Dan po Camino: Oviedo - Aviles - Salinas

To je zadnji post iz seriji o Camino de San Salvador, pravzaprav to je že dan po tem, ko sem zaključila Camino. Dan za pohajanje, za odhod domov. Začetek Camino je bil tukaj. 

Kdaj je šel zjutraj Jose niti nisem slišala. Se čustveno posloviva z Eliate (ženska nam je »naskrivaj« častila včeraj večerjo, ker pravi, da če ne bi bilo mene in Joseja, bi ona odstopila že v Pajaresu in ne bi zaključila Camino).

Zunaj je 12°C, ampak – sonce! Let imam šele ob 19h, tako danes imam še ves dan na razpolago za pohajanje. Oviedo sem že videla včeraj, zato danes grem v sosednji Aviles. Skozi še prazne ulice se odpravim na avtobusno postajo.

Če bi kdo šel z busom iz Oviedo: za Aviles avtobus vozi vsakih 20 minut, stane 2,60 €. Še preden sem se odpravila na pot, sem razmišljala, kaj če bi šla iz Oviedo v Aviles peš, to je točno 1 etapa po Camino del Norte, okrog 30 km. No, odločila sem se za izletniško varianto…

Na vstopu v avtobus šofer pove, da na avtocesti je huda nesreča, zato avtocesta je zaprta, vozili bomo malo okrog in pridemo v Aviles 10-15 minut pozneje. Zdelo se mi je zelo prijazno in celo nenavadno, da šofer takole opozarja… Vožnje pa je pol ure.

Aviles

Glavna avtobusna postaja je takoj za železniško postajo, le 5 minut peš ven iz centra. Se moraš malo vrniti.

Center je zelo simpatičen, ozke ulice, tlakovane pisanimi ploščicami, prav luštno je. Sije sonce, je pa frišno. 

  

 Takoj me navdušijo te pisano tlakovane ulice. Lepo!

Stara cerkev iz 13. stoletja v starem ribiškem predelu mesta - Sabuco. To je bilo že zunaj tedanjih mestnih sten.  
Iglesia Vijeha de Sabuco:

Mesto ima okrog 80 tisoč prebivalcev, deluje precej manjše, ne vem, kje se vsi skrivajo. Center je dokaj majhen. Najbrž je okolica zelo raztegnjena, v mestu je zelo pomembna luka in je center ribištva v tem predelu. Do obale Biskajskega zaliva je le par kilometrov, ob mestu je tudi široka reka. Še nedolgo nazaj je Aviles veljal za eno najbolj onesnaženih mest v Španiji in celo v Evropi – zaradi industrije. So se pa oblasti zavzele, ukinili najbolj škodljive tovarne, dobesedno oprale spomenike in poleg industrije in ribištva sedaj razvijajo tudi turizem, tako v centru mesta, kot v Salinasu, kjer je ena boljših asturijskih plaž.  

V centru v lepi kavarni grem na kavo in brioš, kavarna z razgledom na veliko lepo cerkev.
Parroquia Santo Tomas de Canterbury:

Pa še malo na sprehod, do glavnega trga, ogledam si njegovo okolico, peš cono in tržnico. Tržnica je sicer lepa, a bilo je le malo kupcev - prodajalcev, ali sem bila že pozna (ob 10-11h zjutraj?), mogoče pa četrtek ni pravi dan. 

Plaza de Espana El Parche, od tu gresta vsaka v svojo smer dve peš ulice, se znajdeš skoraj v srednjem veku. 

Nekaj je povsem starih stavb, prvi zapisi o mestu segajo v 10. stoletje, ko kralj Alfonso III je ob reki Aviles postavil trdnjavo Gozon.  Aviles je tudi eno redkih španskih mest, ki se je izognil vladavini mavrov. 

  

Zelo prijetno mesto, tudi tu najdem Camino, gre kar po eni od glavnih peš ulic. Skoraj mi je bilo žal, da nisem šla peš. 
Camino ulica - ulica Rivero:

Ta ulice je med najstarejšimi v mestu in zelo simpatična. Bila pa je že zasnovana kot del kraljevske poti preko Oviedo v Santiago - Camino Real. 

Ob enem parku je en gospod igra »Besame mucho« na flavto, krasno je bilo, prav prijetno. Tu je poseben vodnjak - Dos Canos de Rivera in kapela.  

  Ferrera park:

Na drugi strani reke je nek mladinski park oz. poskus nekega futurističnega predela… Do Valencije je še daleč :)

Kulturni center Nimeira:

 Reka Aviles:

Okrog poldneva se vrnem na postajo in se odpravim z avtobusom v bližnji Salinas na plažo - vsega 4 km, celo razmišljam, da bi šla peš, ampak ne poznam poti in ne vem, če moraš hoditi kar po cesti ali so kake pešpoti. Šele po povratku domov sem pogledala – Camino del Norte iz Avilesa gre naprej ravno skozi Salinas, ne gre ravno ob plaži, ampak pride do mesta. Komot bi šla peš, celo ni ves čas ob cesti, pa tudi ob cesti, nalašč sem gledala, je pločnik ves čas. Iz Salinasa se Camino nadaljuje in gre le 300 m proč od letališča… Da bi vse to le vedela vnaprej… 

V Salinasu sicer ni nič zanimivega razen plaže. Želela sem priti sem do morja, to je moja Finisterra. 

Plaža je tu prav neskončna in zelo široka, valovi se razbijajo nekje daleč od obale, na celotni plaži so le 3 surferji, ki se borijo z valovi… Očitno je oseka… 

Sprehodim se do konca plaže (tistega, ki je meni bližje), na drugo stran plaža je gotovo par kilometrov. Tu se začnejo skale, od tu se vidi naprej, divjo obalo Biskajskega zaliva. Prav divje je! Veter pa tak, da te skoraj zvrača z nog. 

 Plaža in Salinas:

Sprehodim se po skalnatem rtičku kolikor se je dalo na rob. Čisto do konca na izpostavljenih mestih sploh ne moreš naprej, nevarno, da te sunek odpihne…. 

Se usedem nekje v zavetrju, pojem res sladko pomarančo, ki sem si jo kupila v Avilesu. Dober feeling je. Lepo je, da sem prišla sem…

Edina skrb – v Salinasu ni, oz. jaz ne najdem avtobusna postaje, kjer bi bila kaka informacija, kje lahko ujamem avtobus za letališče. Na glavni prometni cesti, tam, kjer so me izkrcali iz Avilesa, je označeno, da avtobus za letališče gre le par krat dnevno, eden je ob 14.30, naslednji pa šele ob 18.30. Na spletu piše, da iz Salinasa avtobus na letališče gre vsako uro, ne vem, pa kje ustavlja – po mestu je kar nekaj avtobusnih postaj, vendar nič označeno…  Se kar vrnem na glavno cesto, na postajo za ob 14.30. Želela sem biti še kako uro dlje ob morju, a nočem tvegati, da ne najdem avtobusa. Nimaš koga vprašati…  No, tudi prav veliko za početi tu ni…

Tu se začne dogodivščina. Ob 14.30 busa ni bilo. Tisti, ki se je ustavil ob 14.40 ne gre na letališče in šoferju se ne sanja, ali gre tukaj mimo kak bus za letališče. Jaz že študiram, ali bi se odpravila peš na letališče (ampak ne vem, koliko je daleč, neka aplikacija izračuna, da je 3 h… mogoče res) ali štopam, ali iščem taksi (kje?). Še dobro, da je cesta ravna in je pregledna v obe smeri. Ko zagledam avtobus iz nasprotne smeri, tečem na drugo stran ceste in vprašam, če se bus vrača v Aviles. Ja, ampak v nek predel mesta, na glavno avtobusno pa ne gre. Vendar šofer mi reče, da mi lahko pove, kje izstopiti, da bom imela 5 minut peš do glavne postaje. Super, se vračam v Aviles. Tam pa vem, da zagotovo obstaja avtobus za letališče.

Ta Salinas me je spravil mičkeno v stres zaradi busa. Vse je OK na poti, ne bi pa rada zamudila letala. 

V Avilesu se izkrcam v centru, poleg cerkvi, tam, kjer sem zjutraj pila kavo. Tu imam res le 5 minut do postaje in 20 minut do odhoda na letališče. Ne vem, kako se nisem spomnila na postaji v Salinasu, da bi se vrnila v Aviles peš, saj je samo 4 km… Blokada možganov. 

No, avtobus za na letališče je zamudil 10 minut, bila sem edina, ki sem ga čakala… Že sem mislila, da bom morala vseeno iskati taksi… Odpeljalo se je kup avtobusov za različne destinacije, vsi so šli naprej, sama sem ostala na postaji… Spet v dvomih… ;) No, naposled je avtobus prišel in sem bila celo še prezgodaj na letališču.

Letališče v Oviedo je res majhno in potnikom prijazno. Imam čas za kavo in za pecivo, za pregledat slike in FB, celo za branje knjige… A ja, pohodniške palice sem kar pustila v albergue, nisem jih nosila domov, tako ne vem, kakšna pravila imajo glede tega v Oviedo. 

V letalu tokrat imam sedež pri oknu. Te nizkocenone letalske družbe te vržejo običajno na sredinski sedež, sem se presenetila, da imam "zastonj" sedež ob oknu. No, na letalu mi je bilo jasno zakaj - bila sem tik ob propelerju. Že to, da letalo ima propeler je dovolj velik šok (a to še vedno obstaja?). No, bilo je vse OK in z nizkocenovniki res nimam slabih izkušenj, vedno je vse korektno.
Zunaj začne spet deževati… Zjutraj sem imela kar srečo z vremenom… Očitno popoldanske plohe v Asturiji je pogost pojav. 

V Benetka še 3 ure čakam na prevoz.  Jutri zjutraj je že služba. Camino je še prehitro mimo.

Več kot hodim, manjši je »šok« pri povratku v realnost. Bila je čudovita pot. Salvador se da zelo lepo hoditi, dovolj je infrastrukture, gneče na poti še ni, predvidevam pa, da v roku par let tudi tu bo množica piligrimov in problem s prenočišči.

Luštna mesteca so bila – La Robla, Pola de Gordon, Pola de Lena, Uxo, Mieres. Campomanes smo prehodili le ob robu, ne vem. Ostalo pa so manjše vasice in naselja, večinoma brez barov in trgovin. Pot čez hribe je le na delu Buiza – Pajares, to je tudi najlepši del poti, ostalo so le griči ali celo pot po cesti med hribi.

Luštna kratka pot, 5-6 dni je lih prav. Jo že zdaj pogrešam...