Camino de San Salvador. Dan 6: Mieres del Camino - Oviedo. 18,2 km. 5,5 ur.

Oblačno, 14°C

Francoza se odpravita zgodaj zjutraj. Mi trije se pakiramo in smo pripravljeni skoraj istočasno. Eliate štarta prva, dela – počasi grem naprej. V dilemi sem, ali bi rekla Joseju naj gre po svoje, ali ne… En delček mene želi hoditi po svoje, drugi del pa je vesel kompanije. Sopotnika me ne motita, večinoma ne. Edino Jose je preveč zaščitniški, preveč skrben, si naloži odgovornost za vse nas… In to je moteče. 

Zjutraj si Jose pripravlja sendvič s pašto (!!) od včeraj, enega naredi zame. Morala sem se zadržati, da mu ne povem, da ne priznavam sendvičev polnjenih s testeninami s paradižnikovo omako. Vsi imamo svoj okus. 😉 Se pa nisem mogla zadržati, da mu ne bi pojasnila, da zase skrbim sama, da sem si nabavila malico za na pot že včeraj, sama sem se odpravila na Camino, ne potrebujem skrbnika in prav je, da on skrbi zase. On je iskreno začuden – kdo pa bo zate skrbel, dokler si tu? Ali res delujem tako nebogljeno in nepripravljeno na življenje?

Se smejiva, mu nekako dopovem, na to pot sem se sama odpravila tudi zato, ker želim biti sama in sama skrbeti zase in se spopadati z vsem, kar mi pot prinese. Zdi se mi, da zelo jasno povem. Jose se odpravi v bar nakupiti vode za vse. Poudarjam – zame NE, ni treba. Že imam. Ampak ne razume. Noče dojeti. Je tak očka za vse na tej poti in mene očitno še posebej je vzel v svojo oskrbo. Ne more, da ne bi za koga skrbel, mogoče potrebuje občutek, da ga drugi rabijo, da je koristen. Mu rečem – danes želim hoditi sama. Se odpravi. Ampak po 300 metrih me čaka pri baru, oz. se dela, da ne čaka, da nekaj zlaga v rucak. Nato gre naprej. Eliate je tudi že šla naprej, tako hodiva en čas: Eliate, 100 m za njo Jose, jaz zadnja. Ne hitim 😊 Gremo vsak zase. 

 Pot se začne z vzpona, gre po robu lokalne ceste, prometa je malo, naselje za naseljem. 

Jutro je sveže, med hribi se zadržujejo oblaki, ponekod se vidijo delčki modrega neba, upam, da mogoče se bo kje prikazalo sonce. 

 Vse je premočeno od nočnega dežja...

 Panoramo kazi le velika tovarna nekje v dolini, a ni kaj, tudi to nekje mora stati...

 Jutro je zavito v meglice:

 Se spogledava s konjem... Kaj dela tam na strmini...

Vasica ob poti, danes jih je veliko: 

Dolg vzpon po cesti se konča v naselju El Padrun – na višini 385 m, do tu je 5 km iz albergue. 

Na vrhu zavijemo z glavne ceste za Caseres, tam pa sledi strm sestop na drugo stran hriba. Potka je res zaraščena, visoka trava in koprive, vse je mokro od nočnega dežja. Že po nekaj metrih hlače so popolnoma mokre, tudi čevlje, čeprav si travo in koprive odmikam s palicami. Ne morem verjeti, kako hitro se vse zmoči od rose. Na rucak oblečem dežno prevleko. V dežju bi bilo še veliko slabše, pa tudi še bolj blatno bi bilo, že tako je. 

No, po 15 minutah sestopa skoti zaraščen hrib se znajdem na asfaltni cesti na drugi strani hriba. Ob cesti vodnjak star 240 let... Tukaj hodijo že stoletja... To vedno preseneti in navduši. 

 Cestica kmalu prečka avtocesto in sem že v naselju Olloniego. Iz albegue do tu je okrog 8 km. 

 Naselje se je razvleklo ob cesti:

Jose se je ustavil v prvem baru v naselju, se mu pridružim 😊

Dokler pijeva kavo (Eliate smo že zgubili izpred oči, nekje je ušla naprej), začenja rositi. Jaz pa imam še vedno mokre noge od sestopa skozi travo. Vzamem ven pelerino in se odpravim. Jose za mano. Na trenutke greva skupaj, včasih se malo ločiva, se prehitevava, pogovarjava se zelo malo… Dež na srečo je hitro ponehal. 

 Na izhodu iz naselja so ostanki trdnjave in srednjeveški most:

Prečkam reko Nalon, spominjam se, zakaj mi je znana - seveda, prečkala sem jo tudi, ko smo hodili Primitivo. Čisto sem navdušena, ko srečujem reko na različnih koncih... Zdi se mi neverjetno, da voda tako daleč teče.... :) 

Čez reko je star most, iz leta 1780, puente de la Carretera de Castilia:

 Ob reki in ob mostu lepa hiša:

 Ne vem, če je to bila rimska cesta, vsekakor zelo stara... Koliko nog je stopalo po teh kamnih.

Jose me čaka pri neki hiši ;) 

Na vrhu nekega hriba se odpre pogled na Oviedo. Tu me presune - skoraj sem prišla, tu se konča moj tokratni Camino. Žal mi je, da je hitro konec. Tokrat mi je res žal, da se konča... 

 Nekje med polji se ustavim za malico. Bil je tak lep kraj, vaška idila… 

 V vasicah so prekrasni horreo, vse je lepo urejeno, krasno je... 

V hribih vidim, da se zopet pripravlja dež. Upam, da gre drugam... Vreme je danes čisto nepredvidljivo, enkrat je sonček, drugič kaplja... 

Na vrhu hriba obstanem in spremljam, kako se briža naliv. Ga vidim, kako se mi bliža. In vse, kar naredim, je to, da spet oblečem pelerino in slikam bližajoč se dež:

 In se ulije, jaz pa pod drevesom. Pod horreo, 200 m naprej, se je skril Jose in še en gospod, domačin. Najhujši naliv počakamo skupaj pod velikim asturijskim horreo. Ko najhujše mimo, se odpravimo naprej, za Oviedo. Manjka le še malo. 

V daljavi vidim Oviedo, nato zelo na hitro se spustimo v mesto in smo že v prometu in mestnem vrvežu.

 V Oviedo je le 14°C, spomnim se vročine v Leonu in La Robli, bilo je preko 30 stopinj. 

Oviedo je prav prijeten, ugotavljam, da, ko sem bila tu pred Primitivo, lepšega dela mesta sploh nisem videla. Oviedo je prav zares lep, celo v dežju.

Lih nekaj metrov pred katedralo srečamo Eliate, ona je danes šla sama. 

 Ob 13h smo že na trgu. Se slikamo pred katedralo.

Za nami je danes 18,2 km, prehodili smo jih za 5,5 ur. Zaradi dežja gre vse veliko hitreje kot običajno. V 6 dneh sem naredila 136 km. Tudi tokrat mi je uspelo, drugače kot po navadi, danes ni takih emocij. Čeprav, ko sem s hriba zagledala Oviedo – je malo stisnilo v srčku, evo, konec. Tokrat sem zaključila pot v družbi nekih ljudi, ki jih moram smo »sprejeti«, ki mi jih je dal Camino. 

Gremo v katedralo, po Salvadorano, certifikat, da smo prehodili Camino de San Salvador. Salvadorana stane 4 €, s potrdilom pa imaš potem brezplačen ogled katedrale – za ogled eje odprta od 16h do 19h. Se bom vrnila. 

Jose nas pregovori, da gremo v albergue La Peregrina (z Eliate obe sva nameravale v albergue pri samostanu, je pa ta albergue okrog 1 km proč od trga in se odpira šele ob 14h ali 16h, mi smo pa hitro zaključili etapo). 

La Peregrina se nahaja kakih 300 m proč od katedrale, veliko bližje kot tisti pri samostanu, tudi odprt je ves čas. Gremo tja, Jose že pozna ta albergue. Nočitev stane 15 €, to me celo malo spravi v slabo voljo, zdi se mi predrago, nič mi tam ni všeč. Sicer priznam – je čisto in udobno, a je preveč »sterilno«, ni druženja in ni vzdušja Camino. Vsaka postelja ima svojo zaveso, vsak je zase, kuhinja je spodaj, v ogromni kleti, nihče se tam ne zadržuje. 

Jose se odpravi ven na kosilo, Eliate počiva, jaz se urejam in se pakiram za jutri. Nato grem v mesto. Za zvečer smo dogovorjeni, da gremo skupaj ven.

Vreme je čisto zmešano – na trenutke posije sonce, nato začne deževati, sploh ni toplo – okrog 18-19°C. Naredim krog po mestu, je luštno. Najlepši so manjši skriti trgi. Spet grem do katedrale, na trg. 

Opažam, da v Oviedo so značilni kipi, kar sredi ulic, nekaj uprizarjajo, včasih je zelo jasno, včasih ne veš, kaj bi si mislil… prav vseh nisem poslikala, nekatera pa ja … 😊 Tudi zato je Oviedo zanimiv.  

Park San Francisco je zelo prijeten, ni pa velik.:

Od tu grem do tržnice. Seveda, popoldan je že zaprta. Trg El Fontana pred tržnico pa je zelo lepo. Tu je tudi velik market, si kupim nekaj malega za popoldansko malico.

 Nekatere ulice, hiše, trgi so kot iz risank, zelo je luštno... 

 Nato je že čas, da obiščem katedralo. 

Važna grem mimo blagajne, kot lastnica Salvadorane imam prost vstop. Katedrala je velika, imajo celo avdiovodič. Malo se borim z nastavitvami, tisto, kar uspem poslušati, je zanimivo… Začuda, muzej pri katedrali je zelo zanimiv. Obiščem, seveda, sveto sobo – Camara Sancta. Tam je zaščiten pod steklom, robec, ki je bil ovit okrog Kristusove glave. Naj bi bil krav… Če sem prav razumela vodnik, je to replika, originalnega prinesejo in pokažejo le ob velikih praznikih in pomembnih obiskih. Ne vem, kako to, ampak to me ni prevzelo… nekako ni delovalo tako pomembno…
Klaustro je zelo lep:

Se vrnem v albergue, Jose in Eliate sta že tu. Jose jutri nadaljuje pot, gre na Primitivo, se sekira, ker nima več kompanije. Ga hecam – Jose, za koga boš tam skrbel? Eliate ostaja v Oviedo 3 dni, nato gre v Lizbono, kjer se sreča z možem, od tam pa gresta v grčijo. Evropske počitnice. Z umirjeno Eliate se ful ujamem, veliko bolj kot  Josejem.  Eliate je razumna in poštena ženska. Jose je super za prebiti prvi led, sicer pa je velik balabol. Eliate je »naštudirala« Joseja – pravi ženskar, ki se n ne more sprijazniti s tem, da so najboljša leta že mimo. 😊

Zvečer gremo v bar nasproti albergue, na pivo in vino. Najprej Jose, potem tudi me, spoznamo eno mlado žensko v baru, Andrea. Andrea ima lih malo čez 30 let, njena hči je stara 14 let. Zelo je komunikativna, razlaga, da ima res veliko težav v življenju, da pa si res želi en dan prehoditi Camino, obvezno to mora biti Primitivo. Pravi, da je pripeta k domu zaradi hčera. Je pa čisto ganjena, ko ugotovi, da smo piligrimi, pravi, da je prvič, da je spoznala »prave« romarje, baje ne pozna nikogar, ki bi že prehodil Camino… Malo vzamem vse z rezervo, po mojem v Oviedo je kar nekaj romarjev… No, Andrea je tako prijetna in neposredna, da nam res popestri večer. Prisilila je natakarja, da nam pozira, ko tiči sider (v Oviedo je ogromno sidrerij, sider je popularna asturijska pijača, in tu se vsi spoznajo na točenje in pitje sidra. Meni pa ni dober…). Z Eliate si naročiva še paello, proslavljamo. Pravi zaključni večer za Camino. Jutri že gremo vsak po svoje. Obe sva vesele, da se »rešiva« Joseja in njegove skrbi za nas. Je simpatičen, a je naporen, predvsem pa naredi načrte za vse, ki jih vzame v svojo »oskrbo« in se potem iskreno čudi, če se ne strinjamo ali imamo svoje plane…

Zgodbe o Camino je tukaj konec. Sem pa pohajala še naslednji dan, ker let domov sem imela šele zvečer:

Oviedo - Aviles - Salinas.