Ta dan smo začeli v Madabi, od tu se zapeljali na goro Nebo, nato dalje do Mrtvega morja in se kopali tam na divji plaži; nato smo uživali v wellnessu pod slapom nekje v kanjonu sredi Jordanskih gora, od tam se zopet vrnili do Mrtvega morja; prevozili celotno obalo, se zopet dvignili v hribe in dan zaključili v kamniti vasici Dana nad sotesko v naravnem rezervatu. Zdi se nemogoče vse umestiti v en dan, je pa izvedljivo, ker v Jordaniji, enako kot v Sloveniji, razdalje niso velike, ceste so večinoma prazne in v par urah prevoziš dober del države.
Vožnja
iz Madabe do gore Nebo traja 15 minut.
Gora se nahaja skoraj na isti višini kot mesto. Tu (naj bi)
Mojzes zagledal Obljubljeno deželo, kamor ni smel priti. Ne glede na to, kaj je
res v teh zgodbah in kaj ne, vse se je dogajalo tukaj, na Bližnjem vzhodu.
Nekje tu je Mojzes tudi pokopan.
Vhod k memorialu in baziliki:
Ob vhodu so spominska obeležja:
In famozni Rolling Stone - The Abu Badd - okrogel kamen, ki so ga uporabljali kot ojačana zaščitna vrata v nekdanjem bizantinskem samostanu.
S hriba je res lep razgled, čeprav najbrž ni tako čist, kot
ga je imel Mojzes. Legenda (Biblija...?) pravi, da je Mojzes umrl, potem, ko je videl Obljubljeno deželo, nikoli pa ni prišel tja. Pa je bilo tako blizu...
Na sever in vzhod je pokrajina zelo zelena, gričevnata, proti zahodu pa se vidi rumena puščava in v daljavi modrina Mrtvega morja. Tam je Obljubljena dežela, tam je sedanji Izrael, to je dolina reke Jordan. Ko vidiš samo puščavo, se ti zdi, kako bi lahko to bila Obljubljena dežela... V preteklih tisočletjih se je spremenila tudi narava na tem območju.
Razgledi:
Pot, po kateri smo se včeraj vozili v temi in po kateri bomo šli danes k Mrtvemu morju:
Na hribu kraljuje stara bazilika, sicer veliko dodelana,
obnovljena, starega je zelo malo. Poleg je manjši muzej, zanimivo je.
Smeri:
Na terasi gore Nebo je postavljena kovinska konstrukcija v obliki kače - križa. Umetniško delo je ustvaril italijanski umetnik Fantoni. Vse je tu simbolno - od križa, ki naj bi dvignil Mojzes na tej gori, do strupene kače, opozorilo in spomin na Kristusa, ki je rešil cel svet... Se ne poglabljam...
V baziliki so ostanki starih mozaikov, zelo detajlno izdelanih, zelo lepih, res slikoviti prizori, če pomisliš, da so 1500 let stari. Zebre in levi, to je vse prišlo iz Afrike. Vedno bolj si lahko predstavljam tedanje poslikave v cerkvah ali palačah kot sedanje televizije ali revije. Saj večina ljudi sploh ni potovala in ni videla v življenju ničesar, razen domače okolice...
V sami baziliki je zelo malo starega, očitno je niso obnavljali v takšni obliki, kot je nekdaj bila. Zgradili so jo kristjane iz Madabe v drugi polovici četrtega stoletja, seveda. v spomin na Mojzesa. Nad ostanki starih sten so moderne lesene stenske obloge, vse je čisto in urejeno. Je lepo. Nimaš pa občutka, da je tako staro... Tudi ta cerkev, kot mnogo starih stavb na tem predelu Jordanije, je bila porušena v potresih, potem ponovno zgrajena.
Oljčni vrt poleg bazilike:
Od tu se spuščamo proti Mrtvemu morju. Najprej po cesti,
kjer smo se vozili včeraj, nato pa nižje.
V majhnem naselju se založimo z vodo. Na tem predelu sploh ni večjih mest, najbljižji Madaba in Amman so ostali za nami. Vodo pa rabimo, saj imamo namen kopati se v Mrtvem morju na divji plaži, po kopanju v zelo slani vodi se moraš obvezno dobro umiti... Ugotovili smo, da 1,5 l plastenka na glavo zadostuje za solidno umivanje :)
V daljavi predmestja Ammana:
Čisto na vseh cestah, tudi hitrih dvopasovnicah, ni nič neobičajnega, če zaidejo ovce ali koze na cesto...
Se že vidi "začetek" Mrtvega morja. Na drugi strani je že Izrael.
Mrtvo morje leži na »višini« - 400 metrov pod nivojem svetovnih oceanov. Na višino 0 metrov bi prišli šele na vrhu hribov nasproti nas - na izraelski strani. Lani sem bila na tisti strani.
Ko
pridemo do morja, cesta gre vse ob obali, malo višje. Na začetku morja je še
nekaj hotelov in SPA centrov, nato vedno manj stavb in naselij.
Za nas je nerazumljivo, kako obala morja skoraj nič ni
poseljena. Razlog je v nazivu morja – Mrtvo. Tudi pokrajina je nič kaj prijazna
– golo kamenje, strmi hribi, čeprav vrh hribov se dviga komaj nad višino 0
metrov… Mrtvo morje je kot ena velikanska kotanja z vedno manj vode.
Izrael na drugi strani morja (v bistvu, sploh ni več morje, temveč jezero, še to ne preveč veliko):
Bele "plaže" zaradi soli:
Cesta ob morju in skoraj nepristopna obala. Redko kje lahko sploh prideš do vode:
Ob cesti je sicer več točk, kjer se lahko ustaviš nad morjem, za panoramo ali fotko. Težko pa se k vodi spustiš. Pečino so ponekod prepadne in tudi nevarne. Jasno je brez znanja arabske pisave ;)
Postelja z razgledom:
Ob cesti najdemo divjo plažo (urejene plaže so samo ob
hotelih, vstopnine so drage, če je sploh možno priti… za nas nima smisla), kjer
se z veseljem namakamo v slanem morju. Še nikakor ne gre v glavo temperaturna
razlika, še danes zjutraj v Madabi ni bilo niti 10 stopinj, tukaj pa zrak ima
22 stopinj, voda v morju pa okrog 23-24 stopinj. Super je. V »kotanji« Mrtvega
morja baje je vedno precej bolj toplo, kot višje na hribih.
Sestop k plaži:
Naša plaža, celo drevček imamo:
Voda je izjemno slana, celo malo oljnata. Najmanjše praske
na telesu zelo pečejo… Občutek plavanja v Mrtvem morju pa je edinstven, nikjer
drugje na svetu ne moreš tega doživeti. Posebno je. Bila sem lani na Mrtvem
morju z Izraelske strani in letos tukaj, krasno je. Na jordanski strani (mogoče
samo tukaj, ne vem) plaža je prodnata, iz malih kamenčkov. Vhod v morje je zelo
udoben. Na izraelski strani je bil tisti mulj, blato, s katerim se je sicer
fino (in zdravo) namazati, a v katerem je zelo težko in celo nevarno hoditi,
ker so se noge ugrezali v tla, drselo je, v mulju tu pa tam so bili kamni ali korale…
Skratka nisi videl, kam stopaš. Tukaj pa je vodo čista in prosojna.
Spominski pesek za domov:
Po
kopanju v Mrtvem morju se odločimo, da gremo v SPA Ma'In. Odcep za SPA smo
prevozili že prej. SPA je znan po toplih vrelcih, kjer topla voda bruha iz skal
kar v slapovih.
Ena od oznak na cesti:
Po dveh dnevih dežja in mraza paše, da gremo na
toplo in da plavamo v toplem bazenu, in se umivamo s sladko vodo. Po cesti ob morju moramo se
vrniti nekoliko nazaj od mesta, kjer smo se kopali. Odcep je označen in cesta
se strmo v več ovinkih vzpenja na hribe, ki obkrožajo Mrtvo morje.
Na vrhu teh hribov je pokrajina popolnoma marsovska, nobene
civilizacije, samo kamnita puščava… V Jodraniji smo večkrat doživeli občutek,
da smo na drugem planetu.
Ko se nekaj časa vozimo gor, se nato spet moramo spustiti nizko v kanjon, kjer se ujet med hribi nahaja Ma'In Cascade SPA. Na koncu niti ni tako blizu…
Na nasprotni strani hriba se že vidi del ceste, ki se vzpenja ven iz kanjona. Tja bomo šli, ko se bomo odpravili iz SPA-ja.
V kanjonu:
SPA (drugega tu itak ni ničesar, nobenega naselja…) zaseda
del kanjona, razdeljen je na 2 dela – »Public Spa«, z bazenčki in manjšim
slapom za vstopnino 15 JD ali bolj fancy del, "Private Spa", z bazenom, velikim slapom in savnami za 30 JD (ker nas je več, si izpogajamo popust na 27 JD). Med public in
private SPA je pribl 1 km ceste in hotel… Lahko se sprehajaš, več pa nimaš kaj početi.
Med drevesi se vidi stavba "private Spa-ja" in slap z vročo vodo nad njim:
Ker je SPA tako odročen, se sploh presenečamo, da ga kdo najde. Hotel deluje zelo velik, SPA del pa je precej majhen, vsaj tisti "private".
V kanjonu je še en, zelo velik slap, ki ni "ujet" v bazen, ampak se steka kar v potok. Ta velik slap je v bližini hotela in je dal ime celotnemu kompleksu - Ma'In.
Spa je sicer po velikosti zelo daleč od naših termalnih
centrov. Tu imamo en sam bazen mogoče 8x4m z res lepim in velikim slapom, iz
katerega skoraj pretopla voda se steka v bazen. Temperatura vode v slapu menda
je okrog 34 stopinj. V steni je še več manjših vrelcev, iz katerih v bazen
priteka voda 38°C. Paše zelo… Potem, ko smo včeraj zmrzovali, danes je pravi
raj.
V SPAju dobimo brisače, postrežejo nam čaj, kavo, sokove,
nekaj suhega sadja. Vse to je vključeno v sicer zelo drago (pretirano)
vstopnino. Savne imam zelo rada pri nas, a tam mi niso bile všeč. Imajo finsko
in turško, savne so izjemno vroče, ob že tako vročem bazenu in toplem ozračju,
ni sedlo. Par ur uživamo ob bazenu, se spočijemo in lenarimo. Ampak prav dolgo
nimaš kaj početi…
Se
odpravimo na kratek sprehod po kanjonu.
Hotel v soteski:
Izjemno veliki rožici v parku ob hotelu:
Razgledna terasa ob hotelu je zaprta, pot se kruši in ni
varno. Ker je to nek nobel drag hotel, okolica je (po-arabsko) urejena, tudi
dokaj čisto je. Splezamo na nek hrib nasproti glavnega slapa Ma'In. Pridemo do
roba in se slap lepo vidi, a je nevarno, ker se celotno pobočje kruši.
Pomisliva, da s kake terase notri v hotelu bo lep razgled na slap, a ne greva
noter (niti vhoda ne najdemo…).
Urejena pot vodi na hrib do začetka slapa nad našim Spa-jem. Sicer nikjer nimaš lepega razgleda na slap (razen iz bazena ;)).
Ko pridemo nad slap, ugotovimo, da ne izvira, vsaj ne v celoti, iz hriba nad bazenom. Voda (res je vroča!!) priteka po kanalčkih še s celega hriba nad slapom.
Ko odhajamo iz kanjona, kjer je SPA, pogrešamo enega od
naših, ki se je šel sprehajati po svoje. Ker je drugih obiskovalcev malo nič,
povprašamo security na vhodu, če so ga videli. Pozna se, da varnostnikom je
dolgčas in se nič ne dogaja, sprožijo celo iskalno akcijo, se kličejo med seboj
po walkie-talkie-ih, ugotavljajo, kdo ga je kje nazadnje videl… Mi se sicer ne
sekiramo pretirano, vemo, da Janez ne bo kar propadel, samo najdemo se ne… Vsi
so bili v akciji, vsem se je dogajalo, in res so ga našli – za ovinkom ven iz
glavnega vhoda. Rešuje križanke, medtem, ko nas čaka…
Ko se
odpravljamo iz Spa-ja, se moramo spet dvigniti po cesti na vrh hribov (tu hribi
so na vrhu ploski, samo vmes so globoki kanjoni). Se ustavimo na enem mestu, kjer se vidi dol v sotesko, se vidi pot, po kateri smo se tja peljali po nasprotni strani hriba, se vidi hotel in veliki slap:
Ugotavljam, že na sliki, da tudi v veliki slap vodijo kanalčki:
Soteska:
Po
vrhu hribov se zopet vozimo po neobljudeni čisto marsovski pokrajini. Vse je
posuto s čisto črnim kamenjem, mogoče posledice davnega izbruha vulkana, ali
samo so postali tako črni od sonca.
Tokrat k Mrtvemu morju se spuščamo na drugem kraju, tu je
sestop še bolj strm, cesta je ožja, bolj prepadna in veliko bolj slikovita.
Včasih se cesta spušča tako strmo, da na vrhu klanca ne vidiš kam pot gre in samo upaš, da je sploh tam in da ni nikogar nasproti. Prometa je bilo
zelo malo, mogoče 5 vozil nasproti. Par krat se kar ustavimo ob cesti zaradi
slik in občudovanja pokrajine – je čisti WOW. Noro lepo.
Morje pred nami, smo še zelo visoko:
Strm sestop:
In že skoraj pri morju:
Skoraj
nam je žal, ko pridemo nazaj na regionalno cesto ob Mrtvem morju. Divja pokrajina je surova in prelepa.
Ob 4h-5h
popoldan je ob morju sedaj že 27 °C.
Ustavimo
se pred mostom pri vhodu v kanjon Wadi Mujib. Wadi – pomeni suha struga reke,
nekdanja reka.
Tu je kanjon na trenutke ozek le par metrov. Ta kanjon je
zelo znana naravna znamenitost v Jordaniji, taka malo bolj adrenalinska točka.
Lahko si se odpravil gor po kanjonu, proti toku vode (če je bila voda). Lani
oktobra so bili zelo močni in nenadni nalivi, voda v kanjonu je izjemno hitro
narasla nekaj metrov visoko (med ozkimi stenami skal voda nima kam, razen kot
se dvigati, dokler ne odteče), takrat je umrlo nekaj deset turistov, ki so bili
tedaj v kanjonu, niso imeli kam uiti pred vodo. Takrat je tudi odplaknilo neki
most. Skratka, od oktobra je kanjon uradno zaprt. Pogledali smo samo vhod,
tisti del, ki se vidi s ceste. Škoda, ker je izjemna dogodivščina, ki pa, žal,
lahko je tudi nevarna.
Pot
nadaljujemo še naprej ob morju, nato mimo nekakšnih solin. Ta del je spet bolj poseljen, v dolini je tudi veliko zelenja, se vidi, da ogromno pridelujejo sadja in zelenjave.
Zavijamo na črpalke, da preverimo tlak v pnevmatikah, imamo zelo različne vrednosti za vsako gumo... A nimajo teh naprav, vsaj nam se ne posreči...
Ravno, ko vozimo mimo "konca" Mrtvega morja, se sonce spušča za hribe, na izraelsko stran... Sončni zahod je vedno en tak romantičen trenutek...
Tu je tudi industrijski del, več velikih tovarn, ki
pridelujejo magnezij. Najbrž ga pridobivajo iz morske vode, zato so tu res
velikanske soline – raztezajo se gotovo na 10 km ali več.
Ker danes imamo rezervirano prenočišče v Naravnem rezervatu
Dana, moramo zopet v hribe, se moramo zopet dvigniti iz doline Mrtvega morja. Sonce že zahaja, nato se vozimo že v temi, vse višje in višje v
hribe. Spremljamo višino na altimetru v telefonu – na 600 metrov (iz -400 m!)
se nam zdi, da smo že na samem vrhu; pa ne, se vozimo še na + 800 m, nato v
zelene doline na 1070 metrov. Tu je malo večje mesto – Al Tafilah, prijetna
zelena okolica, naravni rezervat, si že res želimo, da smo na kraju. Se hecamo
– cesta gre v hrib, tudi, ko smo že na vrhu hriba…
Ampak za mestom ponovno vozimo v klanec, ob strani je neka
velika tovarna, tu nas že skrbi – smo na 1580 metrov višine (iz Wikipediji vem,
da je najvišja gora v Jordaniji visoka nekaj čez 1700 metrov!!). In to se ne
pnemo samo na en hrib, temveč vozimo kar precejšnje razdalje po vrhu platoja…
Čisto nas je presenetila Jordanija, pričakovala sem, da je bolj ploska, tu pa
je toliko hribov. No, za to tovarno je kratek spust v vasico nad kanjonom, v
Dano. Kamnita vasica ima enako ime kot naravni rezervat. To je skupek
razvejanih sotesk, Wadi-jev, preko katerih v treh dneh je možno priti peš v
Petro (nekateri to počno, z vodičem, seveda). Je lušten treking, mi bomo šli
jutri, a le na krajši del. Vasica kraljuje nad kanjonom in je zelo luštna.
Parkiramo se na malem trgu v centru vasice.
Hotel (ŽNJ kategorije) je skoraj v kraškem slogu, kamnite
hišice, za vhodom je notranje dvorišče, iz katerega dostopaš v sobe (na spodnji sliki je naša soba prva na levi strani, tik pod lučjo); pod
stopnicami je skupna kopalnica (ni prav vzorno urejena), na pokriti terasi je
jedilnica in prijeten skupen prostor za druženje. Plinska peč je samo v tem
prostoru… V sobah ali kopalnici gretja ni, je pa zato zelo vlažno. Luč v sobi
je prava brljivka, voda v kopalnici komaj kaplja (še dobro, da smo direktno iz
SPAja). Hotel Dana Moon je res preprost, simple. Imamo pa posteljnino in dobim
še dodatno deko. Temperatura zunaj pa se je s temo in vzponom v hribe spustila
na 11°C.
Od Spa-ja do Dane z par kratkimi postanki smo vozili 3 ure, pridelali 2000 m višinske razlike in izgubili dobrih 16°C temperature.
Pri
večerji (v jedilnici je presenetljivo veliko ljudi, ne vem, kje vsi spijo) se
borimo z vodičem nemške skupine, ki hoče, da pridemo do bifeja za njegovo
skupino in da jim tudi odstopimo mize – ker miz in stolov ni dovolj za vse… Argumentira vse s tem, da so prišli pred nami… V debato vključi še hotelskega
managerja, skratka imamo pester večer. Ampak vsi dobimo hrano in za vse je
dovolj, z nemškim vodičem (tisti s klobukom) postaneva prijatelja, še dolgo posedamo v družabnem
prostoru ob čaju.
Ko se odpravimo spat, še en čas poslušamo, kako delavci
hotela pred sobo kadijo šišo in debatirajo ter kako italijanska skupina žura v
družabni sobi (ki je ravno nad našo sobo!)… Naposled se vse umiri…
Za spat se oblečeva v dolge majice in hlače, buff + spalke... Ozračje je surovo.
Nadaljevanje: Dan 4. Treking v Dani. Grad Shobak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar