Camino de San Salvador. Dan 1: Leon – La Robla. 30 km, 8 ur

Ob 7:00 - sončno, 11C°

Folk se začne zbujati že ob 5h. Četrt pred šesto vstanem še jaz, zame je to nepojmljivo zgodaj. Ob 6h se začne daniti. Kuhinja ob taki uri je še zaprta, dnevno sobo nadomešča dvorišče, tam se vsi pakiramo, tam si pripravim kavo in pojem kos kruha in češnje za zajtrk.

Na izhodu iz albergue se pozdravim s slovenskim parom, gresta v Santiago. Slišim enega španca na izhodu, kako sprašuje, kam se gre za Camino Salvador. Mu pojasnim, da najprej gremo itak vsi skupaj do trga San Marcos, da pa grem tudi jaz na Salvador, zato vsekakor se bova še srečala (še kako prav sem imela…).

Pot skozi Leon je speljana v neki kljuki, da gremo še enkrat mimo katedrale, a mimo večini glavnih znamenitosti. Jutranji Leon je zelo lep.

 Sicer izhod iz mesta se vleče 1 uro, najprej je to pošten krog po mestu (in v Leonu je res vredno iti še 1x po mestu), nato prideš na trg San Marcos, kjer se ločita Francoska pot in pot za Oviedo. 

 Prva oznaka za Camino de San Salvador:

Do tega trga hodimo en za drugim, res veliko ljudi je na poti. Skoraj mi je bilo žal zapustiti vso to gnečo in zaviti na samotni Salvador. Me pa tolaži misel, da vsaj še nekdo gre po isti poti, po samotnem Camino Ingles januarja, si ne želim biti čisto sama na poti. 

 Pot mimo modernega predela v Leonu:

Iz centra pot gre ob reki Bernesga, ki teče skozi Leon. Reko nikjer ne vidiš prav zelo dobro, breg je zaraščen, nekako ni tista lepa reka, ob kateri je lepo hoditi. Je pa ob reki speljana peš in kolesarska pot, občasno je urejen športni park, tako pot skozi predmestja je prijetna. 

Tako hodim prvih 10 km – po pločniku ob malo prometni cesti, naprej ob reki, nato mimo predmestij in indusrijski coni. V naselju Carbajal je edini, ki sem ga srečala na poti, odprt že zjutraj bar. 

 Za naseljem se začne makadam, se začne narava, začne se prvi vzpon. 

 Pogled nazaj, na naselje in Leon za njim:

Sonce že žge in je že vroče :). Ura je 9!

Na samem začetku vzpona je izvir pitne vode, jaz še ne rabim, založila sem se z 2 l vode. Dan bo vroč. 

Ob poti ves čas srečujem oznake za Camino Salvador (zelo dobro je označeno, nikjer ne moreš zgrešiti) in posebne oznake Via de la Plata. Ta me malo bega, ker jaz vem, da Via de la Plata gre iz Seville do Astorge. Mogoče je še kak kraj, ki gre od Leona na sever? Sem rabila en čas, da sem razumela, da smer kaže rdeč trikotnik. Poti pogosto sovpadajo, včasih se pa ločijo in čez čas se spet združijo... Via de la Plata gre večinoma v bolj strme klance in neprehodne goščave... 

Ob celotni poti Camino tu pa tam, kar sredi ničesar, srečujem male kapelice... Nekdo tukaj skrbi za pot z vsem srcem...

Pot gre po hribčkih, občasno so poraščeni z drevesi, včasih je zelo gost hrastov gozd. 5 km ne vidim in ne srečam prav nobenega, nobenih cest ali naselij. Nič, samo griči, ves čas čivkajo ptičke in nadležne muhe preizkušajo moje potrpljenje.  

Kadar ravno razmišljam, kako spet hodim čisto sama in je res lepše iti na pot v dvoje, ravno takrat, ko potka naredi ovinek, se na ovinku skoraj zabijem v tekača, ki je prilaufal nasproti. Se oba ustrašiva en drugega, saj se nisva videla, nato se smejiva…

 Deloma hodim po prijetni potki, deloma moraš po razkopanih in s kamni posutih klancih: 

 Najtežji vzpon za danes, v celoti na soncu. Pogled navzdol:

 In pogled gor, pred mano:

Na vrhu danes (upam) najvišjega hriba – 1000 metrov – je mali gozdiček, v njegovi senci naredim pavzo za malico, počitek in predvsem, da se malo ohladim. Vzpon na hrib je čisto na soncu, čeprav je kratek, te čisto zdela. Ni niti sapice, šele v senci gozdička je bolje. 

Pogled imam na naselje v dolini – Cuadros ali Santibanes - in sosednji hrib. Sezujem čevlje, se zavedam, da sem prav vesela, da sem šla v hribovskih čevljih na pot. Teren je čisto razkopan, potke so včasih strme, podplat mora biti res zelo dober. Pa šele prvi dan je. Še v teh čevljih čutim kamenje in so stopala že utrujene, kaj šele v kakih supergah… Tudi nahrbtnik z zalogo hrane je težek J…

 Moj odrešilni gozdiček:

Ko nadaljujem pot, čez dobrih 500-800 metrov je lesena klop pod velikim drevesom, tudi odličen kraj za narediti pavzo.

Pol ure pavze, nato še 3-4 km in sem v Cabanillasu. Prijetna vasica s kamnitimi hišami. Sem se že nadejala, da bom tu dobila en hladen Kas, ampak v Cabanillasu ni gostiln, imajo le cerkev in albergue donativo. Ura je skoraj poldan. 

Današnjo etapo bi lahko razdelila na 3 deli: prvih 10 km – asfalt po predmestju Leona; drugih 10 km čez hribe od Carbajala do Cabanillasa; tretjih 10 km – skozi manjša naselja in gozdne potke do La Roble.

Tretji del poti je v glavnem lepa pot po pobočju hriba in v bližini reke Bernesga. Slišim jo skoraj ves čas, vidim pa zelo malo, skoraj nikjer ne prideš do vode…

Pot je zdaj položna in je zelo lahka. Če ne bi bilo že tako vroče, bilo bi prav popolno. Senca je sicer pogosto, ker je veliko dreves ob poti, razlika v temperaturi med senčnimi predeli je dobro zaznavna, mogoče za 5-8°C razlike. Pomislim, da mora biti izjemno težko hoditi Frances poleti, po vročini, sploh tisti del po meseti… Očitno, pomlad – jesen je najboljši čas… 

Na poti srečam oznako za odprt bar – v naselju La Seca, cca. 200 m s poti. Pot gre po desnem bregu reke, a naselje (in bar) je na levi strani reke. Se odločim, da ne zavijam tukaj, da grem do naslednjega naselja, Cascantesa. 

 Rio Bernesga:

 Pot do Cascantesa traja približno še eno uro, pot je zelo zelo lepa.

 Včasih sem malo višje na hribu in v daljavi že vidim gore, ki me čakajo v naslednjih dneh.

 Včasih hodim po komaj opazni med travo stezici.

Včasih je to pot v čudoviti senci zelenih dreves. V začetku poletja je narava čudovita, vse je sveže zeleno, polno cvetlic. Bila sem prikrajšana za to na poti januarja, pa tudi jeseni je tega veliko manj. 

Cascantes je pravzaprav zelo luštno naselje – kamnite hiše, zanimiva cerkev, za cerkvijo vodnjak iz katerega kar bruha hladna voda… Se napijem in se umijem, komaj se zadržim, da ne potisnem glavo pod slap vode… Čudežno! Nikjer žive duše, samo vroč kamen… Bar je tik ob poti Camino. Tam se ustavim na hladen Kas, spomnim se tudi, da rabim štampiljko za credencial. 

Ura je ena popoldan, do La Roble imam samo še 5 km. Od vročine sem čisto izžeta.

Povsod sem sama, razen tekača in še dveh kolesarjev pri La Seci, v celem dnevu ne srečam nikogar izven naselij. Ko zapuščam bar, se tu ustavi en gospod, prepoznam v njem romarja. No, pomislim, smo že 3 na tej poti. Jaz, tisti striček od zjutraj in še ta. 

Takoj za Cascanteseom je razcep, ki ni označen na Gronze. Ponuja pot naravnost – 5 km do La Roble po asfaltu ali zaviti na levo in hoditi 6,4 km v naravi – »desvio per terra«. Ne vem, kaj me je pritisnilo v glavo, sem se odločila za pot po asfaltu, zagotovo, ker je krajša, pa še cerkev sem hotela videti. Pot v naravi ne gre mimo cerkvi. No, ne glede na cerkev, priporočam, da se ne gre po asfaltu, vsaj ne v vročini. Ker skoraj ves čas hodiš po robu ceste in cesta je še kar prometna. In ob cesti ni nobene sence. Prišparan kilometer najbrž ni vreden hoje po soncu, alternativna pot je šla v smer reke, ob reki pa je polno dreves, najbrž je senca.

Ob veliki tovarni ob cesti so ostanki nekdanje avtobusne postaje, tu je senca, se prav uležem v senci, da se ohladim in da si prezračim noge. Zdi se mi, da bo žulj.

Potem le pridem do cerkvi. Toliko mi je bilo do tega, a zdaj se nisem mogla niti spomniti, kako se cerkev imenuje, morala sem prav pogledati v vodnik – Ermita Nuestra Senora de Celada. Prijetna cerkev in park okrog. Bila pa je zaprta. 

S hribov prav veliko se nisem spuščala, pot ostaja na višini. La Robla leži na nadmorski višini okrog 950 metrov. Hribi so blizu.

La Robla

Ob 17h - sonce, +33°C

La Robla je majhno mesto s prijetnim trgom v centru. Na začetku mesta je stičišče železniških povezav in celo spomenik z lokomotivo. Najbrž mesto železničarjev… 

Glavna prometna ulica prečka naselje, do albergue moram prehoditi celo ulico. Vmes me popadejo dvomi – kje je albergue. Prijazen domačin pove, da še par 100 metrov dalje, skoraj na izhodu iz mesta. 

Ura je 14.30, za mano je 30 km, sem pred pritlično rdečo stavbo, za katero sem prepričana, da je albergue. Pred stavbo je otroško igrišče. Vse je zaklenjeno. Čez ograjo je še ena hiša, nekdo od tam me pokliče v angleščini in mi reče – albergue je tukaj. Hvala!! Ker sem hotela priti v otroški vrtec J Albergue je takoj zraven. 

Ospitaliero je odprl albergue prvemu, nato se bo vrnil ob 18h, da vseh registrira. 

Tukaj smo jaz in še 4 moški. Eden je mojih let, ostali že zdavnaj upokojeni.

Enostaven preprost majhen municipalni albergue, takšne imam najraje. Imamo kuhinjo (založeno s posodo in nekaj hrane), pralnico, vtičnice in omare pri vsaki postelji. Vse je super, edina zadeva, ki manjka – ni WiFija.

Za mano do albergue pride tudi Jose, španec v letih, tisti, ki sem ga srečala danes zjutraj v albergue v Leonu. Praktično se že poznava, takoj se domeniva, da Jose bo kuhal zvečer, bo pašta s tuno in solata. Jaz obljubim, da nabavim vino. Super!

Po umivanju in pranju cunj klepetamo s Josejem na terasi – on je delal en mesec kot ospitaliero v albergue nekje v bližini Astorge, zdaj se pa je odpravil na pot – Salvador – Primitivio – Finisterra. Lušten plan. Z mano govori nemško in to mi dela težave J Ker vem, da je španec in nikakor ne morem govoriti z njim nemško. ;)

Še vse do šestih prihajajo piligrimi. Zdaj so že zasedene vse postelje spodaj – to je 8 postelj. Jaz sem še vedno edina ženska. Žensko kopalnico imam samo zase… Se pa malo sekiram, da od 7 tipov (samo eden je mlajši od 30) bo zagotovo kdo smrčal.

Ker sem zgodaj začela dan in zgodaj zaključila hoditi, imam neobičajno (zame) veliko časa popoldan. Čas je za debate. Aleks, tisti, ki me je ob prihodu usmeril na prava vrata, je mojih let, nizozemec (sem reče – from Holland), bo šel Salvador in nato še Primitivo. Pravi, da ne gre na letalo. Iz Amsterdama do sem se je vozil 19 ur z vlakom. Danes ob 5h zjutraj je prispel v Leon in se je direkt odpravil na pot – še 30 km peš. Neprespan popolnoma. Se smejimo – še slabši je kot jaz. Jaz sem imela podoben dan včeraj, a vsaj sem se naspala pred odhodom na pot peš. Razlaga, da ga je Camino zasvojilo, 2 leti nazaj je prehodil Frances, lani Norte. Ima noro željo – prehoditi pot Santiago – Jeruzalem. Morda nekoč…   

Ob petih (sicer čakam, da popusti vročina), se odpravim v market – po vino in zajtrk za jutri. Dokupim še sončno kremo, danes sem se toliko mazala, da se bojim, da moje kreme bo konec ravno, ko bom nekje v hribih. Očitno sem podcenjevala špansko sonce. No, vročina nikakor ne popušča, hodim po senčni strani ulice in še vedno je – kot v pečici. +33°C! Noro!

 Še majhen krog po La Robli, simpatično mesto, do 6h popoldan je siesta. Povsem upravičeno. 

Ob 18h pride ospitaliero, albergue je 7 €, vseh vpiše, poštemplja, razdeli posteljnino za enkratno uporabo, nato pa zelo podrobno, ampak v zelo hitri španščini, razloži vse za naprej. Poskušam ujeti, vsaj tisto, kar je meni pomembno – za jutri v Poladuri moraš rezervirati že danes večerjo, prav tako potem za Pajares in Benduenos. Market bo jutri samo v mestu pred hribi – v Pola de Gordon, nato do ponedeljka (danes smo petek) ni trgovin. Jutri grem v Poladura de la Tercia, to bodo že pošteni hribi. V Pajaresu, to bo pojutrišnjem, imajo bar-restavracijo, to bomo rezervirali jutri. Ker bo nedelja, bo zaprta tudi tienda, ki menda obstaja v naselju. Ali tudi ne… Ne ve zagotovo….

Za jutri se nas javi 5 kandidatov za večerjo – Jose, Aleks, še neki tipi, najbrž španci. Joseju storimo klicati v Poladuro, da rezervira nam obrok. Se ustvarja klapa. Jose pa je glavni. Jose je velika klepetulja, z vsemi se takoj spozna, kot edino žensko pa me sploh ne spusti z oči oz. z dosega debate ;). Z malo nostalgije me je celo spomnil na Joseja iz Primitivo, le da tisti je bil kakih 25-30 let mlajši… 

S Josejem na terasi albergue, tu me je že spraševal, če sem poročena :):

Pripravljamo večerjo – jaz in Jose, spotoma povabimo še katalonca Julio. Ostali so po svoje ali gredo v mesto. Jose se baha (mogoče je tudi res, kaj pa vem), da je dolgo let delal v kuhinji v petičnih hotelih na Costa Bravi. Doma pa je iz Alicante. Večerja je odlična, testenine s tuno, solata, Julio je prispeval ananas za desert…

Osupljiv pogled skozi okno kuhinje:

Jose razlaga, da ravno čez La Roblo gre še en Camino – Camino Olvidado – Pozabljena pot. V času, ko so mavri zasedli Španijo, po Francoski poti ni bilo mogoče romati v Santiago, po Severni poti pa z vsemi hribi je bila pot zelo naporna. Zato so speljali novo pot – med Severno in Francosko, zelo je lepa, čez veliko narave. Tako v času vladavine mavrov so romali tam, ko pa so mavre izgnali iz Španije, so ljudje spet začeli uporabljati Francosko pot in začasna pot je počasi šla v pozabo – Olvidado. Sedaj so pot ponovno obudili, so odprli albergue, markirali. Baje je zelo lepa pot v naravi, je pa še tam zelo malo obiska. No, na tem delu je bilo kar nekaj letakov in napotkov tudi za Camino Olvidado.

Nadaljevanje: Dan 2: La Robla –Poladura de la Tercia. 24,7 km, 8 ur