Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sobota, 28. februar 2015

Potepanja po Srbiji: Beograd & Zemun

Na predvečer "srbskega" novega leta, 13. januarja, se vrnemo nazaj v Beograd iz Novega Sada. Mesto sicer živi svoj običajni dan, skoraj ne bi rekel, da se bliža neki praznik, vendar mesto je še vedno praznično okrašeno, je več reklam, ki vabijo v različne klube, restavracije in lokacije na današnji večer. Glavno praznovanje je predvideno pri cerkvi Svetega Save z veličastnim ognjemetom ob polnoči.

V Beograd se vrnemo popoldan, ravno, ko se sonce začne spuščati. Časa imamo ravno še prav za sprehod po Kalemegdanu, Beograjski trdnjavi nad sotočjem Save in Donave.
Pravzaprav Kalemegdan je ime parka ob trdnjavi in je celo eden najstarejših parkov v Evropi. Se je pa ime prijelo za trdnjavo in park okrog. Poleg je tudi živalski vrt.
Iz centra mesta do trdnjave se pride peš, v trdnjavo vodi več vrat.




Trdnjava je res ogromna, tekom mnogih stoletij (a trdnjava je stara okrog 1700 let) se je mestno prebivalstvo Beograda se je naseljevalo znotraj zidov trdnjave. Tako kot so se na tem območju menjali vladarje in države, je bila trdnjava enkrat rimska, drugič madžarska, tretjič bizantijska, nato turška in po mnogih pretresih končno srbska. Na območju trdnjave je sedaj vojaški muzej in razstava vojaške tehnike.
Predvsem pa s 125 metrov visokega Kalemgdana se odpira fantastičen pogled na sotočje Save in Donave. Turki so to mesto imenovali "breg za razmišljanje". Mi smo prišli gor ravno, ko se je sonce skrivalo za mesto. Čaroben trenutek.




Na Kalemgdanu je tudi spomenik Viktorju zmagovalcu, nekoč simbol jugoslovanske televizije.


Skozi park se sprehodimo do praznično okrašene in živahne ulice Knez Mihaila.  Edino tukaj, v tem parku ob Kalemegdanu smo srečali štanti z suvenirji, razglednicami in drugimi artikli za turiste. Nikjer po mestu tega nismo našli, edino še v TICu nekje v centru, katerega smo našli povsem naključno in prav tako ga ne bi znali najti še enkrat. Nekaj malega izbire spominčkov je tam in predvsem zemljevid mesta in razglednice. V nobeni trafiki, hotelu, nikjer po mestu ni najti zemljevida, niti razglednic in znamk. Zadnje jutro smo se ustavili na pošti, vendar gužva je takšna, da smo težko najdene razglednice pripeljali domov s seboj...
ulica Knez Mihaila
Trg Republike
Zvečer se odpravimo do Skadarlije v Tri Šešira.


Želeli smo doživeti srbsko novo leto na tradicionalni način, to so nam priporočali, najbrž to je to - obilna pojedina, ciganska glasba in trubači, ples kar ob mizi, izjemno prijetno vzdušje. 4 ure v restavraciji minili zelo hitro, čeprav novoletna večerja (pripravljen meni za 3000 DIN + pijača) nas ni toliko navdušila kot večerja dan prej. Vse je bilo odlično, a mogoče smo enostavno bili preveč siti vsega. Hehe, v Srbiji moraš jesti en dan ja in en dan ne...


Po večerji se še sprehodimo skozi mesto, skozi študentski park, kjer nas preseneti spomenik Leninu.

Skoraj nas je mikalo še v klub Kasina nasproti hotela Moskva, kjer je tisti večer nastopala Marija Šerifović, a bilo je že pozno, v klubu je bila gužva, nekako smo se odločili, da gremo v hotel in zjutraj na izlet v Topolo in Orašac.

Ko se vrnemo iz Topole, se zapeljemo kar do Zemuna - mesta na nasprotnem bregu Save. Mesto je bilo nekoč samostojno, sedaj je praktično del Beograda, saj se je ta čisto raztegnil in meja med mestoma sploh ne obstaja več.
Zemunski kej
V Zemunu so nam priporočali nekaj dobrih restavacij, kjer se da dobro jesti ribo - restavracija Šaran in Venezija. Obe restavraciji sta ob obrežju Donave (tukaj rečejo Zemunski kej), ki je prelepa sprehajalna cona. Ker smo bili tam na dan "po novem letu", restavracijo Šaran zaprli za počitnice dan prej, na videz je bolj pristna in domača restavracija.

Šli smo v Venezijo, ki je sicer čisto ob vodi z veliko zunanjo teraso, je veliko bolj elegantna, a hkrati manj "srbska". No, jedli smo odlično in nismo drago plačali.

A preden smo šli v restavracijo, smo se sprehodili še po Zemunu, po starem delu mesta - do trga in že zaprte tržnici, živahni centralni peš ulici in prometnici skozi mesto.



Nato skozi hiše zagledam lepo zanimivo stavbo nekoliko na vzpetini in se odpravimo tja, po ozkih uličicah s hišami iz sredine prejšnjega stoletja. Takoj vidiš, da ljudje tukaj živijo od nekdaj, če bi odstranili avtomobile, bi lahko snemali film o življenju 100 let nazaj...




Pridemo do cerkvi Svetega Očeta Nikolaja.



Od tukaj pa se že vidi, zanimiva stavba, ki sem jo zagledala v daljavi ulic - Kula Sibinjan Janka.

Stolp se imenuje tudi Milenijska kula, saj je postavljena konec 19. stoletja ob tisočletnici naseljevanja madžarov v Panonski nižini. Kula na Gardošu (predel Zemuna, ki se imenuje Gardoš) je najbolj južna kula madžarov, ki so imeli navado po svojem imperiju postavljati take kule.


En čas kula je bila zapuščena in propadala, sedaj pa je v njej umetniška galerija, na vrhu (višina stolpa je 36 ,metrov) pa je ena redkih razglednih ploščadi v Zemunu (Beogradu). V času našega obiska kula je bila zaprta, a tudi s ploščadi poleg nje se odpre prelep in čaroben pogled na Zemun in cerkev Sv. očeta Nikolaja.



Zadnje jutro pred potjo domov še naredimo kratek sprehod po Beograjskih ulicah, si ogledamo prebujajoče se mesto, še zadnji poskus poslati razglednice :)
Sprehajamo se mimo doma Omladine, Narodne skupščine, hotela Moskva. To nam je že vse znano.

Skupščina grada

Narodna skupščina


Pridemo do prelepe pravoslavne cerkvi Svetega Marka. Mogoče je krivo surovo januarsko jutro, mogoče je to značilnost večine cerkva, ampak notri je tako mrzlo in je tako močan vonj sveč in kadila, da noter nisem zdržala niti par minut.

Se vrnemo v hotel, po poti nazaj se ustavimo v Novem Beogradu na tržnici, se založimo s kajmakom in mladim sirom, ne gre brez domače srbske slivovice (dragi je navdušen) in se odpravimo na pot proti Sloveniji.

Štartamo ob 11h, na meji smo ob 12h (kljub temu, da vsi "poznavalci" nas strašijo, kako nič ne smeš nesti čez mejo - nobenih cigaret, alkohola, hrane ipd... oz. vse le v strogo določenih količinah), nas nihče nič ne vpraša in ne pregleduje, tako smo na meji s Slovenijo ob 15h, ob 17h doma na Obali. Tako pot tja kot nazaj nam je vzela 6 ur. Nikjer nismo srečali zastojev ali kakih težav na poti.

Ker smo se dobro pozanimali pred potjo v Srbijo, kje se dobro jé, priporočali so nam naslednje restavracije (vseh nismo obiskali, a si moram za naslednjič to kje zapisati):
Beograd:
- Varoš Kapija (ali Znak Pitanja) - v centru, ul. Carice Milice 12a
- Sava Mala - Savski trg 7
- Dva jelena - Skadarlija, domača kuhinja, glasba...
- Daćo - avtentična srbska kuhinja, Karaburma, P. Lumumbe 49

V Novem Sadu poleg Astan Šaren še cafe-restoran Veliki (N.Pašiča 24).

Ostali posti iz potovanja v Srbijo:
Avala & Beograd
Petrovaradin & Novi Sad
- Orašac & Topola

2 komentarja: