Peš po zaledju Istre: Sočerga - Orlovo Gnezdo (Veli Badin)

Ko so visoki hribi pobeljeni s snegom, na Primorskem se še vedno da raziskovati hribe po kopnem. Sploh pa je kot naročeno na lep sončen januarski dan.
Tokrat se odpravimo pogledati spodmole nad mejnim prehodom Sočerga.

Pot se prične v Sočergi, pravzaprav pri cerkvi Svetega Kvirika, kak kilometer stran iz glavne ceste, ki vodi do mejnega prehoda s Hrvaško. Pot je del daljše čudovite in razgledne krožne planinske poti iz Gračišča, Kubeda preko Istrskih hribov. Natančen opis tega dela poti najdemo na Hribi.net

Pri skoraj vsaki opisani poti kljub vsemu potem še običajno na licu mesta imamo v par točkah kake dileme. In vedno te dileme rešimo in pridemo na pravo destinacijo.
Tukaj vsaj ni nejasnosti z štartno točko, že na regionalni cesti je oznaka ravno v ovinku pri Sočergi za kapelo Svetega Kvirika. Ob kapeli je parkirišče in tudi lepa fotografija okoliških hribov, ko si lahko prav jasno predstavljaš kaj je kaj.

Se odpravimo na pot v smeri bunkerja in naravnega mostu. Pot je označena z markacijami, ponekod z novimi, ponekod so zelo stare in komaj opazne. Če veš, da pot skoraj ves čas poteka ob skalnatem kraškem robu  (prepad in mejni prehod spodaj je na naši levi), pravzaprav ne moreš zgrešiti. Tam, kjer se rob skoraj spusti do glavne ceste, tam je naš cilj - zavijemo na spodnji del roba, do spodmolov.

Pot sprva poteka po zložnem deloma travnatem kolovozu, po katerem se v nekaj minutah sprehodimo do bližnjih RTV pretvornikov. Od pretvornikov se pot prične postopoma spuščati, le ta pa nas vodi deloma čez razgledna pobočja, deloma pa po in ob občasno prepadnem grebenu (pot je ves čas umaknjena od prepadov).

RTV antena se vidi od samega začetka poti. 

 Razgledi na hrvaški del Istre. Točno pod nami je mejni prehod Sočerga. V daljavi se vidi Učka.

 Pot je sprva lepo markirana.

Nekaj minut od RTV pretvornikov ob poti opazimo lesen kažipot, ki nas usmerja levo navzdol k bunkerju. Pot ni zahtevna, čeprav se spustimo nekoliko pod rob. Do bunkerja je kakih 50 metrov od označene poti, zato se splača zaviti. Človek je le nekoliko prilagodil sebi naravno stvaritev in je dobil popolno skrivališče in točko, od koder lahko opazuješ celotno dolino in predvsem cesto spodaj.

V bunkerju je tudi vpisna knjiga.  Poleg bunkerja v zavetrju je improvizirana klopca, kjer se lahko sončiš in opazuješ okolico.

Se vrnemo nazaj na markirano pot, ki se večinoma zložno spušča skozi ponekod gol, ponekod zaraščen kraški greben. Pot nas pripelje v manjši gozdiček. Markirana pot in kažipot nas usmerjata desno navzdol v naselje Dvori. Naravnost se nadaljuje zelo zaraščena ozka potka. Ob kažipotu na skalci je tudi vpisna knjiga lovskega društva.
Najprej sva šla desno po označeni poti, vendar se nama je zdelo, da pot ni prava, saj nas vodi čisto proč od stene, v Movraško valo. Zato sva se vrnila in se odpravila še naprej naravnost ob kraškem robu. Pot v tem delu je zelo zaraščena januarja, poleti je najbrž pot komaj zaznavna.
Sicer pozneje, ko sva gledala doma zemljevide, najbrž tudi ta desna pot pripelje do spodmolov, samo po daljši krožni poti.

Pot sva nadaljevala po robu grebena, ponekod je tudi nekaj izpostavljenih mest.
Planota ob prepadnih stenah na tem delu se imenuje Veli Badin. Prepadno razgledišče Orlovo gnezdo je nekakšen center Velega Badina. Če ne stopiš prav do roba, se težko opazi, da to je to, vpisna knjiga je skrita med skalami. Nekoč nekdo je navpično na robu postavil železno štango, zato zdaj vemo, da je Orlovo gnezdo tam. Če s poti sproti pozorno opazuješ rob, lahko opaziš jeklenico navzdol ob steni. Markirana pot tukaj gre dol do spodmolov. Na poti tja jeklenice nismo opazili, našli smo jo šele na povratku, in po skobah in jeklenici smo se dvignili nazaj na rob. Tako je bilo enostavneje. Vsekakor je lepo narediti pot ob spodmolih "krožno" - se pravi v eno smer po robu, drugo smer po jeklenici.
Ker smo pot nadaljevali po robu, markacij in oznak je bilo zelo malo, ponekod samo rdeča pika narisana na skali s šprajem. Ne moreš pa zgrešiti, če se samo držiš roba. Skoraj pred koncem roba pridemo do naravnega mostu.

Tukaj naredimo fotografski postanek. Na sliki se ne vidi, ampak most na vrhu sploh ni širok, le ostre skale, višina pa je kakih 5-6 metrov. Zato so se mi mičkeno tresla kolena :)

Pod nadaljujemo pod lokom iz velikanskih sklanih kvadrov, tako se spustimo do spodnjega roba in do začetka spodmolov, ki so bili ves čas prehojene poti pod nami v steni.

Od tukaj dalje prav zaprav se že vračamo, saj hodimo nazaj v smeri od koder smo prišli, ampak po spodnji strani kraškega roba. Označena učna pot nas hitro pripelje do mogočnih spodmolov Velega Badina.

 Od alg, vlage in kapnikov so spodmoli čisto marogasti. Zanimiv je tudi ljudski naziv za spodmole - Uho Istre, ki vse sliši in vse ve, greh se delati ne sme.

 V svojem najlepšem delu stene se raztezajo nad vasico Mlini tik pred mejo s Hrvaško. Pot poteka ves čas ob meji, vendar meje nikjer ne prečimo in smo na slovenski strani.

 Čudovito je bilo že januarja, razgledi so fantastični, mora pa biti še toliko lepše spomladi, ko vse cveti, ali jeseni, saj ob poti je ogromno ruja.

 Spodmoli so ostanki zrušenih kraških jam, na obodih so še ostanki kapnikov. Ponekod so stene povsem navpične, tudi do 120 m višine. Največji spodmol je visok kar 17 metrov.

Človek je le majhna črtica ...

Ker so spodmoli na sočni strani in v zavetrni legi, spomladi v njih gnezdijo plašne vrste ptic: skalni golobi, lastovke in puščavec kovinsko modre barve, ki jih je sicer zelo težko srečati. Prav zaradi tega hoja po spodmolih v času gnezdenja ptic je prepovedana, da jih ne motimo. Pri spodmolih je postavljena opozorilna tabla, do kje se lahko pride in katere ptice lahko opazujemo.
Januarja smo srečali le 2 goloba, ki se nista prav nič ustrašila. Očitno, ni bil čas za gnezdenje... :)

Pri spodmolih smo ostali kar precej časa, res je veličastno. Pot sem pa prav nič ni dolga ali težka, da ne bi prišli sem večkrat, v vsakem letnem času.

Pot pod spodmoli je ves čas označena s starimi markacijami (zaradi gnezdenja ptic se priporoča nova pot pri naravnem mostu in tako stare markacije se več ne obnavljajo). Po koncu spodmolov pot se prečno vzpne do manjše grape, kjer najdemo jeklenice in skobe, ki nam pomagajo se vzpeti nazaj na vrh kraškega roba.

Tako pridemo do ene redkih "plezalnih" poti v Istri.

 Vzpon ni posebno visok, niti zahteven, malo spretnosti pa bi rabili tisti z velikim nahrbtnikom ali tudi trebuškom, saj skobe so skoraj ukleščene med skale. Potrebno je paziti pri zgornji zajli, ker je potrgana, ni pa to ovira za vzpon - lahko se primeš za kline in skale, pa gre brez težav.

Ko se vzpnemo na vrh, se vrnemo do izhodišča po poti, po kateri smo prišli sem. Še zadnji pogled na veličastno panoramo. 

 Pozneje smo se z avtom peljali do vasic Maršiči in Mlini, ki sta točno pod spodmoli. Tako se zelo lepo vidi, kje smo danes hodili. Pot tja po zgornjem robu stene (do desne strani slike), pot nazaj pa po spodnjem robu spodmolov ter vzpon po steni nazaj na rob (v samem levem zgornjem koti slike :))

Povzetek:
Čas hoje v eno smer - cca. 1 uro, s postanki za fotografiranje in občudovanjem razgledov
Izhodišče: Sv. Kvirik 408 mnm
Cilj: Orlovo Gnezdo (Veli Badin) 359mnm
Višinska razlika po poti: cca. 200m