Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

torek, 17. februar 2015

Potepanja po Srbiji: Beograd

Nekje sredi poletja se je pojavila ideja, da bilo bi super, če bi šli v Srbijo za srbsko novo leto. Bližje kot je bil januar, vedno bolj realna je bila zamisel, najprej nas je bilo ogromno interesentov, potem, nekje med Božičem in našim novim letom vsi kar naenkrat zboleli, ostali brez denarja, zmanjkalo želje in volje... Skratka, ostalo nas je vsega skupaj 4. Nič zato, lažje se bomo zmenili, gremo!


Zgodaj zjutraj štartamo z Obale. Dan prej je zapadlo nekaj snega, malček nas skrbi kako bo na poti, predvsem na "Balkanu", našim DARSovcem, zaupamo, da bodo vse spucali... Ironično. Čez 2 uri že zajtrk na črpalki v Brežicah, tik pred mejo s Hrvaško.
Grad Otočec.
Praktično takoj po prestopu meje, se pokrajina spremeni in od naših hribčkov se vozimo po absolutno ravni pokrajini, kjer so samo polja, kolikor pogled seže. Mimo Zagreba in Slavonskega Broda v treh urah vožnje po zasneženi in mestoma megleni pokrajini se pripeljemo na mejo s Srbijo. Vožnja po hrvaški avtocesti stane okrog 16 Eur.
Bato nas straši, da srbska meja to ni hec, sploh pa za nazaj, lahko pregledajo vse, kar se spomnijo in zaplenijo vse, kar se jim ne zdi prav. Smo že pozabili, kaj pomeni, mejne kontrole in carinski pregled. V Srbijo vstopimo brez težav, celo prosimo za "spominsko" štampiljko v potni list. (V Srbijo grem prvič v življenju.) Še eno uro vožnje, cca. 3 Eur cestnine in že avtocesta se vije skozi Beograd.
"Vrata" Beograda
Celotno pot ne glede na sneg na poljih na Hrvaškem je cesta vzorno očiščena. V Srbiji snega ni. Najbrž ga niso pustili čez mejo. :)

Zapeljemo se po mostu čez Donavo, med oblaki se lepo vidi gora Avala in televizijski stolp na njej. Bato nas nauči - če vidiš stolp iz mesta, lahko greš gor in s stolpa boš videl mesto. Če pa je v oblakih - nima smisla se voziti gor, nič se ne bo videlo. Železna logika. :) Imamo srečo in vidimo stolp, zato se peljemo na goro, ki je od mesta oddaljena kakih 16 km. Avtocesto, na katero smo se zapeljali v Žusterni v Kopru zapustimo šele tik pod vznožjem Avale.

Na sredi vzpona na goro se zapeljemo v zimsko pravljico. Sonce posija skozi oblake in jih prežene proč. Kot otroci skočimo ven iz avta, navdušeni nad lepoto dneva in okolice. Wow, kako lepo je, da smo prišli sem!!! Erik nas je kepal. :)



Mi pa pazljivo na drsečih marmornih stopnicah se sprehodimo do spomenika strmoglavljenemu sovjetskemu letalu. Letalo je strmoglavilo prav na Avali leta 1964, na njem so umrli zelo visoki ruski generali in maršal, ki so prihajali v Beograd na spominsko slovesnost ob 20. obletnici osvoboditve Beograda v drugi svetovni vojni. Kruta usoda.

Z avtom se zapeljemo prek vrha gore do malo nižje postavljenega TV stolpa. Gora Avala je visoka 511 metrov, Avalski stolp pa je še 119 metrov, skupaj z anteno je visok celih 204 metra. V času Jugoslavije je bila to najvišja stavba v Jugoslaviji.


Stolp je bil porušen med bombardiranjem NATO leta 1999, sedaj pa je zopet na svojem mestu. Ne zamudimo možnosti, da bi se dvignili na stolp, dvigalo imajo. Na vrhu je bar s prelepim razgledom na celotno okolico. Žal mi je samo tega, da je vse zaprto s steklom in nikjer ni mogoče narediti "odprte" slikce. Nekaj spijemo v baru, se poveselimo na račun "Životinskega carstva" v hladilniku, poklepetamo z natakarjem, ki nam pove, da vrh stolpa v močnem vetru se premika tudi do več kot en meter. In ko si na vrhu, se čuti, da se premika.



Veseli, da je danes tako krasen zimski dan, se spustimo s stolpa in se peš odpravimo skozi zasnežen park do vrha Avale. Mimo hotela vse do spomenika Neznanemu heroju. Veličastno in ogromno, tako kot se je gradilo v času socialistične gigantomanije.






Skoraj se nam ne ljubi zapustiti Avalo, vendar se spustimo nazaj v mesto. Najprej v hotel - lušten moderno prenovljeni hotel Garni Srbija v centru.

Sprehod skozi center mesta, ko spoznavamo srbsko prestolnico in utrip velikega mesta. Ugotovimo (in vtis v naslednjih dneh se je samo potrdil), da je to mesto bolj za prebivalce, ni prav nič turistično usmerjeno, razen mogoče Kalemegdana, Skadarlije in ulice Knez Mihaila. Težko smo našli še zemljevid mesta, razglednic pa sploh ne.

Gremo do Skadarlije, "bohemska" četrt, kot jo imenujejo. Ulica je polna pristnih restavracij in tistega starinskega pridiha, ki doda čar okolici. Nekaj stavb na ulici imajo poslikana pročelja, tudi to je posebnost Skadarlije.






Pri vsaki restavraciji nas prijazno povabijo noter, vendar mi že vemo, kam gremo. Gremo v Tri Šešira ("3 klobuki"), na kosilo in se dogovoriti za rezervacijo mize za novoletni večer (naslednji dan je ravno 13. januar). Tri Šešira je zelo znana, kultna restavracija srbske hrane, stara je že 150 let. Večerje so zmeraj v spremstvu lokalne glasbe, jaz bi celo rekla, da bolj kot srbska, je glasba ciganska (imajo kaj skupnega?), vendar zelo na mestu in ustvari super vzdušje. Ko stopiš v Tri Šešira, kot bi odprl vrata v preteklost, bohemsko-zgodovinsko vzdušje; restavracijo obiščejo tudi največje svetovne znamenitosti, ko obiščejo Beograd. Včasih je bila tukaj tovarna klobukov, od tu je takšno ime.

Za pozno kosilo v restavraciji ni pretirane gneče, vodja se usede k nam za mizo, se dogovorimo za jutri, se zmenimo, da pa bi danes poskusili nekaj različnih jedi, po malem, saj ne poznamo dobro, kaj ponujajo. Oooo, to je bila napaka, da smo pristali na "več različnih jedi". Prav nobena ni bila "nekaj malega". Vroča telečja čorba po zasneženi Avali in mrzlih mestnih ulicah je res teknila. Nato narezek: njegoški pršut, urnebes, siri, kajmak, domač ajvar, klobasice, zaseka. Vse v spremstvu kislega zelja (božansko! in govorimo o navadnem zelju!). nato topla predjed - neke roladice iz telečjega mesa, pa jagnje in še neko meso plus krompir. Do tu smo bili polni in siti že vsega. Nato pa glavna jed - meso na žaru, čevapčiči, klobase, odojek in kaj pa vem kaj še... Vse v spremstvu krompirja in spet zelja. Za sladico smo dali ultimat - nobene sladice, sicer jutri ne pridemo. Tako obilno pojedino smo morali dobro poplakniti z domačim vinom in mineralno vodo. Plus kavica in rakija. Vse to nas je stalo okrog 25 Eur na osebo. Siti smo bili še ves naslednji dan.

Po kosilu (pravzaprav, dokler se prenajedamo, na mesto se je že spustil večer) se odpravimo na daljši sprehod po mestu v upanju, da bomo med hojo postali vsaj malo lačni in sposobni za kako sladico.
Večerni Beograd je poln življenja. In tudi prometa. Še dobro, da imamo s seboj nekoga, ki mesto dovolj dobro pozna, da nam sproti razlaga kje smo in kaj katera stavba pomeni. Gremo mimo najlepšega hotela v Beogradu - hotela Moskva, mimo Narodne skupščine do cerkvi Svetega Save.



Novi most čez Donavo
Narodna skupščina, stavba pošte in druge administrativne stavbe so resnično velike in pomembne, skoraj prevelike za Srbijo, so pa lih prav velike in pretenciozne pa za bivšo Jugoslavijo. Marsikaj v Beogradu te spomni na to, da tukaj je bila nekoč prestolnica velike države.
Narodna skupščina
Cerkev Svetega Save je nekakšen simbol Beograda¸ zgrajena je na mestu, kjer predvidevajo, da so turki 400 let nazaj zažgali ostanki Svetega Save. Hram je ena največjih pravoslavnih cerkva na svetu, sprejme tudi do 10.000 ljudi.

 V sedanji obliki hram so pričeli graditi 30 let nazaj (čeprav načrti so bili narejeni že v 30-h letih prejšnjega stoletja), zunaj je dokončano, vendar notranjost se še vedno ureja in je za sedaj še povsem gola. V načrtu je, da bi stene hrama bile prekrite z mozaikom; kot vedno in povsod se vse ustavlja pri denarju.
Cerkev sicer obratuje, stopili smo noter, je pa res surovo in golo vzdušje, občutek je, da je noter celo bolj mrzlo kot zunaj.


Zunaj pa se je naredil pravi mraz, kape in šale smo pred kosilom pustili v hotelu, kako bi drugače - sijalo je takšno lepo sonce. Bato in Erik se nista junačila in sta si kupila kape v eni od trgovin.
Pri hotelu Moskva Bato nas prepriča, da stopimo notri, v hotelsko kavarno, vsaj na čaj, če ne že na znamenite tortice. Vzdušje kot se v takih hotelih spodobi - kot pred 100 let, umirjena publika, elegantna oprema, piano bar.... Prav smo rabili počitek po dolgem sprehodu.

Znamenita torta Moskva

Vendar se ne damo. Se odpravimo še do nabrežja Save do bivših carinskih skladišč, kjer je sedaj cela vrsta fancy restavracij in modernih barov. Nekaj spijemo, poslušamo nastop domačih glasbenikov... Se pozna, da smo zelo zgodaj začeli dan, zato se odpravimo nazaj v hotel. Ponoči na tem delu je čisto mirno in opazimo pravzaprav mesto - hiše, grafitti, ceste in stopnišča....


Most čez Donavo
Naslednje jutro se odpravim na zgodnji sprehod po skoraj istih ulicah - in mesto je povsem drugačno. Beograd je najlepši, ko se prebuja.
Splavi in bivša carinska skladišča, sedaj "party zone"


Vojvoda Vuk na beograjskem trgu

Čarobno jutro na ulici Knez Mihaila

Ko se vsi zbudimo, pa se odpravimo v Novi Sad.

Ni komentarjev:

Objavite komentar