Camino de San Salvador. Dan 3: Poladura de la Tercia – Pajares. 16,2 km, 7 ur.

Noč sredi hribov, sredi Kantabrijskih Kordiljer. Prijeten večer, mirna noč na hribovskem zraku… Zjutraj je zunaj prijetnih 13°C, sveže, ptički čivkajo tako glasno, da ob 5h sem morala vstati in zapreti okno, da lahko spimo še naprej. 

V spalnici nas je 7, nihče ne smrči, brazilka je srečna, da smo vsi tihi. Ob 6h vstane Aleks, ki ima danes v planu 30 km pot do Benduenosa. Vse bo preko gorskih prelazov. Mlad katalonec Cristian, ki je želel z njim, spi do zadnjega. Kdaj bo šel? 

Nihče ne ve, do kam gre danes Alfonso, starejši španec, se drži bolj zase, prehodil je nepreštevno Camino, zanj smo vsi »zelenci«. Jose, Julio, jaz in Eliate gremo do Pajaresa, včeraj smo že poklicali tja, da nam rezervirajo večerjo. To je »samo« 16 km čez hribe. Trudim se vstati pozneje, da ne grem prezgodaj na pot. Uro zavlečem do 06.30, nato vseeno vstanem. To meni sploh ni podobno – tako zgodaj vstajati. Počasen zajtrk v albergue in okrog pol osmih grem na pot.

Jose me čaka pred albergue, da gremo vseeno skupaj. Brazilka je že šla, Julio še spi. Jose je pustil svoj nahrbtnik za prevoz, zelo ga bolijo ramenske mišice. Prevoz nahrbtnika, tako običajna zadeva na Frances ali Portugues, je tukaj prava težava. Komaj je našel prevoz za 10 €, ponujali so mu prevoz s taksijem za 30 € za 1 etapo. Tukaj ni prevozov prtljage, peš gremo 16 km, z avtom pa morajo vse okoli hribov in se število kilometrov zelo poveča.

Casa Rural, kjer smo včeraj večerjali, se danes naj bi odpirala za zajtrk ob 07.30. Smo šli lih malo prej, pa še ni bilo videti nobenega tam.

Pogled nazaj, na Poladuro: 

Takoj za vasinco se začenja vzpon na hrib, zapuščamo prvo od štirih dolin na Salvadoru. Pot se imenuje tudi pot štirih dolin – Camino de 4 valle. Prva dolina je ravno tista Rodiezmo – Poladura, oz. mogoče je že bila tista, kjer leži Buiza. 

 Še pogled nazaj, pred nami je samo hrib:

Razgledi so izjemni. Da bi človek vnaprej vedel, pa si lahko planiral, prav bi bilo ostati v Poladuri še kak dan in malo bolje raziskati okoliške gore. Najbrž imajo tudi pohodne poti, razen Camino.

Od naselja se vzpnemo najprej do križa, od tu je najlepši razgled v dolino nazaj.  Ni pa to še najvišja točka za danes. 

Pogled dol, se vidi, da je precej strm vzpon, a spet ni to nič pretresljivega... Zjutraj po svežem gre vse z lahkoto...

S Josejem z veseljem fotografirava en drugega ob križu in pri skalah. Od daleč vidimo brazilko, kakih 300 m pred nami. Si pomahamo, ampak ona gre naprej, nič nas ne čaka. 

Razgled nazaj v dolino. Se je ravno naredil trenutek roza sončnega vzhoda. Prelepo je bilo... Če bi bila sama, bi ostala tam še dlje časa, Jose pa je nekako hitro silil naprej, pa sva šla... 

 Čudovite panorame:

 Gremo višje, do najvišjega prelaza na San Salvadorju:

Še višje v hrib prideva do najvišjega na Salvadoru prelaza – Collado del Canto de la Tusa – na 1568 m. Tu še ni vrh gore, od uka vrh najbrž leži na kakih 2000 metrov. Ni tako blizu 😊 

S prelaza se vidi že naslednje naselje na poti pred nami, ugibamo, da je najbrž Pajares. Drugih naselij danes ni. 

Tu rečem Joseju, da naj gre naprej, danes imam čas in želim počasi uživati in »meditirati« v hribih sama… Pa s sončno kremo se moram namazati … Na prelazu nas ujame že sonce. Saj je že en čas zunaj, le da ta del poti gre ravno po senčni strani. 

Za tem prelazom sledi spust, nato ponovno vzpon na skoraj enako višino. Hribi so tukaj gole oz. ni drevja, samo nizko grmovje, ki pa zelo cveti v začetku junija. Joseja vidim par sto metrov pred mano. Občasno se ustavi, pogleda nazaj, kje sem. Na razcepu mi zakriči, da pazim… Tako mi je najlepše – hodim sama v svojem tempu in hkrati nekje je nekdo, da če bi rabila ali se počutila, da rabim družbo ali pomoč, jo lahko dobim… 

 Vijolična in rumena barva danes prevladujeta, seveda, za zeleno... 

V glavi se počasi sestavljajo primerjave s Primitivo. Iste Kordiljere, le sedaj sem bolj vzhodno; vizuelno gore so si zelo podobne. Pola de Gordon bi lahko bila Campiello – s trgovino in barom, Buiza – je čisti Borres, samo albergue in za vasjo takoj se začenja pot čez hribe, »Ospitales«. Poladura je Borres 2, tudi tu je samo bar + albergue, nato zopet »Ospitales« čez hribe do Pajaresa. Mogoče bo ta Borres 3 😉 Prehodi čez hribe so tu krajši – 10-15 km, lih prav, je pa težko delati običajne 20-25 km etape. Ker moraš iti kratko etapo 15-16 km, ali dvojno – preko 30 km. In je to naporno s takimi hribi, predvsem pa je škoda jih tako hitro prelaufati. 

En del hriba je popolnoma izgorel. Najbrž ne dolgo nazaj, čisto nič še ni zrastlo... Mogoče je letos spomladi... 

 Nekdo misli na nas:

Po vseh prelazih sledi sestop proti Arbas del Puerto, občasno se pot tako zoža, da komaj grem skozi nizko gosto in bodeče grmovje.

Danes je spremenljivo oblačno, cca. 23 °C. Sonce le redko se pokaže iz oblakov. Za hoditi je super, za fotke pa ni tako WOW. Za torek, pojutrišnjem, menda je napovedana sprememba vremena in je napovedan celo dež. Uffa. No, upam, da zdrži vsaj še jutri, dokler sem v hribih. Ko sem prišla v sončen in vroč Leon, nič ni kazalo na dež. Zdaj pa sem že tako daleč in predvsem čez hribe, na stran Atlantika, da sem že v bolj »mokrem« podnebju… 

 Kmetija nekje na pobočju hriba, povsem na samem:

Pot pa včasih gre čez vodo, s hriba teče kar precej potočkov, ampak nobenih težav pri prečkanju...

 Arbas del Puerto je zapuščena vasica pod pobočjem hribov. Par hiš ob cesti in izjemna cerkev ali samostan. 

  

Tu se srečamo jaz, Jose in Cristian, ki nas je dohitel ravno tukaj. Gremo vsi skupaj še kak kilometer naprej do prelaza Puerto Pajares, ta del poti kar ob cesti. Cristian ves v skrbeh, da je dolgo spal in da ob odhodu iz albergue je utrgalo že tako polomljeno pipo v kuhinji in je začelo zalivati albergue, on je moral iskati nekoga za pomoč oz. nekoga, ki se bo ukvarjal s puščanjem vode. Najbolj ga je sekiralo, da je nekje na poti izgubil spalno vrečo, najbrž jo je slabo pripel na rucak. Kako bo sedaj spal, čaka ga še Primitivo… 

Tako kilometer do prelaza hitro minil. Prelaz Puerto Pajares je na višini 1378 metrov, še najbolj je podoben našemu Vršiču, ker je sem speljana cesta iz doline in gre še nekam naprej. Samo 500 metrov od prelaza je postaja smučišča. Zdaj snega ni, ga vidimo le na visokih špicah v daljavi. Pozimi je tu veliko snega, tudi po več metrov. Kar me je res zelo presenetilo, Španija nikakor se mi ne zdi snežna ali smučarska destinacija. 

Danes je nedelja, na prelazu je ogromno obiska, ljudje so z avtomobili in motorji, so se pripeljali sem in gredo na sprehod po hribih ali se samo vozijo po panoramskih cestah. Na prelazu je bar in restavracija.

 Restavracija je zgrajena kot da je kak dvorec oz. kot da bi bili nekje v Alpah. 

Od restavracije je čudovit pogled na hribe Asturije. Ja, tu je tudi meja med Asturijo in Castiljo in Leonom. Razgledi so spektakularni…

No, mi gremo v bar, kava & Kas, fantje si naročajo pivo in sendviči. Kmalu za nami prideta še Alfonso in Julio. Mi je všeč, kako se na Salvadoru vsi poznamo, vsi, ki gremo v istem dnevu, nas je za prešteti na roke. Cristian sprašuje, če sta kje videla njegovo spalno vrečo, se pokesa, da je zlomil pipo v kuhinji in je pustil poplavo… Se tolaži, da je bila pipa že majava in da je obvestil ospitaliero. Moški padejo v debato ob pivu, vidim, da se bo to zavleklo, itak so vsi španci, jaz pa občasno zgubim nit pogovora…. 
Grem dalje. Ura je 12h, do tu smo prehodili 10 km. Se odločim, da je lih pravi čas, da si najdem v hribih lep plac in naredim daljši postanek za relaks in malico v naravi. 

S prelaza je označenih več poti – po cesti, zelo strm in baje nevaren sestop od restavracije. Jaz sem šla preko hriba za barom, tisti del je tudi označen in je celo opisan v španskem vodniku. Skoraj na samem vrhu hriba na razglednem pobočju se sezujem, celo se uležem, pojem tuno in paradajz, se spočijem. Krasno je, ko se ne mudi, ko te ne skrbi, če bo dovolj mesta v prenočišču. Uživaš in si sproščen. Najboljši način za Camino. 

Kmalu sledi strm sestop, vreden, da ga imenujem hribovska steza. Sestop v spodnjem delu je pravi pašnik, tam sem čisto izgubila potko in oznake. Krave so, pojedle so vso travo in tako zabrisali stezo. Komaj opazna sled zelo blizu krav mi je dala vedeti, da sem malček zašla. Tolaži to, da spodaj, pod pašnikom, ves čas vidim cesto, tisto, ki gre na prelaz, tako ali drugače, cesto moram prečkati, zato nekje tam v vsakem primeru bom našla oznake. Dovolj je ena zgrešena puščica ali neoznačen razcep in lahko povsem zaideš. Sem videla tudi se vračati Cristiana, šibal je previsoko v hrib, falil je sestop… 

Camino sem našla točno na ovinku prometne ceste, ob placu za ustavljanje kamionov. Da pa sem prišla na pot, sem morala preplezati bodečo žico, nato prečkati cesto… In, kot da nisem tako zelo iskala oznake še malo prej, tu so se zvrstile vse sorte oznak, celo velika informativna tabla in klasičen Camino – mojon, ki jih ni bilo v Castiliji. 

Zelo hitro sem ugotovila, da na asturijski strani so oznake za pot veliko slabše in jih je precej manj, kot na strani Leona. Tu se večkrat sprašujem, če grem prav. Pot se še najprej spušča po hribu, včasih prav strmo. 

Paziti moraš na še en razcep – za albergue Pajares. Če ne greš v albergue, nima smisla, da greš v Pajares, lahko krajšaš pot in greš direktno v San Miguel del Rio. Oznaka za albergue je polomljena in leži na tleh in je potrebno malo taborniških veščin, da prečitaš pravo pot. 

 Sestop:

Včasih komaj vidim pot med grmovjem in se prav sprašujem, če me čaka za grmovjem kakšen konj ali bik... Povsod so pašniki...

Na odprtih območjih so postavljene stoječe oznake poti, višje v hribih jih je bilo res veliko, da lahko najdeš pot, če zapade sneg... 

 En delček poti pot zavije v en res prijeten senčen gozd... Užitek hoditi...

 Kmalu se pot položi, grem po pobočju hriba, po pašnikih, kar med konji in med kravami. 

Živali so včasih kar na moji poti in vseeno rabim malo korajže za jih poskušati premakniti z moje poti. Nisem doma lih s kmetov… 

Nekje sredi poti me pričakata 2 potepuška psa. Nista privezana, nikjer ni videti lastnika, nobenih hiš v bližini, mogoče psi naj bi čuvali živali, ne vem… Ugibam, kaj se jim podi po glavi. Psa me z zanimanjem opazujeta, jaz jim nekaj govorim v slovenščini, celo kolikor znam, v španščini, skušam, da sta mirna in da me sprejmeta za svojo… Grem mimo. In si mislim – dovolj mi je živali… Pot od prelaza do Pajaresa se res zelo vleče. Že ko se potka spremeni v široko makadamsko cestico med polji moram plezati skozi kovinsko zapornico… 

Oznak sploh ni, ampak tudi razpotij ni oz. je skrajno malo… Upam, ampak ves čas po malem dvomim, da hodim po pravi poti. Poskušam preko aplikacij ugotoviti, kako zelo sem se že spustila, če nemara Pajares je ostal nekje nad mano… 

 Znak, da sem na pravi poti:

 Zelo sem vesela, ko vidim v daljavi naselje, gotovo je to Pajares. (to kar sva videla s Josejem s prvega prelaza niti približno ni bil Pajares, tja sploh ne gre Camino). 

Danes imam 16,2 km, 700 metrov višinske razlike, večinoma sestop, čeprav na začetku je bilo kakih 350 metrov vzpona. Na poti sem bila 7 ur in bilo mi je čisto zadosti. Po hribih tako kratke etape so meni lih prav. 

Pajares leži na višini 971 mnv, je manjše naselje na pobočju hriba. Visok hrib je nad naseljem in še veliko je za sestopati dol v dolino. Skozi naselje gre cesta, tista s prelaza v dolino. Cerkev in hišice so zelo luštne. Ob cesti je bar in restavracija. 

Najdem albergue, Eliate je že tu, ostali pa so očitno ostali v baru na prelazu. Eliate je povsem zgubljena, zelo slabo zna špansko, nekako je uspela najti ospitaljero, da so ji odprli albergue. Sprašuje se, če moramo v bar za  registracijo. Bar je na cesti za cerkvijo, kakih 300 m iz albergue. V baru vse razjasnimo – ospitaliera pride v albergue zvečer, takrat nas bo vseh vpisala. Večerja za nas je naročena, strogo nas preverijo, na katero ime smo rezervirali, in je res tu v baru, se zmenimo za 19.30.

 Razgled iz okna albergue, na Salvadorju čisto iz vsakega albergue smo imeli "million dollar view":

V baru srečamo belgijko, Matildo. Matilda teče Camino, ima nek poseben cilj, vse oglašuje na spletu in s tem nekako zbira donacije za zdravila oz. zdravljenje raka pri njeni teti. Teta je hudo bolna, zato je Matilda ful motivirana in predvsem pravi, da se ljude odzivajo in je že nakazanih nekaj tisoč €€€.  
Matilda pred vrati bara:

 Matilda je začela Camino v Madridu, iz Leona do Pajaresa je pritekla v dveh dneh. Spotoma je tudi pobrala izgubljeno spalno vrečo od Cristiana in vseh sprašuje, če kdo ve, čigavo bi to bilo. Zato za danes popoldan imamo projekt, kako najti Cristiana in mu dostaviti spalno vrečo. Upam, da Jose ima kontakt, on se z vsemi spoprijatelji. Čakamo Joseja. Jaz vem, da je Cristian namenjen danes v Benduenos. Poskušamo povprašati folk, ki se ustavlja v baru, če je kdo danes namenjen v Benduenos. Nekako nam dajo vedeti, da ta Benduenos je taka »rit«, da zadeti nekoga, ki bi od tu se peljal tja okrog vseh hribov je enakovredno kot bi zadel loterijo. Matilda pravi, da če je treba, bo nesla Cristianu vrečo jutri še vse do Mieresa. Matilda je ful ful simpatična in pozitivna oseba in mi je žal, da se naši poti razidejo, ona gre prehitro za moj tempo. 
Še edina skupna fotka z Matildo in Eliate, bolj slučajna:

 Marisa, ospitaliera, je prišla ob šestih. Tu smo že jaz in brazilka, Jose, Julio in Alfonso.

Albergue je zelo urejen, čuti se ženska roka, veliko je malih detajlov, v kopalnici so celo šamponi, milo za perilo in fen (!). Kuhinje pa ni sploh (mogoče je zaklenjena, je več nekih zaklenjenih vrat).

Marisa je tudi klepetulja, se zelo ujame s Josejem (le kdo ne?), Alfonsa  pozna že iz njegovih prejšnjih Camino in ga povabi k sebi domov na večerjo… Potrdi nam, da moramo rezervirati za jutri albergue in večerjo v Benduenosu. Zajtrka pa jutri ne bo – bar je ob ponedeljkih zaprt, v albergue, če kdo želi, je avtomat z napitki in prigrizki.

Preverjamo napoved za jutri, upamo, da bo zdržalo, dopoldan naj bi bilo še lepo vreme, za popoldan je napovedan dež. Veseli smo, da vsaj v hribih je bilo lepo vreme. Sedaj se samo spuščamo…

Lih preden se odpravimo na večerjo v bar (»Il MIrador«) v albergue prideta še 2 francoza, par v letih. Ura je že pol osmih…

Razlagata, da sta danes štartala iz La Roble, želela sta spati v Poladuri, kot smo mi naredili včeraj. V Poladuri sta ugotovila, da so albergue zaprli, ker ga je popolnoma poplavilo (kar nam je povedal že Cristian) in je vrglo ven vso elektriko. Zato jih sploh niso pustili noter, pa čeprav sta bila pripravljena spati v takšni situaciji  kot je, brez luči in vode… Tako sta morala še 16 km čez hribe! Skupaj sta danes naredila 40 km, od tega prečkala 3 gorska prelaza preko 1300 m in 1500 m, vmes sta se spuščala na 1100-1200 m. Nikakor ni lahko. Tisti, ki poznamo Cristiana, po malem sumimo, da je pipo v kuhinjo op nesreči zlomil in je zbežal. Ker sta Alfonso in Julio povedala, da so se oni srečali s Cristianom nekje pri prvem prelazu, približno pol ure iz albergue in so mu storili klicati ospitaliero. Se pravi voda je pol ure drla v prazno… Matilda pa mu bo jutri nesla spalno vrečo v Mieres. 

Za večerjo (meni je 10 €) imamo pašto v solati, puranji zrezki in pomfri, sadje in vino. Zrezkov je toliko, da še vsi si lahko naredimo sendvič s puranom za jutri. Klepetamo z lastnico restavracije, razlaga, kako težko je tu delati. V kraju nimaš trgovine, so precej daleč nižje v dolini, nimaš kje dobiti niti kruh. Ona bi si želela, da se folk najavi na obroke, da vsaj ve, koliko kruha, zelenjave nakupiti, ampak redki to naredijo, potem improvizira. Obiski dnevno zelo nihajo, odvisno od vremena in od naključja… Včasih nikogar, včasih je polno. Francoza, seveda, se nista mogla najaviti, za nameček sta še vegetarijanca, ampak niti onadva nista ostala lačna. Lastnica je ful prijetna in prijazna.

Med večerjo spet klepetamo, preverjamo načrte za jutri. Alfonso pove, da se je slišal s Sandro, lastnico albergue v Benduenosu (kamor mi gremo jutri in kjer smo danes ujeli Cristiana in mu sporočili za spalno vrečo). Ona mu je omenila, da ima za jutri rezervirano samo za 2 osebi, nas pa je najmanj 3 – jutri smo namenjeni tja jaz, Jose in Eliate. Na Primitivo smo imeli podobno zgodbo, ko namesto 2 postelj so nam rezervirali samo eno in smo morali dalje, zato silim Joseja, da kliče še 1x Sandro, da javi, da smo 3. No, uredimo še to… 

Eliate je sprva hotela jutri iti po cesti ali celo z busom v dolino, ker jo je preveč strah hribov, da je danes nekje na sestopu plezala po riti, da ima prav napade panike in se ji vrti… Skušamo jo potolažiti, da najtežje je mimo, da zdaj gremo samo dol. Ji rečem, da lahko gre z mano, da ji bom pomagala (sama sem se ponudila, je kar zletelo z jezika, v resnici, sem razmišljala, če bi raje kar rekla Joseju, da grem jutri sama, so pa me spravljale v dvom slabe oznake poti v Asturiji. Če se bom kje zgubljala, sem raje z nekom). Jose se takoj javi, da gre on tudi zraven, ker potem, ko sem šla danes iz bara, je on šel sam in je zavil narobe, ni našel oznake za albergue in je naredil za dobro uro viška poti. In itak ne moremo dovoliti, da Eliate prekine Camino. Eliate je prišla sem že iz Lourdesa, tudi preko Pirenejev. Jaz, ki rada hodim sama, na koncu se javim za vodnika za oba. 😉 Julio bo ostal v Pajaresu, ga boli noga, Alfonso še sam ne ve, francoza pa bosta šla v Pola de Lena. Jose je slabe volje, ker za jutri nikakor ne more dobiti prevoza za nahrbtnik, taksijev tu ni sploh, Benduenos je itak čisto iz poti… Bo moral nesti sam… Zvečer se maže z mojo kremo…

Nebo zvečer je čisto oblačno, kaže na dež, ki so ga napovedali za ta popoldan, a ga še ni bilo… Bomo videli, kaj bo…

Nadaljevanje: Dan 4. Pajares– Benduenos. 18,4 km, 7 ur.