Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Jordanija z avtomobilom. Treking Petra.

Sonce, + 16°C

Dokler čakamo zajtrk na sončni terasi v našem hotelu, poskušamo uporabiti WiFi. Včeraj je lovil samo pri recepciji. Danes pove eden od uslužbencev, da je WiFi še zaprt. Eden od lokalcev prijazno ponudi, da se povežemo preko njegovega telefona. Tako koristimo 15-20 minut povezave, nato pa je že zajtrk. Kuhana jajca in »Zdenka« sirčki, pa sveža zelenjava, pa marmelada… Kuhanih jajc še dolgo ne bom jedla.. J

Petra

Po zajtrku se odpravimo (z avti) proti Petri. Iz Dane do Petre je manj kot uro vožnje. Čaka nas celodnevni pohod in spanje v skalah. Ful se veselimo in malček nas skrbi, kako bo.

Petra se nahaja ob naselju Wadi Musa. Mestece je polno hotelov, trgovin, restavracij, tu so menjalnice. Urejeno, čisto, super mestece. Pravšnje za turiste, ki prihajajo v Petro. Menjamo evre, spotoma nakupimo slaščic in biškotov v slaščičarni, res so super!

Vozimo mimo glavnega vhoda v Petro (vidi se, da je ogromno obiska!) do drugega vhoda, nekje bolj zadaj, v hribih. Tu, na glavnem vhodu, bomo prišli ven. Petra je veliko več, kot le tisti tempelj usekan v skalo. Petra je bila res veliko (in dobro skrito v hribih) mesto. Kanjoni med skalami in prehodi bi lahko bile ulice, stavbe (predvsem grobnice in svetišča) pa so vklesali v skale. Ljudje so že v tistih časih živeli v glavnem v šotorih…

Tako celotno območje nekdanjega mesta Petra se razteza na 300 km2 - cca. 15 x 20 km (mesto + predmestja ;)). Najbolje ohranjene stavbe so precej blizu glavnemu vhodu, ampak tudi na tej strani je potrebno hoditi – od glavnega vhoda, kjer pride v Petro velika večina obiskovalcev, do mesta in stavb vodi 1,2 km dolg ozek kanjon Six. Hoja v tem delu ni zahtevna, ampak šele po teh 1,2 km prideš v mesto Petra.

No, mi smo se najprej odpravili do Little Petre – vhod je »zadaj«, dobrih 14 km proč od glavnega vhoda, na višini 1040 m. Pokrajina je povsem puščavska, čeprav hribovita.

Vstop v Little Petro je bil prost, vsaj nihče nič ni kontroliral, medtem, ko vstopnina v »glavno« Petro je res zelo draga, mi smo pa jo imeli vključeno v Jordan Pass.

Tu je manjše lepo ohranjeno mesto v skalah in že tu dobimo podobo, kaj pravzaprav Petra je. Še najbolj si bo to lahko predstavljal nekdo, ki je bil v Kapadokiji – prav tako stavbe so izklesane iz skal (ki so tu, seveda, precej mehke za obdelavo).

Tudi Mala Petra (kot »velika« Petra) izvira iz časov nabatejcev, nekje iz prvega stoletja našega štetja. Petra je bila prestolnica Nabateje, mala Petra pa le njeno »predmestje«. Takrat so tu v bližini potekali karavanske poti, predvsem Svilena pot. Karavane so se ustavljali predvsem v Little Petri, ki je bila bolje dostopna, pa tudi ni bila tako skrita kot Petra.

Po zatonu nabatejske kulture, nekje v 7. stoletju, je Petra propadala, uporabljali so jo le beduini-nomadi, ki so se tu ustavljali za krajši ali daljši čas. Žal, podatkov o življenju v Petri in navadah nabatejcev je precej malo, vse skupaj je zelo neraziskano, ker je ostalo zelo malo artefaktov, dokumentov ipd., same stavbe v skalah… Prvi evropejc je prišel v Petro leta 1812, resne arheološke raziskave so se začele šele v 50-h letih prejšnjega stoletja, saj dolga stoletja pod islamsko oblastjo nihče od »zahodnjakov« ni smel v Petro, bila je velika skrivnost beduinov in lokalcev.

Mala Petra je v glavnem ozek in 450 metrov dolg kanjon. Proti koncu kanjona je bilo potrebno kar pošteno poplezati, na par mestih si moral biti že precej suh, če ne, nisi prišel skozi "ulico" ;).

Kanjon se zaključuje z lepo razgledno točko, katero so oni poimenovali »the best view in the world«. No, malček so pretiravali, je pa vseeno luštno. Ob razgledni točki je trgovinica z vsako kramo (ki se jo lahko kupi povsod v Petri), se da tudi popiti čajček ali kaj osvežilnega…

Jaz sem videla okamenelega dinozavra...

Strme ulice Little Petre:

Svetišče oz. nekdanja grobnica:

Po ogledu Little Petre, kar s parkirišča pred njo, se odpravimo na pohod do »centra« nekdanjega mesta. Na začetku lahka in zelo prijetna pot nas vodi med zanimivimi gladkimi hribi. Temperature so lih pravšnje za tak pohod, sonček, krasno je…

Kamelja družinica:

Ostanki bivališč v skalah, mogoče beduini jih še vedno uporabljajo, če pride prav...

Moderni pastir:

Da ne pozabim napisati – nas vodi lokalni vodič, ki pozna poti. Lahko bi šli tudi sami, v glavnem pot ni težko najti, je tudi par kažipotov na poti. So pa nekako istočasno z nami hodili mlajši francozi, sami, pa so nas večkrat spustili naprej, da so vedeli, kam iti, še prej pa so nas vprašali, če držimo pot proti samostanu. Ja, od tu je najlepše in je najbolj jasno, če greš k samostanu.

Prelepa pot in pokrajina:

Za hribi se vidi naselje Wadi Musa:

Gremo tja, v hribe:

Zelo redka drevesa na poti:

Čez čas pot postane bolj zahtevna, prične se tudi vzpenjati višje, med skale. Nekje tu preverijo, če res imamo vplačan vstop v Petro. Na tem delu stavb v skalah ne vidimo, najbrž je bil to del, kjer so živeli v šotorih, ponekod v dolini so še zelena polja, višje pa so samo prehodi.

Pogled nazaj, do tu se še da pripeljati se s terencem. Dalje pa ne gre.

Nad sotesko:

Freddy se skriva ;)

Na enem delu so v skalo vklesane stopnice, vidimo, da je del poti prilagojen za turiste; vidimo tudi ostanke malih potk v skali, ki so jih uporabljali nekoč, res je nevarno. Sedaj pot nikjer ni bila prav nevarna, ali tehnično zelo zahtevna. Več stopnic, na par mestih si moral malo popaziti ali je bilo mičkeno bolj prepadno, vse skupaj je izjemno prijeten in zanimiv treking.

Pogled nazaj na stopnice:

Na eni lepi razgledni točki, ko smo že precej visoko, najbrž 2-3 ure od začetka hoje je »postajališče« - tepihe pod nadstreškom, stoli, kjer se lahko usedeš, prijazen gospod in njegova žena lahko skuhajo čaj ali kavo, prodajajo tudi hladno pijačo – cola, fanta, voda... Nobene elektrike tukaj ni, tudi nobenih poti, razen tistih gorskih potk, pijača je kar v hladilnih torbah v ledu. 2 JD za eno hladno fanto deluje prenizka cena… Naredimo pavzo, pojemo malico (na parkirišču pred odhodom na pot smo se založili s sendviči)… Čudovito je!

Odhajamo, pogled nazaj na počivališče:

Malo bolj prepaden del poti, ni pa drseče, skale so zelo "hrapave".

Neverjetne barve kamnin, se ti ne zdi mogoče, da je narava naredila kaj takega. Potem pri štantih si lahko kupil koščke rdečih kamnov, takih, s črtami... No, mi smo jih nekaj pobrali na poti...

Samostan je najbolj oddaljena od »centra« Petre stavba, hkrati je to tudi najvišja v Petri stavba – 48 metrov. Do samostana hodimo skoraj 8 km. Najprej se pokaže streha:

Pred samostanom se kar ustavimo, poskusimo si zamisliti, kako so to lahko naredili, še vedno se da domisliti, kakšen je bil hrib, preden so iz njega izklesali samostan. Menda z gradnjo so začeli vedno zgoraj in se potem postoma spuščali proti tlom. Ob stavbi so še vidni sledi malih pomožnih stopnic, za tiste, ki so stavbo gradili. Delali pa so jo v glavnem z lesenimi orodji.

Po dolgem pohodu po neobljudenemu in neokrnjenemu delu Petre, je tu veliko obiskovalcev. Nasproti samostana je tudi prijeten bar – restavracija s teraso prav z razgledom na samostan in res paše se usesti tam, mogoče na en čaj ali sveže stisnjen sok…

Do samostana je možno priti tudi iz glavne Petre (zato je gneča), iz tja do samostana vodi res veliko stopnic – navzgor.

Mi se odpravljamo po stopnicah navzdol. Veseli, ker stopnice so v glavnem izklesane skale, različno visoke in že zdelane. Hoditi tu navzgor gotovo ni lahko, marsikdo se tu pelje z oslom ali na konju.

Ob celotni potki, ob stopnicah so en za drugim trgovci s suvenirji, celo bolje rečeno s šaro, tako neprivlačno in nezanimivo delujejo te spominki. Ena trgovka kriči kar vsevprek – »One JD for souvenir«, ko pa nihče ne reagira na njene klice, pristavi: »Support my day«. Toliko smo se nasmejali na ta račun, da bi skoraj kaj pri njej kupili…

Zdaj smo že v glavni Petri in to stopnišče očitno je ena od »ulic«. Precej dolgo je, tu je okrog 500 stopnic.

Nekje sredi teh stopnic se odpre pogled na osrednji del Petre, na zakladnice in kraljeve grobnice. Osupljivo.

Iz centralnega »stopnišča« je par odcepov, kjer se da videti še različne stavbe – vklesane v skale. Tukaj je gotovo bil ~~bowling~~ še kaka grobnica.

V enem od takih odcepov vidimo mali tempelj, ki ga čuvata leva. Vodič nas opozori na tako male detajle, ki bi jih sami zagotovo spregledali. Pojasni, da to pomeni, da so te ljudje potovali, saj na tem območju ni levov...

Nato pridemo na široke »avenije« in trge… Tu je tudi več turistične ponudbe in, seveda, turistov. Že pogrešamo, kako smo hodili v hribih po zaledju Petre.

Pogled na pobočje hriba - vse je v luknjah, fasade pa niso tako detajlno izdelane, kot v kraljevskih grobnicah. Tudi to so grobnice, ampak bolj enostavne...

Vodič hitro ujame naše vzdušje in nas popelje na eno stransko »ulico« - po pobočju skale. Se ustavimo za popoldansko malico proč od gneče, nad enim kanjonom.

Kanjon je poln lukenj – nekdanjih grobnic ali mogoče tudi domovanj. Vendar vodič pravi, da so nabatejci res živeli večinoma v šotorih, v skale pa so vklesali grobnice. Narobe svet…

Od tu se odpravimo do mesta, kjer bomo danes prenočili. Spet bo to proč od gneče, hodimo po enostavnejši poti mimo beduinskih naselij – te so še dan danes živijo v Petri, sicer ni na delu, kjer je veliko turistov, bolj »za domačine«.

Tu še živi okrog 30 družin, otroci so veseli malih darilc – sladkarije, kak kemik ali barvice…

Po celem dnevu na pohodu smo že utrujeni in iz centra Petre do naše votline, kjer bomo spali, hodimo več kot uro. Naša votlina je na delu Wadi Sabra, tukaj so se ustavljali karavane, od tu do "centra" Petre je približno 7 km.

Pridemo skoraj pod vznožje najvišje v Jordaniji gore (visoka je preko 1700 metrov), ki kraljuje nad nami, enemu se porodi zamisel, da bi šli za sončni vzhod na to goro, a idejo opustimo, že tako je precej daleč, pa še ne poznamo poti, niti kakšna je pot in ali je označeno. Se zadovoljimo z razgledom na goro.

Najprej zadržano, potem vse bolj domače, vstopamo in si urejamo prenočišče v votlini. Res je prava votlina v skali!! Ne moreš pa kar priti sem in prespati, se moraš najaviti, tudi plačati; vsako noč rangerji lovijo po Petri in vozijo ven obiskovalce, ki so se odločili tu prespati naskrivaj – prepovedano. Tisti, ki skrbijo za našo nočitev tukaj, so že pripeljali sem preproge za po tleh in spužve, na katerih bomo spali – vse skupaj so pripeljali na dveh pick up Toyotah, so nas prehiteli, dokler smo hodili peš. Notri je plinska lučka, nizka mizica za hrano in spužve. Spali bomo oblečeni in v spalkah. Nekaj se jih je pozneje odločilo za spanje na svežem zraku. Presenetljivo, v votlini je toplo, veliko bolj toplo, kot v hotelih, kjer smo bivali do sedaj. Vsi skupaj (tu so še 2 francozinji, ki so jih domačini povabili zraven, nam je tudi prav) - okrog 15 ljudi – spimo v eni jami.

Vode tukaj ni, le tisto, kar smo prinesli s seboj v plastenkah in kar smo naložili na avtomobili (spalne vreče, dodatno vodo in rezervna oblačila smo že prej zložili v pick up, da nam ne rabi nositi). Stranišče je na prostem, nobene elektrike, nič od civilizacije.

Zvečer nam pripravljajo večerjo, nam pa dajo napotek, da, če gremo se sprehajati po okolici, naj prinesemo kaj vejic za ogenj. Seveda, vsi gremo nabirati vejice (sicer po celodnevnem pohodu nihče ni imel namena se še sprehajati po okoliških hribih ;)). Vejic je tu zelo malo, območje je zelo golo, rastejo samo neke bodice, a skupnimi močmi nekaj naberemo in zvečer imamo prijeten ogenj.
Naši gostitelji so nam na ognju pripravili odlično večerjo, najbrž je bila najboljša večerja, kar smo jih jedli v Jordaniji. Jedli smo v jami pod skopo svetlobo svetilke. Bilo je prekrasno.

Po večerji smo še en čas posedali zunaj ob ognju, lokalci so prinesli šišo, so jo ponujali tudi nam. Ko so se nekateri odpravili spat, drugi smo še gledali zvezde in polno luno, nato je nekdo iz zalog privlekel domačo slivovico, pa še neko žganje se je pojavilo (v Jordaniji tega ne kupiš, vse je še od doma ;)), francozinja je vklopila glasbo na telefon in mali prenosni zvočnik, tako še precej dolgo smo prepevali pesmi, kar smo se jih spomnili in po malem tudi plesali…. Krasen večer za zaključek čudovitega dneva.