Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

ponedeljek, 25. marec 2013

Rusija, 2.del: Kaliningrad

Kaliningrad - je ruska enklava, je glavno mesto Kaliningrajske regije, ki sploh nima skupnih meja z Rusijo, ampak je ukleščeno med Poljsko in Litvo ter Baltiško morje na zahodu. Je Rusija, kjer do Rusije je še več kot 1000 km.

Jaz sem bila v Kaliningradu rojena in tu preživela velik del svojega otroštva. Tu so še vedno doma moji starši in sestra z družino. Zato naš obisk tega mesta daleč od turističnega, tudi živimo, kot običajni meščani. Le da v službo nam ni treba. Jaz sem poznala to mesto pred več kot 20 leti. V tem času se je zelo spremenilo v dolečnih pogledih. Ponekod pa se je samo postaralo in dobilo drugačen pomen v primerjavi s tem, kar vidiš okrog po Evropi.
 Do leta 1945, do skoraj konca druge svetovne vojsne, je to bilo nemško mesto Königsberg. Tu je bila Prusija, nemški red in urejenost, tu so živeli pruski kralji. Aprila 1945, ko je vojska CCCP-ja osvobajala svoja ozemlja in spotoma še vse baltske države, je bil zemljevid okoli Baltika dodobra spremenjen. Tako Estonija, Litva, Latvija in regija okoli Königsberga so postali del Sovjetske Zveze, obala Prusije ob Baltskem morju je po novem pripadala Poljski, in iz ogromne Nemčije so nastale dve republike - socialistična vzhodna Nemčija in Bundesrepublika Deutschland, ki je bila poraženec v tej vojni in zmagovalec na dolgi rok.
Katedrala, obnovljena po dolgih letih propada
Iz nekdanjega Königsberga so takrat izgnali celotno nemško prebivalstvo. Domačinov v tem mestu ni ostalo sploh! Komunistična partija se je odločila, da tu bo košček Rusije in tako so tu po svoji volji in po navodilih partije se naselili tisti, ki jim je vojna požgala domove; tisti, ki so se vračali po vojni iz Nemčije in Poljski, tisti, ki so jih partija poslal sem, ker so tu morali zgraditi novo mesto.
Prenovljena Ribja vas v centru mesta
 Mesto med vojno je bilo popolnoma uničeno. Iz urejenega in bogatega pruskega mesta je ostalo le kup ruševin in nekaj hiš na obrobju mesta. Mogočen kraljevski dvorec nad obrežjem reke nikakor niso mogli uničiti, 2x so ga morali minirati, da so uničili spomin na preteklost tega mesta. V mestu je ostalo le nekaj stavb iz dobe pred vojno, ki so preživeli bombardiranja in so lahko v prvih letih gradnje novega socialističnega mesta ponudili nastanitev  enotam socialistične partije in mestni administraciji.
 Nihče v tem razsutem mestu se ni trudil zgraditi lepo mesto, temveč so se trudili zagotoviti namestitev za tisoče entuziastov-priseljencev, ki so gradili mesto in NIHČE ni imel kje bivati. Nikogar ni skrbelo kulturna dediščina in zgodovinska vrednost. Za čase socializma zdelo se je, da se je mesto rodilo leta 1945, da prej sploh ni obstajalo. Nastalo je kar veliko mesto, sedaj že pol milijona prebivalcev, tu pa tam prav lepo urejeno in prijetno za bivanje. Žal, v mestu je bore malo zgodovinskih znamenitosti, ki so zanimivi turistom za ogled. Ko so se tega v mestu zavedali, so se trudili rešiti, kar se je rešiti dalo. Obnovili, polišpali, ustvarili zgodbe. Sedaj je v bivšem Königsbergu presenetljivo stavbe, ki izgledajo, kot da imajo za seboj stoletja, so stare nekaj let, večina hiš pa je stara med 30-60 let, in res ni v noben ponos mestu.
 Zaklad mesta so ljudje. So mešanica vseh narodnosti, ki so živeli v bivši Sovjetski zvezi. Problem nacionalizma je tu še najmanj izražen. Priseljenci so prinesli s seboj značilnosti svoje kulture, kuhinje, slogov oblačenja. Vse to se je tu premešalo, začinilo z pridihom baltskih držav in bližino zahodne Evrope. Od vedno Kaliningrad se šteje v Rusiji za neko napredno mesto, Evropsko Rusijo, če hočemo. Plače so tu boljše, ljudje so bolj odprti, moda in trendi so taki kot so drugod v Evropi. Še vedno pa, kot vsi rusi, potrebujejo vizum za prestop meje. Tako ne morejo niti v preostali del Rusije drugače kot z letalom, če nimajo šengenskega vizuma. Pošteno? Mislim, da ne....
Mesto je povezano z železnico preko Litve in Belorusije z ostalo Rusijo. Ker je pot preko vseh meja, potreben je vizum. Letališče je zastarelo, ampak precej prometno, saj je najlažji način zapustiti regijo velikosti za pol Slovenije. Prestop ruske meje z avtom sem opisala že v 1. delu našega potovanja Od Jadrana do Baltika in nazaj in to ni hec. Najlažje v bližnja mesta v Litvi in na Poljskem se potuje z avtobusom.

Freddyja je najbolj navdušila glavna mestna tržnica. Na tržnici lahko kupiš vse. Od hrane, sadja, zelenjave, mesa, rib, skute, sirov ipd. do raznoraznih oblačil, falš adidas trenirk in gucci denarnic, do popolne opreme za šašlik, rezervnih delov za avto, slik mestnih slikarjev in starih knjig in kovancev.
Lokal na tržnici, kjer se da pojesti šašlik in kebab na armenski način
 Tržnica po-russko se imenuje RINOK, in to besedo je vredno zapomniti. :)
Tržnica, del s sadjem, zelenjavo
Kaliningrad je mesto na reki Pregoli in takoj ob Baltiškem morju. Zato ribolov, na veliko, je tu doma. Tu se raztovori ulov bark iz celega Atlantika in Baltika, tu je kar nekaj tovarn, kjer se predelujejo ribe in ribji izdelki. Kaliningrad, med drugim, je mesto mornarjev in ribičev. Suha in prekajena riba pa je obvezna ob pivu. He-he, ruske navade. Še prehitro smo se jih navzeli.
Tržnica, ribji oddelek
 Če pa slučajno še kdo ne ve, kaj je šašlik - spodaj je slikovni prikaz. To je must vseh piknikov v Rusiji. Se peče na ognju, taka peč se kliče mangal ; ko iz drv nastanejo zoglenele kocke, se lahko začne peči šašlik. Zraven se zelo poda pečen v olupku krompir in vse vrste alkohola. Predvsem vodka in pivo. Tudi kaka kisla kumara ali zelje pride prav.
 To so pa šašliki. Lahko so iz mešanega mesa, lahko so to svinjski, ovlčji, goveji, celo perutninski kosi mesa, ki so se marinirali noč prej. Ogromno izbiro že pripravljenega mesa dobiš v supermarketih. Umetnost je v pripravi mesa in v tem, kako ga spečeš, da ni presuho, da ni preveč zapaljeno, da ni v sredini surovo. To je hrana za piknik. To je neverjetno dobro. Seveda smo kupili te velikanski ražnjiči šampuri za domov. Šašliki v Sloveniji smo naredili samo 1x. Bili so dobri, ampak pri nas delamo ražnjiči, čevape ipd :))) Drugi feeling.
Kalningrad danes je zelo obrnjen proti zahodni Evropi. Ponekod je bolj moderen, napreden, kot kje drugje. Postaja velemesto (žal, s še vedno mnogimi grdimi stavbami). V centru obiščemo Gelaterija Italiana - kavarna v italijanskem slogu. Sladoled božanski, odlična kava, tak vzorček na kavi pa res dobiš le v redki kavarni pri nas ali v Evropi. V Kaliningradu je to bilo v vsakem malo boljšem lokalu. Držijo zelo zelo visok nivo, konkurenca je neverjetna. Cene so praktično evropske. Vendar lokali so polni ljudi.
Ogromna porcija za 3-letno nečakinjo
First Caffe, Kaliningrad

Gelateria Italiana, Kaliningrad
Ena od zadev, ki jo pokažejo turistom in je dejansko nekaj posebnega - muzej na podmornici. Bivši, resnični, nekoč delujoči podmornici. Zasidrana je na reki v samem centru in za simbolno plačilo se lahko ogleda notranjost.

Podmornica
Ta podmornica je cca. 4x manjša od potopljenega Kurska,
Je pa trup podmornice natrpan z opremo, če kdo ima kaustrofobijo, to ni pravi kraj.Mora biti dosti zoprno preživeti tu nekaj mesecev pod vodo.


 Ob podmornici je razstavljenih še nekaj dosežkov bivše sovjetske armade, podvodne mine, neko orožje, ki ga ne znam poimenovati. Groza, kam vse so dajali denar.... Še bolj grozno je, da se je vse to rabilo v svoje namene med vojno.
 V mestu je tudi prav dober muzej svetovnega oceana z razstavljenim okostjem kita. Še en muzej zasluži, da se ga obišče, to je muzej jantarja. V bližini Kaliningrada ob obali Baltika je neverjeten kraj, kjer se dobi jantar. Eno od redkih mest na svetu, kjer se to dobi. Jantar je okamnela smola, ki je preživela tisočletja v pesku in morju in pogosto v sebi skriva kapljice in koščki iz časov svojega nastanka - koščki rastlin ali celo insekte. Sam muzej se nahaja v bivši nemški utrdbi, še sama stavba je zanimiva. Lahko pa v njem vidiš zanimivi kose jantarja, čudoviti izdelki iz tega. Tukaj nismo zdržali in kupili obeski iz jantarja za darila našim slovenskim sorodnicam :)) Ko spoznaš bližje ta sončni kamen, se vanj zaljubiš. 
Muhe v jantarju. Muzej jantarja.
 Polmilijonsko mesto ni tako majhno. Promet je divji. Prometni zamaški, prepotentnost voznikov v velikih jeepih, prižgane meglenke tudi ob soncu, jame na cestah na najbolj nepričakovanih mestih... Vse to te prisili, da spoznaš javni promet. Tramvaj je krasna zadeva. Samo, če ni nabito poln.
 
 Ta tramvaj se najbrž še spomni tovariša Brežneva :) Ampak finkcionira. Vse tramvaji so iz Češki raznih let izdelave. Kolikor jaz vem, v vsej Rusiji ni ene tovarne, kjer bi delali tramvaje. Čehi so naredili velik biznis z Rusijo.
Spodaj je reklamni pano, ki nam je bil všeč. Napis glasi "Iščeš nekaj konkretnega?" "Stopi v RuckZuck". Ne vem, kaj točno je ta RuckZuck, verjetno kaka trgovina, reklama pa je dobra...
Kotiček Kaliningrada, kjer se še čuti vpliv Königsberga - majhne hiše, veliko zelenja in starih dreves, široke zelene ulice, pogosto še vedno tlakovane, miren in tihi predel, kjer se prav lepo živi. Sicer ta spomenik je pred veleposlaništvom Litve, na spomeniku je Ludvikas Reza, litvanski penik, ki je dolgo živel v Königsbergu.
 Pravoslavna cerkev takoj ob glavnem trgu mesta. V večini mest po svetu so cerkvi med najbolj starimi stavbami v mestu. Ta je stara kakih 10-15 let. V CCCP-ju ni bilo cerkva, ni bilo religije, ni bilo boga.
Tabla v centru mesta, ki kaže smer za železniško postajo, luko in tudi 1500 km oddaljeni Moskvo in StPeterburg.
 V mestu je veliko spomenikov vojakom Rdeče Armade, žrtvam in zmagovalcem 2. svetovni vojne. Veterani so tu zelo spoštovani, sedaj jih  je ostalo le peščica, včasih pa jih je bilo ogromno. Mesto so ustvarili veterani. 50-60 let nazaj, ko so ustvarjali mesto, vsi so imeli za seboj izkušnjo z vojno, vsem je to bilo živo. Otroci smo odrasli s znanjem in zavestjo tega, kaj pomeni vojna in kako važen je mir. Niso prazne besede. Vojna ni bila daleč, babice in dedki so jo dali skozi, medalje, slike, pisma so bila v vsaki hiši. Vsi so čutili posledice vojne. Sploh ne bi bili tukaj, ne bili v tem mestu, če ne bi bilo vojne....
 Zato je do spomenikov vojne zelo spoštljiv odnos. In do vsega, kar je s tisto vojno povezano. 9. maj, dan Zmage, je državni praznik, ki se dejansko praznuje.... Mi smo šli pogledat eden najveljih spomenikov - spomenik padlih 1200 vojakov, ki so padli ob bitki za to mesto. Večni ogenj je prižgan v vsakem vremenu. Vsak 1. september in zadnji šolski dan otroci nosijo sem rože, vsaka poroka v mestu se ustavi tu in se pokloni spominu teh vojakov.

A ni malo čudno na dan, ko se poročiš, iz dvorane na matičnem uradu, celotna poročna povorka, tudi 20 in več avtomobilov, se ustavi pri spomeniku padlim vojakom? Ne vem, če je še kje kaj takega. To je tradicija tega mesta.

Za zaključek še ena taka simbolna slika - na sliki je neka tovarna, ki nekoč je bila zelo zaprta in varovana. Sedaj večinoma propada, razen nekaj koščkov, ki so jih najeli nekaj malih privatnikov. Bodeča žica pa je še vedno tam. Mi deluje simbolno za Rusijo, zaprto, marsikje propadajoče, nekaj posameznikov pa se trudijo nekaj narediti....
Drugi posti o našem potovanju v Rusijo:
Od Jadrana do Baltika in nazaj
Baltiško morje
Moskva. Rdeči trg
Moskva - mesto presežkov
Moskva za turiste

Ni komentarjev:

Objavite komentar