Kratek izlet v Firence

Bilo nam je čisto vseeno, kam gremo, le da še nekam skočimo, dokler si še lahko vsi skupaj vzamemo kak prost dan. Izbirali smo destinacije, ki so od nas oddaljene max 5 ur vožnje. Na koncu se odločamo - Dunaj ali Firence? Zmaga gre Firencam, samo zaradi bolj toplega podnebja. Konec zime se nam res ni dalo zmrzovati na Dunaju. 

Vožnja do Firenc skozi še vedno zasnežene Apenine traja natančno 5 ur. Vsi se strinjamo, da najprej se moramo zapeljati na razgledno točko na piazzale Michelangelo, odkoder je prečudovit pogled na mesto.

Darki, ki je naš šofer, so že doma "svetovali", na katerem izvozu je treba zaviti z avtoceste, da prideš točno na piazzale Michelangelo. Naredimo krog okoli celega mesta, se že vozimo po cesti za Rim, glej ga zlomka, nikjer tistega izvoza. Se hecamo - lahko gremo tudi v Rim, samo, da se pravočasno vrnemo čez 2 dni v službo. :)

Se spomnimo - neee, hotel imamo rezerviran v Firencah!! Se obrnemo na prvem izvozu in se vrnemo v Firenze, z avtoceste se zapeljemo v mesto na prvem izvozu s strani Rima (Firenze-sud) in šele takrat s pomočjo navigacije spoznamo ulice na obrobju Firenc in se pripeljemo do razgledne točke.

Neverjeten razgled, vsem znan iz razglednic in katalogov turističnih agencij. Je povsem nekaj posebnega biti tam osebno in opazovati mesto in iskati stavbe, ki jih še nisi nikoli videl in so ti vseeno znane po slikah in TV oddajah... Pogled je prekrasen. Včasih so lepo znali graditi mesta, in v Firencah ne vidiš grdih škatel blokov in nebotičnikov. So nekje na drugem koncu mesta in se sploh ne opazijo.

Firenze kot da so obstali v 15.-16. stoletju, času, ko je mesto cvetelo in se razvijalo, ko so tu spoštovali in spodbujali umetnost in znanost. To je bil čas, ko so v mestu vladali Medici, pokrovitelji in zbiralci umetnosti. Pri dvoru Medici je začel svojo pot Michelangelo, ki je pustil mestu nekaj svojih mojstrovin.

Na trgu, kar ob parkirišču, je postavljena kopija Michelangelovega Davida. Kar je popolna predstavitev mesta, kjer je umetnost na vsakem koraku. Si ga ogledamo z vseh strani :)

Seveda, ne manjkajo kioski s suvenirji. Nekako vsi smo odločeni, da tokrat pa ne bomo zapravljali. In res - nismo kupili nobenih spominčkov. Kdaj drugič, ko pridemo za daljši čas. To je bilo, kot pravijo italijani, - un assaggio. Poskusni obisk mesta.

Od tu se odpravimo do hotela, ki je v samem centru mesta, kakih 200 m proč od železniške postaje. Parkiranje v starem delu mesta pa je skoraj dražje kot bivanje v hotelu. Za sobe v 3* hotelu  Lombardia (zelo skromen, čeprav z vključenim zajtrkom) smo plačali 20 € po osebi. Za parkiranje kombija pa 37 €. Ni kaj. Se odpravimo peš v center. Se že čuti pomlad in ležerno razpoloženje. 

 Pridemo do trga piazza del Duomo. Se mi zdi, da kamor koli smo šli, smo vedno šli preko tega trga. Katedrala Santa Maria del Fiore je res neverjetna, tako velika in ob tem je tudi tako lepa, elegantna, lahka in zračna. Bel, zelen in roza marmor je videti dragocen, je skoraj čudno, kakor da bi z dragimi ploščicami obložil fasado hiše. No, saj nekaj takega tudi je.

 Katedralo je začel graditi Arnolfo del Cambio konec 13. stoletja. Šele 140 let pozneje Brunelleschi je zaključil katedralo s svojo mojstrovino - kupolo, ki je postala simbol mesta.

 Takoj ob katedrali je še en velikan - zvonik arhitekta Giotto. Od tu do vrha vodijo 414 stopnic in se odpira osupljiva panorama mesta.

Mi smo se odločili, da ne gremo na zvonik, temveč na kupolo (pozneje smo izvedeli, da je tam stopnic 465, torej 50 več, pa nobenega dvigala). Še prej smo potrebovali kako spodbudo. Spodbuda v obliki sladoleda iz ene boljših gelaterij v mestu je bila prav dobrodošla ob že spomladanskem sončku.

 Vsi smo si privoščili kepico (veliko za dve) sladolega iz gelaterije Grom, ena ulica nižje za zvonikom.

 Naša družba liže sladoled. Tukaj se tudi vidi, da ne glede na torek konec februarja, na trgu pred katedralo je ogromno ljudi. kaj šele je tukaj poleti....

Stopimo v katedralo, velika, na prvi pogled zunaj je veliko lepša kot noter. 

 Šele ko se premaknemo v center in bližje oltarju, zagledamo kupolo, veličastno kupolo Brunelleschi. Ne moreš verjeti, da je človek 500 let nazaj ustavril nekaj tako neverjetnega. Michelangelo je rekel, da je kupola Brunelleschi po lepoti se lahko primerja le z lepoto neba. Nobena slika ne more pokazati lepote te kupole. Moraš biti tam in si jo ogledati, najprej od spodaj, in potem se povzpeti po ozkem stopnišču tik do roba kupole in si ogledovati detajle. In moraš biti kar pogumen, da si vzameš čas, saj ti ves čas v hrbet diha vrsta turistov..... Stopnišče ali balkon ob kupoli je širok le za 1 osebo, le nekaj mest je, kjer se lahko odmakneš in spustiš vrsto naprej.

To je največja kupola, ki so jo kdaj zgradili, notri je široka 45 m, zunaj pa 54 m. Že takrat so tekmovali za največjo, najvišjo, naj naj stavbo. Tako kupola v Firencah je tako velika le zato, ker so želeli zgraditi kupolo, ki bi bila večja od tiste v Panteonu. 

Vstopnina na kupolo stane 8 € (nasploh v Firencah redko katera vstopnina stane več kot 10 €, vsaj 2x ceneje kot v Barceloni), in je kar zahtevno vzpenjati se po ozkem stopnišču, ki na začetku samo v obliki ozke spirale, nato pa pod kotom med notranjo in zunanjo kupolo. Si ne bi mogli predstavljati, da sta kupole v bistvu dve - notranja in zunanja. Kako se vmes držijo pa ve samo Brunelleschi in še par strokovnjakov....

 Ob stopnišču je precej malih okenc različnih oblik in dimenzij. Na mnogih so obešene ključavnice, simbole ljubezni in zvestobe, mogoče tudi vere. Ne vem, tega prav dobro ne razumem, zakaj ljudje obešajo ključavnice. 

 Ko pa že čisto zadihan in prepoten stopiš na streho, na sam vrh kupole, je pogled vreden vseh stopnic. Samo se je treba dobro zaščiti pred vetrom. Na taki višini kar precej piha. Tukaj šele smo dojeli, da je zvonik nižji od kupole (spodaj zgleda obratno).

 Pogled proti cerkvi Santa Croce, se vidi tudi piazzale Michelangelo. 

 Pogled proti zvoniki Giotto. Pravzaprav Giotto ga je naredil nekje le do 1. stopnje, dalje je gradil Andrea Pisano (njegov del so okna) in dokončal je Francesco Talenti, ki je obložil zvonik z marmorjem. 

 Pogled proti trga Signorie in galerije Uffizi 

 Na sever se vidijo Apenine še pod snegom.
V mestu je ogromno turistov. Takih in drugačnih. Nekateri za fotografiranje se prav posebno pripravijo in tako postanejo ena od mestnih atrakcij.

 Firenze - najbolj "japonsko" mesto v Italiji. :)

 Policija pa je skoraj na vsakem koraku. Moram reči, da smo se vedno in povsod počutili zelo varno. 

Pridemo na trg Signoria, politično srce Firenc. Se mi zdi, da je tu tudi največje število umetniških del na kvadratni meter ali kakor koli. 

Ercole e Caco. Bandinelli

 Na tem trgu je Palazzo Vecchio, sedež mestne administracije in tudi muzej. Zraven znamenita Loggia dei Lanzi, kjer so na ogled znameniti kipi. Tu je tudi Galerija degli Uffizi, eden najbolj znanih muzejev na svetu.

Fontana del Nettuno. Cellini, Giambologna, Bandinelli, Danti, Ammannati

Za Uffizi si moraš vzeti kar nekaj ur časa, žal, mi ga nismo imeli. Morda kdaj drugič. Smo pa hodili po trgu od enega kipa do drugega in občudovali. In se presenečali, da stojijo kar zunaj, vsem na ogled. Saj to je za v muzej!! Pač, Firenze - celo mesto je muzej. 

Davide, Michelangelo. Ratto delle Sabine, Giambologna.

Na spodnji sliki se vidi koliko ljudi je tukaj. In kako presenetljivo veliki so kipi. Michelnagelo s svojim Davidom je kar povečal velikost mnogih kipov, ki so sledili. Zopet tekmovalnost. Nekateri kipi so kopije (recimo Davide, original je v muzeju), drugi so še vedno originalni (recimo zelo znan Persej Cellinija je že star 500 let), vsi so pa na svojih prvotnih mestih. 

Od trga Signoria je le nekaj 100 mestrov do Arno po ulicah, ki so polne trgovin. V Firencah je ogromno trgovin, ki prodajajo izdelki iz usnja - torbice, jakne, rokavice itp. Drago ali ne - je relativno, torbice med 50 -100 Evro so zelo zelo v redu. Izbira pa je ogromna. 

Po 100 metrih trgovin pa pridemo do nabrežja Arno. Hiše so čisto do reke. Se kar zamisliš, kako je, ko reka naraste. 40 let nazaj je bila res huda poplava, ko je poplavilo ves center in je uničilo nekaj umetniških del. 

 Ponte Vechhio pa je še en simbol mesta. Most je preživel vse prenove v mestu in več poplav Arno in od leta 1500 dalje je pravi sedež zlatarn in zlatarjev. Most je prava uličica zlatarn. 

 Ponte Vecchio je zelo poseben most prav zaradi tega, ker je pozidan. Čeprav lepši je, ko ga opazuješ zunaj. Enkrat, ko si na mostu, si pač na ulici zlatarjev. 

 Še nekaj pogledov s Starega mosta na Arno in okolico. Reka polepša mesto veliko bolj kot katera koli ulica. Čarovnija vode?

Število umetnikov v Firencah je od vekomaj nadpovprečno. Bojim se pa, da moderni umetniki ne bodo ostali v spominu še 500 let....

Ta vadi kar na ulici. In morda ima še največ možnosti. le da rabi najti še kako kupolo za poslikavo. :) 

 Detajle mesta. Mesto je polno tega, le spremljati moraš. In poskusiti ugotoviti, katera stavba je in zakaj je znamenita. Tako se ti mesto odkrije. Mora biti zelo lepo iti po mestu z nekom, ki mesto dobro pozna.

 Ta poslikana stavba je recimo Palazzo di Bianca  Cappello iz 16. stoletja. Videli smo tablico na stavbi blizu palazzo Pitti, kjer je pisalo, da je tu živel Dostoevskij in je tam napisal svojega Idiota. 

 Pridemo na drugi brez Arno, OltreArno, do trga Pitti. Na trgu dominira dvorec Pitti, kjer je kraljevala družina Medici. Za dvorcem je tudi prekrasen vrt in park, Giardino di Boboli.

 Sam dvorec je sedaj muzej, primerljiv z galerijo Uffizi, vrtovi so tudi del muzeja. Mi smo se samo malo spočili na trgu in nadaljevali naš "poskusni" obisk Firenz.

 Vsakokrat, ko prečkaš Arno, pa občuduješ Ponte Vecchio. 

Na Novi tržnici stoji kip bronastega divjega prašiča. Turisti so prepričani, da prinaša denar, če ga podrsaš po nosu. Vsi smo ga prijeli za nos, ampak ta večer smo kar precej zapravljali v lokalih v Firencah. Tako ne vem, če ravno drži.....

Zvečer se odpravimo ven. Mesto je prekrasno in še bolj srednjeveško v soju luči. Basilika di Santa Maria Novella ob železniški postaji. 

 Ena od ulic v centru. Zvečer je čisto prazno.

V bljižini trga in dvorca Strozzi v samem centru so nam svetovali, da gremo v lokal Slowly ali Yub. Hoteli pač smo nekaj spiti, poslušati glasbo, malo zaplesati... Yub, na žalost, je bil zaprt, Slowly pa je bil prazen in deloval je tako fino, da tako, kot smo bili v puloverjih in bolj "turistično" oblečeni, enostavno nam ni prijalo, da bi stopili noter.  

 Gremo OltreArno do puba ob mostu Santa Trinita. O, ponte Vecchio in polna luna.

Tisti večer je bila tekma, Fiorentina proti Udinese. V pub nismo mogli niti stopiti noter. Nazaj. Še enkrat čez most.

 Svetovali so nam ulico, na kateri zagotovo vsak najde nekaj zase, večerna zabava za vsak okus. Viale Verdi in viale Benci ob trgu Santa Croce. Do tam se sprehodimo skoraj skozi ves center in še enkrat občudujemo (tokrat skoraj brez ljudi okrog) vse, kar smo že videli čez dan. Palazzo Vecchio in Davide. Tudi to je simbol mesta.

V to ulico pa ne gremo ;) Smo srečali kar nekaj takih znakov s "smeškoti". Bolj zaleže? 

Zopet kipi. Brez množice ljudi, nihče se ne trudi objemati s Persejem ali umazati Herkula sladoledom. :) 

Fontana Neptuna. Čudovita zvečer, še bolj pride do izraza.
Nekje ob obhodu fontane, sem zagledala pub na tem trgu. Čeprav tudi tu so gledali tekmo, se je našlo mesta tudi za nas. In se je začela naša nora noč v Firencah. Punce smo pile AperolSpritz, fantje so začeli s pivom. Potem pa so itak vse pomešali :) 

Tu pa smo že dosegli ulico zabave (he-he, kako smo jo iskali, ves čas smo jo prečkali, in brali napise). Cerkev in trg Santa Croce je takoj ob vseh teh lokalih. Škoda, ker smo prišli sem šele ponoči. V tej cerkvi so grobovi Michelangelo, Galileja in še koga, prav tako je kar nekaj mojstrovin tudi se skrivajo tu noter...  

Mi pa smo "preučili" nekaj "kulturnih" točk. Si upam priporočati Moyo, kjer smo spoznali američane, ter diskoteko Twice, kjer so vsi dobrodošli. pa še vstop je prost. 

 Naša klapa v Moyo. Slikal pa nas je naš prijatelj iz ZDA. Ki je pravzaprav hotel name narediti vtis. Celo tako, da mi je kupil vrtnico. Resnici na ljubo, se ni rabil bog ve kako mantrati z vrtnicami. Extracommunitari so zvečer na vsakem koraku in ponujajo vrtnice, klobučke in očala za žur. Celo, dokaj vsiljivo to ponujajo. Erik se je najbolje znašel - hočem bele vrtnice. Tip jih ni imel. Je pa prišel nazaj z belimi čez nekaj časa... :)

 Nekje tukaj se je nam posvetilo, da se imamo tako lepo, in da smo tako dobra klapa, da bi lahko to še kdaj ponovili. In da če nam bodo naredili dobro ceno, si gremo vsi kupiti klobučke.... :)
A ja, še malo podatkov - runda pijače za 5 oseb v Firencah stane okrog 30-35 €. 

 Z vrtnico od američana. Škoda, ker ga nisem vprašala vsaj za kontakt na FB.Mar bi slike poslala.

 Na poti iz diskoteke proti hotelu se je že malo meglilo v očeh... 

 Že proti jutru skozi prazno mesto se vračamo v hotel po že znanih ulicah in trgih.

Še dobro, da je naš dan v Firencah bil dolg sončen in tako zelo vesel in prijeten. Ker zjutraj je bilo mrzlo in oblačno in prav nič prijetno.