Na treking v Dolomitih smo se odpravili za 3 dni. 1. del je opisan tukaj.
Prvo noč spimo v koči Vajolet na 2243 metra. Ledena soba se počasi segreje od našega dihanja, kovterji so tudi topli, zato se odlično naspimo. Ob šestih zjutraj smo že vsi budni, bogat zajtrk je ob 07.15. Do takrat si vse pripravimo, pojemo in ob 8h na pot.
Zunaj je rahlo oblačno, kakih 5°C, kar je najbolj pomembno - suho je! Takoj za kočo se začne precej strm vzpon v več cik-cakih na naslednji prelaz. Za dobro jutro!
Pogled s poti nazaj, v dolino Vajolet:
Kljub soncu, je zelo hladno, piha zelo mrzel veter, zato smo pošteno oblečeni, celo rokavice. Uro dvajset smo rabili, da smo od naše koče prišli na prelaz Passo del Principe na 2601 m. Vzpon je bil res strm in naporen, ampak koča na prelazu stoji na tako "neprijaznem" kraju, - leden veter in nič sonca, da se tu sploh ne ustavimo. Takoj nadaljujemo pot na drugo stran prelaza v upanju, da se lahko skrijemo vetru.
S prelaza sestopamo v "luknjo", pot je pod severnim ostenjem Catinaccio, pogosto moramo prečiti sneg. Sneg je k sreči mehak, zato ni nevarnosti zdrsa.
S prelaza del Principe se moramo spustiti skoraj do dol, do robov melišča, nato pa nas čaka vzpon na prelaz nasproti nas - tisti med dvema gorama. Od tu zgleda grozovito. Vzpon se bo začel ob robu melišča in zelenja, tisti veliki cik-cak.
V luknji je zato veliko manj piha, pravzaprav so vremenske razmere skoraj prijetne. Hoja pod severno steno:
Pogled v dolino "luknje", proti koči Bergamo:
Med tem, ko hodimo po "luknji" med gorami, nas začnejo prehitevati maratonci - ravno danes je gorski maraton Rosengarten. Tekači v kratkih hlačkah in majčkah, navzdol res hitro tečejo, vsaka čast, po tem vetru na prelazu. Pa kako strmo je!
Razpotje proti naslednjemu prelazu, proti Passo Molignon, od tu se začenja tisti strm vzpon:
Vzpon je res strm in v več cik cakih. Z veseljem se ustavljamo in spuščamo tekmovalce naprej. Saj na takem vzponu tudi oni hodijo peš, ne tečejo. Ampak hitra je tudi hoja! Mi se pa vlečemo počasi...
Pogled nazaj v luknjo in na prelaz, ki smo ga prečkali zjutraj - passo del Principe je tisti pod visoko špico, pod njim pa je več snežnih lis... Ker sem že precej visoko, pod mano na začetku vzpona vidim mravljice ljudi, ki vzpon komaj začenjajo.
Tekači:
Od prelaza del Principe do prelaza Molignon, 2598 m, smo rabili 1,5 ure (sem mislila, da bo veliko več).
Na prelazu Molignon je pihalo tako, da nisi mogel stati, nevarno je bilo, da sunek vetra te podre, palice so lebdeli vodoravno v vetru. Če nisi imel kaj pripeto ali nisi trdno držal, je odletelo. Čim prej smo šli dalje. Malo nižje pod prelazom je prečna pot na predvrh same gore Molignon.
Pogled nazaj na prelaz:
Med skalami se pokaže zeleni delček doline:
Predvrh Molignon, 2631 m in je označen z možicljem. No, sama gora je še kar višja, nad nami. Na sam vrh vodi ferata, mi pa brez opreme, predvsem pa ferate tokrat niso v načrtu. Zato ta predvrh je bil edini osvojen "vrh" na tej poti.
Razgled v dolino z Molignona:
V daljavi že vidimo rdečo streho koče Alpe di Tires. Tja gremo.
Osupljiv pogled na verigo Forcella Denti di Terrarossa, tisti križ na koncu izgleda prav vabljivo, a tudi tja vodi ferata.
Z Molignona se hitro spuščamo h koči, po poti nas prehitevajo tekači, res jih je veliko!
V dolini se že pokaže gorovje Sassopiatto. Tja bomo šli. Še danes.
Sassopiatto (= ploski kamen)
Pod nami se že vije pot, po kateri bomo kmalu hodili. Zapuščamo skale, od koče in nižje bomo spet med zelenjem.
Vsega pol urice od predvrha Molignona in smo že pri koči Alpe di Tires, na višini 2440 m. Koča je zelo velika, ogromno je obiska. Popijemo čajček in gremo dalje. Tu se tudi loči naš pot in pot maratoncev. Oni tečejo v drugo dolino.
Mi se pa začnemo spuščati v dolino Sassopiatto, po dolgem pobočju. Pred nami sedaj ves čas vidimo visoko špico Marmolade.
Pogled nazaj, na Denti di Terrarossa:
Pot je zelo lahka in prijetna, velik del poti gremo po široki makadamski cesti, najbrž po tej cesti dostopajo s terenci do koče.
Ob poti je ogromno živine, konje, krave, ovce ipd... En kuža nas je vzel za svoje in je hodil zelo zelo daleč z nami... Smo že kar skrbeli, kako se bo vrnil, ampak očitno se je odpravil nazaj, ko se mu je zdelo, da je dovolj...
Prečkamo prelaz Passo Duron na 2204 m. Pokrajina je zelo lepa, ker je zelo dolgo, se malo vleče.
V daljavi je gorovje Sella, s sedežnico tam lahko prideš na zgornje plato... Vse v Dolomitih je lahko dostopno. Vse so povezali. Mogoče ne bi bilo potrebno...
Pogled v dolino, nekje spodaj, na koncu doline, bomo danes spali.
Marmolada, 3343 m:
Na koncu doline se že vidi naselje Campitello, tja gremo jutri.
Hoja po pobočju. Sonce se včasih skriva, včasih se pokaže, včasih na nekaterih delih zapiha veter, zelo mrzel, včasih se znajdemo v zavetrju. In skladno s tem ves čas se slačim in oblačim in nikakor ni prav ;)
Zelen žamet (pogled nazaj, prišli smo s tistega prelaza):
Razgledi:
Proti Sassopiatto:
2,5 h rabimo od koče Alpe di Tires do koče Sassopiatto, ta je na višini 2300 m. Se ustavimo za malico, štrudelj je odličen.
Malo nižje pod kočo je kmetija Plattkofelalm. Lahko naročiš domače jedi, lahko pa samo kupiš njihove domače izdelke. Imeli so sir in salame, slanino in med, marmelado in kruh. Nismo si upali kupiti siri, ker imamo še toliko hoje, sem pa vzela eno marmelado in je bila odlična.
Kmetija je zelo lepo urejeno, skoraj kot muzej... Čudovito, če ne bi že prej jedli v koči, tu bi bilo vsekakor vredno se ustaviti.
Pod kmetijo je tudi eno razpotje, en prelaz, a skoraj neopazen. Od tu pot gre kar precej strmo v dolino.
Kmalu se spustimo v gozd in v malo več kot uri od zadnje koče pridemo na današnji cilj - kočo Micheluzzi.
Med drevesi je skrit slap:
Rifuggio Micheluzzu na 1860 m. Spodaj je velika gostilna, sobe so izjemno lepo urejeni, s pravo moderno kopalnico, so rjuhe in deke... Kot bi bili v hotelu. Osebje, žal, ni bilo posebej prijazno, mogoče se pozna, da po vseh kočah, kjer smo bili, je veliko obiska in je osebje čisto utrujeno in izmučeno od dela... Nikjer ni bilo prijazne besede... Tukaj nimamo popusta s planinsko izkaznico.
Dolina pri koči. V daljavi se vidi gorovje Denti di Terrarossa, tako daleč je, se mi ne zdi mogoče, da smo bili tam v času kosila. Danes smo prehodili 21 km, naredili več kot 1000 višincev. Prvi prelaz je bil težek, drugi lažje, čeprav na pogled je deloval bolj grozno, potem pa easy potka v dolino.
Ob koči teče potoček. Z veseljem smo si umili noge v ledeni vodi...
Večerni razgledi kar iz restavracije v koči:
Ob koči:
Nedeljsko jutro se začne s kristalno jasnim nebom in močnim soncem.
Po zajtrku nas čaka le še kratek pohod po gozdni poti do mesteca Campitello. Vsega je 1 ura hoje, 3,6 km.
Skoraj nam je žel, da pohoda tako hitro konec, lahko bi prejšnjo noč prespali kje višje v gorah in naredili še kak krog, a v kočah višje ni bilo prostih mest za spanje. Koče moraš obvezno rezervirati prej!
Campitello je prijetno majhno mestece ob vznožju gor. Od tu gre vzpenjača na Sassolungo, po mestu je več trgovinic in lokalčkov. Kratek sprehod po mestu, ta čas naš Klemen gre s taksijem po kombi.
Campitello:
Scolina - majhna šola, najbrž vrtec :)
Na poti nazaj se vozimo čez znano smučarsko središče Canazei (vsega 2 km proč od Campitello), nato pod Marmolado ob umetnem jezeru pod goro. Vidimo, da dela precej vlečnic za na goro, tako lahko prideš s sedežnico vse do ledenika in potem samo že relativno kratka pot na vrh.
Pod Marmolado:
Ob poti je prelepo jezero in naselje Alleghe:
Pokrajina je zelo lepa, povsod so smučišča, vlečnice, povsod se hodi v hribe... Neskončno možnosti je.
Za mestom Belluno se ustavimo ob jezeru Santa Croce. Lepo jezero je, a nekako nam "ne potegne". Na plaži ob jezeru je ogromno ljudi, voda v jezeru pa je ledena, nihče se ne kopa, le pogumni surferji pa kajtarji izkoriščajo močan veter.
Se samo malo sprehodimo, se pretegnemo od dolge vožnje, spijemo kavico in že kmalu na pot. Od Campitello do Sežane imamo več kot 4 ure vožnje.
Krasen treking, zadnji dan bi lahko več hodili, škoda, ker so Dolomiti nam tako daleč... Za en dan se skoraj ne splača. Ali pač. Vsekakor je vredno priti sem za več dni, naštudirati poti in prenočišča. prenočišča se mora rezervirati vnaprej. Nisem še našla kake spletne strani, kjer bi bili opisi poti in ferat, podobno kot naša hribi.net. Bilo bi lažje načrtovati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar