Jordanija: Treking Petra, 2.dan

Sončno, čez dan do 27 °C

Začetek trekinga po Petri je tukaj. Spimo kar v Petri, v votlini v skali. Nekaj čudovitega. 

Presenetljivo dobro spimo, v jami je manj mrzlo kot v hotelih, le vzmetnice so bolj boge, več nas zjutraj se nasmehne, da bolijo kosti… Mogoče je dobro, da se nismo odpravili na tisto goro v ozadju, ni tako blizu... Nas pa je mikalo. 

Zajtrkujemo pod jutranjim sončkom. Skromen zajtrk še kako tekne… Kamp se pospravi, kot, da nas tu sploh ni bilo. Se odpravimo počasi na pot, tudi danes nas čaka kar nekaj hoje po Petri.
Oranžna zastava je nad vhodom v "našo" votlino:

Včeraj zvečer neskončno dolga  pot iz »centra« Petre do mesta nočitve se danes zjutraj izkaže za precej kratko in zelo prijetno… 

 Naselje beduinov:

 Otroci beduinov nas spet pozdravljajo in čakajo, če imamo še kaj sladkarij ali darilc na zalogi. 

 V jutranji svežini je pot še zelo prijetna...

Povzpnemo se na hribček nad glavno »promenado« do ostankov bizantinske cerkvi. Mogoče je že vse preveč ostankov in ruševin, te tukaj prav nič ne naredijo vtisa…

Zakaj je tukaj cerkev? Ker so rimljani zajeli Petro v začetku »našega štetja«. Od tu so cerkvi, gledališče in kolone ob ulicah. Petra je cvetela tudi kot del Rimskega imperija vse do leta 363, ko je bil velik del mesta uničen zaradi močnega potresa. S tem je bilo povezana tudi poznejša sprememba trgovskih poti, tako mesto je začelo propadati… Nekje v VII. stoletju so prebivalci dokončno zapustili Petro, tu so ostali le nekaj beduinov, ki so čuvali skrivnost o »izgubljenem« mestu vse do 200 let nazaj, ko so o temu izvedeli evropejci… 

Zjutraj je tu kontra svetloba, sonce sije točno v objektiv, zato skoraj sploh ne fotografiram (grobnice so najlepše osvetljene popoldan-zvečer, le da smo bili še malo daleč…). 

 Mama našega vodnika ima štant s spominki na glavni promenadi v Petri. Se ustavimo pogledat... 

 Suha struga potoka ob glavni ulici: Voda se zelo hitro dvigne le ob nalivih. 

Sprehodimo se vse do kraljevih grobnic, stopimo celo noter. Grobnice so tudi poimenovali: ena je grobnica s žarami, pozneje nad njo so naredili še bizantinsko cerkev.  Svilena grobnica, ki jo odlikujejo izjemno žive in vzorčaste barve kamna. Korintska grobnica, ki je zelo podobna zakladnici, le da je veliko bolj uničena. Četrta je pravi dvorec in ima kar 5-nadstropno fasado. Najbrž prav tu so opravljali pogrebne slovesnosti.   

 Od grobnic je prelep panoramski pogled na center Petre. 

Zadaj za grobnicami je jez in predor za deževnico. Nabatejci so bili odlični hidrotehniki. Iz ozkega kanjona Siq so naredili 88 metrov dolg tunel v skali, zato, da je voda lahko odtekala iz kanjona in se je zbirala v bazenu za temi grobnicami. 

 Ena od grobnic:

Grobnice notri so čisto prazne, skala pa ima čudovit vzorec, skoraj se ti ne zdi mogoče, da je to naravno. 

 Od grobnic se vidi delček amfiteatra v Petri:

Do sedaj še nismo šli do zakladnice, do glavne atrakcije Petre, smo pa že zelo blizu. A najprej jo gremo pogledati z vrha, s hriba nad njo. Na hrib nad kraljevimi grobnicami vodijo stopnice (ne vem, če je označeno, nisem opazila – če stojiš pred kraljevskimi grobnicami in jih gledaš, pričetek stopnic bo na levi strani, takoj ob levi grobnici). Na zemljevidu Petre se ta pot imenuje Al Khubtha trail. 

 Stopnic je kar 550, vklesane so v skale, nekaj tudi narejenih pozneje. Hodimo večinoma po soncu, sence je zelo malo, a nekako sploh ni tako hudo. Nekaj delov je razglednih, zgornji del poti poteka po vrhu hriba, ne več ob robu. Gor hodimo okrog 45 minut, navzdol še 40 minut. 

 V vrha gore je lep razgled na amfiteater: 

 Pot po vrhu skale:

  

Tu se že vidi tista meja, ko se barva kamna kar naenkrat spremeni iz rumeno-oranžne v temno rdečo. Neverjetno. Tam se to zelo opazi. Vzamem rdeč kamen za spomin, je prevelik, samo udarim ga z drugim kamnom, vse se kruši in drobi, zelo je mehek… 

Od tu zagledamo zakladnico Petre, sledi tisti WOW – to smo videli po televiziji in v vseh prospektih… Zdaj pa smo tukaj in jo vidimo skoraj s ptičje perspektive… Čudovit pogled. 

 Na robu prepada, nad kanjonom Six je razgledna točka, tam je tudi mali kafič.

 Kafič na razgledni točki je pravzaprav zelo dobro postavljen – do tu si že malce utrujen, paše se usesti na divanih in vsekakor se prileže hladna fanta ali en čaj. Sploh pa iz vljudnosti večina obiskovalcev nekaj naroči… Da prideš do razgleda, moraš stopiti v kafano na robu skale. No, za biti na višini 550 stopnic (drugih poti ni, niti nobene žičnice!) so cene čisto v redu – mislim, da čisto vse je po 2 JD (pribl. 2,5 €).

 Pogled na zakladnico z vrha:

Na poti navzdol pot nam zapre čreda koz, ki jo poganjata dva fantiča na oslu (sprašujemo se, kam vodijo te koze na vrh skale, saj gor skoraj ni nič...). Medtem, ko gre čreda mimo nas, nekdo od naših nekaj vzklikne, polovice črede se ustraši in se obrne nazaj dol... Fanta pa sta že šla naprej in sploh ne vidita, da polovica koz jima ne sledi. Se počutimo odgovorni, Erik se zateče dol, pred koze na poti navzdol in jih začne preganjati nazaj gor. Uspešno! Ostali se smejimo in hkrati pazimo, da koz ne ustrašimo še bolj... Kdo jih bo tukaj lovil :)

 Koze bežijo dol:

 Erik zapira kozam pot v dolino:

Ko se spustimo s hriba, se ustavimo v eni od več restavracij ob glavni aveniji v Petri, sveže stisnjen sok, kava, sendviči… Lahko kosilo, pavza v senci, nato pa dalje, končno do tistega trga pred zakladnico. 

 Na glavni prometnici v Petri je spet polno ljudi...

Po poti se ustavimo še ob amfiteatru v Petri. Amfiteater je bil dovolj velik za 4000 ljudi in je edini na svetu vklesan v skalo. 

Že , ko se bližamo k zakladnici, kanjon se oža, ljudi je nepreštevno, kar mrgoli, nekateri se vozijo s konji in osli, ob stenah kanjona so neskončne stojnice z razno šaro… Poskušamo se ustaviti pri enemu fantu, zelo malo je zanimivih izdelkov ali kakih res lepih spominkov…

Pred zakladnico Al Khazna pa – oh, samo folk… Res nas je veliko tukaj… Obstanemo za nekaj minut, poskušaš se abstragirati od vsega vrveža in poskušaš doživeti ta čudež v skali. Lepo je, prekrasno, neverjetno zanimivo, kako so to lahko naredili 2000 let nazaj… Super je, da smo to videli že od zgoraj, saj tu te moti nenehen vrvež.

Zakladnica v resnici je grobnica, kot večina stavb vklesanih v skale. Visoka je okrog 40 metrov, zgrajena verjetno še v 1. stoletju pred našim štetjem. Zelo natančno je izdelana, ogromno je natančnih detajlov. Naš vodnik nas opozori na simbolnost: zakladnica ima 12 kolon = 12 mesecev v letu; na vrhu vsake kolone je 30 lističev = 30 dni v mesecu; tu je še 7 vaz = 7 dni v tednu. 

Vrh zakladnice krasi velikanska pogrebna žara, lokalna legenda pravi, da so beduini dolga stoletja verjeli, dase  v žari skrivajo zakladi faraonov (zato je  - zakladnica). Na žari se še vidijo sledi puščic in pozneje orožja, ko so beduini poskušali žaro razstreliti / razbiti in priti do zakladov. Znanstveniki še zdaj poskušajo razkriti pravi pomen te žare… 

Se počutiva malček Indiana Jones (moram obvezno pogledati tisti film, ki so ga snemali v Petri):

 Težko sem se našla na sliki ;)

Petro zapuščamo preko kanjona Siq, dolg je 1,2 km. To je najbolj turističen in množično obiskan del Petre. Tukaj skozi ozko sotesko pride do zakladnice velika večina turistov, v glavnem peš, nekateri pa na oslih in konjih. Je pa ta del le majhen del Petre in če si obiskal samo to, sploh ne moreš si dobro predstavljati, kaj pravzaprav Petra je. 

Še zadnji pogled na zakladnico skozi špranjo v kanjonu. Tako jo prvič vidijo tisti, ki prihajajo sem skozi glavni vhod. Mistično.

Name je naredil res velik vtis ta kip, ki ga ne razumem. Kot, da je človek vklesan v skalo, ali nedokončan kip, ali že uničen... 

Kanjon Siq, čudovit je in naredi neverjeten vtis. Na trenutke se ljudje izgubijo in za nekaj sekund (!! ;)) ostaneš sam. Čarobno...

  

 Po 1 km skalne stene postanejo nižje, kanjon vse širši. Blizu izhoda smo. 

 Tik pred izhodom (ali na samem začetku – za tiste, ki začenjajo od »začetka«) so »Vrata v Siq« Bab Al Siq – tu je nabatejska grobnica s 4 piramidami in enim kipom v niši, kar naj bi bilo spomenik petim ljudem, ki so bili tu pokopani. Sala spodaj naj bi bila za banket (ob pogrebih??). Nabatejska kultura je res posebna in nisem uspela prav veliko izvedeti o temu… Moram še kaj prebrati… 

 Bilo je super prehoditi dober del Petre, videti »zaledje« in »neurbaniziran« del, bilo je čudovito doživetje v mestu nabatejcev. 
Na vhodu je načrt Petre. Zgoraj levo je samostan, kamor smo prišli včeraj. Spali smo nekje spodaj levo, izhod (oz. glavni vhod) pa je na desni strani:

 Povzetek trekinga po Petri:

1. dan smo hodili od 10h do 17h, naredili cca. 13,5 km

2. dan smo hodili ob 08.30 do cca 16h, prehodili 11 km, vmes veliko stopnic. Zvečer in ponoči je kar frišno, pod 10 °C, čez dan pa je sonce zelo močno temperature marca so okrog 25-27 °C.

Ob glavnem izhodu (vhodu) je muzej, info točka za Petro, več trgovinic in restavracij. Zelo je poskrbljeno za vse. 

Spimo danes v hotelu v mestu ob Petri, Wadi Musa. Pravzaprav imamo apartma, nekoliko proč od hotela. Apartma je zelo lušten, kot da smo doma. Toplo je, imamo prijetno kopalnico, celo kuhinjo, vse je res lepo urejeno. Danes se razvajamo.
Vhod v apartma poleg trgovine z računalniki:

Zvečer gremo na sprehod po mestu. Wadi Musa je res živahno mesto, ni preveliko, polno je in domačinov in turistov, promet je gost, a nekako je vse hitro jasno. 

Najdemo tisto slaščičarno, kjer smo se založili s sladkarijami včeraj (a je bilo to šele včeraj? Dva dneva v Petri delujeta, kot da smo tam preživeli 2 tedna!). Zopet nakupimo slaščic, pa tistih odličnih sezam biškotov in še takih, polnjenih s figami. Še domov smo jih prinesli. 

 Na večerjo se odpravimo do hotela Valetine Inn na priporočilo našega Roka. Hotel je bolj osnoven, ampak prirejajo bife-večerjo v šotoru ob hotelu, pripravljajo res ogromno izbiro lokalne beduinske hrane, delajo tudi gril-meso. Cena je ugodna, ker nas je več, zbarantamo 7 JD na osebo. Hrana je res odlična, navduši nas pripravljena na več načinov zelenjava, delajo tudi kebab. Vzdušje je čudovito… Toplo priporočam.

Zvečer nas vabijo še na nočni ogled Petre, a to se nam ne da, videli smo veliko… Je pa zagotovo lepo, ker ob zakladnici prižigajo bakle, mora biti nekaj posebnega.

Nadaljevanje: Wadi Rum, 1. dan