Dolomiti. Lagazuoi Piccolo. 2778 m.

Lagazuoi Piccolo je zanimiva gora v bližini Cortine d'Ampezzo, sredi spektakularnih pokrajin italijanskih Dolomitov. Za Dolomite je Lagazuoi nizka gora, je pa lih prav, če prideš tja samo na enodnevni izlet, tako imaš dovolj časa za priti na vrh in zadoščenje, da si prišel na eden od vrhov v Dolomitih.

Vožnja do Cortine d'Ampezzo je sicer res dolga,  s postanki tudi 5 ur, vse pohvale naši šoferki, ki nas je vozila, dokler smo ostali dremali v kombiju. Izhodišče za Lagazuoi (zelo blizu je tudi izhodišče za 5 Torri) je iz prelaza Passo Falzarego, na višini 2105 m. Do prelaza je iz Cortine še kake pol ure vožnje po čudoviti panoramski cesti, ki pa kar precej leze v hrib. Na prelazu je veliko parkirišče, restavracija in souvenir-shop. Parkirišče je brezplačno, kar me je že letos presenetilo v Dolomitih. Naši bi že kaj kasirali.

Gora Lagazuoi ima 2 velike posebnosti - ena je ta, da je čisto preluknjana z rovi iz prve svetovne vojne, tam bomo še hodili. Druga posebnost je ta, da do koče le malo pod vrhom pelje gondola. Tako se lahko dvigneš z gondolo skoraj na sam vrh in tudi tisti, ki sicer ne hodijo v hribe in si ne upajo v strmine, lahko pridejo zelo visoko, celo z otroškimi in invalidskimi vozički. Sam vrh je skoraj ploski plato, kjer so urejene potke tudi za vozičke.
Na spodnji postaji gondole se da sposoditi čelade in pohodne palice. Čelado pa rabiš zaradi rovov in strmih skalnih previsov.
Pogled s parkirišča na našo goro, na robu skal se vidi hišica koče:

Kapelica ob izhodišču:

 Brunarica ob vznožju, "base camp":

Na prelazu se prične več pohodnih poti po okolici, za silo je označeno, je pa prav, da imaš zemljevid, da več kam moraš priti.

 Pogled na hribe nasproti, masiv 5 Torri:

Za Lagazoui se gre v glavnem po dveh poteh - najprej vsi skupaj do začetka skal, nato pa lažja in malce daljša pot okrog gor (na vrh prideš po bolj položni zadnji strani) ali skozi predore v gori. Pot skozi predore je bolj strma, na par mestih tudi prepadna, a nič posebno zahtevnega. Mi gremo po predorih.

V notranjosti gore, v sami skali je izkopano okrog 1100 metrov rovov, večinoma precej strmo navzgor. Rovi so delo italijanskih in avstrijskih vojakov, ki so bili  udeleženi v Tirolski fronti med 1. svetovno vojno. Rovi so v glavnem visoki okrog 2 m, na večini poti lahko stojiš in hodiš brez upogibanja, nekaj mest pa je takih, kjer se moraš skloniti. Obvezna je tudi čelna svetilka, svetlobe v rovih ni, razen, če je kje narejeno (tudi pomotoma) okno v skali. Na nekaterih mestih brez svetilke je tako trda tema, da je kar težko imeti odprte oči. Malo kje imamo priliko za "videti" popolno temo...

 Delček poti po odprtem:

 In razgledi na oblačno nebo in zelene pokrajine pod nami:

 V rovih so izklesane strme stopnice, hoditi tako dolgo po stopnicah (najbrž kar 1 uro - 1 km in pribl. 300-500 višinskih metrov) v temi in znotraj gore ni lahko. Če kdo ima težave s klavstofobijo, bolje, da ne gre sem.
Nekje najdemo en "balkon", kamor pridejo alpinisti - gospod je vlekel nekoga na vrvi od spodaj. Iz oken je strm skalnat prepad in prelaz kot na dlani. Res je strateška pozicija za vojačke bitke.

V rovih je veliko razcepov, glavna pot je nekako označena, so tudi oznake za vojačka obeležja. Naš vodnik je že poznal pot, zato se nismo ukvarjali z orientiranjem, če pa greš sam, moraš biti res pozoren, nekateri razcepi prav nič niso označeni...

Dan je bil oblačen in ves čas na meji med dežjem in soncem. Hoditi je bilo prijetno, oblaki so ustvarjali zanimive slike, le malce nas je skrbelo, če bo začelo deževati. Pa ni...

Skozi luknjasto kakor sir goro pridemo zelo visoko, iz nekega okna v skali se vidi koča, ki je že isto blizu.

 Pogled na pot za goro, tista, ki ne gre preko tunelov:

Po dveh urah od začetka hoje, dokončno pridemo ven iz rovov. Končno! Je zanimivo hoditi skozi goro, a se počutiš notri kot slepi miš in sploh nimaš občutka, kje si, kam greš, si visoko ipd... Lepše je zunaj ;)

 Tabla kaže vstop v tunele z zgornje strani:

 Od tu do koče je le še kratka in zelo razgledna pot:

Prelaz Falzarego, naše izhodišče:

Ta del poti je malce bolj razgiban, je nekaj zajl, zelo je luštno.

Ob koči in postaji gondole pa je ogromno ljudi. Razen tistih, ki smo prišli gor peš, je tu še množica ljudi, ki so prišli sem z gondolo, na kratek sprehod op zgornjem platoju in na kosilo v kočo. Koča je res velika, kot večina koč v Dolomitih.

 Pogled na Tofane:

Od koče do vrha je kakih 15 minut peš, pot je povsem položna. Vrh je sedaj 30 metrov nižji, kot je bil pred vojno. 

Na vrhu je obeležje, štampiljka pa je v koči.
Lagazoui Piccolo, 2778 metrov:

 Na robu gore:

 Pogled z vrha proti koče:

 Še razgledi:

Obvezen postanek v koči, malica, kavica, štrudile. Tu delajo štrudelj s pinjolami, meni je všeč.
Cene so na nivoju Dolomitov, pa tudi že naših hribov: kava 2,5 €, štrudel 5 €, glavna jed ali testenine 9-15 €.

Nazaj v dolino sestopamo po poti za goro, ne preko tunelov. Na začetku je sestop malce bolj strm, nikjer pa pot ni zahtevna ali prepadna, zato gremo hitro dol. Najprej so panorame čisto kamnite, tu malce naprej se začne masiv Tofane, tu vidimo njegov južni del.

 Sestop:

Za sestop potrebujemo približno 2 uri, mogoče celo manj. Prav kmalu iz kamnitih pokrajin preidemo na polne cvetlic alpska polja v bližini prelaza.

 Prelaz Falzarego:

 S prelaza se spustimo do Cortine d'Ampezzo, kjer naredimo en kratek krog po mestu preden se odpravimo na dolgo vožnjo domov.

Cortina velja za mondeno središče v Dolomitih, center je zelo lep, veliko je dragih trgovin najbolj prestižnih znamk, butični hoteli. Pozimi se tu okrog na veliko smuča, pa tudi drugače imaš kaj početi v vsakem letnem času...

Sledi vožnja domov, nekje v Avstriji nas je le ujel dež, a še dobro, da je čez dan vreme zdržalo.
Ne glede na res dolgo vožnjo, bil je TOP enodnevni izlet. Raje bi šla tja kar za 3-4 dni, a če je prost samo en dan, tudi to je super... ;)