Camino de San Salvador. Dan 4: Pajares – Benduenos. 18,4 km, 7 ur.

Dogovorimo se, da štartamo ob 07.30. Jaz in Eliate sva pripravljene ob uri, Jose se še en čas obira. Nato le gremo. 

Zjutraj v dolini je vse oblačno, dolina med hribi je kakor zavita v vato. Mi smo še vedno zelo visoko. 

Glavna ulica Pajaresa je tista ob cesti. Druga je malo nižje pod cesto in nas pelje ven iz vasice. Tu se pa tudi ulice v Pajaresu končajo ;). Samo dve sta.

 Iz Pajaresa v San Miguel pelje strm 1,5 km sestop med pašniki. Celo čutim kolena! 

Na sestopu za nami gre pastirski pes in kar daleč hodi za nami. Pošiljamo ga nazaj, komaj smo mu ušli… 

Vasica San Miguel je v zatrepu doline pod Pajaresom. Če ne bi spali v Pajaresu, bi prišli sem že direktno s prelaza nas Pajaresom. 

Za San Miguelem je spet vzpon. Tu je tudi razpotje – lahko greš ob cesti (sicer ne vem, če je res vsa pot ob cesti) ali po hribih. Gremo čez hrib. 

 Pri zaselku Santa Marina – 2 hiši in kapela – se vzpon v glavnem konča. 

 Naprej pot gre po strmem pobočju hriba še zelo zelo dolgo, od današnjega dneva se spominjam v glavnem te dolge poti po pobočju hriba. Stezica je zelo ozka in zaraščena, se včasih vprašam, če gremo prav. Ampak oznake so, ne prepogosto, so pa na vseh ključnih točkah. Mogoče pot ob cesti je bolj uhojena in čez hrib ne hodijo veliko.

Gremo vsi 3 skupaj, lepo smo se ujeli in res nam lepo gre… 

Vreme se popravi, se pokaže sonce, s tem pride na dan vročina in tudi sopara, se čuti sprememba ozračja. 

Nekaj krat ob poti naletimo na divje češnje in višnje, si jih nabiramo, kolikor dosežemo, niso še zelo zrele, ta dobre moraš poiskati… 

Pot med pašniki, včasih zelo lepa:

Ta del poti se konča v vasici Llanos de Someron. Si že zelo želimo, da bi imeli kak odprt bar v vasi. A iz načrtov vem, da danes prav nikjer nimamo niti bara, niti trgovine. S Josejem skujemo načrt, da če v vasi srečamo moške, sprašujemo mi z Eliate, če se da kje spiti kavo, če pa bo kaka ženska, Jose vključi čare Casanove in nam zrihta povabilo na kavo k domačinom… Med hojo kujemo načrte in se res smejimo na ta račun. 

V vasici srečamo starejšo gospo v značilnih lesenih asturijskih čevljih. Res je prijetna in z njo klepetamo, nato se celo slikamo in si že obetamo kavo, ampak gospa je bolj prebrisana od nas in se odpravi dalje na njivo… Mi pa brez kave dalje… Jose je skoraj žalosten, da njegovi čari več ne deluje niti na gospo v tako solidnih letih 😉

Llanos de Someron:

  

Iz Llanosa do Puente de los Fieros imamo 400 višinskih metrov sestopa na 4 km zapuščene asfaltirane ceste… Oz. to je cesta, ki pelje v Llanos, drugih naselij tu ni. 

 Za Fierosom spet gremo v hrib, spet ozka potka. Ura je 11h, za nami pa je že 10 km. Kar lepo hodimo. Kar sredi polja se ustavimo za malico in malo počitka. Smo veseli, da smo si včeraj pri večerji naredili zalogo še za danes, sicer bi jedli oreščki in prepečenec, Jose ima napolitanke. Takoj za poljem so spet češnje – desert 😊

V naslednji vasici pred eno hišo sedijo 3 zelo sumljivi tipi, mlajši, mračni, mrki, kar neprijetni. Jih vidimo že na daleč, dokler se spuščamo v vas. Jaz po tiho delam mojim sopotnikom – »Jaz se že ne grem z njimi špilati Casanovo«… Jose odločno (še ne more priti k sebi od »poraza« z gospo) – »bom jaz«. Pristopi k tipom, kako gre in kje bi tu spili kavo... Tipi ne cedijo, ne pokličejo žene, da bi nam kavo kuhali… 😉 Svetujejo nam bar v mestecu, kjer mi bomo šele jutri. Tam je najbližje… 

Naša mala ekipa nadaljuje pot, čudim se, kako lepo smo se ujeli. Jose tudi razlaga, da po Španiji je znano, da v tem delu Asturije in ponekod tudi v Galiciji je zelo močna »mafija« - droga in vse kar je z njo povezano. Imajo hiše v hribih na samem, da niso nikomur na očeh… Neprijetni tipi so tako lahko res kaki kriminalci, lahko pa samo domačini slabe volje. 

Pot gre spet po pobočju hriba, pogosto je zelo zaraščena. Včasih moramo skozi ozke odprtine v ograjah pašnikov. Ponekod prehod je tako ozek, da se komaj stisnemo skozi, nahrbtnik pa nikakor ne gre, moramo ga vržt čez ograjo. Na nekem drugem mestu sploh ni prehoda, moraš ograjo kar preplezati… Z nahrbtnikom na hrbtu. 

  

Eliate pravi, da z nami se sploh ne sekira toliko glede poti, je pa tudi danes manj prepadno, ker so drevesa in grmovja, malo delov, kjer bi bil odprt pogled. Pomislim – še dobro, da smo tu vsi skupaj, sami mi ne bi bilo prijetno tu hoditi, tako je vse zaraščeno… Vse, kar ti nameni Camino, vse je prav… Še en dokaz…

 Neverjetna drevesa ob poti, premer je najmanj 2 m, mogoče več...

Potka spet se vije gor in dol, večinoma dol, ampak vzponi so težji, občasno je prav strmo. Razgledov ni veliko, etapa danes sploh ni WOW, kot bi ves čas čakali, kdaj kam pridemo in se začne tisti WOW. Samo gremo po pobočju hriba med rastlinjem… 

 Zapuščene hiše na samem, mogoče celo nekdanje prenočišče za romarje, tukaj hodijo že stoletja...

 V bližini mala kapelica, Ermita de San Miguel:

No, končno vidimo Herias. Camino gre naprej za Campomanes, mi pa moramo zaviti s poti do Benduenosa, kjer je albergue, še kak kilometer proč.

Herias je lepa asturijska vasica sredi hribov, že precej nizko. Odcep za albergue je ob zanimivi hiši skoraj na začetku vasi. Blizu je tudi nekdanja pralnica perila in fontana z vodo. Z veseljem se umijemo in si napolnimo flaške s svežo hladno vodo. Niti tu nobenega bara. Fontano kar preimenujemo bar. 

Jaz grem še malo naprej po vasici – hiše so prelepe, ogromni asturijski horreo-si, na koncu je trg in majhna cerkev. Eliate in Jose ostaneta »v baru« - pri pipi z vodo… 

Pri cerkvi k meni pritečeta 2 psa s glasnim laježem, se ustavim in ju pomirjam, ta čas pride tudi Jose (sem 200 m proč), pomirja pse še v španščini, ampak v ulico naprej od cerkvi me psa ne pustita. Zaščitnika 😊 Nasploh na Salvadoru sem se srečevala z neprivezanimi psi veliko več kot na katerem koli Camino do sedaj. Niso bili napadalni, ampak svoj teren so pa vneto branili… 

 Iglesia de San Claudio de Erias, 16. stoletje:

Na Gronze je napisano, da te lahko ospitaliera iz Benduenosa pride iskat z avtom v Herias. Jose je vprašal, če jo pokličemo za prevoz. No, jaz se ne mislim voziti med Camino. Tako vsi gremo peš. 

Kmalu je jasno, zakaj ponuja prevoz. Do Benduenosa moramo v fejst strm hrib, ampak po asfaltni cesti. Se sprašujemo, če je taka strmina sploh prevozna za avtomobile. Vprašam sopotnike, če me že sovražita, ker sem se odločila iti peš. Se nasmehnemo in izberemo pozitivno plat – jutri začnemo s sestopa… 

Se dvignemo na goro, s katere smo se postopoma spuščali ves popoldan, tam je šele neke vrste prelaz, pred nami je še cca. 400 m sestopa do vasi. Tako se malo spustimo na drugo stran hriba, šele tam je vasica Benduenos. Tako jutri vseeno bomo morali začeti z vzponom. 

Od odcepa v Heriasu je najbrž dobre pol ure peš… Razmišljamo, da mogoče se niti ne vračamo v Herias, ampak gremo direktno v Campomanes, obstaja je neka pot čez gozd kar iz Benduenosa. 
Strehe Benduenosa:

 Benduenos je luštna kamnita vasica na pobočju hriba. Pod nami vidimo že naslednjo dolino.

Jose se zadere prvim domačinom, če nam pokažejo, kje je albergue. Albergue v Benduenos vodi Sandra, domačinka. Gospa kar zakriči čez vas – »Sa-aaa-ndraaaa« in niti 100 m naprej se prikaže iz hiše Sandra in pride nam nasproti. 

Kar na cesti nam vse razloži, nam preda ključ in nas pošlje naprej v albergue, ona pa pride pozneje, čaka hčere iz šole… 

Albergue je poleg cerkvi, mičkeno ven iz vasice, okrog cerkvi je čudovit park ali gozdiček… Neverjetno lep kraj. 

 Stavba albergue deluje zelo majhna. Odklenemo vrata v albergue.

Jose dela – zamiži in stopi noter. Zdaj pa – odpri oči. WOW!!! Zagotovo je najboljši, najlepši albergue kar sem jih videla na Camino, toliko ljubezni in truda je v ustvarjanju tega doma za romarje, da te kar gane… Da nekdo se je tako potrudil, da nam je tu prijetno in domačno, da je poskrbljeno za vsako malenkost z veliko smisla za lepoto… Se zelo čuti ženska roka. Tisti vzpon iz Hieresa je bil težek, ampak je pa res vredno priti sem.

V albergue je vsega 8 postelj, velika dnevna soba s kavči, na kavčih na roko pletena pregrinjala, vse je izjemno čisto in urejeno. V spodnjem nadstropju je odlično opremljena kuhinja, jedilnica in kopalnice ter zunanja terasa. Velik hladilnik je založen s pijačo in hrano za zajtrk – sir, maslo, jogurti, marmelada. V kuhinji je polno hrane – müsli, biškoti in prepečenci v velikih kozarcih, čaji in kava, velik tetrapak z vinom, vse je na razpolago. V kopalnicah so mehke brisače, mila, šampone, deodoranti, kreme in vsa čistila. Postelje so z rjuhami. Vse je kot doma… Kdor je hodil Camino, ve, kaj to pomeni… Sicer ni WiFija, a zato se več pogovarjamo. 

Smo samo mi 3, hodimo po vseh prostorih in kričimo – vau, glej to, look at this, mira… Se čudimo in smo navdušeni kot otroci… Naposled nekako se umirimo, se umijemo in operemo in se usedemo na terasi s pijačo…. Panorama je tudi dih jemajoča… Vaška okolica, diši po pokošeni travi… Jose se sprašuje, če bi kdaj lahko prišel sem za en teden. Na počitnice ali kot pomoč ospitaliero… Čudovit kraj!

Razgled s terase albergue: 

Sandra kako uro pozneje prinese nam kosilo - veliko enolončnico fabade (asturijska jed s fižolom), kruh, vsaj 5 kg različnega sadja, še sir in nekaj malenkosti. Pove, da danes smo rezervirali samo mi, zato, če ne bo kaj nepredvidenega, bomo samo trije. Zvečer bo prinesla večerjo, vpraša, če bomo juho. Seveda, bomo.   

 Pozneje se pogovarjamo - albergue je donativo. Sandra je prijazna in poskrbi za nas kot za svoje goste. Vsi se strinjamo, da tu res moraš prilagoditi donacijo, 10 € nikakor ni dovolj. Eliate je srečna, da je našla hladilnik poln pive, pozneje je še ugotovila, kje se skriva martini, pravi, da bo pustila res velikodušno donacijo. Pozneje, ko se Jose pogovarja s Sandro, slišim, da so donacije zelo različne. Včasih za vse to ljudje pustijo le par kovancev, kar nikakor ne pokriva stroškov in je celo skoraj žaljivo, kako malo cenijo njen trud. Vprašamo, zakaj ne postavi ceno, naj bo tudi višja od ostalih, saj je res lepo poskrbljeno. Sanrda pravi, da če bi postavila ceno in morala izdajati račune, bi zagotovo bila prisiljena zaprete albergue, je potem veliko več zahtev in birokratskih ovir, pa tudi davkov… Pravi, da bo šlo tako kot je, dokler bo lahko, ko pa ne bo več mogla skrbeti za albergue, bo zaprla… Ima rada ta albergue in noče, da postane slabši, kot si je zamislila…

Sandra nam pove, da je ob 18h maša v cerkvi, da smo vabljeni. Pred mašo pa bo prišla nas vpisati in poštempljati credensiale. Jose jo »prisili«, da mu obljubi, da pride z otroci, jim želi pokazati triki s kartami. Res obvlada, mi je kazal prvi dan.

Sandra je prišla z otroci, 2 njeni deklici – dvojčici in še 2 sošolca. Jose jim kaže čarovnije s kartami.

Otroci so navdušeni... Skoraj smo zamudili mašo.

Francozi so se javili Joseju, da so že v Pola de Lena, Jose odkimava z glavo, da ne vesta, kaj zamujata… Se vsi strinjamo, če že greš Camino de San Salvador, obvezno moraš v Benduenos. 

Popoldan se sprehodim v okolici albergue in cerkvi, izjemno prijeten kraj... Ima prav Jose, ko želi biti tu teden...

 Santuario de Santa Maria de la Asuncion:

Nato gremo k maši, cerkev iz 15. stoletja je takoj poleg albergue. Pravzaprav je albergue parroqial, tako župnija najbrž pomaga Sandri skrbeti za albergue.

Med posedanjem na terasi opazujemo, kako v hribih se zbirajo oblaki, kaže na dež, je pa do sedaj lepo zdržalo. S hribi smo že skoraj zaključili, meni je žal, ker je tako hitro mimo. Najlepši del poti je bil vsekakor del od Buize do Pajaresa, to bi lahko primerjala z Hospitales na Primitivo. Vse ostalo sploh ni tako izjemno. Jose spet zelo priporoča Olvidado, menda je čista uživancija med hribi in naravo. 
Ta etapa Pajares – Benduenos je bila lahka in kratka. Brez težav bi lahko šli kot francozi do Pola de Lena, je samo sestop. Ampak s tem bi izgubili ta čudovit albergue v Benduenos, pa tudi iz Pola de Lene do Mieresa potem je samo 13 km, do Oviedo pa je več kot 30 km, za Mieresom pa je več vzponov – sestopov. Salvador se težko razbije na »lepe« 20-25 km etape. Ali so malo kratke, ali predolge… 

Zvečer se naredi frišno. Se zavedam, da do sedaj kjer koli smo bili, sploh ne bi rabila spalne vreče, spalni vložek bi bil dovolj, povsod je bilo toplo. Kaj pomeni poletje, celo v hribih.

Zvečer klepetamo z Eliate, čeprav na trenutke jo težko razumem, španske besede izgovarja s portugalskim (ali še bolje – brazilskim) naglasom, večkrat si pomagamo z italijanščino. Eliate je lih dopolnila 60 let, ima 2 odrasle hčere in vnukinjo, mi kaže slike… Delala je dolgo let kot inženir pri Fiatu, za brazilske razmere, pravi, da je dobro preskrbljena, imajo ogromno hišo in posestvo. Zdaj pa, ko se je upokojila, pa je šla Camino iz Lourdesa, nato pa še dalje po Evropi…

Ta popoldan v Benduenosu je bil pravi biserček, ki ti ga podari podari Camino...

Nadaljevanje: Dan 5. Benduenos - Mieres del Camino. 29 km, 8 ur.