Peš po zaledju Istre: Hrastovlje - Veliki Gradež - Kuk - Lačna

Še ena pot po naših istrskih hribih, ki je bila že od jeseni v načrtih, uresničena danes. Pot iz Hrastovelj do Gradeža, nato po grebenu Kuka do Lačne. Pot je del peš poti P4, vendar "uradna" pot zajame še Kubed. Jaz v Kubed nisem šla, z Lačne sem se spustila v Hrastovlje in ta krajšnica je dodala malo popra temu izletu.

Izhodišče je pri gostilni Švab v Hrastovlju, tam je tudi parkirišče. V križišču pri kapelici gremo naravnost (kot bi nadaljevali vožnjo z avtom) za Dol pri Hrastovljah. V križišču ni nobene oznake, zato kip Šavrinke je dobra smernica, od kapelici ga že vidimo. Gremo po cesti, kip bo na naši desni strani, znamenita cerkev Svete trojice pa na levi. Cerkev je znana po freskah Mrtvaški ples iz 12. stoletja in nekaj let nazaj smo šli prav namensko pogledati to cerkev.

Pot nadaljujemo pod ogromnim nasipom železniške proge do vasi Dol, ki je nekako ujeta med okoliškimi hribi in nasipom.  Nasip je vaščanom popolnoma zastrl pogled v dolino proti Črnemu Kalu.

Skozi vas se sprehodimo vse do razcepa pri tabli za Zanigrad. Tam zavijemo desno in za zadnjimi hišami v vasi pridemo na makadam. Do tukaj je moja pot trajala skoraj 20 minut, vse po asfaltu. Asfalt ni moja najljubša podlaga, sploh ne, če se odpravim v hribe, a tukaj nisem znala se izogniti temu delu poti, ker sem želela narediti krožno pot, ki bi šla preko Gradeža.

Pogled nazaj, na cerkev Sv. Janeza Krstnika v Dolu.

 Na začetku pot se vzpenja ob železniški progi, ravno tam, kjer proga naredi veliko zanko in skozi usek v skali in predor se vrne nazaj v dolino. V času socializma se niso obremenjevali z razpisi in javnimi naročili, zadeve so preprosto izpeljali. Tako je veliko vprašanja če in kdaj bodo gradili drugi tir. Presenečeno sem ugotovila, da najbrž ga res potrebujemo, saj celo pot sem slišala vlake v dolini.

 Prečkamo most nad železniško progo, naši poti se priključi pot iz Zazida.

Celotno pot, skoraj do samega vrha Velikega Gradeža hodimo po enakomerno vzpenjajočem se kolovozu, zjutraj je bilo to direktno v sonce. Od poti se tu in tam odcepi nekaj stez in poti, vendar "glavni" kolovoz gre nekako ves čas naravnost in kljub temu, da na tem delu poti od Dola ni nikjer oznak (ali jaz jih nisem opazila, pa sem iskala :)), ni težko se držati pravilne smeri.

 Pogled s poti na Hrastovlje in pisan vlak na progi.

Na senčnem severnem pobočju ob poti kar naenkrat zagledam polno-polno zvončkov! Konec februarja je, se pa že bliža pomlad...

Skoraj pod vrhom Gradeža na razpotju srečam rumeno puščico - oznako peš poti. To je prva oznaka od kar sem zapustila Dol. Juhu, torej sem res na pravi poti.

Hišica za ptičke   lovce, ki sicer ne vem, kaj lovijo tukaj. Nekaj ob poti  je res lomastilo po grmovju. Jaz sem si rekla, da je to zajec, mogoče pa je bil divji prašič. Že nekoč sem se odločila, da v naših hribih ni volkov ali medvedov... Upam, da oni to vedo in ostajajo nekje, kamor jaz ne hodim.

Pogled nazaj v dolino. Vzpetina na desni je Lačna, tja sem namenjena.

Malo pod vrhom se pot združi s planinsko potjo iz Slavnika na Lačno, tako od tam naprej so že planinske oznake. Prav veselo in na sigurno nadaljujem k vrhu Gradeža, ki se kmalu pokaže kot velikanski kup kamenja....

Pot skozi gozd se konča in stopimo na travnate planote Gradeža in Kuka, imeniten pogled se odpira na vse strani.

Vrh Gradeža, 507 metrov nadmorske višine. Sicer vrh ni zelo izrazit, zato moraš znati, da je to to. Edini vrh danes, kjer ni bilo vpisne knjige, niti ploščice z napisom vrha. Do tukaj sem potrebovala 1 uro z nekaj postanki za fotografiranje.

Veliki Gradež

 Pogled v dolino na Hrastovlje in proti Trstu.

Že v vrha Gradeža se vidi nekoliko nižje pot in kažipot med pašniki.

 Razcep pod vrhom Gradeža.

Pot za Tri Učke / Rakitovec. Jaz pa grem najprej na vrh Kuka, nato proti Lačni.

Že čez 15 minut pridem do vrha Kuka, 498m, ki je označen z drogom in križem, premore vpisno knjigo in celo štampiljko.

vrh Kuka

Pod vrhom Kuka je še eno označeno razpotje. He-he, skoraj bi rabili semafor ali krožišče. No, prometa pa ni prav veliko. Na 10 km poti sem srečala enega domačina iz Dola, ki je prišel na redno pot do vrha Kuka, ter še 2 gospoda, ki sta hodila iz Kubeda do Rakitovca in naprej na Učko.

Od tukaj se vidi na drugo stran hriba, presenečena sem zagledala cerkev Sv. Kvirika pri Sočergi. Tam sva hodila mesec dni nazaj.

 Pot od Kuka do Lačne poteka večinoma po vrhu grebena, ves čas je prijeten in položen kolovoz.

 Pot vodi mimo Kroga, neizrazit vrh katerega označuje možicelj ob poti. Vrh je zaraščen in res ni nič posebnega, tako skoraj ni vredno zavijati s poti, samo zaradi radovednosti.

Malo naprej stopimo ven iz gozda in z razglednega vrha Križa se vidi Smokvica pod nami in Komare doline.

 Smokvica - pogled med vejevjem.

Po grebenu Lačne poteka tudi kolesarska pot (plave oznake), le tik pred vrhom peš pot zavije na stezico, kolesarska pot pa vrh malo zaobide. Bilo bi lepo kolesariti po vrhu hriba, ko pa pomislim, da na hrib je treba priti, s kolesom se mi to ne zdi tako dobra ideja, hehe, preveč je naporno.
Del poti od Kuka do Lačne je trajal približno 1 uro. Mislila sem, da bo manj.

 Na vrhu Lačne (451 mnv) smo bili mesec dni nazaj, le da smo prišli iz Komare dolin za Gračiščem. Danes pa raziščem še dva pristopa - s strani Kuka (Zazida) in nato še sestop v Hrastovlje. Ko sem že celo pot lahkotno pohajala, na zaključnem delu poti Lačna mi je dala popra. Dol v Hrastovlje vodi ozka in zelo strma steza, ki v več cik-cakih se spušča v dolino. Na več krajih čez stezo so polomljena drevesa.

Stezica je prava hribovska pot, pod seboj pa ves čas vidim Hrastovlje in celo avto na parkirišču.

 Pot je od samega vrha zelo lepo markirana, ampak nekje na tem grušču sem pot izgubila. Oz. zdelo se mi je, da jo ves čas vidim pred sabo, le da je bila vedno manj opazna in vedno bolj zahtevna. Ko se je melišče končalo (kakih 30-50 mestrov, ki sem jih prečila v strmem sestopu), med travo se mi je še tu pa tam pojavila neka podoba steze, vendar tako zaraščena z grmičevjem, da sem skoraj potrebovala mačeto za priti skozi. Nekje na tem pobočju sem si rekla, da to že ne more biti planinska pot, pa četudi je še tako malo prehodna. Ni se mi dalo vračati nazaj in iskati pot, ker ves čas pod mano je bil cilj, sem samo sestopala dol med kamni in travo, drevesi in grmovjem. Dobrih 150 metrov nižje pa - juhu - sem prišla na planinsko pot, ki je lepo označena in tudi veliko lepše prehodna... Strmo brezpotje mi le ni bilo tako zelo všeč, tudi zato ker v čevlje sem dobila ogromno bodic.

Sestop z Lačne mi je vzel kakih 40 minut, po označeni poti bi bilo nekaj manj, zagotovo. Vsekakor je to lepa pot za jo prehoditi iz Hrastovelj navzgor do Lačne, potem mogoče preko Kubeda nazaj v Hrastovlje in tako zaključiti za krog.
Za celotno današnjo pot sem potrebovala 3 ure + 20 minut postankov. Prehodila sem 10 km, aplikacija mi pravi, da sem naredila preko 500 m vzpona, najbrž bo držalo.
Razen dela Lačna - Hrastovlje in nekaj krajših delov, vsa pot je zložen kolovoz, makadam in celo asfalt iz Hrastovelj do Dola. To meni ne leži najbolj, raje imam bolj hribovske poti....

Še hecen filmček prvega dela poti (vadim z novo kamero) Hrastovlje - Dol - Gradež