Sonce, 23 °C
Na zajtrk gremo v hotel. Bogat bife, a si
nič ne najdem. Mi je bilo lepše včeraj na odprtem pred votlino sredi puščave in
skal…
Po zajtrku zapuščamo
Petro in Wadi Musa, se vkrcamo v avtomobile in gremo proti puščavi, proti Wadi
Rum.
Ozračje je že zjutraj puščavsko vroče… Do puščave je manj kot 2 uri
vožnje.
Ko se začnemo spuščati z visokega
platoja, na katerem leži velik del celinske Jordanije, vsi naredimo WOW – ko še
s hriba zagledamo pred nami (pod nami) ogromno rumeno dolino z nekaj skalami tu
pa tam. Amazing! Pokrajina iz drugega
planeta….
Cesta je zelo v redu, skoraj bi lahko
rekli – avtocesta. Sicer je bilo par detajlov, zaradi katerih ta cesta ne more
biti avtocesta v naši predstavi – od koz in oslov na cesti, do obračanje kar sredi
ceste… A to so malenkosti.
Osliček prečka cesto:
Nekdo obrača:
Tu vozimo po glavni nacionalni cesti med Aqabo in Ammanom. Puščava Wadi
Rum se razteza na levi strani cesti (če vozimo proti Aqabi). Zavijemo z glavne
ceste in znajdemo se kar sredi puščave, pokrajina je povsem drugačna.
Še zadnja črpalka preden zapustimo asfalt. Fantje nekaj počno s tlakom v pnevmatikah, punce kupujemo sladoled, skratka, vse štima...
Po kratki vožnji po lokalni cesti
zavijemo prav v pesek. Freddy uživa v vožnji po pesku, a beduinski kamp, kjer
bivamo nocoj, je že zelo blizu…
Vozimo mimo enega od kampov v puščavi - te okrogle jurte, ali skoraj marsovske postaje...
Dovoz v naš kamp:
Kamp je zelo simpatičen, pod veliko skalo, bivali bomo v hišicah iz platna.
Notri v hišici (je tudi švoh lučka in vtičnica za elektriko, voda in kopalnice pa so v stavbici posebej):
Kamp vodijo beduini. Nas pričaka lastnik
– Ahmad –bil je večkrat v Evropi, je pa doma prav tukaj, v Wadi Rum, že 4
generacije. Pravi, da nalašč v kamp ni napeljal WiFi, zato, da se ljudje ob
večerih posedajo ob ognju in se pogovarjajo. Ahmad se rad pogovarja z
obiskovalci, rad pripoveduje o sebi in svoji družini, o lokalnih navadah. Zelo
prijetno vzdušje…
Skupna terasa, ponoči je tu prižgan ogenj:
Rum Planet kamp - vsem priporočam!
V takih krožnikih pa so servirani obroki:
Pripravijo nam okusno kosilo, po kosilu
malo počivamo v senčki z razgledom na sipino. V času kosila je temperatura
okrog 23°C, ponoči pa se spusti na 13 °C.
Okolica kampa, sama puščava:
Ne moremo se zadržati, da se ne bi takoj
povzpeli na »domačo« sipino tik ob kampu… Zabavamo se kot otroci s plezanjem po
sipini in skakanjem v pesku… Pesek je res vroč, da skoraj ne moreš stati, ko se
malo bolj vkopaš, pa je hladen. Barve pa – saj je čisto oranžen!!!
Iz kampa se odpravimo peš na kratek
sprehod po puščavi – med skalami pridemo do enega razgleda nad puščavsko
dolino. Prav zlahka se tu predstavlja, da nekoč, milijoni let nazaj, vse to je
bilo morsko dno in le skale so štrlele ven.
Malo raziskujemo in uživamo v soncu in pesku…
Na eni od skal najdemo nedvomno neke
izrezljani napisi. Ne vemo, kaj pomeni, a smo vsi prepričani, da je to pomembno
odkritje v svetovni arheologiji ;) Gotovo, smo prvi, ki smo to zagledali…
Wadi Rum je puščava velika okrog 700 km2, mi smo na samem obrobju
puščave. Pozno popoldan se odpravimo bolj globoko v puščavo s jeepi. Se vozimo
in se ustavljamo na različnih točkah.
Pokrajine so res čisto iz drugega
planeta. To ni ploska puščava, kot si jo običajno predstavljamo. Tu je pesek,
sredi peska pa so precej velike skalnate gmote, prave gore. Pokažejo nam, kjer se je snemalo kar nekaj
filmov, iz teh je tudi »Marcian« od Matt Damona in nov film Will Smitha –
»Alladin«. Moram si to ogledati!
Kamor koli se peljemo s jeppi, povsod je
kar nekaj drugih obiskovalcev. Očitno je, da vsi vozijo po ustaljenih poteh in
je obiska kar precej. V našem kampu pa se nam zdi, kot da smo sami sredi
ogromne puščave. Tak letni čas je res pravi za obisk in pohajanje v Wadi Rum,
ni še prevroče, zvečer celo zebe med vožnjo, se vozimo v pick upu… Za nazaj se
usedem v kabino k šoferju, mraz…
Na eni od sipin, res visoki in strmi,
poskušamo čim hitreje splezati gor. Če greš hitro – je lažje, ampak hitro
zmanjka »kardio«. Če pa plezaš počasi – ves čas polziš dol skupaj s peskom.
Pošteno smo se namatrali, da smo splezali na vrh sipine. Najbolj zabavni del pa
je bil zelo hiter – tek po sipini dol…
Pogled s sipine navzdol:
Razgled:
Tu pa tam so "parkirišča" za kamele, ponekod se pa kar pasejo, za naš pogled, se prosto pasejo, nikjer ne vidimo nikogar, ki bi jih spremljal, privezane pa tudi niso...
Na eni od točk v puščavi nam pokažejo
poslikave na skalah, še od nabatejcev. Ravno tu je kraj, kjer so se križali
poti karavan, ki so šli v Petro in iz nje.
V puščavi:
Na eni od skal na drugi točki fotografiram
poslikavo oz. kar izrezljano v skali sliko enega od beduinskih poglavarjev, pa
prvega kralja Jordanije in tudi Lawrensa Aravijskega.
Sončni zahod pričakamo nekje v puščavi, šoferja naših jeepov ta čas
kuhajo čaj kar na ognju…
Luštno je, čeprav ni tako spektakularen
sončni zahod, kot je recimo bil lani v Maroko v Sahari – sonce se tu skrije za
gorami, ko je še pravzaprav zelo visoko, zato še ni tistih rdečih in oranžnih
barv zahoda in nizkih luči… Je pa bilo vseeno zelo luštno. Ob ognju sredi puščave
smo pili čaj (obleke še vse do doma smrdele po dimu ;))
V kampu nam pripravljajo tradicionalno
beduinsko večerjo. V bistvu, v Jordaniji smo povsod jedli lokalno hrano, res je
okusna, povsod dobro jemo. Pred večerjo mama (ali stara mama) od Ahmada, lastnika
kampa, dela ob ognju tradicionalni beduinski kruh – zelo tanek, kot palačinka.
Izdam recept – moka, sol, voda. Nič drugega. Ga peče na ognju, na posebni
obrnjeni ponvi, še najbolj to spominja na narobe vok. Ga peče nad ognjiščem,
gotov kruh pojemo skoraj ves sproti, kot ga pripravlja. Nič posebnega, a je
tako dobro! Za večerjo ostane prav malo…
S staro mamo je bil še fantič, zelo pridno je cel večer bil poleg bakice in spremljal, kaj počne...
Fantje so nam pripravili piščanca in
krompir pod peko, tudi lokalni recept. Božansko dobro je! Kot običajno, imamo
na razpolago še riž in veliko sveže zelenjave. Ob vsem je vedno postrežen čaj.
Brez čaja tu ne gre nič, vedno je pravi trenutek in prilika za kozarček čaja.
Po večerji Ahmad pokaže nam zvezde in
ozvezdja, res, se zelo spozna. Malo razloži, kako beduini in muslimani nasploh
odštevajo čas in se orientirajo po zvezdam in luni. Najprej imamo zelo temno
noč, vidimo res veliko zvezd, nato se za goro pokaže polna luna in je svetlo
skoraj kot po dnevi. Tako v enem večeru vidimo vse in še dolgo posedamo ob
ognju (tako ali tako smo že čisto »zadimljeni«) pod luno…
Vsi so tukaj zelo prijazni, kamp je čist
in je res lepo urejen, vsakemu ga priporočam za obisk Wadi Rum.
Ponoči je spet mrzlo in, ko gremo, spat,
ponovno pridejo še kako prav naše spalke…
Ni komentarjev:
Objavite komentar