V Kievu sem bila še kot najstnica, v času socializma, davnega leta 1989. In čeprav imam celo 2 barvni fotografiji iz tega izleta, se mesta ne spomnim prav nič. Kiev, oz. celotna Ukrajina, je za nas ena dokaj neobičajna destinacija; vsi smo kaj slišali o dogodkih v Ukrajini v zadnjih letih, redko kdo pa dobro ve, kako je tam, če greš kot turist. Spomladi se nam je porodila ideja, da bi se udeležili oktobrskega maratona v Kievu, in, začuda, zbralo se nas je veliko interesentov.
Zelo poceni letalske povezave v Kiev obstajajo iz Budimpešte in Dunaja - z WizzAirom, iz bližnjega nam Trsta ali Benetk je cena karte za Kiev precej dražja, povratna je med 100-200 €, a se nam to še vedno bolj splača, kot se voziti do Dunaja. Pa časovno smo, seveda, veliko v plusu. Zato letimo iz Trsta, z Lufthanso (wow, se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje letela s "drago" letalsko družbo, ne z nizkocenovnikom!). Čeprav tudi pri Lufthansi je po novem potrebno posebej plačati prtljago, tako vse skrčimo na dovoljenih 8 kg (no, nikjer niso ničesar tehtali). Prestopamo v Frankfurtu, časa za prestop imamo točno 1 uro, na poti tja je bilo to lih prav. Na poti nazaj pa prvi let je zamujal 15 minut, zato na drugi let smo tekli čez celotno letališče, čez kontrole potnih listov in (ponovno!) prtljage, zadnji smo bili na gate-u, let pa smo vseeno ujeli... Na letalu so nas celo razvajali z brezplačno malico in pijačo, sploh tega nisem več vajena - nizkocenovniki so nas navadili, da se da leteti tudi brez tega :)
Če kdo ne pozna najbolj geografije tistega dela sveta - Kiev je prestolnica Ukrajine, osamosvojili so se v začetku 90-h let, zadnja leta, kljub političnim pretresom in celo vojaškim spopadom, se država zelo odpira proti Evropi in nasploh turizmu, celo vizumov več ne rabimo. Vstop je s potnim listom, ga samo ožigosajo na letališču.
Potrebovali smo kar en čas, da smo se navadili na njihovo valutoin še se nismo navadili - hrivne.
1 € = 27 UAH, oz. 100 UAH = 3,8 €.
Denar je v glavnem papirnat, je nekaj drobižkov v kovancih, menjalnice so na vsakem koraku, tečaji pa se zelo razlikujejo, od 20 UAH za 1 € na letališču, do 27 UAH nekje v podzemnih prehodih v centru mesta. Moraš gledati. Marsikje je možno plačati s kartico, so pa zneski ponekod tako nizki, da je prav, da imaš njihov denar.
Nastanjeni smo v samem centru, na glavnem trgu - Maidan, v hotelu Ukrajina. Zelo soliden hotel, še malček je čutiti vpliv preteklih let, je pa to ena najboljših lokacij v Kievu. Sicer, kjer koli si ob postaji podzemne, bo v redu.
Iz letališča v center mesta vsako uro vozi vlak in več avtobusov, cena karte je okrog 3 €. Čim izstopiš iz letališča pa te napadejo taksisti in, ker si še zmeden in sploh ne veš, kako v mesto, podležeš "pogajanju". Se peljemo v center s taksijem, 4 osebi za 20 € (njihov denar že prej dvignemo na bankomatu, da plačujemo v lokalni valuti). Saj je zelo ugodno. Plus tega - taksist nam sproti veliko pove o mestu, o predelih, kjer se vozimo mimo, naredi nam kratek ogledni tur, možakar je bil zelo zgovoren, veliko koristnega in zanimivega nam je povedal. Minus taksija in avtobusov - promet je izjemno gost, prometni zamaški, tudi nesreče. Vožnja z vlakom traja pol ure, z avtom - okrog 1 ure.
Se namestimo v hotel in se takoj odpravimo v značilno samopostrežno restavracijo z lokalno hrano - "Puzata Hata". Restavracija je v shopping centru Globus, vhod v center je tik ob hotelu, trgovin z ulice sploh ne vidiš, ker je vse skrito pod trgom. Shopping center je ogromen, vse je pod zemljo, samo izhodi na trg so na več koncih. Restavracijo zelo priporočajo na Tripadvisorju, blizu je, pa še zelo je poceni - obrok z juho, solato, glavno jedjo in pijačo - okrog 4 €. Hrana je dobra, mogoče okusi za nas malce neobičajni, na začetku je težko izbrati, ker ne veš, kaj je kaj.
Šele zvečer, ko se stemni gremo zares ven, v mesto. Temni se že okrog 6h zvečer.
Glavni trg Maidan in spomenik padlim v spopadih leta 2016:
Glavna ulica Kreščatik, polna trgovin, barov, restavracij. Mesto je živo, ogromno je ljudi, vsak lokal je poln, vsemogoče restavracije, trgovine obratujejo do 21h-22h. Nas kar preseneti. Kiev uradno šteje okrog 3 mio prebivalcev, taksist je povedal, da dejansko tu živi okrog 5 mio ljudi.
Da ne hodimo daleč, naredimo kratek krog po trgu in glavni ulici in se ustavimo v prijetnem pubu. Še dobro, ker se je kmalu ulilo:
Zjutraj nas pričaka temno sivo nebo polno težkih oblakov, napovedan je dež. Zunaj je 8°C, pri nas doma včeraj je bilo preko 20 stopinj...
Razgled iz hotelske restavracije na glavni trg:
Ta post bo v glavnem o mestu, o tem kaj smo tu videli, ko smo se po mestu sprehajali. Zaradi maratona nismo imeli prav veliko časa za oglede, nekaj zadev smo izpustili iz že tako skromnega načrta, vseeno pa za vikend je mesto možno že dobro ogledati in ujeti njegovo vzdušje...
Kreščatik, centralna ulica:
Mesto je staro več kot 1000 let. Stavbe v centru so večinoma stare po 50-150 let, nekaj je seveda povsem novih, večinoma lepo usklajenih s starimi. Center je lepo urejen in vzdrževan, stranske ulličice imajo veliko več čara, so tudi veliko bolj mirne, so pa tudi stavbe manj urejene, manj porihtane. Obrobja mesta in del mesta na levem bregu reke so sestavljeni v glavnem iz "spalnih" naselij, ogromnih sosesk blokov, nekatere moderne in nove, druge stare in že malo iztrošene iz časov socializma...
Pokrita tržnica - Bessarabski rinok - je označena kot ena zanimivost mesta. Ob 9h zjutraj je bila tržnica že sicer polna prodajalcev, ampak kupcev sploh še ni bilo. Ali je to bolj turistična atrakcija, ali je bilo še za kievljane prezgodaj, ne vem. Nama je sicer lepa tržnice delovala kot dekoracija... Zelenjava, suho sadje, ribe, vložene in posušene, vse je zgledalo odlično, najbrž res veliko tega je lokalno, ampak ker smo bili skoraj sami na tržnici, ni nas nič "potegnilo"...
Od tržnice po širokem drevoredu Shevchenka pridemo do katedrale Svetega Volodymyrja. Po poti iščemo kjer koli bar ali kavarno, kjer bi lahko spili kavo. Na ulicah so zelo pogosti kioski s toplo pijačo, ampak ponujajo kavo / čaj za s seboj. Pred deseto uro zjutraj sploh nismo našli v centru odprte kavarne! Tako kot zvečer vse obratuje in živi do poznih ur, tako zjutraj se počasi prebujajo.
Lepa katedrala v objemu jesenskega parka...
Katedrala je bila odprta, v pravoslavno cerkev praviloma ženske vstopajo s pokrito glavo, tistih pa, ki se niso pokrile, nihče nič ni opominjal. Vse je bilo nekako nam nerazumljivo: Cerkveni zbor je zelo lepo pel, ustvarjalo se je čudovito vzdušje. Župnik (ali pravoslavno - pop) je stal pred oltarjem, ampak obrnjen vstran od obiskovalcev in precej tiho bral molitve ali pridigo. Ni bilo videti, da bi ga kdo poslušal, tudi slišalo se skoraj nič (zbor še vedno poje). Čeprav v cerkvi je bilo veliko ljudi, vsi so počeli nekaj svojega. Turisti ali radovedneži so samo ogledovali cerkev, nekdo je prižigal sveče, drugi so pisali želje na listke in potem jih puščali na določenem mestu (možno tudi, da so to bila imena ljudi za molitev za zdravje ali za večni mir...). Na enem delu je bila odprta posebej kapela, pred njo pa miza, na katero so ženske prinašale košare s hrano, predvsem potice ali kruh, in tudi drugo, pakirano hrano. Gospa "uslužbenka" v cerkvi, je hrano odnašala v kapelico, jo zlagala pri oltarju, v nekatero hrano je vtikala sveče, drugo spet zlagala nekam drugam. Ali je to hrana za blagoslov, ali dar za revne, ali še kaj... Pri manjšem oltarju eden od župnikov se je sklonil z neko žensko k ikoni ali neki sliki, oba se čez glavo pokrijeta z ruto, delovalo je, kot da se je ženska pod ruto spovedala ali kaj prosila ali sta se poljubljala.... Stali smo ob steni in samo spremljali... V cerkvi je bilo ogromno dogajanja, razumeli smo malo nič, vseeno - silno zanimivo...
Je pa lepa, bogata katedrala, zlato in poslikave povsod...
Katedrala Sv. Volodymyrja in park okrog:
V samem centru, proč od glavnih prometnic - tiha ulica pelje malce v hrib. Mesto je že odeto v jesenske barve.
Za visoko nepregledno ograjo zagledamo zlate kupole - prišli smo h katedrali Svete Sofije, ampak čisto zadaj. Še 5-10 minut hodimo ob ograji in iščemo vhod. Celoten kompleks ob katedrali Sv. Sofije je zagrajen, vstopnina proti plačilu. Sem se bom vrnila še pozneje. Za zdaj ne gremo noter, ampak na trg pred katedralo.
Katedrala Svete Sofije, eden od simbolov Kieva, je bila zgrajena skoraj 1000 let nazaj, leta 1036. Gradnjo katedrale je naročil car Jaroslav na mestu, kjer je premagal sovražno vojsko. Trg pred katedralo so poimenovali Sofijski.
Na turobni jesenski dan so zlate kupole po mestu nas razveselile in pričarale kanček sončka. Lepo je, in najbrž je še lepše, ko zasijejo na soncu. Zlate kupole Sv. Sofije za ograjo:
Mikhaylivska Zlatovrha cerkev:
Mi smo se pa odpravili pri Zlatih vratih v podzemno in naprej do Expo centra, da prevzamemo številke za WizzAir maraton. Ravno pri Zlatih vratih je ena najlepših podzemnih postaj v Kievu. Vožnja s podzemno je najboljši način potovati po Kievu, enostavno je, v centru postaje so precej pogosto, na obrobju se potegneš, če je potrebno, še z avtobusom. Karte so zelo poceni - 8 UAH za eno vožnjo, kar je približno 0,30 €, žeton za vožnjo kupiš ob vhodu na postajo oz. lahko že vnaprej naložiš na predplačniško kartico. Domačini plačujejo tudi s telefoni, gotovo imajo kako aplikacijo.
Sprehod po mestu se nadaljuje od metro Arsenalnaya, ki je najbolj globoko vkopana postaja podzemne v Kievu - globoka je 105 metrov. Od postaje gremo po precej prometni ulici Ivana Masepy, mimo več hotelov in različnih uradov, tu je parlament in različna ministrstva, sodišča in vse, kar sodi k državnemu upravljanju. Celo hiša predsednika je v eni od sosednjih ulic.
Ob poti od Arsenalni do Kievo-Pečerske Lavre:
Nad nabrežjem reke mladoporočenci in njihovi gostje praznujejo in se fotografirajo:
Pogled na reko Dnepr in levi breg, pozidan z bloki:
Kievo-Pečerska Lavra je najstarejši samostan v Kievu, osnovan je leta 1051, na pobudo ta istega carja Jaroslava. Jaroslav je podaril plato na griču tedanjemu pravoslavnemu samostanu, v globini platoja so že takrat bile katakombe in jame. V nekaterih jamah so živeli menihi. Na površju sčasoma je bilo zgrajeno več cerkva, samostanskih stavb, v katakombah pa so pokopavali pravoslavne svetnike. Samostanski kompleks je sčasoma postal najpomembnejši verski objekt na Ukrajini, trenutno je sedež pravoslavja. To je tudi pomemben zgodovinski objekt in predvsem zelo lep arhitekturni kompleks.
Ena prvih cerkva, ta je še zunaj obzidja Lavre:
Vhod v kompleks Lavre je skozi nekaj vrat, plačljivo je, cene so sicer simbolne, 2-5 Eur, odvisno, kaj boš obiskal. Ker smo bili popoldan, bilo je prepozno za voden ogled in za katakombe. Škoda zaradi katakomb, a tega nismo mogli drugače načrtovati, tudi vedeli nismo. Gospa na vhodu nas je vprašala ali želimo karte tudi za ogled številnih razstav, mislili smo, da ni potrebno, nismo vzeli (no, tudi časa ni bilo več veliko, obratujejo samo do teme, temni se pa zgodaj). Če je dovolj časa, fino je vzeti karte z razstavami, so manjši muzeji ali ekspozicije o zgodovini Lavre in drugih zanimivostih. Najbrž je zanimivo, na par krajih smo pokukali samo od vhoda. Sicer pa z osnovno karto lahko si ogledaš celoten kompleks, cerkev in splezaš na zvonik.
Znotraj Lavre so eni povsem "prebivalski" deli, najbrž menihi in župniki tu živijo. Kraj je izjemno lušten, lepo je urejeno, prijetno, tiho in umirjeno. Lavra je sicer zelo velika, v par urah nismo ogledali niti polovice, kaj šele, da bi si ogledovali še podzemlje.
Lavra šteje skupaj 13 cerkva (če se nisem uštela), 3 zvoniki in kup različnih stavb in stolpov...
Velika cerkev, Uspenska katedrala, glavna cerkev Lavre:
Prebivalec Lavre:
Lavra je pravo mesto v mestu. Tu so celo trgovinice in kiosk s prigrizki in toplo pijačo. Ker je zunaj tako surovo, prav vsi smo si kupili tu vrel čaj. (Da oznanim ceno pijače na top lokaciji v Kievu - čaj ali kava 0,60 €, kapučin - skoraj 1 €).
Notri v Veliki katedrali:
Vsi se povzpnemo na razgledno ploščad pod zvonove na Veliki Lavrski zvonik.
Zvonik ni pretirano visok, so pa od tam izjemni razgledi - na Lavro in okolico.
V ozadju reka, tu se vidi kako neverjetno široka je ta reka. Šteli smo potem pri maratonu - most je dolg cca. 2 km.
Za Lavro je park s spomenikom padlim in velikanskim kipom "Mati-Domovina".
Slikamo se na zvoniku:
Razgledi:
Še malo se sprehajamo po Lavri, ugotovimo, da je res velik kompleks, brez načrta celo se malce lovimo (nihče od nas se ni spomnil kupiti načrt na blagajni pri vhodu), znotraj so oznake, ampak so redke, včasih kar lutaš, kam iti... Ker se svetlobni dan bliža koncu skušamo se pretihotapiti v katakombe, želimo še uspeti do parka ob kupi Materi Domovine. Sklepamo, da smo dobili predstavo, kaj Lavra je, in, ko najdemo izhod (ni bilo tako enostavno), zapustimo Lavro in se odpravimo do parka borcem.
Razdalje v Kievu niso majhne, vse je v slogu sovjetske gigantomanije, oz. tako se to dela v velikih mestih. Še kak kilometer proč in smo že v parku, tu je razstava vojaške tehnike, od tankov do vojaških letal. Seveda, je pozno, vse vidimo le na daleč, nikamor nas več ne pustijo.
No, park, in, predvsem, kip je veličasten. Osupne in celo navduši. Bilo je vredno priti do sem in ga pogledati od blizu in občutiti, koliko je to veliko. Po besedah našega taksista, najprej kip je imel meč 5 metrov daljši, a ker je tako bil višji od špice zvonika Lavre, so morali meč malo skrajšati...
Obstaja celo možnost, da se pride na razgledno ploščad na ščitu kipa, je pa zadeva zapletena, ker vsakih 45 minut peljejo gor samo 2 obiskovalca. V čem je poanta, da več ne gre in da ne gre hitreje, ne vem, nekaj je glede lifta in prostora.
Ko se vračamo nazaj mimo Lavre - bloke na nasprotnem bregu obarva v roza zahajajoče sonce.
Še večerni utrip na glavnem trgu, na Maidanu. Vsak večer je tu polno ljudi, ogromno je mladih. Veliko je takih, ki s svojo pijačo, s pločevinkami in steklenicami, se družijo kar v parku ali na trgu, pijejo in se zabavajo. Očitno, lokalcem vseeno ni tako poceni hoditi tukaj ven in žurati v barih. No, pijača v pubu, kjer smo bili prvi večer, je že dražja in je skoraj na nivoju cen pri nas.
Naslednje jutro se navsezgodaj odpravimo malo ven iz mesta v etno vas Pirogovo, o tem bo posebej post.
Popoldan pa raziskujemo še en predel Kieva - Podol.
Kiev je mesto na sedmih gričih, eden teh je Vladimirski. Predel mesta pod hribčkom, ob reki, se imenuje Podol - spodnje mesto. Zgornje mesto in spodnje povezuje vzpenjača. Kievska vzpenjača je bila ena prvih v Rusiji, je že iz leta 1905, dolga pa je 240 metrov. Spodnja postaja se nahaja v spodnjem mestu, ob postaji podzemni "Pochtova ploshcha". Najbrž je to edina vzpenjača, ki sem jo videla, da se ljudje tukaj usedejo kot v avtobusu. In to je najhitrejši in najlažji način priti iz spodnjega v zgornje mesto in obratno. Sicer pa - peš po hribu. Ker posebnih razgledov tukaj ni, samo drevesa in vlakec, veliko ljudi se poslužuje vzpenjače, ki spada pod javni promet in stane, kot ves mestni prevoz v Kievu 0,30 €.
Cerkev Svetega Andreja se je gradila na ukaz ruske carice Elizavete, leta 1744 je carica lastnoročno položila prvi 3 kamni za bodočo cerkev. Izjemno lepa cerkev, žal, na zahtevni lokaciji, prav na robu griča nad nabrežjem Dnepra. Legenda pravi, da cerkev nima zvonov, ker pri prvem zvonu bi se zbudila voda v hribu, podtalnica, in bi se hrib zrušil v reko in poplavilo bi celotni Kiev. In deloma je to res, saj se ves čas borijo s podtalnico in ojačanjem hriba in temeljev cerkvi.
Bilo je zelo zanimivo. V Kievu nasploh se veliko dogaja, ves čas smo se presenečali. Na enem trgu je maraton, na drugem ukrajinski festival, na tretjem je koncert in Labodje jezero, zvečer so že maškare in festival lutkovnih gledališč, spet drugo jutro je množični protest, na razstavi pa je festival vina in sirov... Ni konca dogajanja, samo spremljaj in izbiraj, kaj te bolj zanima.
Čajanka s slivovi štrudlji v eni noro očarljivi kavarnici, takoj poleg metroja Kontaktova ploshcha (nisem pogledala naziva kavarne), delajo sami štrudelj z vsemogočimi nadevi, takoj vidiš, da je domače, eden ni enak drugemu, je pa božansko dobro. In atmosfera je noro prijetna... Bi kar čajčkal... Glede na temperature ves čas pod 10 stopinj, smo kar z veseljem čajčkali, tudi pri njih je to kar popularno, skoraj bolj kot kava.
Iz spodnjega mesta se počasi vrnemo gor, znajdemo se na trgu pred Sofijino katedralo. Tukaj ravno tečejo, nekateri teki v sklopu maratona tečejo že dan prej. Navijamo in uživamo in se pripravljamo na jutri, ko bomo tudi mi tekli.
Naš hotel in glavni trg obarvan v roza - sončni zahod, ki ga sicer v mestu ne opaziš.
Zvonik Sofijine katedrale je viden iz več ulic, ulice od Maidana do Sofiivskega trga vse vodijo k Sofiji ali Mykhailu, prav zanimivo je.
Na Sofiivskem trgu je spomenik Bogdanu Khmelnitskemu. Bogdan Khmelnitsky je zaslužen za to, da se je Ukrajna v 17.stoletju odcepila od Poljske in se je priključila spet k Rusiji, častijo ga kot junaka.
Roza odsevi zahoda:
Kompleks, ki spada zraven h katedrali Svete Sofije, se lahko obišče vsak dan od 09h do 19h, notranji prostorji samo do 18h. Cena karte je od 1 do 4 €, odvisno, kaj si boš ogledal. Jaz sem prišla pozno, uspela sem si pogledati samo stavbe zunaj in park, že to je bilo vredno. Žal, s strani trga vidiš le nekaj kupol, kako je to notri se pa ne vidi. Zadnji večer sem si vzela urico časa in šla pogledati še to.
Lahko bi se povzpeli na razgledno ploščad na zvoniku, od tam je krasen razgled na trg. Možno je obiskati še samo katedralo, jedilnico, različne hiše, v nekaterih so razstave.
Katedrala Svete Sofije in nekaj stavb v sklopu kompleksa je sedaj vpisanih v UNESCOv seznam.
V katedrali je veliko dragocenih fresk in mozaikov, vsekakor je vredno ogleda, fotografirati pa je strogo prepovedano. Ker smo bili v katedrali v Lavri in v Vladimirski cerkvi, si predstavljam, da je tudi tu kaj podobnega, noter pa nisem uspela, ker sem prišla lih preden so vse skupaj zaprli...
Ko zapustim Sofijo, se hitro stemni in dokler pridem do Sv. Mykhaila je že nebo temno-modro.
Sveti Mykhail je pokrovitelj Kieva, zato prve cerkvi in potem tudi samostan v mestu so poimenovali po Sv. Mihailu. Od vedno se cerkev imenuje Zlatovrha, ker jo vedno krasijo zlate kupole.
Ob Myhailovski cerkvi je še ena manjša, zelo asketska cerkvica Ioanna Bogoslova iz 1713 leta.
V zvoniku je manjši muzej, za par fičnikov se ga lahko obišče in se povzpne na zvonik.
Ena od ulic, ki vodi do cerkvi Sv. Mykhaila:
Noro velika združena trga pred Sofijo in Mykhailom:
Skoraj vsakokrat, ko smo hodili iz hotela ven ali noter, smo šli skozi shopping center pred hotelom, postaja podzemni je povezana s centrom, tudi podzemni prehodi za prečkati ulico. Neverjeno je. Nad stopniščem pa je bila takšna lepa spomladanska dekoracija z rožicami in elfi. Zadnji večer sem šla tu na znano kievsko tortico "Medovi" in čaj...
Pred odhodom v Kiev skoraj nisem imela predstave niti pričakovanj o mestu, nisem vedela, kaj bi bilo vredno pogledati. Tu pa je za par dni sem zbrala precej vtisov, varno in prijetno, živahno in enostavno mesto. Poceni je in je zanimivo. Prvi dan sem dvignila 50 € na bankomatu, v 4 dneh sem jih komaj zapravila z vso hrano, prevozi in celo nekaj darilc za domov. S kartico sem plačala le karto za vlak na letališče in tole tortico in čaj na sliki. To je že bilo, ko je njihovega denarja že zmanjkalo...
Zadnji dan se z podzemno pripeljemo do glavni železniški postaji, tu se vkrcamo na vlak za letališče in se vrnemo domov. Šele zadnje jutro vidimo sonce v Kievu, očitno oktober ni najbolj sončen mesec, ali pač smo imeli smolo...
Pred železniško postajo, zlate kupole povsod v mestu:
Za povzetek dodam seznam krajev, ki jih je vredno obiskati v Kievu, kar sem našla, ko sem se pripravljala (presenetljivo, je precej malo informacij):
- trg Maidan in ulica Khreschatyk
- katedrala Sv. Volodymyrja, Sv. Mykhaila, Sv. Andrei
- katedrala Sv. Sofije
- Kievo Pecherska Lavra s katakombami
- park in memorial Mati Ukrajina
- sprehod po Vladimiskem hribu in ulicah v okolici - ulica Pejzažna alleja, Desyatinnaya ul, Andreevski spusk, cerkev Mykola Prytyska, vzpenjača
- spodnje mesto Podol, Kontraktov trg in okolica
- vožnja z ladjico po Dnepru
- Dnypro stadion
- Pirogovo etno vas (12 km iz mesta)
Zelo reklamirajo izleti v Černobil. Nekateri naši so šli, ker so ostali dlje časa. Ni za vsakega, vsekakor je posebno. Baje je varno z vidika radiacije.
Še en komentar - govorijo svoj jezik, ukrajinski, zdi se ti, da je podobno ruščini, pa ni! (rusko jaz znam). Mnogi, sploh starejši, znajo rusko in, kljub konfliktom z Rusijo, nihče nima zadržkov, da bi govorili rusko. Mladina govori strogo ukrajinsko, ruščine ne znajo, kar pa je bolj problematično, ne znajo niti angleško... Njihov jezik mi je še najbolj podoben češčini, na prstih se že da nekako zmeniti... Pišejo pa v cirilici... Za nekoga je izziv ;)
Napisala bom še o:
- Kiev WizzAir maraton 2019
- Pirogovo, open air muzej
Zelo poceni letalske povezave v Kiev obstajajo iz Budimpešte in Dunaja - z WizzAirom, iz bližnjega nam Trsta ali Benetk je cena karte za Kiev precej dražja, povratna je med 100-200 €, a se nam to še vedno bolj splača, kot se voziti do Dunaja. Pa časovno smo, seveda, veliko v plusu. Zato letimo iz Trsta, z Lufthanso (wow, se ne spomnim več, kdaj sem nazadnje letela s "drago" letalsko družbo, ne z nizkocenovnikom!). Čeprav tudi pri Lufthansi je po novem potrebno posebej plačati prtljago, tako vse skrčimo na dovoljenih 8 kg (no, nikjer niso ničesar tehtali). Prestopamo v Frankfurtu, časa za prestop imamo točno 1 uro, na poti tja je bilo to lih prav. Na poti nazaj pa prvi let je zamujal 15 minut, zato na drugi let smo tekli čez celotno letališče, čez kontrole potnih listov in (ponovno!) prtljage, zadnji smo bili na gate-u, let pa smo vseeno ujeli... Na letalu so nas celo razvajali z brezplačno malico in pijačo, sploh tega nisem več vajena - nizkocenovniki so nas navadili, da se da leteti tudi brez tega :)
Razgledi iz letala nad Sočo in Alpami, ter utrinek iz ogromnega letališča v Frankfurtu.
P.S. Moj nasvet - če imate možnost izbirati, imejte vsaj 1,5 ure za prestop v Frankfurtu.
Potrebovali smo kar en čas, da smo se navadili na njihovo valuto
1 € = 27 UAH, oz. 100 UAH = 3,8 €.
Denar je v glavnem papirnat, je nekaj drobižkov v kovancih, menjalnice so na vsakem koraku, tečaji pa se zelo razlikujejo, od 20 UAH za 1 € na letališču, do 27 UAH nekje v podzemnih prehodih v centru mesta. Moraš gledati. Marsikje je možno plačati s kartico, so pa zneski ponekod tako nizki, da je prav, da imaš njihov denar.
Nastanjeni smo v samem centru, na glavnem trgu - Maidan, v hotelu Ukrajina. Zelo soliden hotel, še malček je čutiti vpliv preteklih let, je pa to ena najboljših lokacij v Kievu. Sicer, kjer koli si ob postaji podzemne, bo v redu.
Se namestimo v hotel in se takoj odpravimo v značilno samopostrežno restavracijo z lokalno hrano - "Puzata Hata". Restavracija je v shopping centru Globus, vhod v center je tik ob hotelu, trgovin z ulice sploh ne vidiš, ker je vse skrito pod trgom. Shopping center je ogromen, vse je pod zemljo, samo izhodi na trg so na več koncih. Restavracijo zelo priporočajo na Tripadvisorju, blizu je, pa še zelo je poceni - obrok z juho, solato, glavno jedjo in pijačo - okrog 4 €. Hrana je dobra, mogoče okusi za nas malce neobičajni, na začetku je težko izbrati, ker ne veš, kaj je kaj.
Šele zvečer, ko se stemni gremo zares ven, v mesto. Temni se že okrog 6h zvečer.
Glavni trg Maidan in spomenik padlim v spopadih leta 2016:
Razgled iz hotelske restavracije na glavni trg:
Kreščatik, centralna ulica:
Lepa katedrala v objemu jesenskega parka...
Je pa lepa, bogata katedrala, zlato in poslikave povsod...
Mykhailivski samostan in cerkev stojita ravno nasproti Sofijevske katedrale in Sofiivski trg se povezuje z Mykhailivskim. Točno tukaj je bil štart in cilj našega teka, tukaj se postavlja novoletna jelka, tu je prizorišče za mnoge prireditve v Kievu.
Zlata Vrata, nekdanja glavna vrata v mesto.
Že v 11.stoletju tedanji car Jaroslav (tisti, ki je naročil gradnjo katedrale Svete Sofije) je ukazal zgraditi tudi obrambno steno okrog mesta, nad vrati v mesto pa so postavili malo trdnjavo in cerkvico z zlato kupolo. Zlata vrata so bila simbol moči in lepote mesta, prestolnice tedanje Rusije. Ja, v začetku prejšnjega tisočletja je bila tukaj Rusija, imenovala se je Kievska Rusj, in Kiev je bil prestolnica ogromne države, vse dokler niso zgradili Moskve in je ta nato postala prestolnica v 15.stoletju. Zlata vrata niso uničili niti vojska Batu kana, vnuka Džingizkana, ki je zavzela mesto v sredini 13.stoletja.
Z leti se je obzidje in sama vrata so se porušili, zdaj je renoviran in urejen en fragment, priznam, da name ni napravil vtisa. Možno je priti notri, je manjši muzej.
Ob poti od Arsenalni do Kievo-Pečerske Lavre:
Mi nadaljujemo pot po desnem bregu, po griču nad desnim bregom, in pred nami že vidimo zlate kupole Lavre:
Razdalje v Kievu niso majhne, vse je v slogu sovjetske gigantomanije, oz. tako se to dela v velikih mestih. Še kak kilometer proč in smo že v parku, tu je razstava vojaške tehnike, od tankov do vojaških letal. Seveda, je pozno, vse vidimo le na daleč, nikamor nas več ne pustijo.
Obstaja celo možnost, da se pride na razgledno ploščad na ščitu kipa, je pa zadeva zapletena, ker vsakih 45 minut peljejo gor samo 2 obiskovalca. V čem je poanta, da več ne gre in da ne gre hitreje, ne vem, nekaj je glede lifta in prostora.
Popoldan pa raziskujemo še en predel Kieva - Podol.
Kiev je mesto na sedmih gričih, eden teh je Vladimirski. Predel mesta pod hribčkom, ob reki, se imenuje Podol - spodnje mesto. Zgornje mesto in spodnje povezuje vzpenjača. Kievska vzpenjača je bila ena prvih v Rusiji, je že iz leta 1905, dolga pa je 240 metrov. Spodnja postaja se nahaja v spodnjem mestu, ob postaji podzemni "Pochtova ploshcha". Najbrž je to edina vzpenjača, ki sem jo videla, da se ljudje tukaj usedejo kot v avtobusu. In to je najhitrejši in najlažji način priti iz spodnjega v zgornje mesto in obratno. Sicer pa - peš po hribu. Ker posebnih razgledov tukaj ni, samo drevesa in vlakec, veliko ljudi se poslužuje vzpenjače, ki spada pod javni promet in stane, kot ves mestni prevoz v Kievu 0,30 €.
Pogled na reko med drevesi na vzponu:
Nekje tu v bližini zgornje postaje je labirint malih uličic, ena od teh je Pejzažna alleja, menda polna zanimivih kreacij - instalacij, kipov in drugih umetniških del. Tu, v bližini zgornjega dela Vladimiskega hriba, je zelo lep predel Keiva, poln skritih umetnij, čudovit kraj za se sprehajati. Jaz sem zelo želela priti na to Pejzažno allejo, a je nisem našla oz. nikjer nisem nanjo prišla, nisem pa imela časa, da bi jo posebej iskala...
Utrinki iz tega dela mesta:
Prav tako, tu na zgornjem delu Vladimirskega hriba, je očarljiva ulica - Andreevski spusk (klanec), ulico so proglasili za Kievski Monmartre. Na začetku te ulice, v njenem zgornjem delu, je prelepa Andreevska cerkev.
V spodnjem mestu je najbolj živahen Kontaktov trg. Trg, kjer so se nekoč sklepale pogodbe trgovcev, obrtnikov, prevoznikov (čisto blizu tu je rečno pristanišče). To je predel obrtnikov in trgovcev. Tu so še ohranjene stare nizke stavbe, tu je polno očarljivih barov in restavracij, nekaj zanimivih trgovin. Tu ni več ogromno in pompozno velemesto, tu je prijetno in kompaktno...
Na trgu je ravno festival "Made in Ukraina", veliko je štantov z izdelki, proizvedenimi v Ukrajini, od hrane do oblek in obutve. Videla sem nekaj izjemno lepih puloverjev, prej bi rekla pletenih umetnin, bilo je več unikatnih dekoracij in zanimivih izdelkov. Nismo takoj razumeli, kaj se dogaja in nekaj štantov kar spustili mimo. Vredno je podrobnega ogleda. Poleg tega je bil cel spremljevalni program, igre in glasba, ogromno je hrane, lokalne in veliko tudi gruzijske. Po mestu tudi sicer se vidi veliko gruzijskih restavracij.
Pred železniško postajo, zlate kupole povsod v mestu:
- trg Maidan in ulica Khreschatyk
- katedrala Sv. Volodymyrja, Sv. Mykhaila, Sv. Andrei
- katedrala Sv. Sofije
- Kievo Pecherska Lavra s katakombami
- park in memorial Mati Ukrajina
- sprehod po Vladimiskem hribu in ulicah v okolici - ulica Pejzažna alleja, Desyatinnaya ul, Andreevski spusk, cerkev Mykola Prytyska, vzpenjača
- spodnje mesto Podol, Kontraktov trg in okolica
- vožnja z ladjico po Dnepru
- Dnypro stadion
- Pirogovo etno vas (12 km iz mesta)
Zelo reklamirajo izleti v Černobil. Nekateri naši so šli, ker so ostali dlje časa. Ni za vsakega, vsekakor je posebno. Baje je varno z vidika radiacije.
Še en komentar - govorijo svoj jezik, ukrajinski, zdi se ti, da je podobno ruščini, pa ni! (rusko jaz znam). Mnogi, sploh starejši, znajo rusko in, kljub konfliktom z Rusijo, nihče nima zadržkov, da bi govorili rusko. Mladina govori strogo ukrajinsko, ruščine ne znajo, kar pa je bolj problematično, ne znajo niti angleško... Njihov jezik mi je še najbolj podoben češčini, na prstih se že da nekako zmeniti... Pišejo pa v cirilici... Za nekoga je izziv ;)
Napisala bom še o:
- Kiev WizzAir maraton 2019
- Pirogovo, open air muzej
Ni komentarjev:
Objavite komentar