Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

petek, 27. februar 2015

Peš po zaledju Istre: Kojnik

Kojnik je manj znana gora Slovenske Istre med Zazidom in Podgorjem. Je nekakšen "manjši" brat veliko bolj znanega in obiskanega sosednjega Slavnika. Izhodišče iz Podgorja je enako kot za Slavnik, le da je Kojnik "čez cesto" od Slavnika. To je tisti hrib, ko gledaš iz Slavnika proti morju in ga vidiš pred seboj in se vedno sprašuješ - kaj pa je to za en hrib in ali vodi gor kaka pot? Ja, to je Kojnik.

Proti koncu februarja sem si rekla, da je skrajni čas, da grem pogledat ta Kojnik in da si dam to misel iz glave. Tako v roku treh dni sem šla kar dva krat na 802 metra visok Kojnik, enkrat iz Podgorja, nato še z druge strani iz Zazida.

Podgorje - Kojnik.
Višinska razlika - 284 m
Dolžina poti -6,16 km
Na parkirišču v Podgorju in skozi vas je pihalo ko utgano, pomislila sem - kam jaz grem po burji. Na plešast Slavnik sigurno ne bi bilo dobro hoditi, vendar na daleč sem videla, da Kojnik precej poraščen. Sem si rekla, da bom hodila dokler me ne bo odpihnilo, nato se bom vrnila.
Z glavne ceste v Podgorju zavijemo takoj za igriščem desno, ob cesti je leseni kažipot. Nato pot nadaljujemo po položnem makadamu dobrih 15-20 minut preden se pot sploh začne vzpenjati. Markacij na makadamu skoraj ni, oz. je zelo malo. Jaz vedno imam dileme, če poti ne poznam, a sem se brez težav držala pravilne smeri, kljub mnogim odcepom. Vedno moraš iti nekako po levi poti in imeti goro pred seboj. Ta del po makadamu mi je bil še najbolj dolgočasen. Pot postane veliko bolj prijetna in "hribovska" takoj, ko se prične vzpenjati skozi mlad gozd. Ker sem hodila na februarsko jutro, zaradi nizkega sonca direktno pred mano skoraj nisem videla naprej, niti markacij, niti poti... Na hribu razpotij ni več, zato z orijentacijo ni težav. Drevesa nad mano so se upogibala od vetra, zvok je bil takšen, da sem mislila, da prihaja kakšen orkan, vendar v zavetrju dreves sploh se ni čutilo, da je burja tako močna.
pogled nazaj
Ko stopiš ven iz gozda se odpre pogled na sosednji Slavnik in v dolino do Podgorja.
pogled nazaj
Šele od tukaj vidiš, kakšen je pravzaprav ta naš Slavnik. Toliko krat prehojen, poznam skoraj vsak kamen, pa ne vem, kako v celoti izgleda.
 Snega v tem času ni več, le na enem ali dveh mestih naletim na zaplato strjenega snega.
Malo pod vrhom je manj zaraščeno in se odpre pogled proti morju, črnokalskemu mostu in Trstu. Tukaj se je tudi burja zelo poznala....
 Pobočja Kojnika, pogled na Slavnik. Malo pod vrhom.
 Steza na vrh Kojnika.
 Na vrhu Kojnika (802 mnv) pa fejst piha, oblekla sem nase vse, kar sem imela in še vedno mi je pošteno prevetrilo možgane. Hehe, sem se pa vseeno vpisala v knjigo na Kojniku. Štampiljke ni.
 Kažipot na vrhu Kojnika.
 Še pogled v dolino na Podgorje s samega vrha.
 Tako pa zgleda vrh Kojnika.
Sestop je hiter, vzpon vzame skoraj 1 urico, dol pa sem prišla v 35 minutah, se da tudi nekaj hitreje, pot je zelo primerna za tiste, ki radi tečejo po hribih, makadam v dolini pa sploh.

Zazid - Kojnik
Višinska razlika - 412 m (vzpon 440 m)
Dolžina poti - 7,57 km
Zazid najprej moraš najti. Bili smo tukaj jeseni, tako sem si vsaj približno predstavljala, kje to je, pot od avtoceste je precej dolga, v Podpeči je tudi zelo ozka med hišami, avtobus zagotovo ne gre skozi. V Zazidu se lahko parkira na parkirišču pri športnem igrišču, čeprav za pot na Kojnik ali Lipnik ta parking ni najbližji, moraš se sprehoditi skozi celo vas.  Najprej se gre do vasi, tam pa po cesti desno in nekoliko navzgor.
Na spodnji sliki se vidi Zazid in kam smo namenjeni - natančno na vrh Kraškega roba nad vasjo, nato pot se nadaljuje naprej na Kojnik.
Za vasjo se začne makadamska cesta, ki se mimo vodnega zajetja precej strmo vzpenja navzgor. Jaz bi celo rekla, da je to skoraj najbolj strm del poti. Po 15 minutah pridemo do zapuščene železniški postaji Zazid. Ko prečimo progo, se pot racepi desno na Lipnik in Golič, levo so table za Kraški rob. Levo je tudi pot na Kojnik in Jampršnik.
Za postajo nadaljujemo po skoraj položnemu kolovozu, ki gre ves čas ob železniški progi. Markacij na tem delu poti je zelo malo in je treba biti pozoren, da ne spregledaš točke, kjer se steza za Kojnik odcepi v gozd in začne vzpenjati proti Kraškemu robu. Po mojih ocenah med železniško postajo in odcepom v gozd po kolovozu hodimo cca. 10 minut.
Steza se prične zmerno vzpenjati in kmalu nas pripelje na vrh Kraškega roba. V redkem gozdu pod robom sem srečale gozdarje, ki so čistili in urejali pot, žagali veje in odstranjevali polomljeno drevje. Vprašali so me, če je pot zelo obiskana. Jaz sem bila prvič, a mislim, da tudi sicer obiskovalcev tukaj ni prav dosti.
Pogled z roba na prepaden vrh Jampršnika.
Ko se vzpnemo na Kraški rob, takoj vidimo oznako - desno za Kojnik, levo pa za Jampšnik. Steza za Kojnik gre skozi gozd in čez en čas se oddali od Kraškega roba vse dokler ne pride na široko gozno cesto. Na tej cesti sem srečala tako malo oznak, da sem se skoraj morala igrati tabornike, gledat zemljevid in ugibati pravo smer. Tam kjer stezica pride do ceste, na kamnu ob poti je zelo bleda oznaka in si moraš zapomniti mesto za nazaj, da ne zgrešiš. Po cesti gremo desno in nato na razcepu levo do lovskega zavetišča Kojnik. Na razcepu ni oznake (ali jaz je nisem videla), zavila sem levo samo zato, ker se mi je zdelo, da gora mora biti v tej smeri (tako je tudi bilo). Nadaljujemo po cesti mimo lovskega zavetišča. Tam, kjer cesta naredi ovinek v desno, cesto zapustimo - na levi strani na kamnu ob cesti je zopet bleda planinska markacija.
Ko prečimo kratek in redek pas gozda, stopimo na odprta pobočja Kojnika in se odpre prav lep pogled na travnike in Jampršnik v ozadju.
Steza se prečno vzpenja skozi širok travnik. Tokrat pa ni pihalo, vreme je bilo že spomladansko toplo in lahko bi se skoraj sončila.
 Malo pod vrhom najdem kljub vsemu še eno zaplato snega, a ne bo dolgo zdržala.

Pogled z vrha Kojnika proti Učki in Žbevnici.
Se zopet vpišem v knjigo, nihče več se ni vpisal, od kar sem bila tukaj dva dni nazaj. Razlika v vremenu pa je očitna. Prava pomlad.
Za vzpon in sestop iz Zazida sem potrebovala malenkost več kot 2 uri.
Makadamska pot spodaj in vožnja do Zazida pa je le minus točka tega izleta. Hm, res ne maram hoje po makadamu in asfaltu.

Vedno sem imela v mislih, da iti na Kojnik je nekako "brez veze", saj poleg je večji, bolj znan in obiskan Slavnik. Sem pa še enkrat dobila potrditev, da ni "brezveznih" gora, da narava je izjemno lepa...  Kojnik me je prav prijetno presenetil, na vrhu je taka lepa energija.

Ni komentarjev:

Objavite komentar