Camino de San Salvador. Dan 5: Benduenos – Mieres del Camino. 29 km, 8 ur

Zjutraj - sonce, 18°C-24°C

Popoldan – dež, 16°C

V Benduenosu se lepo spi. Zbudi me vonj po kavi. Sandra ima veliko kafetjero in dobro kavo. Jose je že aktiven v kuhinji. Dober zajtrk v miru. Pustimo soliden donativo in ob pol osmih gremo na pot. Kot je že običajno.

Zjutraj zunaj je jasno, samo hribi v daljavi so zaviti v oblake.

Najprej nas čaka vzpon iz Benduenosa, nato pa sestop v Herias. Se odločimo, da se vračamo v Herias, čeprav na vrhu hriba je označena potka skozi gozd do Campomanesa. Ker pa ne vemo, kakšna je pot, ali je zapleteno oz. ali je ves čas označeno, se vračamo v vas, kjer smo včeraj zapustili Camino. 

  

 Herias je zelo luštna vasica, od tam pa sledi strm sestop skozi gozd vse do Campomanesa. Sestop je dolg skoraj 2 km in proti koncu že komaj čakamo, da je konec hoje navzdol. 

V Campomanesu je odprt bar, spijemo kavo in gremo dalje. Za zdaj imamo prijetno jutranje sonce, ampak za hribom pred nami je vse zavito v oblak. 

Od Campomanesa dalje hodimo skoraj v tišini, skupaj, ampak vsak zase. Jaz kar naenkrat imam polno glavno nekih razmišljanj in prav nujno rabim mir, da vse »predelam«, Benduenos je bil nek sprožilec, prava inspiracija… 

 Pogled na cesto v dolini:

Pot je enostavna, čez več manjših naselij. Gremo mimo prelepega naselja Santa Cristina, na hribu, malo ven iz naselja je čudovita cerkev, iz 9. stoletja. 

Cerkev je najstarejša na Camino del Salvador in je tudi pod zaščito UNESCO. Kraj ob cerkvi je prekrasen. V bližini cerkvi se pasejo mladi kozlički, popolnoma zaupljivi do ljudi, pridejo do mene in mi ližejo roke… Nimam niti enega korenčka ali jabolka, da bi jim kaj dala… 

 Tudi tukaj so višnje:

Prelep kraj. In če bi rabila kje kraj za se ustaviti za počitek ali malico, tu je popolno. Ker smo malo prej iz bara, za nas je še prezgodaj…

 Ko se spustimo v dolino, gre pot ob železniški postaji. Taka je kot pred 100 leti... Luštno...

 In spet se vrnemo v hrib.

 Prečkamo reko, nekdo lovi ribo...

Ob 11h smo v Pola de Lena. Tu je že bolj toplo. Mesto je še kar veliko, se razteza ob cesti skozi dolino, je dolgo, ni pa široko, ujeto med hribi. Camino nas pelje po glavni ulici, polna je batov, trgovin, vsega, kar mesto ponuja. Sicer nobene lepote tu ne vidim, je pa zelo praktično, če kaj rabiš. Edina izjema – je glavni trg v mestu, ta je lušten. Na trgu srečamo padre iz Benduenosa, tistega, ki je vodil včeraj mašo. Zanimivo… 

Za mestom pot gre po stari skoraj zapuščeni asfaltni cesti, takoj ob robu prometne magistralne ceste. Na eni redkih klopi se ustavimo za malico, spremljamo, kako se zbirajo oblake, prepričani smo, da bo dež… 

Ravno ko pojemo in se malce spočijemo, ko že spet se odpravimo, se dvigne veter, oblaki postanejo skoraj črni, tu pa tam po malem začne kapljati. 

Vasica San Martin de Villayana, kjer se je ustavljal leta 905 kralj Alfonso III. Vse to je navedeno na informativni tabli pred cerkvijo. Sicer vasica je res majhna...

Kapela del Bendito Cristo del Amparo:

  

Pot je lahko, a nič kaj zanimiva, niti mala naselja ob cesti niso nič posebnega. 

Hodimo zelo hitro, se niti ne pogovarjamo, vsak šiba v svojem tempu, a očitno imamo enako hitrost… Hitimo, da bi ujeli čim manj dežja. To, da se bo pošteno ulilo, v to sploh ne dvomimo. 

Poskušam iti kar se da hitro, dež je vedno bližje, ampak ker smo v treh in se vedno počakamo, vseeno gre počasi. Zdaj bi že želela, da bi bila sama. A hkrati se mi zdi »nevljudno«, da bi jima rekla - no, zdaj vaju zapuščam…   

V zadnjem mestecu pred Miresom – Uxo – se ustavimo v zelo lepi cerkvi. Padre poseda na trgu pred cerkvijo, nas opazi in povabi v župnijo po štampiljko. Zelo prijeten kraj, ta Uxo, od celotne današnje etape prav ta trg in cerkev sta mi ostala še najbolj v spominu. 

Mieres je prav tako razvlečen zelo na dolgo ob cesti vzdolž doline med hribi. Zelo dolgo – 6,5 km – hodimo po kolesarski in sprehajalni poti ob reki. Točno tam, že skoraj v centru mesta, nas ujame dež. Tako imam priložnost preizkusiti novo rdečo pelerino. Ima 5000 ml stolpec, kar naj bi laično pomenilo, da zdrži 5 ur poštenega dežja. A raje bi ga vseeno pustila v nahrbtniku. 

Celo v dežju center Mierese je zelo lep in mi je celo malo žal, da ga samo na hitro prečkamo. Na trgu poleg velike cerkvi je par sidrerij, sider je tu doma, bilo bi super se tu ustaviti, a v dežju ni volja za nič. 

V centru Mieresa najdemo market. Jose želi najprej v albergue, odložiti rucak in šele nato se vrniti v trgovino po hrano. Nekje tu pridemo do spoznanja, da albergue je še 2 km za centrom, ven iz Mieresa, že v naselju La Pena. Le kdo se bo vračal? Jaz že ne! Nakupimo vsega za večerjo, zajtrk in še za malico za jutri. Jose že ves dopoldan usklajuje jedilnik, trudim se mu dopovedati, naj nikar ne komplicira, ampak on je že naredil načrt in bo danes kuhal!!

Sicer pozneje, že v albergue, smo ugotovili, da v La Peni obstaja mala tienda 100 m od albergue. 

 Albegue se nahaja v isti stavbi kot (nekdanja?) šola, komaj je označeno. Preseneti nas, da francoski par iz Pajaresa je že tukaj. Včeraj so spali v Pola de Lena in zelo sta pohvalila municipalni albergue – je lep in udoben. Danes pa sta naredila le kratko etapo – 14 km in sta prišla sem še pred dežjem. 

Mi smo prišli sem skoraj ob štirih popoldan. Za nami je 29 km, od kje se jih je toliko nabralo, ne vem. Moralo bi biti okrog 25 km. Mogoče zato, ker smo se iz Benduenosa še vračali v Herias…

Šolsko igrišče pred albergue:

 Albergue v Mieresu je res osnoven, čeprav imajo vse, kar rabiš, celo radiatorje lahko vklopiš in sušiš mokra oblačila. Lih prav za danes. Tudi kuhinja je in je solidno opremljena. Le ni domačnosti, ni čutiti skrbnosti in ženske roke. Velika razlika z Benduenosom. Ospitaliero moraš poklicati, da pride nas registrirati. Pride ob 19h, nobenega pozdrava, najprej gre krog po albergue, kontrola, zloži na kup plastične stole, ki smo jih postavili okrog mize, izklopi gretje v kopalnici, stori mi odnesti stol ven iz spalnice, ki sem si ga postavila poleg postelje. Ker vidi, da se Jose pripravlja na kuhanje, mu fejst zateži, da kuhinjo zjutraj počistiti v nulo. Jose mu dela – saj sem bil sam ospitaliero, vem, kaj to pomeni, vse bomo porihtali; a tip mu odvrne – vsi tako pravijo, a potem je vse razmetano in umazano. Skratka, najbolj neprijazen ospitaliero, kar sem jih kdaj kje srečala. Albergue pa ni slab in stane le 6,60 €. 

Danes nas tu je samo pet – mi trije in francoza. Albergue pa je za 14 ljudi. Pašta s piščancem je odlična, zvečer pojemo in celo plešemo. 

Jutri bomo spali že v Oviedo, zadnji dan hoje.

Nadaljevanje: Dan 6. Mieres - Oviedo. 18,2 km. 5,5 ur.