Sonce, +15°C
Ponoči v sobi je mrzlo
in vlažno, se pokrivam kar čez glavo. Spimo v hotelu v Dani, vasici na robu soteske. Danes nas čaka treking po delu soteske.
Hotelsko dvorišče:
Čaka nas skromen zajtrk. Striček pri čaju
/ kavi vseh veselo obvešča »No milk. No cow, no sheeps, only women«. Se smejimo
in mu niti ne zamerimo, da res – no milk. Preden odhajamo na pot, me objame in zaželi lep dan. Hm, s Freddyjem se ni objemal, sta pa udarila debato o rožah...
Zjutraj se sprehodimo po Dani – kamnita vasica na klifu nad kanjonom,
nad dolino.
V okolici je veliko pohodnih poti. Lahko se odpraviš dol v kanjon kar iz
vasice, lahko pa se z avtom odpelješ do kake bolj oddaljene točke, pa hodiš
bolj na samem. Tu je zelo velik naravni rezervat. Pogorje je izrezljano s
kanjoni, po katerih ponekod še tečejo reke, dokler je vode… Okolica je zelena
in kar kliče za treking.
Razgled na sotesko z roba vasi:
Sestop v sosesko kar iz vasi. Tu se odpravi večina pohodnikov.
Mi se odpravimo z avti, v drugo, manj obiskano, sosesko še vedno v Dana naravnem parku.
Na poti so vsemogoče ovire :)
Ko se cesta vzpne nad vasico, jo vidimo, da je res na klifu nad prepadom:
Cesta iz vasi je najprej deloma nedokončana, potem pa je prav v redu.
Z avti se vozimo skoraj 40 minut, vse
okrog kanjona (v zračni liniji razdalja sploh ni tako velika). V planu imamo
4-urni treking z lokalnim vodičem. Po kratki vožnji po platoju na višini 1400
m, se pot zopet večkrat vzpenja in spušča po hribih. Vsakokrat 300-500 metrov
višinske razlike, to ni nič neobičajnega za tukajšnje ceste. Jordanija je kar
gorata dežela, vsaj na tem predelu.
Številne vetrnice na robu kanjona:
Vozimo mimo vojačke baze:
V daljavi na hribu se vidijo ostanki gradu. To je grad Shobak, če bo čas, na poti nazaj se tu ustavimo.
V sotesko se precej strmo spušča ovinkasta cesta. Še vse to moramo prevoziti, in še nižje:
Razcep za grad in sotesko je označen. Naša soteska je Wadi Al Ghuwayr.
Cesta, ki se spušča v sotesko, je v glavnem zelo v redu, jo pa ponekod zasuva kamenje, ki ga prinese voda s hriba. V dežju voda skoraj ne pronica v tla, ampak kar dere po pobočju.
Na enem od ovinkov se fotkamo. Soteska, po kateri bomo hodili, je nekje dol, spodaj pod nami...
Prav dol se niti ne vidi:
Ko pridemo že zelo nizko, skoraj do dna
kanjona, ugotovimo, da del cesta, nekje 100 m, je kar odplaknilo s hriba v
kanjon. Tudi sicer že pred tem delom na cesti je polno kamenja, ki ga je
prineslo s pobočja hribov. Obstanemo na cesti tik na točki, kjer je zmanjkalo
ceste, niti ne moremo se obrniti nazaj.
Poskusimo kakih 50 m po makadamu, a za ovinkom je cesta še bolj razkopana, ni prevozna, vsaj ne z našimi avtomobili. Nekaj 10 m vozimo v rikverc, dokler se lahko obrnemo.
Ob hribu se vidi še ostanek roba ceste - je zmanjkalo skoraj pol metra višine!!
Cesta pred nami, kamor smo bili namenjeni:
Naša karavana na klancu:
Naš vodnik ogleda cesto še naprej in poda komando, da gremo nazaj.
Naš vodič pozna okolico, pelje nas v isti
kanjon - Al Ghuwayr - samo z druge strani, nekoliko višje.
Naredimo krog po hribih, se parkiramo v bližini majhnega beduinskega naselja.
Vodič pove, da so to »bed beduins«, da bo on nam samo pokazal pot in nato se
vrnil do avtomobilov in nam bo počasi pripravil tu kosilo oz. čaj in hkrati
malo čuval vozila.
Zeleno polje zadaj - je polje beduinov, ki ga zalivajo z vodo iz soteske. Kaj naredi nekaj vode sredi puščave!
Skozi oljčni nasad se spustimo v wadi – skoraj povsem suho strugo
reke in se odpravimo v pohod dol s tokom reke.
Drevesa so sicer povsem suha, verjetno že mrtva. Kar škoda, oljke lahko rastejo zelo zelo dolgo, več sto in tisoč let...
Potka v wadi:
Zelo je luštno, sonček je, ravno prav
toplo. Na poti je nekaj malih slapov in tolmunov, neštetokrat prečkamo vodo, ki
je tukaj res plitva. Po temu kanjonu hodijo peš 3 dni iz Dane v Petro, nekje v
bližini našega »parkirišča« se ustavijo za prvo nočitev. Vodič je povedal, da je
to potem vse organizirano – dostavijo šotori in hrano, drugače pa si povsem v
stiku z naravo. Mora biti zelo luštno, če pa je naliv, potem pa je problem, ker
se res nimaš kam skriti, razen plezati gor…
Razen nas nikjer ni bilo nikogar.
Zelenje pod robom skale raste ob malem izviru, voda se zbira v malem bazenčku.
Po strugi reki smo hodili približno uro
pa pol, nato še toliko nazaj, prehodili smo cca. 6 km in je bilo zelo prijetno.
V času pohoda temperatura se je dvignila
že na 27 °C. Bilo pa je prav krasno.
Se vrnemo zopet skozi nasad oljk:
Ko se vrnemo do avtomobilov, naš vodič
nam je že skuhal čaj – kar na ognju! V hotelu so nas založili z lunch paketi,
vse zelo tekne, uživamo v naravi, hrani in čajčku. Kar nismo porabili –
pakirani sokovi, konzerve, merendine, je naš vodič zbral in je oddal otrokom iz
beduinske vasi v bližini. Le niso tako »bed«, oz. se jim želi malo prikupiti.
Ko se vračamo nazaj, zopet vidimo vetrnice na robu soteske, le da sedaj z druge strani:
Na povratku se ustavimo v bližnjem gradu Shobak. Se ga vidi že od daleč.
Nekdajni križarski grad je zgrajen na hribu, ob vznožju katerega je
izvir vode. Tu, na tem območju so se križali poti iz Jeruzalema v Meko, iz Libanona
v Egipt in grad zelo dolgo je bil odlična obrambna in trgovska točka.
Nas pričakajo še križarji :)
Razgled iz grada na okolico:
Nekje tam dol pod vetrnicami je naša soteska:
V svojih najboljših časih je imel grad kar 7 nadstropij. Tako z vrhnjega
nadstropja so lahko pošiljali dimni signali v grad v Dani.
Zakaj je ime Shobak? Shobak pomeni gozd,
ko so grad zgradili, nekje v 3. veku, tu okoli so bili gozdovi. Pozneje so gozd
povsem uničili za gradnjo, predvsem za gradnjo železnice v Meko, ki so jo
zgradili skoraj 200 let nazaj, v času otomanov. Na sliki je zadnjih 6 dreves, ki so ostali od nekdanjega gozda.
Ostanki naselja:
Imeli smo dobrega vodnika po gradu
(nasploh v Jordaniji smo vedno imeli zelo dobre lokalne vodiče, prav radi
imajo svojo zgodovino, kraj, ki ga nam kažejo, vsi so se vedno ful potrudili).
No, vodnik je povedal, da iz grada do izvira vode vodi 250-metrski tunel. Tunel
je še vedno prehoden, poleti se lahko tam sprehodiš, pozimi pa je zaprto zaradi
vode, ki teče kar v tunelu. Svoj čas v gradu je živelo 900 vojakov, oskrbovalo
jih je 3000 sužnjev. Res je bilo velikansko, sedaj samo lahko slutiš, zelo je
uničeno…
Na poti nazaj se ustavimo v »najmanjšem hotelu na svetu«, je takoj pod
gradom. Seveda, se vsi fotografiramo. Zanimiva ideja, najbrž ima tudi kaj gostov
v hotelu.
Hotel spredaj:
Notranjost, zgleda prav prijetno, mogoče je celo bolj toplo, kot v našem hotelu v Dani.
Lastnik »hotela«, zelo simpatičen in navihan nonič nam kuha čaj in turško kavo s kardamonom, pokaže zbirko kamnov, ki jih nabira v kanjonih Dane. Med kamni so tudi malahiti. Kamenčke lahko odkupiš, lepo jih obrusi, zelo so luštni. S kavico, ogledom kamnov, slik ipd., smo pri njemu skoraj urico.
V sobi, kjer nas gosti, pod živo skalo, očitno, tudi sam biva – poleg sedežnih je tu še
postelja, televizija in mala kuhinja… Vse na stežaj odprto…
Ko odhajamo, nekaj kamnov nam tudi
podari, kar tako… Verjetno predvsem zato, ker smo mu pustili solidno
»napitnino«. Jordanski »bonton« narekuje, da čaj ali kava je dobrodošlica in je
brezplačna (razen v barih / restavracijah, kjer od tega živijo) – v kampih,
hotelih, trgovinah, kjer te malo počastijo… Tako tudi tukaj.
Pot nazaj:
Pogled na Dano s hriba:
Se vrnemo v Dano. Ugotovimo, da moramo
menjati sobo, nekaj s(m)o zašuštrali z rezervacijo sob. Naša soba je bila tako
ledena, da nič nam ni žal, da jo moramo menjati. Se nam zdi, da vsaka druga bo
boljše od te, kjer smo včeraj prespala (no, spala – pozno v noč poslušala peti
in plesati italijansko skupino v sobi nad nami, ob 6h pa so začeli premikati
stole in jih postavljati najbrž za zajtrk). Ledeno in vlažno ponoči je tukaj
itak povsod, taka klima.
Premestijo nas v sobe ven iz hotelskega
dvorišča, kakih 50 m proč, višje v hrib. Razgled imamo super, ravno na sončni
zahod (prej sploh ni bilo okna), soba je veliko bolj prijetna, bolj urejena,
imava svojo kopalnico (prej je bila skupna in bolj za silo urejena). Mrzlo je
še vedno, tu ni pomoči. Očitno niso navajeni kuriti po zimi, oz. ne za turiste…
Kdo bi si mislil, da bomo tako zmrzovali
v Jordaniji. Čez dan je lepo toplo, do 25°C. Ko se sonce skrije, pa se temperatura
spusti na 10-11°C. Postane surovo in vlažno, zebe te do kosti. Še dobro, da sva
vzela s seboj svoje spalne vreče, včeraj sva jih začela uporabljati. Tudi
občutek na koži je bolj prijeten, kot mrzle vlažne rjuhe.
Pogled iz nove sobe:
Dokler se selimo in se nameščamo v novo
sobo, dokler se pripravljamo za jutri (jutri gremo v Petro!), za nekaj minut
zamudimo sončni zahod na robu vasi – točno nad kanjonom… Oz. ujamemo lih zadnje
minute. Meni je žal, da smo se predolgo obirali, nekaj komentiram, da ne uspem
fotografirati, pa reče Tanja – vtisni si v spomin ta trenutek, uživaj sedaj.
Res je, ima prav. Uživamo…
Pri večerji danes smo prvi pri hrani,
danes je nasploh precej manj ljudi, tudi bolj mirno je. Hrana je enostavna, a
je okusna in sveže pripravljena – curry piščanec, riž, goveje čufte, pečena
zelenjava, sveža solata. Pa čaj. Sladic pa ni. To pogrešamo 😉
Nadaljevanje: Dan 5. Treking Little Petra - Petra
Ni komentarjev:
Objavite komentar