Dež, 4°C
Prva noč v albergue. Takoj se spomnim vseh
posebnosti – do 1h zjutraj so prihajali in klepetali tisti, ki so proslavljali
zaključek poti. Edini, ki je smrčal v spalnici za 10 ljudi, je spal spodaj na
mojem pogradu. Ob 3.45 zjutraj zvoni budilka pri pogradu zraven, nek francoz se
odpravlja na letališče.
Se prebudim v deževno jutro. Si kar rečem – to je to,
bolje je, da se navadim. Tak bo moj Camino. A vsaj v avtobus do Ferrola nočem
mokra. Bo že…
Pogled na katedralo iz okna albergue:
Spat je bilo res vroče, še dobro, da je zavesa pri
vsaki postelji, ker se res nisem mogla pokrivati. Proti jutru je postalo lažje,
mogoče so zmanjšali gretje ali je kdo oprl vrata na balkon. Dolgo – dolgo se
pakiram, poln nahrbtnik je, doma je bil manjši. In lažji.
Pozdravim Mary, preden odidem.
Prvi, ki mi zaželi Buen camino, je lastnik albergue, ki ga
srečam ravno, ko stopam ven iz stavbe na dež. A, ne, ne, prvi je bil simpatičen
mlad španec, tekač, ki me je s tistim Buen
Camino spodbudil včeraj med mojim obupanim iskanjem prenočišča v temi
mestnih ulic.
Mesto je kar neobičajno – po ulicah, trgih, nikjer
ne vidiš nobenega romarja, nikogar z nahrbtniki. Kot da je čisto običajno
mesto. Le v uradu za piligrime in v albergue so bili »naši«…
Avtobus do Ferrola vozi približno uro pa pol (prvi
je ob 09.15, nato približno vsake dve ure, stane 7,80 €, nič ni treba vnaprej
rezervirati…). Za oknom avtobusa ves čas dežuje. Ni naliv, je pa tiste sorte
dež, ki lahko traja 3 dni nepretrgoma. Vse je sivo zunaj. Že med vožnjo
pomislim – dolgočasno je biti sam na poti. Če si z nekom, lahko poklepetaš, pa
malo pojamraš, tudi se ti ni treba čisto za vse sam se odločiti, nekdo zraven
ti je v pomoč in v spodbudo. Ali si ti njemu. Že po Santiago sama nisem točno
vedela, kje je avtobusna, morala sem vprašati mimoidoče…
Ob 10.40
izstopim iz avtobusa v Ferrolu in »uradno« začnem hoditi. Dovoz na avtobusno
postajo v Ferrolu je tako »zavozlan«, da sem izgubila smer, kam moram iti za
začetek Camino. Začetek poti je čisto na koncu Ferrola, tik ob Porto Norte, pri
pristanišču, saj so tam nekoč pristajale ladje z romarji iz Anglije in s
Severa.
Mesto je prav simpatično, center mesta ima pravi srednjeveški pridih, a zaradi dežja ne morem niti fotografirati.
Zelo lepa vrata, Arsenal Gate Dams. Izjemen hidravlični sistem uporabljal moč plimovanja že v 18. stoletju in deluje še dandanes.
Nek starejši gospod me opazi pod nadstreškom
cerkvi kako primerjam zemljevid v telefonu in ulice v mestu. Me je 2x pogledal,
nato vpraša, če kaj iščem. Želim najprej priti do katedrale, tam bi dobila
štampiljko za začetek poti, od tam pa bi že znala, saj morajo biti oznake. Rada
bi prišla tudi do urada za romarje, tam je pravi začetek Angleške poti. Za sam
urad niti ne vem, če bo odprt, piše, da pozimi dela samo za vikend. Gospod mi
najprej pojasni, da stojim pod streho najstarejše v Ferrolu cerkvi. Da pa če že
želim na vsak način do katedrale, mi bo pokazal pot. In skoraj za roko me je
odpeljal do katedrale. Spotoma je povedal, da je katedrala San Xiao je
majhna, a lepa, da vreme bo ostalo tako grozno še vse do poletja, izprašal me
je iz kje prihajam in zakaj ravno v Ferrol. Na info tabli pred mestno palačo je
pokazal, kakšna je bila ta najstarejša cerkev nekoč in kakšna je sedaj. Ful je
prijazen.
V katedrali ujamem točno začetek maše. Kako
simbolno, pomislim. Malo spremljam, nato pa raje se odpravim do urada
piligrimov, do začetka poti. Če bo urad zaprt, se bom vrnila sem po pečat, bo
najbrž lih konec maše.
 |
| San Xiao |
Iz vodnika:
Ferrol je pomemben center ladjedelništva v Španiji ter baza vojaške mornarice. Najbolj znan meščan Ferrola – Franco, španski diktator v letih 1936-1975. Do 15 let nazaj v mestu je še vedno stal kip Franco na konju. V času diktature se je okrog 700 tisoč špancev odpravilo čez lužo iskati lepše življenje v Amerikah. Šele po smrti Franco so v luki Vigo začeli sprejemati ladje z že angleško-govorečimi španci.
Prijeten predel mesta v bližini pristanišča:
Porto Norte, skranja točka Ferrola, tu je začetek Camino.
Gospa v ofisu (odprto je 9-12 / 16-18) se me
razveseli, založi z gradivom (vse to moram zdaj nositi!! ;)), pove, da je res malo ljudi in da moram za vsak albergue telefonirati,
ko pridem do vrat. Na zemljevidu Ferrola mi označi pot za izhod iz mesta,
prišlo mi je kar prav. Čeprav je približno jasno, v katero smer moraš iti,
oznake po mestu niso pretirane in je lepo imeti zemljevid.
Pred odhodom se ustavim še na kavo v baru poleg urada.
Estonska družina me slika ob kamnu na začetku poti, zaželijo prijetno pot,
povedo, da ko sta bila še v dvoje (zdaj imajo 2-letnega otročička), sta prehodila
Camino iz Lugo.
Točno ob poldan sem stopila na pot, dež je ponehal,
vzdušje je pozitivno, polna sem energije, veselo korakam čez mesto, nato pa ob
luki in mornarici. Preverjeni čevlji in nogavice že drsajo prst. Pomislim,
super, začeli smo! ;)
Cerkev San Francisco, leta 1755-1775.
Vrata cerkvi so vabljivo odprta, notri pa ni žive duše in ne najdem, kje bi se lahko kdo lahko skrival. Ogledam cerkev, prižgem svečko za spodbudo ob začetku poti in se odpravim dalje.
Razgledna ploščad na pristanišče za cerkvijo:
Ko hodim čez mesto, imam občutek, kot da nisem na
pravem kraju. Nihče drugi ni z nahrbtnikom. Ljudje hitijo po vsakdanjih
opravkih, običajno mesto. Romarjev ni več (ni še), ni sezona, nihče mi ne
zaželi Buen camino, kot da sploh niso navajeni.
Še ena cerkev, a tudi tukaj je maša. Grem dalje, brez štampiljke.
Prvi mojon, še 111 km :)
Vojašnica. Na vhodu je napis "Todo por la partia", kot bi gledala kak španski film...
Ko se konča pristanišče in vojašnica, končno pridem do vode, do zaliva. A plaže tu niso najlepše, pač mestne ulice, nato pa že zaliv. Vseeno prijetno je tukaj hoditi.
Potka tik ob vodi:
Hodim sama, še vedno kar ne morem verjeti, da sem tu, da sem spet na Camino. Na hitro sem se odločila in odpravila, še nisem dojela. Čeprav pogrešam družbo ali vsaj še kakega romarja, mi je dobro hoditi v svojem tempu, fotografiram in se obiram, kot običajno, zapravljam ogromno časa. Uživam v vsakem trenutku!
Mesto in predmestje se dolgo vlečejo. Lep delček
poti je ob zalivu – reki. Se ustavim ob cerkvici Santa Maria de Caranza. Tudi
ta je zaprta, sem si samo želela žig iz cerkvi za začetek poti, a v dveh je
maša, ena je prazna, dve sta zaprti.
Po 10 km sem že malo utrujena in se ustavim za
počitek na klopci ob morju. Še dobro, da imam za danes v načrtu le polovico
etape. Kako bom šla jutri 27 km?!
Neverjetna pink hiša v predmestju:
Podhod pri železnici:
Danes prečkam z nadhodi in podhodi cel kup cest, avtocest, mostov in železniških povezav. Ferrol je veliko prometno središče. A vse je dobro označeno in ni nikjer nevarno. Na enem mestu pridem celo skoraj čisto do trgovskega centra.
Samostan San Martino de Xuvia, 12 stoletje.
Od tu se začne Camino de San Andres de Teixido. Delno ta pot sovpada z današnjo etapo, potem pa gre svojo pot. Za oznako ima rdečo ribico.
Čeprav daleč na okrog so same ceste in prometne povezave, drugi del današnje poti je v glavnem v naravi in po podeželju. Promet spremljam le od daleč.
Zadnji del poti gre ob reki Xubia, nato jo prečka po
zanimivem modernem mostu samo za pešce in že kmalu ob reki se vidi rumena
stavba albergue. Pred tem, malo pred reko, ti pot ponuja še dodatno možnost –
okrog zalivčka mimo nekega mlina. Ravno dokler študiram na razpotju, kam bom
šla, začne rositi in precej pihati z morja. Pomagalo mi je se odločiti – nič ne
bom okrog hodila.
Na mlin pogledam z nasprotne strani, že v dežju - no, ne vem, mogoče na tisti strani je lepši...
Zaključim dan tako, kot sem ga začela – v dežju.
Rumena stavba alberge se vidi že daleč vnaprej, pred njo še most:
Pogled na Nedo:
V 3,5 urah pridem iz Ferrola do albergue v Nedi.
Skupaj danes naredim 15 km, ker sem štela še cca. 1 km od avtobusne do »uradnega«
začetka poti v Ferrolu. Ne morem reči, da je bila pot zelo lepa ali zanimiva, šla sem
čez mesto, dolg del je bil ob vojašnici, nato
ob obali. Ker je celotna obala urbanizirana, povsod je zraven cesta, pa stavbe,
tako prav lepih krajev danes ni bilo… Pot dela veliko ovinkov, če bi šla
naravnost, bi bilo veliko hitreje. A to ne igra vloge. Cilj je pot.
Ko pridem do vrat albergue, moraš poklicati
hospitaliero (telefonske so navedene na vratih), da ti pove kodo za ključ. Res, se na telefonski klic s slovenske številke nekdo javi, pove, da je že nekdo notri v stavbi. Sicer pa je ključ vhodnih vrat
zaklenjen v škatlici s kodo poleg vrat. Ker moja španščina je precej daleč od
pogovorne, malo me skrbijo telefonski pogovori z upravljavci prenočišč, a se
znajdemo. »Soy una peregrina a ora a alberge«.
In potem poskušam razumeti odgovor. In je šlo…
Vrata mi odpre Felix, 60-letni možakar iz
Seville. Kako sem bila vesela, da nisem sama! Se opraviči, da je že zasedel
malo sobico z navadno posteljo, ne na pograd. Tako si lahko izberem posteljo na pograd v
veliki spalnici. V albergue trenutno ni gretja, gazda naj bi prišel ob 20h,
takrat nas bo registriral in prižgal gretje, mogoče tudi WiFi. Albergue je zelo
v redu, le surovo je brez gretja. Pijem čaj, klepetamo s Felixom. On je že 3x
prehodil Via de la Plata (1000 km vsako krat!). Brat mu je priporočal Ingles in Felix se že jezi, ker danes ni bilo niti približno tako lepo, kot na La Plati.
Zunaj dežuje ves čas, sicer bi veliko raje šla malo ven, da se segrejem. ;)
Razgled iz okna albergue, na reko, most in mesto:
Zmrznila sva v eni uri. Felix se je kljub dežju
odpravil ven, v mesto, tudi kaj pojesti. Poskusim stopiti ven tudi jaz, a je še
vedno tisti droben leden dež in veter z morja. Atlantik je blizu. Se vrnem v stavbo. Iz albergue
imamo zelo lep razgled, le mraz je.
Si oblečem dvojne nogavice in puhovko,
kapuco imam in buff. V mikrovalovni si kuham rižoto in upam, da se bom segrela,
ko pojem. Upam, da zvečer bo res gretje.
Čez čas se Felix vrne s sprehoda po mestu (hm,
mesto, Neda je majhno naselje, predmestje Ferrola), nobene odprte restavracije
ali gostilne, celo v baru ni dobil niti sendviča. V marketu si je kupil sendvič
in ga je pojedel v baru ob pivu. Ponudim mu riž, a zavrne. Ne zaupa moji kuhi? ;)
Felix vzame tableto in mi sproti razlaga: » Veš, imam
shizofrenijo, včasih slišim glasove: Ubij jo, Ubij jo«. Na tisti njegov »Matala, matala« vidi, kako se mi
okroglijo oči in zlezejo na čelo (v mislih že računam, kako daleč je naslednji
albergue in mogoče še uspem tja…). On se začne smejati, pravi, da so tablete za
srce… Kaj pa vem, s takimi štosi mislim, da bom vseeno zaprla vrata spalnice
ponoči.
Ob 20h pride gazda, hitro nas vpiše, priporoča za
jutri albergue v Pontedeume (na netu iz vtisov že prej preberem, da tam je
vlažno in ni gretja…), kaj pa vem…
Ob
21h gremo spat. Danes ni WiFi, berem knjigo. Radiatorji so sicer od 20h
vključeni, a so komaj mlačni, ne vem, če bo ravno toplo. Je pa to super za
posušiti oprane majice…
Ni komentarjev:
Objavite komentar