoče je zato, ker so po ulicah postavljene stojnice s kramo (sobota). 
 Pridem že precej visoko, do cerkvi Sv.Jakoba (v cerkvi je grob od nekoga od potomcev družine Andrade, tiste od trdnjave), a puščic ni nikjer, grem nazaj dol, na trg. Nič, oznak ni, nič nisem spregledala, grem spet k cerkvi in še malo naprej. Pri enem marketu je razpotje, nič označeno. Stojim, razmišljam, pomislim, da bi stopila v market, takšna kot sem – z mokrim dežnikom in v mokri pelerini, spotoma bi lahko kupila kaj za večerjo, pa da vprašam za pot. V tem trenutku se mimo pripelje fant, me vidi kako se lovim, mi pokaže pot in pove, da je oznake le še 10 metrov dalje. Res je. Počaka, da grem res na pravo pot. OK, nič marketa, grem dalje. 
Ta vzpon skozi  mesto v hrib gre res precej strmo navkreber – iz 50 metrov na kar 177 metrov nadmorske višine, a sem vedela, da bo vzpon, delam res kratki koraki, grem počasi. 
 Za mestom se začne lepši del poti, celo v dežju – gozdovi, polja, narava. Dežja več skoraj ne registriram, moj dežnik me res rešuje. 
 Čudovita zelena ograja:
Ta del poti v lepem vremenu bi bil čudovit, vse do Mino. Grem, sama sebe sprašujem, kaj tu hodim, a mi res rabi hoditi tu po dežju ves dan, ne bi bilo bolje doma na kavču. In ugotavljam, da mi ni žal, da sem šla, da sem pravzaprav vesela in niti malo nočem odnehati. Čeprav malo pred Pontedeume in pred okrepčilom misel na avtobus ni bila več tako kriminalna. ;) Želela bi si lepše vreme, to ja. Pa rada bi se končno nehala sekirati – že 2 dneva se sekiram okoli vseh malenkosti na poti – a bom našla albergue, a bom uspela pred temo, a bo zdržala oprema pred dežjem, a bom imela še kaj suhega za obleči, a se bodo mokra oblačila in obutev posušila…. Ipd. ipd…. V glavi je polno skrbi, ne morem se jih (še) znebiti…


Pot se večkrat približa avtocesti, nato spet zavije malo v gozd. Prisotnost človeka se ves čas čuti. Mogoče tudi zaradi tega ni strahu hoditi sama.  
 Čudovita gozdna pot:

 Panorame:

 Začela sem se pogovarjati s psi. Drugih tako ali tako nikjer nobenega. 
V takem vremenu sem bila kar hvaležna za večino poti po asfaltu. Cestice so bile v glavnem neprometne, tako je bilo vseeno prijetno. 
 Voda v potoku je narasla skoraj do mostička:
Poz gre pod mostom avtoceste, zelo blizu cestninske postaje. Slikam možvirje pod mostom. To je začetek Mino, ura  je 16.03, zvečer sem šla posebej poiskati to sliko, napišem nižje zakaj:
Ko pridem do Mino, ugotovim, da sploh ne vem, kje je tu albergue, upam, da bo označeno. Na izpisku iz Gronze preberem, ja albergue »na koncu…«, nato zmanjka teksta. Verjetno na koncu mesta. 
Grem čez mesto po puščicah, v marketu se ustavim in kupim za nekaj za večerjo. Mi je že jasno, da zvečer ne bom šla nikamor jesti ven, niti po nakupih. Enkrat, ko bom sezula mokre čevlje, bom samo čakala, če se posušijo do jutra. Pot nadaljujem do konca mesta in še malo naprej. Nikjer oznak za albergue, nikjer ni niti ljudi. V tem vremenu dober lastnik niti psa ne bi poslal ven.
Pri eni hiši, že za mestom, pride ena gospa ven, ravno se bo usedla v avto. Ve, kje je albergue, daleč nazaj, na drugem koncu mesta. Spregledala sem oznako, če je sploh bila. Se vračam. Pri prvem nadstrešku se ustavim, odprem vodnik in navigacijo v telefonu. Več kot 2 km se moram vračati, moram iti ravno mimo TICa. Oznako za TIC sem videla na enem razpotju, a nisem tja zavila, to je bilo še praktično na vhodu v mesto. Pomislila sem – TIC je itak zaprt. Ampak ravno tam je bila oznaka za albergue, moraš mimo. 
Ko pridem končno do albergue, ugotovim, da pred dobro uro sem šla tu zelo blizu, mogoče 100 m proč je pot, tik pod mostom avtoceste, tam sem slikala močvirje. Zdaj sem samo eno ulico višje, vmes so hiše in ograjene parcele, ne vem, če bi se dalo kje priti mimo. To, da sem bila tu tako blizu, me je kar potrlo. Jaz pa še celo uro hodim okrog po mestu v dežju… 
Isto močvirje, kot na sliki v bližini mosta. Ura je 17.19, jaz sem 100-200 metrov zračne linije proč od mesta prve fotografije.
Pogled na tisti most iz ulice pred albergue. Pot prej je šla pod mostom nato ob blokih na hribu, čez celo mesto... 
Upravljalca albergue je treba poklicati po telefonu, Jose. Res, pride hitro in mi odklene stavbo. Danes sem tu samo jaz. Mi odpre sobico za 2, imam svojo kopalnico. V albergue je dokaj toplo, ampak ni radiatorjev, gretje je talno. Jaz pa imam čisto vse mokro, razen pajkic in dveh tankih majic, ki sem jih imela še v nahrbtniku. Suhe stvari oblečem, mokre obesim tik nad tlemi, nogavice kar razložim na tleh, da se sušijo. Čevlji so čisto premočeni. Alpina, se prodajajo kot primerni za Tibet & Nepal. Razočarana sem… Jose nima časopisa za napolniti čevlje, da se razvlažijo. Uporabim gradivo za angleško pot, tisto, s katerim me je založila gospa v ofisu piligrimov v Ferrolu. Katero boljšo korist bi lahko od tega imela? Upam, da se vse nekako posuši, sicer jutri moram v mokrem naprej.

Jose ob odhodu iz albergue mi pokaže mali radiatorček v predsobi, takoj pri vhodu, razlaga, da naj zaprem vrata predsobe, ker tam ni talnega gretja, radiator pa ni treba prižigati, ker je dodatni strošek. Počakam še pol ure, ko odide Jose, če bi se še kaj vrnil. Ta čas najdem neka gradiva o asociaciji Camino na časopisnem papirju. Tudi to izkoristim za natlačiti čevlje in vseskozi menjavam moker papir za suhega. Nato odprem »prepovedani« mali radiator in na njemu posušim čisto vsa mokra oblačila, eno za drugim in še čevlje. Vstajam še sredi noči, menjati časopis v čevljih in preverjati, če se niso odlepili nad radiatorjem podplati… Jose, oprosti za dodatne stroške, rabila sem!!

Albergue sicer je krasen, zelo lepo mi je bilo biti tukaj sama. Začuda, nič me ni strah…

Danes v dežju sem prehodila 29,6 km, 8 ur na poti. Jutri imam lahek dan, samo 10 km do Betanzosa.


Ni komentarjev:

Objavite komentar