Treking Dolomiti (Catinaccio): Prelaz Karre - Koča Vajolet.

Od kar hodim v hribe (dobrih 5 let), si želim v Dolomite. Ker tam ne poznam nič, nisem želela tja sama, pa tudi vožnja je dolga, zato najraje bi šla vsaj za par dni. Že več krat smo bili dogovorjeni, da gremo nekam v Dolomite, vendar vsakokrat se je nekaj zgodilo in smo izlet prestavljali - v glavnem nevihte, letos junija celo sneg... No, sredi julija se je končno vse izšlo, imam prost vikend, vremenska napoved ni prav grozna, zbralo se nas je lih za en kombi hribovskih navdušencev, gremo!

V tem postu bo veliko fotografij, zelo malo teksta, še manj pa koristnih informacij, vse se najde na dobrem zemljevidu Dolomitov. Jaz pa ga nisem imela (v eni od koč sem si ga nabavila), zato meni ni bilo nič jasno, preden sem šla, zato nekaj podatkov bom vseeno napisala.

Veliki minus pohodov v hribe je ta, da moraš vstati sredi noči in se dolgo nekam voziti. Pot z Obale je trajala dobrih 4 ure s postankom za kavo. Vozili smo se po italijanski strani, čez Pordenone in Belluno- Do Belluno je avtocesta, naprej pa pot zavije že v hribe in mimo Agordo se kar pošteno zapeljemo v osrčje hribov. Capucino & brioss v nekem baru ob cesti. Presenečena, da domačini tu že govorijo raje nemško, kot italijansko...

Pri nas je bilo včeraj preko 30°C, tukaj pa je jutranje hribovsko sveže. Mogoče 15-16 stopinj...  

 Vozimo skozi zelo lepo naselje Falcade, tu smo že nad 1000 metrov nad morjem in se še vzpenjamo. 

Čez prelaz San Pellegrino, mimo smučarskega središča Canazei se zapeljemo na prelaz Karre - passo Costalunga. Naš cilj - gorska veriga Catinaccio. Tu se parkiramo, tu je naše izhodišče. Smo že na višini Snežnika, smo na 1752 m- Dobro je tukaj to, da izhodišče je že tako visoko, da si mimogrede na 2000 metrih. 
Hotel na prelazu:

Blazno me motijo dvojezični napisi, sploh ne vem, ali je zapisanih več smeri ali je to ista zadeva, samo v dveh jezikih... Torej - smo na prelazu Karre - passo Costalunga - Karerpass - Jouf de Ciareja. Vse je ena zadeva. Tu uporabljajo še nek svoj jezik, ladinski, ali nekaj podobnega, mešanica nemščine, italijanščine in mogoče latinščine... Nisem proti "domačih" narečij, sem pa zelo proti dvo- in več-jezičnih nazivov krajev. Ker je zmeda. In vem, da se večina ljudi z mano v tem ne strinja... :) 

No, mi se odpravimo po poti za hotelom na prelazi, proti tistim skalam v ozadju. Najprej je naša smer 548 (po Italiji so poti oštevilčeni) proti Rotwand hütte (ali koča rifugio Roda di Vael)

Začnemo vzpon preko cvetočih travnikov in že prav kmalu hotel in cesta na prelazu ostaneta za nami.

Ko posije sonce, postane vroče, pot pa je izjemno lepa, travniki so polni cvetlic, kot, da smo v reklami pralnih praškov - "Alpska svežina" ;)

Ob manjši in zelo lepi bajti je vodna pipa in oznaka, da smo že na 1815 metrov. Od tu dalje voda je bila samo še v kočah in še tam v glavnem ne zagotavljajo neoporečnosti, saj živina se pase vse povsod... 

Na začetku pot gre po široki gozdi poti, ki se kar pošteno vzpenja v hrib. Okrog so ograjeni pašniki in veliko živine. Za nas meščane je enako, kot bi šli v živalski vrt, živali nismo vajeni. Poslikamo vsako kravo in ovco... Imajo pa celo prašičke!! :)

Pri kmetiji je napis, da se tu lahko kupi kislo mleko in sir... Za kmetijo zapustimo široko cesto in se podamo še višje, že med skale po ozkih čudovitih potkah... Vsi smo vzhičeni, ta del poti je pojem za lepo pokrajino v hribih.

 Pogled v dolino, verjetno na Canazei, smo že zelo visoko:

Višje pod skalami se pokaže strešica koče.  

Koča Rotwand hütte leži na sedlu na višini 2283 m. Od začetka poti do tu smo potrebovali okrog 1,5 ure čudovite razgledne poti, pridelali pa smo več kot 500 metrov višincev. Pot ni nikjer zahtevna, samo gor lezeš.

Na te mestu sta pravzaprav 2 koči, ta glavna in poleg še ena, manjša, tudi z gostinskim obratom. Ogromno je obiskovalcev. Tukaj ni več vročine, kljub soncu, veter je že bolj hladen in za čas postanka si celo oblečemo majice. 

Pri koči je eno večje sedlo, tudi zelo piha. Tukaj je tudi razpotje več poti. Za tiste, ki bi šli na vrhove, se od tu začnejo ferate na vrhove v okolici, več poti v druge doline. Mi bomo šli na prelaz Cigolade in dalje do koče Vajolet. 

 Razgledi od koče na Marmolado in doline okrog:

Po postanku in malici gremo naprej. Pot nas vodi skoraj na robu med zelenjem in skalnimi vrhovi, gremo pa na prelaz v zgodnjem desnem kotu sike, tik pod visokim vrhom (se komaj vidi cik-cak poti na prelaz, to bo Cigolade).  

 Razgledi v dolino:

Vremenska napoved ni bila prav slaba, ampak niti posebno dobra. Tako tudi je - dopoldan nas je spremljalo sonce, popoldan se oblači in samo upamo, da pridemo do koče pred dežjem. Za popoldan je visoka možnost dežja. Temni oblaki nad gorami delajo dež še bolj verjeten. 

 Pot je res prijetna, jaz imam zelo rada take prečne razgledne poti.

Za manjšo vzpetino pod steno ene navpične gore je manjša dolinica - Pael, 2330 metrov. Počasi se vzpenjamo vedno višje. Tu je tudi zavetrje in zelo blizu potke leži sneg. Ojoj, menda še par tednov nazaj je bilo res precej snega. 

Pogled nazaj v dolino pri Rotawand Hütte, nekje tu zapuščamo zelena pobočja in se dvigamo v kamniti predeli.

Kos skale sloni na gori, potka je spodaj pod skalo. Kraj kot nalašč za fotko. Od tu več se ne vidi dolina Rotwand. 

 Klemen nas heca - roza ekipa. Punce smo vse imele kako roza majico ;)

Pred nami je vzpon na prelaz Cigolade, na sliki ne deluje ne vem kaj, v resnici pa je kar strm in smo tu uvedli klic "slikamo", ko si se komaj vlekel gor in rabil pol minutke pavze, si se ustavil narediti fotko in hkrati zadihal... Ker imam kar precej slik s tega prelaza, očitno sem potrebovala več pavz za "fotografiranje" ;))

 Se že vidijo mravljice ljudi na robu prelaza:

 Pogled nazaj na prehojeno pot:

In še pogled nazaj, to je skoraj čisto na vrhu: 

Prelaz Cigolade je na višini 2552 metra. Od koče Rotwand do tu smo potrebovali približno uro časa, najprej je bila lepa prečna pot, nato pa kar strm vzpon. Od koče do tu je skoraj 300 višinskih metrov plusa. 

Na prelazu se odpre pogled na naslednjo dolino - na Vajolet. Mi nadaljujemo pohod po markirani poti 541, do koče Vajolet, kjer bomo danes spali.  

Če kdo ima res dober vid, ali velik ekran, bo videl belo hišico v sredini fotke - spodaj med skalami. Od hišice se vije cik cak stezica na naslednji prelaz. Hišica je naša koča, Vajolet, strma vijugasta stezica pa nas čaka jutri za "dobro jutro"...  

Pogled v dolino s prelaza in koče čisto spodaj (za trenutek se ustrašimo, če spimo v kočah tam spodaj, kar bi pomenilo, da bi morali jutri pridobiti nazaj vso višino):

 S prelaza Cigolade je najprej kratek in strm sestop po melišču. 

Gore na tej strani čisto "potrgane" in "polomljene". Toliko smo visoko, da robovi in vrhovi so čisto blizu. Le da mi nimamo v planu vrhov, pa tudi opremo za ferate ne nosimo s seboj. In mogoče nekaterim nam je malček žal, da nimamo ferat v planu. 

Se še bolj oblači, oblaki so že sivi, polni dežja. Upajmo, da uspemo vsaj priti dol s kamnov pred dežjem...  

Na enem delčku je bila celo ena zajla. Najbrž edina na celotni poti. Vsaj na tem delu Dolomitov koče so povezane s tehnično nezahtevnimi potmi, nikjer ne potrebuješ opreme. Za vzpon na vrh pa moraš plezati in že potrebuješ čelado in pogosto SVK. Koče so zelo gosto postavljene, v vsaki dolini jih vidiš najmanj eno ali celo več. Se pravi uro-dve-tri poti in zagotovo imaš naslednjo kočo. Tudi obiska v hribih je res veliko.

 Prečimo kratko snežišče:

Iz zelenice pod nami se ves čas sliši žvižganje svizcev, nismo niti takoj dojeli, kaj to je...  

 Nato pa jih zagledamo, pa veliko jih je....

 Martina gre slikati svizca čim bližje. Jo je spustil na kakih 6 metrov bližine, nato zbežal... 

Medtem ko prečimo ta hrib, zopet tik pot robom skalnih sten, se celo pokaže sonce in si oddahnemo, da kako srečo imamo z vremenom. Koča je vedno bližje, pokrajina je čudovita. 

Pogled nazaj, prelaz Cigolade je točno na sredini slike, na levi strani visokega polokroglega vrha. Kaj, tam smo bili pred eno uro??

 Nad prelazom za kočo se zopet začnejo zbirati oblake, vidimo, kako hitro polzijo h koči in k nam... 

 Saj do koče sploh ni več daleč:

Čeprav prečna pot gre nekako v višini koče, lih malo pred kočo, moramo precej dol, nato pa kratek strm vzpon do koče. Točno tu, na tem sestopu po neudobnih kamnih začne deževati. Zares! 

Kako nepošteno! ;) Še 10 minut prej je sijalo sonce, smo pospravili pripravljene pelerine, in evo - 20 minut pred koncem dež in veter. Saj dež ni tako zelo močan, bolj je moteč leden veter, ki iz pelerine dela jadro in mrazi prste...  

 Tu pa že šibamo proti koči kolikor kdo hitro uspe. 

 Pogled nazaj na prehojeno pot in prelaz:

Do koče Vajolet smo potrebovali 1,5 ure od prelaza Cigolade. Koča je na višini 2243 m. Tukaj je tudi konec prvega dne pohoda. Danes smo hodili dobrih 5 ur, naredili skoraj 11 km poti in pridelali več kot 1000 metrov višinskih metrov.

Pri koči Vajolet je tudi več stavb. V glavni jedilnici je celo dokaj toplo. Naša spalnica je v hišici poleg. V spalnici imamo 5 pogradov, zelo prijetno je urejeno, kopalnice so tudi v hišici. Temperature pa so blizu ledišča. Celo kadar je dež ponehal in je posijalo sonce, se ni nič segrelo. 

Pogled od hišice na kočo in še eno restavracijo poleg koče. Ponoči je bilo -6°C, v spalnici in kopalnici ledeno, še dobro, da imajo res dobre kovterje, jaz sem imela tudi svojo spalko. Voda v pipah je ledena, iz potočka za kočo. Za 3 € pa lahko kupiš žeton in imaš 6 minut tople vode v tušu.  

 Pogled iz okna  naše spalnice. Osupljivo.

Ko se dež umiri in ko se namestimo in malce spočijemo, grem še malo okrog koče na ogled. Preseneti, da so koče na 2200 metrov vodi makadamska pot in se dejansko sem lahko zapelješ z dobrim terencem. Seveda, pot je za "javnost" zaprta, dostop imajo oskrbniki koče ipd... 

Ob koči: 

Koča je res velika (kako to, da so pri italijanih gradili tako velike koče že od začetka, tam v 50-h letih, naši pa lih nekaj malega, za silo?), postelje pa moraš obvezno rezervirati vnaprej, menda je vse zasedeno. Tudi za večerjo nas vprašajo že ob prihodu, če bomo jedli meni ali naročali iz jedilnika, moramo pa se odločiti vnaprej, da vse pripravijo. Zvečer je ogromna jedilnica polna. Prijetno presenečenje je to, da člani PZS imamo tudi tam popust na nočitev s člansko kartico. Sicer cene pijače so še kar drage - čaj-kava 2,20-2,50 €, brezalkoholne pijače so po 3 €, pivo 5 €. Približno kot pri nas, v hribih nikoli ni poceni. Cene hrane pa so bolj "dolinske", nekje do 10 € na jed. 

Ko se odpravljamo po večerji v spalnico, si mislim - malce se bom spočila, nato bom šla slikati sončni zahod. 

Preden se uležem, slikam še pogled iz spalnice na sosednjo s kočo restavracijo in hribe v ozadju, si obljubim, da malce počakam, da se stemni, da dobi rdeče barve. Oči sem odprla šele ob 6h zjutraj, ko je bilo že spet svetlo ;) Cel dan na zraku, dolga vožnja in zgodnje bujenje ne pustijo možnosti niti za romantične fotke sončnega zahoda... 

Nadaljevanje: Koča Vajolet - Koča Alpe de Tires - Koča Micheluzzi - Campitello