Dolomiti: pohod Tre Cime

Kar nekaj poletij sem želela priti v Dolomite. Letos to uresničujem. Ko so mi sodelavci že pred leti razlagali, kam točno v Dolomitih moraš iti, da je "Ah in Oh", - zapisano sem imela na roza stikerju - lago Misurina. Potem pa okrog peš. Stiker sem imela vsaj par let zaliman na mizi ob računalniku, zato, da sem si to res zapomnila. Tre Cime pa je "razglednica", zaščitni znak Dolomitov in so točno nad jezerom Misurina. Območje je tako posebno, da je uvrščeno na UNESCOv seznam naravne dediščine. Konec julija je prišel čas tudi za obisk tega konca.

Priti na tisti konec Dolomitov ni tako blizu, šli smo z Obale preko Ljubljane in Jesenic do Lienza in nato po lokalni cesti na prelaz pred jezerom Misurina. Ker za izlet smo imeli samo 1 dan, štartali smo sredi noči, vožnje je okrog 5 ur. Že med vožnjo po Avstriji v jutranjih meglicah sem zagledala gore, takrat se je nehalo spanje v kombiju in se je izlet pravzaprav začel.

S prelaza pred jezerom se pot k Trem Cimam odcepi od glavne ceste, se začne strmo vzpenjati v razglednih ovinkih. Pot je res izjemno panoramska. Na začetku vzpona se pobira vstopnina, 24 h obiska stane 30 € na avto. Pred vstopno postajo in pozneje na vrhu je veliko število parkirišč, za avtomobile in avtodome, celo avtobuse. Cesta je res široka, nobene težave. To se tudi pozna pri obisku. Bili smo tam v torek, avtomobilov in obiskovalcev pa je nepreštevno, pri nas najbrž niti ob nedeljah ni take gužve v hribih, mogoče lih na promenadi ob Blejskem jezeru.
V dolini se vidi modro oko jezera Misurina:

Obilica obiskovalcev nas ne moti, razgled je fenomenalen, ozračje je sveže. Vreme je krasno, vsaj zjutraj, za popoldan so napovedane plohe in nevihte.

 Sosednje gore in doline tu pa tam se ovijajo v oblake, ki naredijo slike samo še bolj zanimive...

Pohod okrog Treh Cim začnemo pri koči Auronzo, ki leži na višini 2320 metrov. Z avtom se pa pripelješ prav do koče. Kako nepošteno, da tako visoko speljana skoraj avtocesta! ;) Za na Kredarico pa se moraš toliko  potruditi!

 Sosednja gora v oblakih:

Naša pot pred nami. Mi samo ugibamo, ali za ovinkom meglice se odprejo, ali bodo samo še bolj goste in nič ne bomo videli.

V planu za danes je samo pohod okrog Treh Cim, na vrh pridejo le izkušeni plezalci (pozneje smo jih opazovali v steni). Tako se odpravimo po precej široki poti po pobočju gore. Kočo pustimo za seboj:

Med meglicami poskušamo ujeti mogočne skale nad nami, ampak smo preveč spodaj, pa s tej strani je tudi "slika" drugačne, prava podoba Treh Cim bo z druge strani, ko zavijemo.

 Pot mimo kapelice, postavljene v spomin padlim vojakom v prvi svetovni vojni:

 Razgledi ob poti:

Pot na tem delu je tako široka, kot bi hodili po makadamski cesti. Smo kar razočarani, da je prelahko. Pred nami je že naslednja koča:

Pri koči Lavaredo se že lepše vidijo "zobje" Treh Cim, vsaj ta manjše, ki je tik nad potjo. Na sliki se niti ne vidijo pikice ljudi, ki plezajo po skali. Visoka je več sto metrov! Nepojmljivo!

 Se dvignemo na sedlo Lavaredo, na višino 2454 metra. Se odprejo razgledi nazaj na prehojeno pot:

 Tu smo najbližje mali Cimi, ki je vseeno ogromna.

Na sedlu se odpre pogled na naslednjo dolino. Spet je - Wow!! Spektakularno! Rečem Aniti - kako sem vesela, da sem tu in lahko to vse vidim. Šli bomo prav tja, do koče z rdečo streho.

No, v resnici sprva naš plan vseboval opcijo vzpenjanja prav s tega sedla na goro Monte Paterno, od tu se začne lepa ne preveč zahtevna ferata na 2744 m visok vrh. Da bi se s tej strani vzpeli na goro in se spustili na drugo stran h koči, traja približno 2 uri (nisem bila, le info). Ko smo se odpravljali, smo rekli - no, bomo videli, če bo ratalo, gremo še ferato, če ne - gremo samo pohod. Od vseh nas na pohodu, samo 3 smo bili za ferato, napovedana je bila nevihta že ob poldan in s temi oblaki res nismo vedeli, ali bo vreme dolgo zdržalo. Nihče ni želel čakati v dežju, da bi samo mi 3 plezali. Skratka nismo šli v goro. In mi je ful žel. Čeprav vremenska napoved se je izkazala za pravilno, le nam je dalo toliko časa, da smo vseeno prišli do avta.

Za sedlom se potke malce razcepijo - ene vodijo po meliščih tik pod skalami Monte Paterno, drugi pod Cimami, tretja, široka in lahka pa gre naravnost h koči. Tu se že vidijo Tre Cime v vsej svoji lepoti. Največja "zoba" sta visoka nad 500 metrov! Najvišji vrh pa je 2999 metrov.

 Razgled v dolino:

 In pogled na okrušene skale gore Paterno:

S sedla pri Treh Cimah smo se najprej spustili po široki potki, nato se pa diagonalno vzpeli pod skalno ostenje monte Paterno.

V času prve svetovne vojne goro monte Paterno so dobesedno preluknjali, kot švicarski sir. Sicer v skalah se ni dalo se skrivati in predvsem se varno premikati. V skali je še vedno ogromno rovov, po katerim so sedaj speljane poti vse do vrha - v kombinaciji s ferato. V času vojne so menda vojaki lahko naredili 72 cm rova na dan. So pa jih delali tako visoke, da se je dalo večinoma premikati stoje.

 Pogled k Trem Cimam. To je bilo tako lepo, da sem naredila verjetno 50 fotografij samo Treh Cim.

Namesto iti h koči, zavijemo kar na monte Paterno, in gremo en del poti proti vrhu, le do ferat, skozi tunele in po skalnih policah.

 Monte Paterno:

 Ko se vzpenjamo na goro, koča Locatelli je vse nižje:

 Na drugo stran pa opazim jezero, takoj za goro:

 Začetek vzpona na monte Paterno (nemško - Patternkofel).

V rovih je več "oken" in vsakokrat skozi okna je drugačen pogled in se vidi drugi delček pokrajine. Tudi zato so gradili rove, da so nadzorovali celotno okolico.

V rovu lučka je obvezna. V moji so bile malo švoh baterije, v nekem delu je tunel zelo dolg, trda tema je.

 Spet jezerca:

 Pot po grebenu skozi tunele:

 Koča Locatelli je že ostala precej daleč. Pa smo začeli pot na goro zelo blizu koče.

 Škrbine:

Skozi tunele je pot nezahtevna, ni potrebna niti oprema, mogoče malček prepadna, a nič posebnega. Preden se je začel feratarski del, pa smo se obrnili nazaj. Bo za drugič.

Sestop do koče in nato še čas za malico in uživanje v panorami. Prekrasni razgledi. To ti ostane za vedno! Priti do koče Locatelli je čisto enostavno, pot je neverjetno lahka, primerno je čisto za vsakega. Nisem spremljala časa, najbrž kako uro - uro in pol od izhodišča. In enako nazaj po isti poti, če bi kdo želel res enostaven sprehod.

Jezero je le malo proč od koče. Tu nekje se začne še ena lepa ferata na goro za kočo. Vodnik nam jo je svetoval, če se vrnemo. Mogoče pa...

 Kapelica pri koči:

Od koče se odpravimo dol v dolino, precej strm sestop in nato po potki vse okrog Treh Cim. Ta del poti je malo bolj naporen, ker so vzponi in sestopi, sama pot pa je še vedno silno enostavna. Le precej daljši je ta del okrog Treh Cim, kot je del do koče.

 Pogled nazaj iz doline, na sedlu se vidi rdeča streha koče. Morali smo se spustiti strmo dol pod kočo in nato se zopet dvigniti skoraj do sten Treh Cim.

 Oblaki se že zbirajo...

Na tej strani je še ena koča ob malem prijetnem potočku. Potoček je bolj zanimiv kot koča, koče so tu res prepogosto...

 V bližini je malo jezerce tik pod skalno steno Treh Cim:

 Prečna pot nas vodi vse okrog gore, ta del je še kar dolg in se vleče.

Na prelazu Col de Medo, 2315 m, končno zavijemo nazaj na "sprednjo stran" Treh Cim, in se že vračamo k avtomobilom.

V dolini spet vidimo jezero MIsurina. Žal, na tej strani je veliko več oblakov in so precej bolj temni. Tako, da kar hitimo do avta, da nas ne ujame dež lih na zadnjih metrih.

Celoten pohod okrog Teh Cim je trajal okrog 5,5 ur. Hodili smo zelo počasi, z ogromno fotkanja in občudovanja panoram. Kljub vsemu z vzpenjanjem na goro smo naredili 650 višinskih metrov, prehodili pa 13,5 km.

 S hriba se spustimo k jezeru Misurina. Naselja pravzaprav ni. Ob jezeru  je le nekaj hotelov, restavracij in trgovin. Je pa vse zelo lepo. Prav, ko izstopimo iz kombija, se ulije. Veseli smo, da nas ni ujelo med pohodom. Če bi šli na ferato, gotovo bi nas dež ujel še nekje v hribih. To nam je mala tolažba :) Najmočnejši naliv počakamo v kavarni, ko se pa dež umiri, naredimo kratek sprehod ob obali jezera. Gotovo v lepem vremenu je vse veliko lepše, a tudi v dežju je prekrasno.

 Spet močan naliv nas dokončno spravi v avto in na pot domov.

Celo pot je deževalo, vse do Karavank. Za šoferja tak izlet je zelo naporen, 2 vožnje na dan po 4-5 ur, še po dežju, vmes pohod... Žal, Dolomiti niso dovolj blizu, da bi šli tja večkrat za en dan. Prav bi bilo za nekaj dni hkrati. A je to že bolj zahtevna organizacija...

Je vredno iti samo za en dan? Absolutno ja, sploh, če je to vse novo.