Camino Ingles. Dan 6: Sigueiro – Santiago de Compostela. 16,5 km. 4,5 ure. Zaključek poti.

Dež, 10°C

Ko se zbudim, na mizi nas čaka zajtrk. Super, za spremembo se danes razvajamo… Sicer imam težave z napravami, na aparatu za kavo nekako najdem gumb ON, tosterja pa nikakor ne morem vklopiti. Kruh je samo tisti za toast in bi ga rada res popekla… S težavo ugotovim, da je treba samo pognati timer, vse drugo je že vklopljeno. ;) 

Zunaj rosi, okrog 10°C. Spet si oblečem pončo, čeprav mi ful ne paše, takoj se spotim notri. Roka je že tudi utrujena nositi dežnik, po 5 dnevih. Hodim in čutim kako zelo sem utrujena, nič moči, nič energije. Včeraj sem mislila, da je to zato, ker sem slabo jedla. A zvečer sem se dobro najedla in zjutraj je bil odličen zajtrk. In kljub temu komaj hodim in komaj čakam kraj, kjer se lahko usedem in se vsaj nekaj minut spočijem. Šele po 6 km je park, ker so mokre klopce. Naredim pavzo, se usedem za 5-10 minut. 

 Ne morem več, mi je dovolj, hočem domov. Pomislim – in kako bi jaz hodila 1 mesec, rabim počitek že po 1 tednu… En mesec povsem enakih dni – saj bi se naveličala… Tako pa komaj čakam, da pridem danes do cilja, mi je dovolj. Oba prejšnjih Camino mi je bilo tudi čisto dovolj pred koncem, očitno, zdržiš toliko, kot si zadaš, na koncu pa popustiš, ko veš, da si skoraj zaključil. Najbrž psihično nisem pripravljena na več. Še bolj verjetno je, da je to nakopičena po enem tednu na poti utrujenost, tudi prej je bilo tako, sem imela »krizo« v O Cadavo in v Arcade, potem pa je bilo že lažje. No, tokrat bo še lažje – grem domov.

Včeraj me je spomnil Daniel, da si rezerviram mesto v albergue v Santiago, pravi, da na Booking.com je že razprodano. Klicala sem tja, se me je lastnik takoj spomnil in mi je rezerviral posteljo. Danes se moram prijaviti na let. Na Camino čisto pozabiš na obveznosti, glava postane prazna, si free. 

 Danes pot gre skozi podeželje, vasice, njive, polja... 

Še 10 km do cilja. Na Angleški poti te oznake kilometrov so na vseh mojonih, na Francoski poti zadnjih 10-20 km te tablice s kilometri so si očitno nekateri omislili za spomin, blizu Santiago jih sploh ni bilo več. Tukaj je bilo lepo odštevati razdaljo.

7 km pred SdC je bil en res čaroben gozd. Bosque encantado. Res je čudovit. Naredim nekaj slik kljub dežju. Ah, da bi bila tukaj ob lepšem vremenu… 

Danes pa… komaj grem. Utrujena max… Rosi… Nimaš se kje usesti ali se ustaviti za počitek. Samo še 6 km do konca.

5 km pred mestom je bar Poligono, prvi danes, ob industrijski coni Santiago. Se ustavim. Kako to, da sem danes tako utrujena?

Ko zapuščam bar, se ravno prikaže Daniel. Se posloviva s »see u in Santiago«. Brala sem o tem delu poti čez industrijsko cono, zdelo se mi je, da bo dolgo in dolgočasno. V resnici je res kratko, od bara prečkaš krožišče, mogoče 300 m mimo nekih skladišč, nato si že ob pokopališču in dalje v predmestju. Sploh ni nič hudega. 

Tokrat prihajam v Santiago z nove zame strani, bila sem že s strani Francoske in Portugalske poti, pa tudi odhajala proti Finisterri. Ta stran je mogoče še ena najbolj prijetnih.

 Samo še 1,5 km. mogoče zadnji mojon:

Seveda pot do trga je precej dolga. In čeprav si približno predstavljam, kje bi morala priti k trgu, spet pridem iz ene meni neznane ulice in zaslišim dude… Prišla. 

13.30. Dež. Sem na trgu Obradoiro. Sploh nisem imela namena, da bi bile solze, pa so tekle že na ulicah, ko sem se bližala trgu. Čudim se temu. Saj to je bil samo športni pohod, da vidim, kako je hoditi Camino pozimi. Ampak na trg stopam skozi podhod, kjer tip igra na dude in je že pravi simbol trga Obradoiro in zaključka Camino, se mu zahvalim za vzdušje, oči so čisto solzne. Pred trgom končno slečem pelerino, konec je z njo za nekaj časa. Si oblečem vetrovko in se počutim za stotinko »lepša«. ;) 

Na trgu tečejo solze, vesela sem, da sem prišla, da tudi tokrat mi je uspelo kljub dežju in samoti. Razen mene na trgu sta samo še 2 romarke, švabice, se slikajo v dežju pred katedralo. Prosim jih, da pritisnejo eno sliko še meni. Da imam spomin še v sliki. 

Nekaj japonka ali korejka v štiklih mi najeda, da jo slikam. Obvezno ležeče in da je katedrala cela v sliki. Ženska, saj katedrala še pokončno je komaj cela v sliki. Ona mi dela – počepni, slikaj od tal. Z vsemu žulji, pod dežjem in z oprtanim nahrbtnikom in dežnikom, ko nimam nobenih moči, počepnem do tal, da ima ženska v štiklih lepo sliko. ;) 

Se odpravim po compostelo. Noter sta 2 romarja in jaz. Uspem preleteti z očmi seznam romarjev, ki so prišli danes pred mano. Danes sem enajsta, ki sem prišla v Santiago. Ostali so prišli iz Tui, Sarrie, O'Cebreiro, samo eden iz SJPP, korejec. Ker sem med prvih 25 romarjev, dobim karto za gratis ogled muzeja v katedrali danes ob 19h, pred mašo. Ne razumem dobro, kaj bomo ogledali, a ko me uslužbenec vpraša, če bi rada šla, seveda, z veseljem, kar koli. Že na poti sem razmišljala, če bi sploh šla k večerni maši za romarje v katedrali, dvomila sem, da tako utrujena se bom spravila ven iz albergue. Tako pa imam motivacijo. Seveda, pozabim vprašat za kupon za večerjo v hotelu na trgu, sicer oboje itak ne bi uspela. Večerja ali katedrala… 

Prazen hodnik urada, lahko verjamete?

 Nikogar niti na dvorišču urada:

Se nastanim v albergue Blanco, lastnik se me še res spomni. Njegova hči, ki zna angleško, ravno odhaja, v skrbeh, ali se bomo z njim sporazumeli. On pa ji odvrne »esta chica habla espanol«. Jaz – chica (deklica)?? Se kar razveselim ;) Habla espanol?? Hehe, no nekaj besed že… Skratka zelo pridobim na samozavesti. On me še vpraša, kje želim posteljo – zgoraj ali spodaj, nekaj rečem, kar se mi zdi, da bi moralo biti spodaj. Izkaže se, da je postelja zgoraj, toliko o habla espanol. ;) No, saj to sploh ni važno.
Pogled iz spalnice kar na katedralo:

Albergue že itak poznam, hitro se namestim, nato grem ven do trga, v katedralo – objeti Sv. Jakoba in se zahvaliti, tudi za dežnik. 
Na izhodu iz katedrale v trgovini kupim vodnik J. Brierly-ja za Camino Frances. Kaj, res???!! Kaj se nisem danes zjutraj odločila, da je dovolj Camino? ;) Ljudje smo čudni… 

Danes nočem jesti v albergue, grem »proslavljati« v tisto znano Tapas restavracijo na vino & pulpo. Proslavljam. Sama. 

Naredim krog po mestu, vendar se dosti hitro vrnem v albergue, niti ne toliko zaradi nenehnega dežja, kot zaradi utrujenosti, tako mi niti ni do ogledov mesta, čeprav sem imela namen vsaj tokrat priti do tistega parka, kjer sta 2 Marije. Drugič…

 Ulica de las Hortas, tista, ki vodi v Finisterro. Ne vem zakaj, zelo mi je pri srcu...

 Počivam v albergue, dokler ni ura za iti na ogled katedrale. Če ne bi dobila ticket, ne bi šla… 

Izkazalo se je, da je bilo prav, da sem šla, z razlogom. Na isti ogled je prišel tudi Daniel. Prišel je uro pozneje, kot jaz, bil je osemnajsti. Morala sva se še srečati, se posloviti, si reči, da je dovolj Camino (njegov sedmi) in si zaželeti srečo. Tip je izterjevalec davkov. Ko mi je to povedal, sem mu povedala, da se mi ne zdi mogoče, da je preveč prijazen za ta posel. On pa pove – v službi sem drugačen, kar mora biti, mora biti… In mi pove cele zgodbe o temu, kako škodi utaja davkov in zakaj je to slabo za državo… Nisva postala srčna prijatelja, a najbrž bil je točno tak sopotnik, kot sem ga rabila – nisem bila čisto sama, tolažila me je misel, da še nekdo hodi za mano in da nisem sama v albergue, sva si kaj povedala, a v glavnem sva bila vsak zase. 

V katedrali so nas povabili na ogled Portico of Glory, vrata Radosti. Znamenita vrata, ki so že en čas zaprta zaradi prenove. V majhnih skupinah obiskovalce odpeljejo pogledati vrata, spotoma si pogledamo še nekaj prostorov v katedrali, to je pravi dvorec s skrivnostnimi prehodi in sobani… Portico of Glory, res je nekaj posebnega, število kipov, menda okrog 200, njihova dodelanost, podrobnosti, te osupnejo. Videla sem tisti steber in mesto, kamor naj bi vsak romar prislonil roko in glavo ob vstopu v katedralo. A sedaj se ne sme ničesar dotikati, niti nobene fotografije, vse je zelo strogo. OK, prav. Bilo je zanimivo.

Še pravi čas zaključimo z ogledom, da grem še k maši. Maša za romarje je ob 12h in ob 19.30. V prejšnjih letih, ko sem bila pri maši, katedrala je bila polno nabita, takrat smo se usedli na stopnico ob koloni, ljudje so stali… Zdaj pa nas je bilo mogoče 50 ljudi v ogromni katedrali. Bila je ta ista nuna z angelskim glasom, jo obožujem. Maša je trajala vsega 30 minut, tudi botafumeiro ni bilo… Bilo bi čudno, če bi ga sprožili…

Naslednji dan preberem novico, da bodo v katedrali nekaj prenavljali od 28. januarja in vse do januarja 2020, tako celo leto 2019 ne bo tukaj maše za romarje, ne bo botafumeiro… Sicer lahko boš prišel noter in objel Apostola, ampak, seveda, je to drugače… Tako sem prav vesela, da sem vseeno šla k maši.

Ko odhajam s trga, z besedami »upam, da ni zadnjič…« taknem še školjko na pločniku pred katedralo. Čudim se sama sebi, še danes zjutraj nisem mogla dočakati, da pridem in da je konec poti, zdaj pa že razmišljam, kako bom spet nekoč prišla v Santiago…

Noč v albergue, še zadnja na tem potovanju. Zopet je vse polno, ampak tokrat je zelo mirno, nihče se z nikomer ne pogovarja, tako vzdušje je… Vsak je zase. 

Zjutraj znova rosi, spijem kavo v albergue, se počasi spakiram in se sprehodim do avtobusne postaje. Zelo počasne hoje je 30 minut. Avtobus na letališče vozi vsake pol ure, vožnje je cca. 15-20 minut. Skozi okno avtobusa vidim, kako zaviti v pelerine prihajajo v Santiago romarji s Francoske poti.

Po zaključenem Camino vedno rada grem domov, ni tistega običajnega obžalovanja, da je konec dopusta. Ne glede na vse, že danes lahko rečem, da je bila zelo lepa izkušnja, celo dež je ni skazil dosti. Najbrž sem precej izgubila pri lepšem občutku in lepših razgledih, a sčasoma ugotoviš, da dež le ni taka ovira. Bilo mi je lepo hoditi sama, biti sama v albergue je bilo TOP (to me je celo malo skrbelo pred odhodom). Malo manj zabavno biti sam, ko nisi povsem prepričan, kam iti… No, skupaj je vsekakor bolj zabavno.

Če bi priporočala Camino Ingles še drugim? Ne.

Če je komu razdalja v 100 km deluje pravšnja, raje se odpraviti na pot iz Tui ali Valence, veliko je lepše. Ingles je »opravičen« samo kot sprememba, samo za primerjavo z drugimi poti. In nedvomno takrat ugotoviš, da so druge poti, druge smeri lepše.

Mogoče pa za takšen zaključek je kriv dež in melanholično vzdušje…

Že na letališču preberem statistiko za lani, da je leta 2018 bilo na Camino 708 slovencev od skupno več kot 300 tisoč romarjev – prvič je šlo preko 300 tisoč. Špancev je bilo kar 44 %.

Asta la vista Santiago!