Pot ob sedmerih jezerih velja (povsem upravičeno) za najlepšo pot v slovenskih gorah. Pot tehnično ni zahtevna in je primerna za vsakogar, ki je sposoben hoditi 5-6 ur v eno smer. In nato se vrniti. Za letošnjo dvodnevno turo smo izbrali pohod ob Triglavskih jezerih do Zasavske koče na Prehodavcih, tam prespimo in naslednji dan se vračamo čez vrh Zelnarice in Tičarice nazaj.
Izhodišče - planina Blato za Bohinjskem jezerom.
 |
| Bohinjsko jezero |
Do izhodišča moramo najprej v Bohinj (na parkirišču na travniku pustimo en avto), nato mimo Stare Fužine se vozimo do planine Blato. Na začetku ceste na Vogar in planino Blato so postavili rampo, naprej je plačljivo. Sedaj se zaračunava 12 € na dan na avto. Obstaja še možnost nekega avtobusa, ki vozi do planine Blato iz mesta, a ker nismo domači, tega nismo vedeli, bus smo srečali pri planini Blato šele, ko smo se že vračali. Gotovo je dobra opcija, da se parkiraš nekje v dolini in se z busom pelješ na izhodišče. Ob prihodu celo za trenutek pomislimo, da pustimo avto pred rampo (kot mnogi drugi) in gremo že od začetka peš, ampak nas je hitro "srečala pamet". Pot je že tako dolga in dodatnih 6- km v klanec ne rabimo.
Parkirišče na planini Blato je v začetku avgusta čep polno, še dobrih 200 metrov nižje po cesti so parkirani avtomobili. Se postavimo ob cesti in pričnemo pot.
Začetek poti je kar precej v klanec, pot pa široka in večinoma senčna. Iz prejšnjega pohoda se spominjam tega začetnega vzpona, potem pa se mi zdi, da je vse precej položno. Tolažim moje sopotnike, da je to samo na začetku. Saj potem so mi to vso pot očitali :) No, izhodišče je na višini 1147 metrov nadmorske višine, koča na Prehodavcih pa je že na višini 2071 metrov. Teh 900 metrov višine nekje smo le morali pridelati.
Ker nas je veliko (8 različno dobro pripravljenih oseb), skupna hitrost nam je precej počasna, klepetamo in se veliko ustavljamo. Se nam ne mudi, ker kočo sem rezervirala že en teden vnaprej (še dobro, bila je polna).
V eni uri pridemo do prve planine - planine pri Jezeru.
Tukaj je celo za nas še prehitro za se ustavljati v koči, po fotoshootingu nadaljujemo pot mimo nekaj že zapuščenih pastirskih hišic.
Čez pol ure smo že pri planini Dedno Polje. Tu je tik ob poti pipa s hladno in okusno vodo. Pastir ob vodi nam napove, da nas čaka vroč dan. Pri eni od hiš se da kupiti sir in kislo mleko in si obljubimo, da na povratku se tu obvezno ustavimo.
Ob poti je alpska idila. No, krave nič niso skromne in se prav nič ne bojijo ljudi. Zaprle so nam pot. Morali smo okrog...
Pot res nima več toliko vzponov, je res prijetna. V naslednjih pol ure smo že pri planini Ovčarija. Čudovita je in malo neobičajna. Kot bi kdo tu razmetal kamne...
Tu se tudi pot loči - lahko greš do koče pri Triglavskih jezerih čez Prode ali čez strme Štapce. Za Štapce smo odločeni na povratku, zato tja gremo čez Prode.
Mimo razgledov na poti čez Prode, čez dobre 3 ure od štarta pred nami je Dvojno jezero in koča pri Triglavskih jezerih. Ta pogled mi je najbrž najljubši v vseh naših hribih... Obožujem ta del...
Ob jezerih je ogromno ljudi in sem morala biti kar spretna, da ne fotografiram obiskovalce. Dan je bil čudovit, obiska je bilo veliko. Zaradi vročine pa je vsak prišel do jezera, si je ohladil obraz, bolj pogumni tudi noge... Debatirali smo glede tega, ali se sme kopati v teh jezerih ali ne. Voda je sicer zelo hladna, ampak na tako vroč dan paše se malce ohladiti. Nekako smo vsi "vedeli"/slišali, da se kopati v jezerih ne sme - zaradi vzdrževanja ravnotežja ekosistema. A nobene jasne oznake ni. Če je temu res tako in če je to pomembno, mogoče bi bilo prav, da je označeno - kar ob poti ali ob jezerih.
Dvojno jezero je fantastično lepo, vidi se, da je precej manj vode, kot je "običajen" nivo.
Od jezera le s težavo se odpravimo dalje, ob poti je vse polno cvetlic. prelepo!
Cvetoč travnik ob Dvojnem jezeru:
No, naposled le pridemo do koče. Ura je že za kosilo. Usedemo se notri v kočo - ker zunaj je enostavno prevroče! Vse mize in klopi ob koči pa so na soncu. Pa smo v hribih! Koča ob jezerih je na višini 1685 mnv! Zunaj je gotovo 25-26 stopinj, niti sapice vetra in žgoče sonce.
Po kosilu nadaljujemo pot naprej, po dolini Triglavskih jezer. Od koče dalje so oznake za Hribarice in kočo na Prehodavcih.
Takoj za kočo je jezero Močivec, izvir pitne vode za kočo:
Pot po dolini sredi redkih macesnov se postopoma vzpenja višje. Na obeh staneh so visoke gore. Na levi strani pred nami je greben Špičja, na desni strani pa nad nami so strmine Tičarice in nato Zelnarice. Se čudimo - ali res jutri bomo hodili tam gor. Bomo še videli.
Od koče pri Dvojnem jezeru do naslednjega jezera je približno ura hoje. Naslednje je jezero V ledvici. In se ga spomnim, kot izjemno mrzlega kraja, septembra nekaj let nazaj je bila tu minus temperatura... Zdaj pa - čudovito, prekrasno in .... vroče. Gremo k vodi, se malo ohladiti.
Voda v jezeru je celo bolj topla kot v Dvojnem jezeru. Vera za trenutek ujame malega močerada, se hecamo, da je to človeška ribica, samo je že dobila barvo na soncu. No, nekaj takega bo tudi držalo...
Prekrasno jezero v Ledvici:
Tu nad jezerom je tudi eden redkih krajev na tej poti, kjer smo ujeli signal telefonskih povezav. Kdor je potreboval, je potelefoniral ali poslal kako sporočilo. Še dobro, ker pri koči signala praktično ni bilo...
Zapuščamo jezero, pot gre navzgor nad jezerom, za nami je prekrasen pogled na dolino:
Pot nato preide že v res visokogorski svet, zelenja je vedno manj, vedno več je beline kamna. Pot še vedno ni težka in ni zahtevna, se pa vztrajno vzpenja navzgor. Pogrešamo vsaj kanček sence...
Čez kakih 45 minut od jezera V ledvici pridemo do Zelenega jezera.
Na slikah jezero deluje res Zeleno, tam pa ni delovalo tako. Mogoče zaradi popoldanske svetlobe... Zeleno jezero je že precej manjše od prejšnjih jezer... Tudi ljudi tukaj je veliko veliko manj.
Za jezerom se vidi Zelnarica, nekam tja bomo plezali jutri. Ravno tu, pri Zelenem jezeru je razcep za Hribarice in kočo na Doliču ter za kočo na Prehodavcih. Pot na Zelnarico je hkrati pot za Hribarice. Ni prav zelo jasno označeno, v koči sem morala pogledati zemljevid, da ugotovim, da je to ta ista pot. Od jezera pot za Hribarice izgleda grozljivo strma in celo prepadna. Nekdo od naših pokomentira - ah, ne , to ne more biti naša pot, to je za ekstremiste... Naša pot za jutri naj bi bila "lahka", tako je v opisu :) Modro molčim. Bomo že videli jutri.
Danes pa moramo samo še od jezera priti do koče. Ker smo stali skoraj po eno uro pri vsakem jezeru in v koči, do Zelenega jezera smo že 7 ur na poti. A celotna pot naj bi bila malce več kot 5 ur. Komaj dobim povezavo, da prikličem kočo, da prihajamo, da smo malce pozni, da naj nam vseeno držijo postelje.
Pogled nazaj na Zeleno jezero:
Do tu smo že utrujeni, niti ne toliko od same hoje, kot od nenehnega sonca in vročine...
Še zadnje jezero, le malo pod kočo (potem smo ga videli celo iz okona spalnice...) - Rjavo jezero. Res je, kamen okrog je povsem rjav.
Rjavo jezero tik pod goro:
Še zadnji vzpon h koči:
Se že vidi Zasavska koča na Prehodavcih in posebej hišica na podstavku - zimska soba, kjer smo dejansko spali.
Razgledi od koče na Primorsko stran (prav tu je uradna meja med Gorenjsko in Primorsko):
Od izhodišča do koče smo potrebovali kar 8 ur. Ampak smo si res vzeli čas za uživancijo na vsakem koraku. Namestijo nas v zimski sobi ob koči. V tej sobi je 24 ležišč, presenetljivo je zelo udobno, samo ne smemo vsi hkrati se pakirati ob posteljah :) Tako danes spimo kar na tranzverzali. Koča stoji kar na "glavni" obhodnici države:
Sama koča ni prevelika, menda niti 40 ležišč (+ 24 v zimski sobi). Zjutraj srečamo nekoga, ki ni dobil mesta v koči, zato so začeli hoditi v dolini sredi noči... V koči ni pitne vode, mala pipa z vodo pri tleh, za silo za se umiti. O tuširanju ni govora. Mala hišica pod kočo je stranišče.
V koči imamo večerjo, od 6h zjutraj tudi zajtrk. Ni blazno velike izbire, a vsi si nekaj najdemo, nihče ni lačen. Predvidevam, da dostavljajo sem le s helikopterji. Ali na hrbtu...
Za kočo, kar precej nižje, pri malem jezercu, je menda izvir vode, tam je tudi rezervoar, od koder črpajo vodo za kočo. Prišli smo tja, a do vode ne moreš priti, ker je rezervoar pol prazen, moralo bi biti precej več vode...
Izvir je pod skalo pred jezercem:
Jezrce, zadnje na naši poti, mlaka v Laštah. A po mojih izračunih naprej bi moralo biti še eno jezero, sedmo. Nismo ga videli, na zemljevidih je označeno kot jezero pod Vodnikovim vršacem. Sploh ne vem, če je dostopno.
Razgledi zvečer:
Zvečer še vztrajno čakamo temo, te dni ravno padajo zvezde, želimo gledati utrinke. Bilo nas je dovolj le toliko, da se je naredilo malo teme in so se pokazale prve zvezde. Odpravili smo se spat in si obljubili, da bomo vstali ponoči gledat utrinke.
Eden je res vstal ob 4h zjutraj in celo je res videl utrinke, a sploh se ni spomnil zbuditi ostale... Vsi ostali smo si odprli oči šele po 6. uri zjutraj... Vso noč smo imeli na stežaj odprto okno v spalnici, bilo je tako toplo, da sploh se nismo pokrivali. Sicer pa v koči imaš udobni jogi, deke in vzglavnike. Dovolj, da si prineseš kako rjuho ali spalko.
Prvi sončni žarki:
Nabavimo vsak 1,5 litra vode za na pot, skromen zajtrk in gremo. Poskušamo štartati kar se da zgodaj, da naredimo večino vzpona po senci in v jutranji svežini. A se je izkazalo, da sonce se je pokazalo zelo hitro in vode je bilo vsekakor premalo za tako vroč dan. Od koče in vse do planine Dedno Polje na poti čez Tičarice in Zelnarice ni nikjer vode.
Razcep pri Zelenem jezeru:
Odsevi v jezeru:
Pot od jezera je točno tista strmina po melišču, ki smo jo gledali včeraj. V resnici ni tako hudo in je kar hitro konec.
Jezero že spodaj, pod nami:
Pogled na špice pred nami, nekam tja gremo:
Razcep za Prehodavce, Hribarice in za Zelnarico oz. Dedno polje po poti za Kopico (za Kopico je zelo kratka in vsekakor je precej lažja pot.).
Pot po krušljivem pobočju, tista, ki smo jo včeraj iz doline proglasili za tisto za "ekstremiste". V resnici lepa, razgledna, sploh ni težka, niti posebno prepadna, ker je čisto dovolj široka.
Še vedno se vidi Zeleno jezero pod nami. Dalje za belim platojem na zelenem griču se še komaj vidi hišica koče, kjer smo spali...
Pot zavije na pobočje vršacev, ki na drugi strani kar visijo nad dolino z jezeri. S tej strani je pobočje bolj položno in je pot lepo speljana.
Razgled nazaj v dolino proti koči:
Malo pod vrhom Velike Zelnarice pot postane res strma, stezica je res že ozka in tu je edini del, kjer je potrebno res malo več pazljivosti. V mokrem bi tu tudi precej drselo, včasih plezamo malce po skali, se prijemamo skal kar z roko za boljšo stabilnost. A ta del je zelo kratek in celo še najbolj neizkušeni izmed nas so premagali ta del brez težav...
Z vrha je čudovita panorama. Tudi tolaži nas dejstvo, da smo od Zelenega jezera na vrh Velike Zelnarice prišli v dveh urah in se tako povzpeli na najvišjo točko naše današnje poti. Od tu dalje bo vse navzdol, ali vsaj večinoma. Pot je tudi ves čas markirana. Tabel z oznakami, kam gre katera pot pa je zelo malo, samo na glavnih razpotjih. Še dobro, da orientacija tukaj ne dela težav. Dolina z jezeri je pod nami ...
Velika Zelnarica - vrh 2321 m:
Na vrhu je žig in vpisna knjiga. In polno kavk in kozjih iztrebkov :)
Pogled na pot pred nami - Kopica in Mala in Velika Tičarica. Ker smo že splezali na "glavni" vrh te poti, se odločimo, da naprej sledimo markirani poti, če ne pelje ne vrh posamezne gore, ne bomo plezali. Tako je to bil edini osvojeni vrh. Do drugih bi morali malo skreniti s poti in poplezati na vrh...
Jezero v Ledvici je točno pod Veliko Zelnarico:
Nadaljujemo pot, šli bomo še mimo tistega zadnjega vrha v grebenu. Pot je večinoma enostavna, ponekod je malce bolj strm sestop, včasih malce krušljivo, a vse skupaj ni nič nevarnega.
Pot po pobočju, nekdo je že na naslednjem vrhu:
Včasih smo zelo blizu roba in vidimo dol v dolino z jezeri:
Na nekem delu spregledamo oznako in med skalami izgubimo za nekaj metrov pot. Nato zagledamo tega malega možiclja nad nami. Hvala tistemu, ki ga je postavil, vrnil nas je na pravo pot.
Lep mehek zelen travnik za eno veliko skalnato kepo:
Pred nami že vidimo Dvojno jezero in kočo v dolini:
Eden od naših, bil je precej hitrejši od ostalih, se je za Tičarico spustil preko Štapcev h koči pri Dvojnem jezeru, samo zaradi vode. Nato se je vrnil nazaj. A to je veliki podvig :) Je pa res, da že do tu sonce zelo pripekalo, sence ni od nikoder, že tu smo spoznali, da je treba varčevati z vodo.
Na enem delu je bilo res veliko planik.
Za razcepom pri Mali Tičarici se začnejo prva drevesa (do vrha je bilo tu vsega 15 minut, od vročine in utrujenosti si nisem niti upala predlagati, da vseeno gremo do vrha ;)), predvsem vsi smo bili že zelo na tesnem z vodo.
Prav veseli smo bili prvih dreves in rahle sence. Ne glede na pokrivala in sončne kreme, bil je enostavno prevroč dan za visokogorje (mogoče drugič sem doživela, da je nad 2000 m tako vroče), res smo morali se ohladiti. Tu se je tempo hoje upočasnil in že za vsakim ovinkom smo čakali najprej planino Ovčarijo in nato še Dedno Polje z vodo.
Prvi pogled na Dedno Polje in ob zvokih harmonike spijemo zadnje kapljice vode in pohitimo do pastirske koče. Kislo mleko, pivo, Radenska, o, kako je bilo to dobro!!! Hladili smo se v senci še kar en čas...
Ob koči pa nekdo igra na harmoniko in je bilo prav dobro..
Od vrha Zelnarice do planine smo hodili 3,5 ure s samo enim postankom.
Krava pred tistim koritom z vodo:
Nakupimo še sira pri pastirju in se že nestrpno odpravimo do planine Blato. Pohoda je konec, čim prej si želimo v avto in do Bohinjskega jezera, da se vržemo v vodo in se končno zaprav ohladimo.
Čez približno uro smo pri avtomobilih. Cesta do planine Blato je zaparkirana še dva ovinka navzdol. Pravzaprav bili smo zelo blizu samega parkirišča. Ogromno obiska je bilo. Takrat smo srečali tudi avtobus. Kako se je bus tam obrnil, ne morem si predstavljati.
Spustimo se k jezeru in - v vodo.... To pa je bilo odlično.
Še povzetek poti:
1. dan: planina Blato - čez Prode - Zasavska koča na Prehodavcih - 16,7 km, cca. 7 ur hoje, 1050 m vzpona
2. dan: Zasavska koča na Prehodavcih - Velika Zelnarica - planina Blato - 16 km, cca. 7,5 ur hoje, 420 metrov vzpona, 1330 metrov sestopa.
Pot ob jezerih je čudovito lepa in je primerna za vsakogar. Pot čez greben je malce težja in bolj naporna. Najbrž je v mokrem nevarna, v vročem vremenu pa - vsaj 2-2,5 litra vode...
Ni komentarjev:
Objavite komentar