Izlet v Istrsko zaledje: Abitanti in slap Veli Vir

Konec januarja sva si omislila več izletov po zaledju Istre. V Abitantih nisva bila že dobrih 8 let.

Abitanti je odročna vasica v zaledju Istre, tik ob meji s Hrvaško. Do vasi je dobrih 45 minut iz Kopra čez Gračišče in Gradin. Ker je vas tako odročna (zadnji del ceste niti ni asfaltiran, ampak makadamski), so se v 80-h in 90-h letih še zadnji prebivalci izselili iz vasi v obmorska mesta, Trst in celo Avstralijo. Večinoma "s trebuhom za kruhom"

Ko sva bila tukaj leta 2006, v vasi je prebivala samo ena starejša gospa. Hiše večinoma so razpadale in propadale ter čakale na nove gospodarje.

 Ker je vas zgrajena v tradicionalnem istrskem slogu, so jo uvrstili v register lokalne kulturne dediščine in prizadevajo za njeno prenovo.

Tokrat sva ugotovila, da se v Abitanti počasi vrača življenje. Presenetilo nas je, da nekaj hiš je povsem obnovljenih, pozitivno je to, da tudi obnovljene  hiše so še vedno v istrskem slogu. Opazili smo avtomobile in sledi "aktivnega" prebivalstva, ki vasi vračajo nekdanji čar.

Vas je sestavljena iz ene ulice, ki se zvija v krog. V najboljših časih je tu živelo do 150 ljudi. Kamnite hiše, nekoč polne življenja, danes samevajo, skrite za grmovjem in poraščene z bršljanom. V zapuščene hiše se lahko stopi noter, če se ne bojiš, da ti kaj pade na glavo ali se udrejo tla.

Ob napisu ene od prenovljenih hiš je napis "Pozor, hud pes!" Z veselim laježem nas je pritekel pozdraviti ta mali razigrani kuža. Sva se smejala, da bo najbrž "hud", ko bo še malo zrasel.

Na nekakšnem trgu v vasi oz. večjem dvorišču je stopil iz hiše en gospod, ki nas je povabil, da pridemo za njim pod oboke. 

Izkazalo se je, da je tukaj vinska klet Grondali, urejena v rojstni hiši lastnika Gracijana Periča, ki z veseljem pozdravi vsakega obiskovalca v Abitantih in si zelo prizadeva, da bi vas ponovno oživela. Povedal nam je, da sedaj v vasi živi že okrog 10 družin, da se hiše počasi obnavljajo in tudi infrastruktura se ureja. Čeprav od občine in raznih pristojnih organov bi si želeli več pomoči, ker sedaj skoraj vse je odvisno od želje in sredstev prebivalcev. Je pa prepričan, da bo v Abitantih vedno več "abitantov" in bo ime naselja povsem upravičeno.

Povabil nas je v pristno istrsko klet na kozarček refoška, in nato še na refoškov likerček ter eno bisko. Vse je domače. Pravi, da ravno pred nami je imel na obisku cel avtobus iz Tolmina. Turisti, ki se odpravijo raziskovati zaledje, se večkrat pri njemu najavijo na prigrizek in dobro kapljico. Zelo je prijeten in prijazen možakar, če bi kdo želel kdaj se dogovoriti za obisk - kontakt je 041 728403. Sicer pa pravi, da tako ali tako večinoma je doma v Abitantih, tako se ga tam zmeraj lahko sreča.

Povedal nam je, da v vasi imajo še pravo pravcato istrsko boškarinko, je še zelo mlada, 2 leti stara. Sva jo šla pogledat v štalo za eno od hiš. Fant, ki zanjo skrbi, je povedal, da v tem delu Istre naj bi bilo nekje 10 boškarinov, na hrvaški strani pa jih je veliko več. Trudijo se se spet povečati populacijo boškarinov na slovenski strani, tako tudi boškarinko iz Abitantov je ravno pred nami obiskal vetirinar, ki je prizadeval, da bi boškarinka ostala breja... he-he, tako je rekel ta fant... Kaj je delo veterinarja pa vsi vemo :))))

Po obisku v Abitantih sva se spomnila, da na tem delu Istre je nekje še slap Veli Vir. Izhodišče je v zaselku Sokoliči. Do Sokoličev pa pridemo ali s strani Abitantov (Gradina) ali s strani mejnega prehoda Sočerga in sicer tako, da se zapeljemo v smeri vasi Tuljaki in še naprej do Sokoličev.
Pred vasico je ob ribniku parkirišče in oznaka za pot k slapu. Midva sva šla po levi poti (desna pot gre skozi naselje in pride na isti cilj z druge strani).

Pot je najprej makadamska, nekdanja cesta, po kateri so se vozili z vpregami, tudi sedaj bi bila prevozna s kakim terencem ali traktorjem. Potem pa se odcepi pot skozi gozd, ki se dokaj strmo spušča k slapu. Vsak razcep je lepo označen z lesenimi kažipoti.

pogled na Sokoliči s poti

Po 20 minutah hoje pridemo do 7-8 metrov visokega slapu, ki drsi čez skoraj navpično gladko steno v smaragdno zelen tolmun.

Izvir potoka je kakih 50 metrov višje. Bila sva v popoldanskem času, zato sonce je že zapustilo dolino. Poleti ob slapu mora biti prav prijetno, najbrž marsikdo se tu tudi kopa. Globina vode na prvi pogled je okrog 1,5 meter, po nalivih in daljših deževnih obdobjih je zagotovo vode še več.
Ob tolmunu so ostanki stare porušene hiše.

Če ste že na tem koncu, je res lepo si vzeti urico časa za obisk tega kotička. Hoje je manj kot kilometer v eno smer, višinske razlike pa je 80 metrov (vzpon je za nazaj).