Potovanje v Rusijo, in to s svojim avtom, mnogi vzamejo kot odštekano dogodivščino z veliko mero rizika. Midva se pripravljava, da zadevo ponoviva, s podobno organizacijo in spremenjeno potjo . Zato sem pomislila - je skrajni čas, da zapišem naše pretekle izkušnje, da se pripravimo na nove.
Ta del je namenjen organizaciji potovanja in opisu poti tja in nazaj (sem sodi tudi prečkanje ruske meje, kar pustolovskemu dopustu doda še kanček ekstrima :)) Tukaj bo precej teksta in malo slik.
Nadaljevanje (veliko fotografij!!):
Kaliningrad
Baltiško morje
Moskva. Rdeči trg.
Moskva - mesto presežkov
Da je jasno o čem govorimo, skica poti iz ViaMichelin:
Priprave se začnejo vsaj 4-5 mesecev prej (želeli smo potovati konec maja). Za Rusijo rabimo vizum. Ker ne gremo preko agencije, ampak na "private" obisk, morajo nam iz Rusije poslati vabilo. Za pripravo vabilo potrebujejo podatki naših potnih listov, ki bodo veljavni še vsaj 6 mesecev po zaključku potovanja. To nanese, da ob začetku organizacije moraš imeti potni list veljaven vsaj še 1 leto. Če ne - brž po novega.
Vabilo tam se pripravlja 2-3 mes. (za njih je zelo zoprno - stojiš v uradu v vrsti, da dobiš obrazce in položnico; ko to izpolniš in plačaš na banki - se vrneš nazaj zopet v vrsto; zbrano moraš imeti vso dokumentacijo. Ni rečeno, da vse rešiš v enem dnevu. Sprejem le ob določenih dnevih, tako, če si v službi - moraš si izboriti prost dan. Vmes te lahko pokličejo, da preverijo kako podrobnost ali ugotovijo, da manjka kak dokument); po mesecih nerazumljivega čakanja pa le dobiš kar rabiš.
Potem vabila s pošto (po mailu ne gre, mora biti original papir!!) morajo priti v Slovenijo. Običajna pošta rada zataji, vsekakor pa pot traja neskončno. Ker takrat smo vso zgodbo začeli šele februarja, ko sem dobila OK v službi, smo se resno sekirali ali bomo sploh uspeli vse zrihtati. Zato vabila so šla z DHL, ki obljublja 3-dnevno dostavo iz Rusije v Slovenijo. Glej ga zlomka - ravno tiste dni izbruhne vulkan Eyjafjallajokull na Islandiji in zaprejo letalski promet po Evropi (se piše že konec aprila). Spremljamo on-line kako kroži naše pismo po letališčih, ki se zdaj odpirajo, zdaj zapirajo. Pismo je bilo iz Kaliningrada (600 km do Berlina) poslano v Moskvo (1700 km proč od Evrope), nato v Frankfurt in Paris, nato v Düsseldorf in zopet v Paris, nato gre na Dunaj. Tja smo se hoteli že zapeljati z avtom, da ga ujamemo. Obljubljajo, da naslednji dan bo v Ljubljani in še isti dan zvečer pri nas doma. Končno! Smo nekje 30. aprila. Zdaj je treba ujeti uradne ure v veleposlaništvu v Ljubljani (2 ali 3 uri dnevno pon-sr-pet) + pazi! prvomajski most! (samo novoletni je daljši!!). Kar zopet pomeni - tik pred dopustom izboriti si prost dan v službi, vzeti s seboj vse mogoče dokumente, fotografije za vse tipe dokumentov (ker ne veš, katera bo prava), izpolniš v dvojniku vsaj 2 izvoda različnih obrazcev "vloge za vizum", ker tudi ne veš, kateri je pravi, oba sta z njihove spletne strani.
Pred veleposlaništvom je vrsta; čakajoči so zunaj. Upam, da bom uspela in - sem res! Tudi najdemo prave dokumente, vse imamo, plačam takoj s kartico, sprejemajo samo eno vrsto kartice (ne spomnim se, ali Maestro ali Mastercard) - imam obe!! Čez en teden - lahko pridem iskat narejene vize!! Juhu! Dan pred dopustom (to je že mission impossible dobiti fraj v službi, pač grem delati popoldan, namesto se pakirati...) imamo vize!
Takrat si rečemo - zdaj gremo, potem pa naj hodijo oni sem... Čez čas se to pozabi in smo zopet tam, greva v Rusijo na šašlike in dve vodke :)
Samo še finančna računica priprav:
- vabila 2x 30 €
- DHL 50 €
- 2x vožnja v Ljubljano v veleposlaništvo 40 €
- vizum 35 € (profitiramo - ker kot bližnja sorodnica ruskih državljanov imam vizum gratis)
- mednarodna vozniška - 22 €
- izdelava fotografij za dokumente 24 €
- zdravstveno zavarovanje Coris - 33 €
Skupaj 265 € , pa nismo še niti štartali.
Končno, štartamo!!
Uberemo, čeprav daljšo, vendar lažjo pot preko Avstrije, Nemčije (Berlina), nato mimo Sczecina in Elblonga na Polskem do ruske meje.
Avstrijo si zapomnimo po neskončnih 200 km del na avtocesti. Ves čas je strnjena kolona, ki pa se tudi skoraj ves čas premika nekje 80 km/h.
Se še ne sekiramo zaradi kolon, Avstrija je lepa in, predvsem, je kratka.
Kislo vreme nam ne pokvari vzdušja :) Avstrijo prevozimo v 3 urah (200 km).
Po Nemčiji pa so nalivi in tako tudi na delih, kjer hitrost ni omejena, le redko kdaj peljemo več kot 130-140 km/h. Nemčija z avtoceste je videti skoraj dolgočasna, čeprav urejena in popedenana.
Okrog 18. ure se pripeljemo do Berlina (700 km od meje z Avstrijo, 6 ur). Že doma sem poskušala rezervirati 1 nočitev v kakem hotelu v centru Berlina, da prespimo in da naredimo en kratek sprehod po mestu. Cene v peščici razpoložljivih hotelov so presegali 250 €/noč, kar je bilo res pretirano. Le zakaj?! Ravno ta dan je bila v mestu tekma za pokal UEFA. Uffa :) Se peljemo čez center, se ustavimo v par hotelih, če imajo kaj prosto. Nič ne bo! Si ogledujemo Berlin iz okna avtomobila in ugibamo, če bomo znali priti iz mesta (Garmina smo optimistično nastavili le do centra mesta!! ;)
Še posnetek, da je bolj jasno kako je bilo nam z avtom v ogromnem mestu, ki ga ne poznaš in pravzaprav ne veš, kam moraš iti :)
Sicer nihče še ni ukinil zemljevida na papirju in nas lepo pelje ven iz centra. Se ustavimo zraven simpatičnega hotela, najbrž že v predmestju, Lindenberger Hof hotel. 75 € z zajtrkom za oba. Pa še McDonald's je takoj zraven, tako smo rešili tudi večerjo.
Po celem dnevu na poti, greva samo še spat. In zjutraj dalje, čez uro pa pol smo že na Poljskem.
Poljskase vtisne v spomin kot ena velika regionalna cesta, okrog so gozdovi ali pa polja. Avtocest skoraj da ni, cesta vodi iz ene vasi v drugo, ponekod je cesta še vedno tlakovana. Tu leži znamenita "berlinka" - cesta iz Königsberga v Berlin, ki so jo naredili talci v času prve svetovne vojne, narejena pa iz granitnih kock. Te kocke se še vedno obnesejo bolje kot moderen asfalt. Za 400 km potrebujemo 6 ur.
Samo še "folklora" - poljski jezik je poln črk SCZWYJ v račličnih kombinacijah in prebrati na tabli kako se imenuje mesto je skoraj nemogoče. Zato najbrž vsako mesto sva poimenovala po svoje, da se vsaj polovica črk ujema s tistimi na tabli...
Rusko mejo prečkamo presenetljivo hitro in brez posebnih težav (mejni prehod Gronowo).
To, da moraš izpolniti kup obrazcev v ruščini, je samo po sebi umevno. Recimo deklaracijo za avtomobil in premoženje. Smatrajo, da vsak, ki pride v Rusijo, rusko zna. Veliko državni šovinizem, ali kako se temu reče? Isto je bilo potem, ko sva se morala prijaviti v mestu. Za 2 osebi 8 (!!) strani A4 izpolniti tiskano brez napak v ruščini! To je prijava za tujce!!
Še povzetek pot Jadran - Baltik:
Skupaj naredimo 1710 km (Michelin jih je obljubljal 1845km)
1. dan smo na poti 12 ur, naredimo cca. 1100 km
2. dan smo na poti 9 ur, naredimo 600 km
Porabimo skoraj 150 l benzina (pri nas je bil takrat po 1,24 e, v Avstriji 1,37€, Nemčija po 1,7 €, Poljska 1,12 €. Ruski benzin po 0,7€ tankamo za pot nazaj.)
Dodatno plačamo: v Avstriji vinjeta 7,90 € + tunel 10 €; pri nas pa Karavanke 6,5 €.
V Jesenicah na Petrolu spijemo zadnjo dobro kavo na poti. Naprej je čisti obup!!
Ko se čez 14 dni peljemo nazaj, ruska meja (prehod Mamonovo) nas pričaka z vrsto kakih 30 avtomobilov, vozila so razporejeni v 2 vrsti - ena je z ruskimi tablicami, druga - s poljskimi. Pozneje ugotovimo, da ruska vrsta gre malenkost hitreje.
Koliko časa bi potrebovali 2x15 avtomobilov, da prečkajo mejo? 5,5 ur!!! Nihče ti nič ne pove, ne veš zakaj čakaš in kako dolgo bo to trajalo. Do mejne kontrole priti sploh ne moreš, ker v območje pot zapirajo kovinska vrata. Dočakam trenutek, ko se odprejo, vprašam kaj se je zgodilo, kdaj bomo šli naprej, imamo pred seboj dolgo pot in na sploh hočem na WC (stojimo kar na cesti, nobenih "komoditet"). Odgovor - šli boste skozi, ko pridete na vrsto; pejte v avto.
Medtem pa spremljamo kako vsake toliko kolono prehiti po nasprotnem pasu kak (večinoma malo boljši avto) in jih spustijo noter. Ne štekamo. Dokler par avtov pred vrati v mejno območje se ne spoprijateljimo s sosedo po vrsti, rusinjo, ki nam razloži "sistem". 300 m preden se prične kolona, stoji tip v vojačkih oblačilih in kakor da štopa mimoidoča vozila. Mi se nismo ustavili. Narobe! Za 50 evrov tip javi na vstopna vrata, da ta in ta avto plačal "express-prehod meje". Se pelješ mimo kolone in te spustijo noter. Jasno, ne izdaja računa. Smo se jezili - mar bi dali uradno: za hiter prestop meje - taksa toliko €. Ne pa, da čakaš tam, ko kreten in ne veš komu je treba dati in koliko. Gospa je povedala, da vsi, ki stojijo v vrsti, so tisti, ki švercajo bencin, cigarete, vodko in še kaj v Poljsko. To je pač njihovo delo - stati na meji. Poleg nas so stali še eni "normalni" nemci.
Ko pa prečkaš vhodna vrata, si že "noter" in se že nekaj dogaja, ni pa to še zdaleč konec. Sledijo mejna in carinska kontrola. In ne veš, kdo je slabši - poljaki ali rusi. Naš, praktično nov avto (niti še leto dni) so pregledali do vsakega kotička - prostor pod rezervno gumo, pregled dna z ogledalom; sumljivo jim je bilo, ker sem peljala kup knjig in ogromen šopek vrtnic, ker sem par dni prej praznovala rojstni dan. Vse stvari smo morali zložiti ven, nato nazaj noter. Kako lahko 2x v eni uri raztovoriš in natovoriš do šibice poln prtljažnik? Sicer alkohola smo pripeljali čez kolikor smo ga vzeli, krepko več, kot je po njihovih pravilnikih. ;) In tako so pregledali vsak avto, ne samo nas!!
Šele na poljski strani, po vseh formalnostih, se začnemo živčno smejati, da smo končno v Evropi in je to edina meja na poti. Tokrat pa Freddy reče, da več pa ne gremo, da je to država za kretene pod vodstvom kretenov (kar je skoraj res, če povzameš odnos birokracija in državni aparat - navadni ljudje).....
Po teh dogodivščinah komaj čakamo, da pridemo domov. Nekje za Berlinom prespimo v Etap hotelu, kar se je izkazalo za super hotel na poti. Poceni (43 € za oba), čisto, dobiš nekaj za zajtrk, blizu avtoceste. Popoldan naslednjega dne prispemo domov do Jadranske obale.
Še povzetek povratka:
Naredimo 1690 km.
1. dan smo na poti 15,5 ur (meja + poljske ceste), naredimo 730 km
2. dan v 9 urah naredimo 960 km.
Porabimo 160 l bencina za 175 € (poln tank ruskega bencina!!). Zopet kupimo 10-dnevno vinjeto za Avstrijo in plačamo oba predora (skupaj 24 €).
Še krajšnjica do filmčka na YouTube - Naši vtisi na poti :))
Se odločimo, da naslednjič mogoče bi poskusili malo skrajšati pot - namesto čez Nemčijo, bi šli mimo Dunaja čez Češko in Varšavo. Hm, še letos bomo videli, ali se obnese.
Ta del je namenjen organizaciji potovanja in opisu poti tja in nazaj (sem sodi tudi prečkanje ruske meje, kar pustolovskemu dopustu doda še kanček ekstrima :)) Tukaj bo precej teksta in malo slik.
Nadaljevanje (veliko fotografij!!):
Kaliningrad
Baltiško morje
Moskva. Rdeči trg.
Moskva - mesto presežkov
Da je jasno o čem govorimo, skica poti iz ViaMichelin:
Priprave se začnejo vsaj 4-5 mesecev prej (želeli smo potovati konec maja). Za Rusijo rabimo vizum. Ker ne gremo preko agencije, ampak na "private" obisk, morajo nam iz Rusije poslati vabilo. Za pripravo vabilo potrebujejo podatki naših potnih listov, ki bodo veljavni še vsaj 6 mesecev po zaključku potovanja. To nanese, da ob začetku organizacije moraš imeti potni list veljaven vsaj še 1 leto. Če ne - brž po novega.
Vabilo tam se pripravlja 2-3 mes. (za njih je zelo zoprno - stojiš v uradu v vrsti, da dobiš obrazce in položnico; ko to izpolniš in plačaš na banki - se vrneš nazaj zopet v vrsto; zbrano moraš imeti vso dokumentacijo. Ni rečeno, da vse rešiš v enem dnevu. Sprejem le ob določenih dnevih, tako, če si v službi - moraš si izboriti prost dan. Vmes te lahko pokličejo, da preverijo kako podrobnost ali ugotovijo, da manjka kak dokument); po mesecih nerazumljivega čakanja pa le dobiš kar rabiš.
Potem vabila s pošto (po mailu ne gre, mora biti original papir!!) morajo priti v Slovenijo. Običajna pošta rada zataji, vsekakor pa pot traja neskončno. Ker takrat smo vso zgodbo začeli šele februarja, ko sem dobila OK v službi, smo se resno sekirali ali bomo sploh uspeli vse zrihtati. Zato vabila so šla z DHL, ki obljublja 3-dnevno dostavo iz Rusije v Slovenijo. Glej ga zlomka - ravno tiste dni izbruhne vulkan Eyjafjallajokull na Islandiji in zaprejo letalski promet po Evropi (se piše že konec aprila). Spremljamo on-line kako kroži naše pismo po letališčih, ki se zdaj odpirajo, zdaj zapirajo. Pismo je bilo iz Kaliningrada (600 km do Berlina) poslano v Moskvo (1700 km proč od Evrope), nato v Frankfurt in Paris, nato v Düsseldorf in zopet v Paris, nato gre na Dunaj. Tja smo se hoteli že zapeljati z avtom, da ga ujamemo. Obljubljajo, da naslednji dan bo v Ljubljani in še isti dan zvečer pri nas doma. Končno! Smo nekje 30. aprila. Zdaj je treba ujeti uradne ure v veleposlaništvu v Ljubljani (2 ali 3 uri dnevno pon-sr-pet) + pazi! prvomajski most! (samo novoletni je daljši!!). Kar zopet pomeni - tik pred dopustom izboriti si prost dan v službi, vzeti s seboj vse mogoče dokumente, fotografije za vse tipe dokumentov (ker ne veš, katera bo prava), izpolniš v dvojniku vsaj 2 izvoda različnih obrazcev "vloge za vizum", ker tudi ne veš, kateri je pravi, oba sta z njihove spletne strani.
Pred veleposlaništvom je vrsta; čakajoči so zunaj. Upam, da bom uspela in - sem res! Tudi najdemo prave dokumente, vse imamo, plačam takoj s kartico, sprejemajo samo eno vrsto kartice (ne spomnim se, ali Maestro ali Mastercard) - imam obe!! Čez en teden - lahko pridem iskat narejene vize!! Juhu! Dan pred dopustom (to je že mission impossible dobiti fraj v službi, pač grem delati popoldan, namesto se pakirati...) imamo vize!
Takrat si rečemo - zdaj gremo, potem pa naj hodijo oni sem... Čez čas se to pozabi in smo zopet tam, greva v Rusijo na šašlike in dve vodke :)
Samo še finančna računica priprav:
- vabila 2x 30 €
- DHL 50 €
- 2x vožnja v Ljubljano v veleposlaništvo 40 €
- vizum 35 € (profitiramo - ker kot bližnja sorodnica ruskih državljanov imam vizum gratis)
- mednarodna vozniška - 22 €
- izdelava fotografij za dokumente 24 €
- zdravstveno zavarovanje Coris - 33 €
Skupaj 265 € , pa nismo še niti štartali.
Končno, štartamo!!
Uberemo, čeprav daljšo, vendar lažjo pot preko Avstrije, Nemčije (Berlina), nato mimo Sczecina in Elblonga na Polskem do ruske meje.
Avstrijo si zapomnimo po neskončnih 200 km del na avtocesti. Ves čas je strnjena kolona, ki pa se tudi skoraj ves čas premika nekje 80 km/h.
Okrog 18. ure se pripeljemo do Berlina (700 km od meje z Avstrijo, 6 ur). Že doma sem poskušala rezervirati 1 nočitev v kakem hotelu v centru Berlina, da prespimo in da naredimo en kratek sprehod po mestu. Cene v peščici razpoložljivih hotelov so presegali 250 €/noč, kar je bilo res pretirano. Le zakaj?! Ravno ta dan je bila v mestu tekma za pokal UEFA. Uffa :) Se peljemo čez center, se ustavimo v par hotelih, če imajo kaj prosto. Nič ne bo! Si ogledujemo Berlin iz okna avtomobila in ugibamo, če bomo znali priti iz mesta (Garmina smo optimistično nastavili le do centra mesta!! ;)
 |
| Berlin |
 |
| Berlin |
Po celem dnevu na poti, greva samo še spat. In zjutraj dalje, čez uro pa pol smo že na Poljskem.
Poljskase vtisne v spomin kot ena velika regionalna cesta, okrog so gozdovi ali pa polja. Avtocest skoraj da ni, cesta vodi iz ene vasi v drugo, ponekod je cesta še vedno tlakovana. Tu leži znamenita "berlinka" - cesta iz Königsberga v Berlin, ki so jo naredili talci v času prve svetovne vojne, narejena pa iz granitnih kock. Te kocke se še vedno obnesejo bolje kot moderen asfalt. Za 400 km potrebujemo 6 ur.
Rusko mejo prečkamo presenetljivo hitro in brez posebnih težav (mejni prehod Gronowo).
To, da moraš izpolniti kup obrazcev v ruščini, je samo po sebi umevno. Recimo deklaracijo za avtomobil in premoženje. Smatrajo, da vsak, ki pride v Rusijo, rusko zna. Veliko državni šovinizem, ali kako se temu reče? Isto je bilo potem, ko sva se morala prijaviti v mestu. Za 2 osebi 8 (!!) strani A4 izpolniti tiskano brez napak v ruščini! To je prijava za tujce!!
Še povzetek pot Jadran - Baltik:
Skupaj naredimo 1710 km (Michelin jih je obljubljal 1845km)
1. dan smo na poti 12 ur, naredimo cca. 1100 km
2. dan smo na poti 9 ur, naredimo 600 km
Porabimo skoraj 150 l benzina (pri nas je bil takrat po 1,24 e, v Avstriji 1,37€, Nemčija po 1,7 €, Poljska 1,12 €. Ruski benzin po 0,7€ tankamo za pot nazaj.)
Dodatno plačamo: v Avstriji vinjeta 7,90 € + tunel 10 €; pri nas pa Karavanke 6,5 €.
V Jesenicah na Petrolu spijemo zadnjo dobro kavo na poti. Naprej je čisti obup!!
Ko se čez 14 dni peljemo nazaj, ruska meja (prehod Mamonovo) nas pričaka z vrsto kakih 30 avtomobilov, vozila so razporejeni v 2 vrsti - ena je z ruskimi tablicami, druga - s poljskimi. Pozneje ugotovimo, da ruska vrsta gre malenkost hitreje.
Koliko časa bi potrebovali 2x15 avtomobilov, da prečkajo mejo? 5,5 ur!!! Nihče ti nič ne pove, ne veš zakaj čakaš in kako dolgo bo to trajalo. Do mejne kontrole priti sploh ne moreš, ker v območje pot zapirajo kovinska vrata. Dočakam trenutek, ko se odprejo, vprašam kaj se je zgodilo, kdaj bomo šli naprej, imamo pred seboj dolgo pot in na sploh hočem na WC (stojimo kar na cesti, nobenih "komoditet"). Odgovor - šli boste skozi, ko pridete na vrsto; pejte v avto.
Medtem pa spremljamo kako vsake toliko kolono prehiti po nasprotnem pasu kak (večinoma malo boljši avto) in jih spustijo noter. Ne štekamo. Dokler par avtov pred vrati v mejno območje se ne spoprijateljimo s sosedo po vrsti, rusinjo, ki nam razloži "sistem". 300 m preden se prične kolona, stoji tip v vojačkih oblačilih in kakor da štopa mimoidoča vozila. Mi se nismo ustavili. Narobe! Za 50 evrov tip javi na vstopna vrata, da ta in ta avto plačal "express-prehod meje". Se pelješ mimo kolone in te spustijo noter. Jasno, ne izdaja računa. Smo se jezili - mar bi dali uradno: za hiter prestop meje - taksa toliko €. Ne pa, da čakaš tam, ko kreten in ne veš komu je treba dati in koliko. Gospa je povedala, da vsi, ki stojijo v vrsti, so tisti, ki švercajo bencin, cigarete, vodko in še kaj v Poljsko. To je pač njihovo delo - stati na meji. Poleg nas so stali še eni "normalni" nemci.
Ko pa prečkaš vhodna vrata, si že "noter" in se že nekaj dogaja, ni pa to še zdaleč konec. Sledijo mejna in carinska kontrola. In ne veš, kdo je slabši - poljaki ali rusi. Naš, praktično nov avto (niti še leto dni) so pregledali do vsakega kotička - prostor pod rezervno gumo, pregled dna z ogledalom; sumljivo jim je bilo, ker sem peljala kup knjig in ogromen šopek vrtnic, ker sem par dni prej praznovala rojstni dan. Vse stvari smo morali zložiti ven, nato nazaj noter. Kako lahko 2x v eni uri raztovoriš in natovoriš do šibice poln prtljažnik? Sicer alkohola smo pripeljali čez kolikor smo ga vzeli, krepko več, kot je po njihovih pravilnikih. ;) In tako so pregledali vsak avto, ne samo nas!!
Šele na poljski strani, po vseh formalnostih, se začnemo živčno smejati, da smo končno v Evropi in je to edina meja na poti. Tokrat pa Freddy reče, da več pa ne gremo, da je to država za kretene pod vodstvom kretenov (kar je skoraj res, če povzameš odnos birokracija in državni aparat - navadni ljudje).....
Po teh dogodivščinah komaj čakamo, da pridemo domov. Nekje za Berlinom prespimo v Etap hotelu, kar se je izkazalo za super hotel na poti. Poceni (43 € za oba), čisto, dobiš nekaj za zajtrk, blizu avtoceste. Popoldan naslednjega dne prispemo domov do Jadranske obale.
Še povzetek povratka:
Naredimo 1690 km.
1. dan smo na poti 15,5 ur (meja + poljske ceste), naredimo 730 km
2. dan v 9 urah naredimo 960 km.
Porabimo 160 l bencina za 175 € (poln tank ruskega bencina!!). Zopet kupimo 10-dnevno vinjeto za Avstrijo in plačamo oba predora (skupaj 24 €).
Še krajšnjica do filmčka na YouTube - Naši vtisi na poti :))
Se odločimo, da naslednjič mogoče bi poskusili malo skrajšati pot - namesto čez Nemčijo, bi šli mimo Dunaja čez Češko in Varšavo. Hm, še letos bomo videli, ali se obnese.
Ni komentarjev:
Objavite komentar