Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

nedelja, 13. januar 2013

Predbožični izlet v Barcelono - 2. del: Gaudi

Podobo Barcelone je zaznamoval Gaudi. Vsakdo, ki obišče to mesto, si ogleda vsaj nekaj njegovih stvaritev. Večini je všeč. Za nekoga je čudak, vsekakor je posebnež. Tako tretji dan v Barceloni smo namenili ogledom Gaudijevih kreacij.
Prvi in drugi dan: Barcelona 1. del

Antoni Gaudi velja za enega najbolj pomembnih in v Kataloniji zelo priljubljenega arhitekta. Rojen je bil leta 1852, zato je ustvarjal konec 19. stoletja in v začetku 20. in je de facto ustvaril obraz moderne Barcelone. Cerkev Sagrada Familia je njegov največji projekt, ki pa, na žalost, ni bil dokončan, čeprvav mu je Gaudi namenil zadnjih 12 let svojega življenja.
Temple Expiatori de la Sagrada Família - Spokorniško Svetišče Svete Družine - najbolj slikovita rimsko-katoliška cerkev. Najbrž nihče ni videl slik te cerkvi brez gradbenih dvigal v ozadju, saj gradnja traja že dobrih 100 let.
Španska državljanska vojna in druga svetovna vojna sta ustavila gradnjo, ki jo je pričel in vodil Gaudi. Med vojno so uničili tudi precej načrtov. Tako nadaljevanje gradnje gre po rekonstrukcije načrtov Gaudija. Država gradnje ne financira, zato gradijo iz sredstev donatorjev in s pobranimi vstopninami (ki niso niti poceni - obisk Sagrade Familie z vzponom na dvigalu v eno od stolpnic stane cca. 16 Eur). Po trenutnih načrtih naj bi bila gradnja končana leta 2026, prav za 100-letnico smrti Gaudija. Morda mi še bomo videli ta projekt dokončan.
Mene ta cerkev ni nikoli posebej privlačila. Tudi, če nisi bil v Barceloni, si videl Sagrado na kakih slikah, in meni se je vedno zdela nekam načičkana. Šele ko prideš blizu, in vidiš, da to, kar je načičkano, je pravzaprav neverjetno zanimivo izdelani kipi in okraski, že samo stavbo zunaj lahko si ogleduješ cel čas. Te preneseti in ne moreš, da te ne bi navdušila. Po eni strani, ideja je grandiozna, po drugi pa - veš, da Gaudi je skrbel le za manjši del prijekta. Ostalo gradijo brez njega, le kdo bi vedel, če bi Gaudi naredil vse tako kot je sedaj.

Posebnost Gaudija kot arhitekta je tudi v tem, da je bil predvsem slikar. Od tu ne samo to, da v njegovih stavbah ni nikjer pravih kotov in ravnih linij, pač pa tudi skoraj polna odsotnost načrtov. Mogoče tudi zato notranjost  je polno nasprotje tega, kar je zunaj - čiste svetle linije, skoraj nobenih okraskov, samo mozaik. Notri je tudi presenetljivo veliko in spokojno. Ne vem, če delajo tam kake službe, najbrž, je zelo umirjeno, ne glede na množico, ki vsak dan obišče ta hram. Pozimi smo prišli takoj na vrsto tako za vstop notri, kot na dvigalo. Poleti, baje, da se čaka tudi po 2-3 uri za vstop noter.
Z dvigalom smo se povzpeli 65 m visoko - v Torre de Passion. Čudovit pogled na mesto.
Še na taki višini so stolpi izdelani do detajlov, pokriti z mozaikom... Neverjetno. Za priti dol je bila tudi možnost peš - po zelo ozkem stopnišču - komaj za eno osebo in še ta bi morala biti precej šlang. naš Andrej se je odpravil peš, ampak ni tako nedolžno - na taki višini sploh ni ograji ob stopnišču in vmes, čeprav zelo ozka, vendar luknja 65 m.... Za pogumne.
Gaudi je iz principa delal samo v domači Barceloni in je uspel narediti zelo veliko. Od otroštva je bolehal za revmo, pozneje se ni nikoli poročil in ustvaril družine; pravil je, da je poročen z arhitekturo. V njegovih stvaritvah, kot tudi v življenju, je veliko mističnega. Tudi umrl je na zelo nenavaden način - povozil ga je nedavno odprt v Barceloni tramvaj. Telo dolgo niso mogli prepoznati. Vse je postalo jasno šele, ko so se na gradbišču zavedali, da Gaudi že nekaj dni ni prišel delati. Gradil se pa je v tem času najbolj znan njegov projekt - Hram Svete Družine.
Na sliki se lepo vidi razlika - temnejši del zgradbe je tisti starejši, narejen še pred vojno. Drugi, nižji in bolj svetel del - pa so deli zgrajeni po načrtih. Podoben stil, ni pa enaka izdelava. Mogoče bi bilo bolje, če bi pustili le tisto, kar je naredil Gaudi.
Od Sagrade Familie se odpravimo do parka Güell. Najprej se peljemo z metrojem, kar naenkrat v vagonu med vožnjo se zasliši topel glas in "Killing my softly" iz zvočnikov. Ta lepa blondinka je pela kar v metroju! In to zelo lepo in prijetno. Čisto vsi smo ji pripevali, Bato se je celo slikal zraven. Tako nam je teh par minutk polepšalo dan in spravilo v ležerno razpoloženje, da smo se kar smejali in odločili, da bi morali dati pod obvezno, da se v javnem prevozu poje.....
No, od metroja do parka Güell je še kar precej daleč, na tem križišču počakamo avtobus. Neverjetno, koliko ljudi se vozi z avtobusi... Komaj smo zlezli noter, vsi so bili ko sardele... je pa bilo še vedno vsem smešno in smo kar pripevali "Killing me softly", ampak tokrat bolj šoferju, ki je tako zaustavljal avtobus, da smo iz pokončnih "sardel" ratali pol-ležeče in predvsem čisto pretlačene. Izstop iz avtobusa je bil že skoraj praznik.
V park Güell smo prišli z zgornjega vhoda. Tako je bilo mogoče tudi lažje, saj potem smo hodili večinoma navzdol (razen, ko, namesto na kavo, nas Tatjana peljala na avtobusno postajo zopet zgoraj..... joj, kako mi je manjkala kavica...)
Tudi tu so ključavnice za "večno" ljubezen.
Kaktusi.
Z zgornje "postaje" je lep pogled na mesto.
Pa še pogled na Tibidabo s cerkvijo in zabaviščnim parkom.
Kot v vsakem parku - poulični glasbeniki. Ta je ful poseben, glasba pa je bila prav dobra. Kaj to je za en inštrument pa ne vem.
Včasih (večkrat :)) dobim občutek, da je Gaudi malo pretiraval v svojih kreacijah. Potrjuje to tudi velikanska polomija drugega po velikosti njegovega projekta - parka Güell. Gaudi si je zamislil zgraditi celo mesto za najbolj bogate prebivalce mesta (na željo njegovega mecenata Eusebia Güell). Vendar razen njega, ne glede na zanimivost in današnjo popularnost parka, nihče ni želel tam stanovati, tudi zato, ker je predaleč iz centra mesta. Tako od načrtovanih 60 hiš "iz medenjakov" sta zgrajene samo dve.
Güell, sin bogatega tekstilnega barona, je imel zelo razvit čut za lepoto in estetiko, in je bil navdušen nad idejo mesto-vrt, kjer vsaka hiša bi lahko zrasla v objemu vrta in v hramoniji z naravo. Študenta Gaudija je cenil za neobičajne in nestandardne rešitve, zato mu je zaupal gradnjo celotnega mestnega predela; ga tudi ni omejeval v sredstvih.
Ko govorimo o Gaudiju, se težko vzdržimo besed " preveč", ampak pogledati to je zelo zanimivo.
Ideja je bila taka, da na 20 hektarjih površine bi se zgradilo okrog 60 meščanskih hiš za srednje premožne prebivalce, ki bi se lahko srečevali na osrednjem trgu.
Glede na hribovit teren je Gaudi postavil tri galereji v obliki akveduktov. Da bi bili čim bolj podobni vlažnim jamam, ki jih je imel Gaudi tako rad, je za obdelavo uporabil neobdelan rjav kamen.
Nam je bilo zelo zanimivo se sprehajati po parku, poln je lepih in prijetnih kotičkov. Tudi tu ne gre brez uličnih glasbenikov in prodajalcev raznih neumnosti za turiste.
Ne glede na finančno polomijo projekta, je vhod v park brezplačen. In zadnjih skoraj 30 let je park vpisan v seznam nasledija UNESCO.
Hišice ob vhodu v park so bile namenjene čuvajem parka; sedaj tu sta kavarna in prodajalna spominčkov. In takih pravljičnih hišic, najbrž, se ne da videti nikjer drugje po svetu.
Centralno stopnišče s fontano in grbom Katalonije. Vedno polno ljudi. Celo decemberskega dopoldneva. Kaj je šele tu poleti.....
Simbol in varuh parka - ogromen kuščar iz mozaika. Kuščar ni le varuh parka v simbolnem smislu, za njim se skriva cisterna, kjer lahko zberejo do 12 tisoč litrov deževnice za oskrbovanje bolj suhih predelov parka.
A ni kot iz pravljice?
Pokrit z mozaikom kuščar. Slikati ga samega - je skoraj nemogoče. Vsak, ki pride v park, naredi sliko s kuščarjem. No, mi nismo ;)
Stebri, ki podpirajo "trg" nad njimi, so votli znotraj in tako skozi tla trga (ki niso asfaltirana) pronica deževnica v stebre in po kanalih se zbira skozi filter v cisterno za kuščarjem. Ko si tam, sploh ne deluje, da je znotraj vsega je še tako zapleten mehanizem.
Turisti čakajo vrsto, da bi se slikali s kuščarjem. :)
Pogled na hišice s klopce na "trgu". Ograja trga je hkrati dolga klop in še en zbiralnik za vodo.
Klop je dolga 114m, zaradi svoje vijugaste oblike obiskovalci, ki se usedejo na klop, kljub velikemu številu tvorijo posamezne intimne skupine. Pri oblikovanju klopi se je Gaudi zelo potrudil, da je njene oblike kar se le da prilagodil človeškemu telesu. V želji po največji preciznosti je menda posedel nagega človeka v še vedno upogljiv mavec in odtis uporabil za izgradnjo klopi. Ker je klop pokrita z mozaikom iz keramike, pozimi sedeti na njej ni bilo prav toplo....... Žal, si Gaudi ni omislil gretja sedežev :)
Iz parka Güell le nekaj postaj z avtobusom in smo že na Passeig de Gracia, kjer sta dve zelo znane stavbe, zopet Gaudijeva domišlija. Hiša Milo ali La Pedrera (kamnolom) menda nima ene ravne linije. Lastnik hiše Rosario Mila je bil prvi v Barceloni avtomobilski navdušenec, zato Gaudi je želel narediti okrog stavbe neke vrste dovoze za avtomobile, da bi se vsak prebivalec lahko zapeljal z avtom do svojega stanovanja. Ideja ni bila uresničena, zato pa je hiša dobila prvo v Barceloni podzemno garažo.
V hišo Milo mi nismo šli, deloma, ker je vstopnina draga (cca. 16 €), deloma zato, ker po ogledih Sagrade in parka smo bili že lačni, žejni in utrujeni...... Menda je zelo zanimivo ovalno dvorišče te hiše in streha.
Smo se pa odpravili do hiše Batllo, ki je malo naprej. Zamisel in ideja nastanka te hiše izvira iz legende o Sv. Georgiji, zaščitniku Katalonije. Sicer hišo tudi imanujejo kar "Hiša kosti".
Obdelava fasade stavbe spominja skoraj na ribje luske, simbolno telo zmaja; balkoni so okrašeni s simbolnimi okostjaki in lobanji žrtev zmaja, imitacija človeških kosti pri stebrih na fasadi stavbe še toliko bolj poudari vtis. Ko stojiš zunaj in z dvignjeno glavo poskušaš dojeti, zakaj ta stavba je tako privlačna, ne najdeš asociacij na kaj te to spominja. Ker je unikat....
Če hiša Milo nima ravnih linij, hiša Batllo nima ravnih kotov. Vse je zaobljeno in je polno detajlov. Niti tu vstopnina ni ravno poceni (20 €), je pa tako zanimivo, da ti je vredno to plačati. Obvezna uporaba avdiovodiča - zelo je zanimiv.


Za hišo se skriva notranje dvorišče. Se ti zdi presenetljivo, da poleg so običajne meščanske stavbe in stanovanja.
Tudi v sami hiši Batllo so še vedno nastanjeni prebivalci na vmesnih nadstropjih (v prvem in zadnjem ne). Spodnja slikca kaže notranjo stran hiše, tu so stopnice in dvigalo. Ob stopnicah pa so vhodna vrata v stanovanja prebivalcev. Kako te ljudje zdržijo živeti v konstantnem via-vai ljudi - nepojmljivo.
Hodnik na nadstropju.
Še notranje stpnišče in okna. Gaudi je namensko naredil okna v zgornjih nadstropjih manjša kot tista v spodnjih, zato, da sobe dobijo relativno enako dnevne svetlobe, se tudi ustvarja videz višine... Prav tako ploščice - spodaj so skoraj bele, svetlo plave, na vrhu pa so temno-morde. Tudi s tem ustvarja vtis enake svetlobe spodaj in zgoraj.
Na strehi je pa še ena terasa (zgleda, da je to v Barceloni nekaj običajnega). Rob strehe spominja na luske hrbta zmaja; dimnik s križem pa ponazarja sulico svetega Georgija, ki je zadelo zmaja. Taka legenda :)

Na desni je hiša Batllo, na desni pa hiša Amattler, ki je tudi zelo zanimiva, vsaj po fasadi sodeč. je pa veliko bolj zapostavljena zaradi slavne sosede.
Pogled s strehe hiše Batllo na sosednje strehe. Tudi tam, kjer se s tal skoraj nič ne vidi - zanimiva izdelava.
Passeig de Gracia.
Ni bil samo Gaudi, ki je gradil zanimive in neobičajne hiše. Barcelona je polna zanimivih stavb. Zgleda, da je mestna administracija zelo dovzetna za čudne ideje. Največkrat izpade celo lepo. Mi pa še vedno ni jasno, zakaj so te bunke na fasadi nebotičnika....
Vsaka druga stavba je nekaj posebnega. In tista, ki kje drugje ne bi bila nič posebnega, v Barceloni izstopa med bolj "načičkanimi" konkurentkami.
Decemberski živ žav na Passeig de Gracia.
Casa de Pulci
Ko pa zavijemo v Gotsko četrt, je vse "srednjeveško". Pred ogromno Barcelonsko katedralo je predbožična tržnica.
Tržnica v Barceloni ni niti blizu tistim v Nemčiji ali Avstriji, pač nekaj okraskov in izdelkov, toliko, da se zavedamo, da so prazniki blizu. Glühwein, ki smo ga tako vzljubili lani, pa nimajo.... Škoda.

Katedrala Svetega Križa in Svete Eulalije. Prav to je glavna cerkev Barcelone (ne Sagrada Familia) in je tu "doma" glavni škof Barcelone.
Barcelonski "most vzdihljajev".

V gotski četrti so nekatere ulice okrašane s kar veliko mero ustvarjalnosti. Poslikava vrat hiše v slogu Barcelonskih slikarjev, mozaik kar na pročelju stavbe, umetniško opremljen vhod v trgovino. Gotska četrt je res zanimiv delček Barcelone in se tu lahko "zgubljaš" cele dneve in odkrivaš kaj novega in zanimivega.
Zvečer si nismo mogli dati mira in se odpravili na Placa Espanya občudovati pojoče in plešoče fontane Montjuic.
Nisem mogla razumeti, zakaj vsi priporočajo ogled fontan. Se mi je zdelo - "so what"? Ampak je res lepo-lepo-lepo in zanimivo. Show traja 2 uri (pozimi samo petek in sobota), zato smo uspeli pogledat s strani trga, se dvigniti vse do muzeja MNAC, od tam je čudovit pogled. Glasba in svetlobni show je res nekaj posebnega.
To pa smo mi na Placa Espanya.
Fontani pri MNAC.
Bivša arena bikoborbe, še zmeraj na trgu Španije. Sedaj je tu shopping center, na strehi pa več lokalov.
Pogled s strehe arene na trg Španije in čarobne fontane Montjuic
Barcelona je čudovita v lučkah in večerni razsvetljavi. Jaz sem se pa doma sekirala, da je zgodaj tema. Še boljše!!
To je krožišče!
Še ena kreacija kakega odštekanega arhitekta. Tokrat pa ne vem, a je Joan Miro ali Roy Lichtenstein ali še kdo..... Bilo je že prepozno, da bi se poglabljala :)
Zadnji dan je posijal sonček, si nismo naredili nobenih planov, kar je super, glede na to, da po treh dneh intenzivnih ogledov nismo več mogli stati na nogah. Zato smo šli v center, na kavico, na kratek sprehod, malo okrog po mestu. Darka si je kupila 2 sliki v ulici umetnikov.
Dobro uro smo srkali kavico in čakali, da si je Bato kupil klobuk. A ni s tem klobukom prava Hollywoodska zvezda? Po uri čakanja smo mu pripravili pravi zvezdniški sprejem, s fotografiranjem, prošnjami za avtograme in navdušenjem in skandiranjem "Bato - Bato". Bato je vse sprejel kot da ga vsak dan tako pozdravljajo, tako, da je folk na trgu je samo gledal - kdo je ta Bato in - a ni res podoben enemu igralcu iz nekega filma??? :)))
Najbolj "zelena ulica" Gotske četrti :) Tudi najmanj prometna.
Kako je šele lepo na obali na skoraj spomladanskem sončku!!
Se sprehodimo po pristanišču, bolje rečeno park ob marini. Eni zavijejo v akvarij. Mene ni vleklo gledat ribe, mogoče je bolje tako, potem so povedali, da je za simpatičen akvarij 18 euro vstopnine vseeno preveč.
Passeig de Colom - cesta ob pristanišču Port Vell, najbolj star del pristanišča v Barceloni. Od tu naprej je že Barcelonetta, bivše ribiško predmestje.
Pred vhodom v Port Vell in pred zgodovinskim muzejem je postavljen zelo poseben kip "Cap de Barcelona" - "Glava Barcelone" arhitekta Roy-a Lichtenstein, tudi ta je ustvarjal moderno mestno arhitekturo v Barceloni. V Barceloni dobiš vtis, da vsak odštekan arhitekt je tu nekaj naredil. In so mu pustili. Še stavbe Hundredwasser-ja iz Dunaja spadajo v Barcelono :)
Ta "rakec" velikosti kakih 10-20 mestov je tudi postavljen na promenadi ob Port Vell-u. Ne vem, če ima umetniško vrednost, morda niti ne. Je pa zanimiv in predvsem velik :)
Naprej za Barcelonetto pa je že Olimpijska Marina, ki so jo zgradili za Olimpijske Igre l. 1992 za vsa prizorišča vodnih športov in takoj zraven je velikanska stanovanjska soseska, kjer so stanovali športniki in vsi, ki spadajo zraven. Ker pa je Barcelona grajena ob morju, vsega le niso pozidali in so tu še vedno lepe javne plaže. Na žalost, decemberski sonček ni dovolj za užitek na plaži. Pa še piha z morja. Poleti pa mora biti super. Pa polno ljudi.....
Še nekaj utrinkov s sprehoda po mestu. Mesto je živo in polno ljudi. In je ful zanimivo jih opazovati.
Turisti? Prav gotovo! Mogoče razen punce, ki govori po telefonu. Preveč je bila zaskrbljenain in  je hodila prehitro, da bi bila na ogledu mesta.
Nekdo je dobil kazen. Mogoče čisto po nepotrebnem, če združimo vkup vici o policajih in blondinkah :)
Gospa zbira papir.
Deklica na trgu Katalonije - s prijateljico je podila golobe in se zabavala. Niti sama ni razumela, kako je padla in že takoj se ogleduje okrog - če vidi mama in če ima smisel jokati.... Mama ni videla :)
Ulica iz centra proti pristanišču....
V bližini avenije Diagonal in parka pri Kraljevsem dvorcu je Gaudi je postavil dva podobna paviljona pri vhodu na zemljišče svojega "partona" Eusebija Güell. Ta Güell je res dobro vedel, koga vzeti pod svoje okrilje.
Seveda, Barcelona ni samo mesto. Barcelona je nogomet. Barcelona es mes que un club, kot pravijo tukaj. Celo mesto je ovito v barve in atribute nogometnega kluba, Barse.
Navijači Barce prihajajo sem s celega sveta. Katalonci so strašno ponosni na svoj klub. Čeprav ne spremljam nogometa, še jaz vem, da je Barcelona - eden boljših klubov na svetu. Naj jim bo :)
Na "domač" stadion Barse Kamp Nou je možno priti tudi samo na obisk, vzeti voden ogled, zraven imajo muzej. Nekateri od nas so šli pogledat, meni je zadostoval pogled zunaj. Tekma tako ali tako je bila na dan našega odhoda, vstopnice smo videli prodajati po mestu, od 65 Euro do cca. 135 €. Mogoče je pretirana cena, čeprav bi bilo zanimivo na tekmo. Mora biti res pravo vzdušje, saj sprejme skoraj 100.000 navijačev, je največji stadion v Evropi.
Naslednje jutro smo že leteli domov. Smo bili predolgo, več kot so zdržali vsaj moje noge, in vseeno - prekratko. V Barceloni res imaš kaj videti. Mesto lahko ogleduješ le bežno, od Sagrade čez Ramblo do morja ali podrobno, z obiskom muzejev in razstav. Nismo šli na Monserrat, čeprav sem si želela. Morda ob drugi priliki.
Za konec pa veličastna Sagrada familia pozno zvečer, ko je Erik dobil preblisk, da še ne gremo v hotel in gremo do Sargade. Bravo, Erik!


Ni komentarjev:

Objavite komentar