Spremenljivo oblačno, +2°C / +7°C
Kako je lepo spati v skoraj praznem albergue! Zjutraj,
kot vedno, se pakiram in se odpravljam 1 uro – kava, namazati s kremo neko bolečo
mišico pod kolenom, zložiti vse v nahrbtnik. Daniel, moj portugalski sopotnik, še vedno spi. Ali se dela, da spi. Ura je
8.30, zunaj je še tema, grem ven.
Ulica poleg albergue. Skoraj polna luna.
V Betanzosu moram kupiti kaj za kosilo in večerjo.
Danes na poti ni ničesar, razen 1 bara. Obe pekarni v bližnjih ulicah sta še
zaprti. Zelenjavar že zlaga police, a pove, da je zaprto, naj pridem po 9.uri.
Supermarketa ne najdem. Naredim krog po jutranjem mestu, lepo je.
Pomislim – mogoče je to namen Camino, da ni nobene
trgovine s hrano, in me nekje čaka okusno kosilo in obilna večerja. Se odpravim
ven iz mesta. Ampak ne! Malo pred izhodom iz mesta je že odprta pekarna, vzamem
še tople štručke.
Spotoma ugotavljam, da oznake poti po mestu so res
slabe. Na celotni poti nikakor ni preveč oznak, včasih moraš zaupati intuiciji.
Imajo bolj način, da je oznaka nekaj metrov za razcepom, ko si že nekam zavil,
ko si zaupal svoji intuiciji, no, takrat dobiš potrditev, da si izbral pravo
pot…
Ko pridem ven iz albergue – rosi. Dokler pridem do
izhoda iz mesta ob starem mostu dež poneha. Tu si oblečem samo vetrovko,
pelerino zložim v nahrbtnik. Od tu dalje ven iz mesta je pošten vzpon.
Na vrhu klanca, po dobrih 500 metrih, mi je že vroče,
slačim vetrovko in opazim, da nikjer nimam moje kape s šiltom, tiste, ki je z
mano na vsakem Camino. Prepričana sem, da je kapa ostala dol pri starem mostu,
kjer sem se preoblačila. Nazaj dol. Že pomislim – ah, saj ne rabim kapo tako
nujno, ne bom hodila nazaj, naj ostane tam, a misel na to, da je napovedan dež
še vse do Santiago, me spodi dol. Kako bom brez kape? Dol pridem zelo hitro. Pa
spet gor v klanec. Spomnim se, da v vodniku piše, da bodo vzponi na današnji
poti vredni Primitivo. Pa ta še ni največji.
Zapuščam mesto. Nad morjem in po hribih lepe
jutranje meglice, čudovito.
Prvi sončni žarki se prebijajo skozi listje in obarvajo gozd v žive barve.
Nato se dvignem še malo višje in pridem kar v oblak
na vrhu hriba. Prečkam most čez avtocesto, kjer avtomobili drvijo nekam naprej v meglo. Kar en čas jih opazujem. Neverjetno, kako se čuti hitrost, ko spremljaš promet ob cesti. Ko si v avtu, sploh ne čutiš toliko teh 130 km/h.
Hodim med gozdički in polji, ptičke čivkajo, sveže
megleno jutro, rosa, sonce se prebija skozi oblak, podeželje – čudovito! To je
Camino! Še dobro, da hodim po vrhu hriba, ker v dolini je gosta megla.
Tukaj je bil tako prijeten del poti, narava, redki zaselki. Sonce skozi meglice. Uživala sem vsak korak!
Dolga pot, po hribčkih skozi vasice. Nikjer nobenega. Po 10 km in 2,5 urah na poti si že res želim, da bi bil kje bar. V neki vasici že na daleč vidim napis – Bar Calabel, okrog ni žive duše. Hodim in šepetam – »Calabel, Calabel – bodi odprt«. Res je odprt. Starejši par upravlja z barom. 4 penzionisti igrajo karte, še eden jih spremlja… Vaška idila. Eden od možakarjev me nagovori, preveri iz kje prihajam in če hodim res sama. Sama, sama. Ga vprašam, če je mogoče nevarno? Pa mi odgovori, da nevarno pa res ni, da so tu zelo dobri ljudje. Aqui non ti pasa nada. Tako se tudi počutim. Ko se odpravim, celotna druščina mi zaželi Buen Camino.
Za barom me dohiti Daniel. Naslednjih 2-3 km do
Presedo hodiva skupaj. Poklepetava o potovanjih in bivših jugoslovanskih
republikah, on je presenetljivo dobro podkovan glede tega. Bar v Presedo je
odprt in Daniel ostane tam, jaz pa grem naprej sama. Dobro mi je, da grem sama.
Daniel:
Se oblači. Ker sem pospravila vso dežno opremo v
nahrbtnik, se ulije. Lih, ko se napravim za dež, deževati neha. Dež je trajal par
minut.
Danes srečujem male vaške cerkvice, vse zaprte. Parroquia de Leiro:
Vse je zeleno, kot da ne bi bil januar, ampak že april.
Ko med dolgim vzponom sopiham v hrib, se zavedam, da
v glavi nimam nobene misli, popolna praznina. Nato pa se kar pojavijo taka
razmišljanja, da se mi kar solze prikažejo, rabila sem tudi to… Se čudim sama
sebi, ker običajno dobro zadržujem emocije. Po več ovinkih, ko že mislim, da
sem končno na vrhu hriba, za ovinkom pa se pokaže nov vzpon, takrat se spomnim,
da imam tudi službo, skušam razmišljati o temu, a tukaj je to tako nepomembno,
da enostavno opustim to. O službi bom razmišljala, ko bo res potrebno… ;)
Dolga – dolga pot čez nasade evkaliptusa, polja in njive. Prijetna pokrajina, a nič posebnega. Oko se za nič ne prime, ne vem, če sem naredila tukaj kako sliko.
Za San Paio hodim ves čas v hrib. Ura je 14h, pred mano je še 8 km poti. Prehodila sem jih že 20-22 km. V daljavi vidim La Coruno in malček morja, a je predaleč. La Coruna je le 1 etapo proč od Brume, kamor grem danes. Razmišljam, da ta Angleška pot nima nič posebnega, nič WOW. Nima res lepih pokrajin… Samo pot je. Na vsaki drugi poti je okolica veliko lepša in zanimivejša.
En del poti gre kar ob prometni cesti, ni prijetno.
Na vzponu in še največ pri sestopih me mučijo žulje.
Tisti deževni dan sem si prislužila 2 simetrična žulja na vsaki nogi. Včeraj
sem ju preluknjala. Danes me motita oba in čutim še enega novega. Stopicam kot
raca. Po dveh Camino brez žuljev me je doletela tudi ta nadloga… Pa sem že
mislila, da sem imuna ;)
Galicijsko zelje raste celo leto:
Ko sem mislila, da do albergue še kako uro hoda,
kakih 3 km – O-PA – tabla za albergue. Uradno etapa danes naj bi bila dolga
27,6 km. Jaz sem naredila krog v Betanzosu in vseeno na koncu dneva imam 27,5
km. Vse po puščicah. Čudež, običajno španski kilometri so daljši kot je
predvideno…
Bruma je majhna vas. Že ko hodim skozi vas, me opazi ena gospa in hiti
za mano k prenočišču. Sem prva, čez 20 minut pride še Daniel.
Albergue je v zanimivi stavbi, stara obnovljena
hiša. Za videti je zelo simpatično. Celo vsi 4 radiatorji so prižgani, a so
očitno premalo za segreti celotno hišo. Notri je precej hladno. Stranišča in
tuši so v hišici zunaj, brez gretja. Gospa mi prijazno dodeli deko, če bi
ponoči zeblo. Posteljo izberem glede na bližino radiatorja. A se vseeno bojim,
da bo mrzlo.
WiFi dela, tudi štedilnik. Si kuham topel obrok in
na tleh kuhinje opazim ščurke. Še migajo. Fuj…. Pazim, da ničesar ne puščam na
tleh. Drugače v stavbi je čisto in poleti je sigurno zelo prijetno, smo pač na
podeželju takoj ob potočku. 100 metrov naprej je vaška gostilna, a ravno ob
ponedeljkih je zaprta. Danes je, kaj pa drugega, ponedeljek. Dobro, da imam še
nekaj za večerjo s seboj. Daniel razmišlja, da bo šel na večerjo v sosednjo vas
1,5 km proč. Jaz vsekakor ne grem, novi žulj je ogromen, počivam.
Pozneje Daniel se je zmenil, da mu hrano dostavijo
kar v alberugue. Izgledalo je dobro. Cel popoldan klepetamo, berem knjigo,
zunaj nimaš kaj početi. Tudi toplo ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar