Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Jordanija z avtomobilom: Slovenija

Želja obiskati Petro v Jordaniji se je porodila že več kot 10 let nazaj, ko smo na počitnicah v Egiptu videli oglas za izlet v Petro iz Sharm El Sheikha. Takrat cene za tak izlet so bile bajne, časovni okvirji nemogoči, zato sva si pustila Petro za potem. Nato so bila težka leta za Bližnji vzhod, politika ima veliki vpliv na turistični zemljevid sveta, tudi midva sva raziskovala druge kraje. Letos pa očitno je prišel čas za Jordanijo. V Jordanijo sva se odpravila marca. Za organizacijo, najem avtomobilov in rezervacijo prenočišč je poskrbela agencija CHAR (odlični so!).

Pravzaprav pred potovanjem o Jordaniji ne vem prav veliko, razen Petre, mesta v skali. Vem, da je tam Mrtvo in Rdeče morje, pa puščava Wadi Rum. Malo pred odhodom na pot sem ugotovila, da imajo precej drago valuto. Pred odhodom smo morali urediti Jordan Pass, ki vključuje vizum za državo ter vstopnice za več atrakcij, glavna (in najdražja od vseh) je Petra. Pravijo, da je vstopnica za Petro najdražja na svetu med vsemi turističnimi znamenitosti. Izbrali smo si Jordan pass Explorer, ki vključuje 2-dnevni obisk Petre, saj bomo tam prespali. Cena Jordan passa je 75 JOD, jordanskih dinarjev, kar znaša okrog 95 €. Na osebo!!

Nekaj dni pred odhodom na pot slučajno srečam v službi nekaj jordancev, povprašam, kakšno je vreme dol v tem času, oni – »very nice, warm, 15°C«. Upala sem na več, bomo videli kaj bo v resnici. Ker je to arabska država, zares kratkih hlač in majčk na naramnice tako ali tako ne potrebujemo…

Dan 1. Slovenija – Jodranija, Madaba

Od doma odhajamo ob polnoči, čaka nas naporna noč. Priti moramo na letališče v Bologni, to je dobre 3 ure vožnje. Jutranji let iz Bologne direktno v Amman je bil najboljša (hkrati najcenejša) opcija za polet v Jordanijo. Na letališču smo prej, kot smo računali, nekaj časa posedamo. Na srečo, letališče je odprto ponoči, nismo niti sami, ljudje spijo po klopeh in ob stenah… Ko odprejo okenca za sprejem prtljage, čas gre hitreje – najprej se ločimo od velike potovalke, nato vse kontrole. Poletimo z Ryanairom ob 06.45. zjutraj. Mislila sem, da neprespana noč bo nevzdržna, ampak nekako gre. Dremam še celoten polet.

V Jordaniji pristanemo pol ure prej. Zanimiv del poleta je tistih 15 minut, ko letimo nad Izraelom. Nihče ne sme vstajati s sedežev, ta čas stevardese zelo ekspresno ponujajo duty free prodajo alkohola in cigaret. Res, se izkaže, da je ugodno, 1 l priznanih znamk viskijev prodajajo po 14 €. Zaspana, nisem razumela, v čem je poanta, da ravno nad Izraelom je zadeva toliko cenejša. V Jordaniji pa, kot v večini arabskih držav, alkohol prodajajo le v določenih trgovinah in le nekaterih barih.

V Ammanu dežuje, zunaj je vsega 10°C. Nismo tega pričakovali, še pri nas je bilo več.

Ker že imamo Jordan pass, vizum pravzaprav že imamo, a mejna kontrola za ne-jordance traja več kot pol ure, da damo skozi vse kontrole in celo neka vprašanja.

Že na letališču, celo še pred kontrolo vizumov, je polno menjalnic. Plačuje se izključno z jordanskimi dinarji. A na letališču je slab tečaj, zato počakamo, se še ne mudi. Lahko bi sicer dvignili tudi na bankomatu.

Na parkirišču pred letališčem prevzamemo rezervirane rent-a-car Hyundai-je in Chevrolet-a. Predstavniki rent-a-car-ja nam stori poslikati vsako prasko. Vozila so vsa z avtomatskim menjalnikom, čez čas smo se navadili, čeprav še vedno ne maram avtomatikov…

Se odpravimo v Madabo, srednje veliko mesto v bližini letališča.

Cesta od letališča najprej je zelo solidna in lepa, okrog so rože in palme. Pokrajina je zelena in zelo prijetna. Sploh si nisem tako predstavljala Jordanije...

V predmestju Madabe se pojavijo prve mošeje in nas spomnijo, da smo v pretežno muslimanski državi.

In nato - v daljavi vidimo belo mesto, Madabo.

Že v mestu:

Ob cesti so usmerjevalne table v arabščini in angleščini, tako najbolj pomembne točke ne moreš zgrešiti.

Tukaj, praktično v centru Madabe, imamo naš prvi hotel – Salome hotel. Glede na hotele, kjer smo spali pozneje, ta je bil dober… Pogled iz sobe:

Madaba je najbolj krščansko mesto v Jordaniji, tretjina prebivalcev tu so kristjane. Kljub dežju (zunaj je vsega 6°C – mesto leži na višini skoraj 750 metrov nad morsko gladino) se sprehodimo po centru. Na sliki je videti, kako smo oblečeni, v vse, kar smo imeli s seboj na dolg rokav - 2 majici in vetrovka.

V mestu je gost promet, prehodov za pešce je malo, ali jih nismo opazili. Ceste prečkamo, kjer je bolj pregledno in kadar ujamemo kako luknjo v prometu.

Ne glede na gost promet in vzhodnjaški slog, mesto je dosti urejeno (ne morem reči, da je evropsko upedenano, ni pa umazano ali neurejeno).

Najprej menjamo denar - solidna menjalnica in banka je točno ob tem centralnem krožišču.

Mesto je zelo živahno, polno ljudi in prometa. Skoraj vsa pritličja zavzemajo trgovine, lokalčke, slaščičarne, ipd. ipd...

Ulice Madabe:

Center mesta je zelo prijeten, celo bi lahko rekli urejen. Sicer v dežju ne vidimo prav veliko.

Jordaniaj je kraljevina, kralja imajo zelo radi in povsod je veliko njegovih slik iz različnih obdobij.

Gremo do cerkvi Svetega Georgija, tu v cerkvi je najstarejši mozaik v Jordaniji. V Madabi je nasploh veliko ostankov stavb in cerkva z mozaikom, tudi kar se spominkov tiče, večina je z mozaikom.

Ta mozaik na tleh cerkvi je eden najstarejših zemljevidov tedanjega sveta oz. kot so si ga predstavljali. Del mozaika manjka, zato sem težko razvozlala kaj se vse vidi na tem zemljevidu.

Zavijemo v arheološki park, tudi zato, ker je del parka pod streho. Vstop z Jordan pass je brezplačen. Tudi tu je veliko ostankov mozaikov. Uporabljali so naravni kamen, večinoma peščenih barv, ampak pod dežjem barve kar zaživijo…

Gospod, ki nas vodi po parku, nam pokaže ostanke mozaika, kjer se še vidijo noge konja ali osla, kasneje pa so mozaik spremenili v rastlinski vzorec. Ker islam narekuje, da se živih bitij ne slika. Slike živali in ljudi vse izvirajo iz rimskih oz. pred-islamskih časov.

Skozi okno spremljamo kako naliva in ogled ostankov mozaikov postane prav zanimiv. Samo, da nam ne rabi iti ven. Dežnikov itak nimamo.

V bližini arheološkega parka je trgovina in delavnica z mozaiki, imajo res luštne zadeve. Vse je narejeno iz kamna. Zdi se mi nemogoče, da bi imeli naravni kamen tako živih barv, tam se nisem spomnila vprašati, če ga barvajo. Res lepo je in, presenetljivo, na dotik je kamen skoraj topel, ves čas se mi je zdelo, da je to les.

Ko smo spet pod milim nebom, se spet ulije, celo sodra. Voda kar dere po mestnih ulicah, še dobro, da so robniki pločnikov tako visoki.

Stečemo do restavracije na enem od glavnih križišč v centru – Ayola. Se odločimo, da za prvi dan je dovolj ogledov, čisto smo zmrznili.

Končno je toplo in prijetno, restavracija ima »jordanski« čar, imajo gretje, dobro hrano in ugodne cene. Priporočam.

Začnemo z metinim čajem, da se vsaj malo segrejemo, nato smo pripravljeni tudi za naročilo hrane. Jedilniki so, na srečo, opremljeni s slikami. Naročimo več lokalnih jedi – humus, falafel, kebab… Vse je res odlično in okusno.

Ko po posedanju v restavraciji pridemo ven, ob 6h zvečer je že skoraj tema. Sprehodimo se še po mestu. Masada malček spominja na Jeruzalem, podoben slog gradnje, peščene barve stavb, mešanica krščanske in islamske religije. Prijetno mesto, živahno. Je pa vse »po-arabsko«… ne pričakuješ preveč urejenosti in čistoče. V restavraciji se, recimo, kadi brez zadržkov.

Ob cesti se kuha turška kava, pripravjlajo slaščice...

Prodajalna tepihov:

Pa ženska konfekcija:

Po večerji gremo še do slaščičarne po slaščice. So po-arabsko izjemno sladke.

Na celotni poti po Jordaniji ugotavljam eno posebnost – v restavracijah, kjer naročiš kosilo / večerjo, slaščic skoraj ni, mogoče ena. V slaščičarnah imaš samo slaščice, ki jih poješ takoj tam ali odneseš s seboj, nobene pijače ali kave / čaja. V barih, kjer imaš čaj, kavo, pijačo (pogosto še šišo), nimaš slaščic, niti hrane. Torej če bi po večerji pojedel sladico in spil kavo, moraš obiskati 3 ustanove. ;) Cene – ni prav zelo poceni, niti pretirano drago. Kosilo nas je stalo skupaj s pijačo 8,5 € / osebo – poskušanje več jedi, vsak po 2 čaja ali kake pijače. Na meniju so jedi po 4-6 JD (5-7 €). 200 g sladic =3 €. 1,5 l vode v trgovini =1 JD (1,25 €, tu je bilo najdražje, potem je bilo po 0,30-0,40 €). Glede na to, da valuta je draga, sem pričakovala višje cene.

Najbrž edina prometna nesreča, ki smo jo videli na poti v Jordaniji. V svojem kaosu se lepo znajdejo in prometnih nesreč sploh ni veliko...

Brivnica (tega je bilo kar precej povsod, moški se tu urejajo, sploh pa brade...):

Ledeno mrzlo je, komaj nad ničlo, piha, še vedno po malem dežuje. Kam smo prišli, v Jordanijo???! Ob 6h zvečer se marca temni. Gremo v hotel, en čas še posedamo in se družimo v recepciji, nato pa spat, nismo prav spali od včeraj zjutraj…