Slovaška nikoli ni bila v naših potovalnih načrtih. Ampak leto 2020 je podrlo vse načrte potovanj in tako septembra namesto Grčije in celo namesto nadomestnega dopusta v Andaluziji (še ta je bil prestavljen iz marca na september, ko je prav tako odpadel). Tako v drugi polovici septembra sva se znašla na poti z avtodomom po Slovaški.
Slovaška tisti
hip je bila ena od (redkih) nam dostopnih držav, nenazadnje za nas je praktično
neznana. Še do 6 dni pred odhodom nisva vedela, ali zares gremo ali ne, tako se
nisva posebej pripravljala. Hvala Bojanu Potočarju za vso logistiko in
organizacijo, najboljši je, kar se avtodomarskih potovanj tiče.
Z manjšimi spremembami prvotnega načrta je naša pot zgledala tako, skupaj 2000 km:
-
Dan 0: Izola – Maribor
-
Dan 1: Maribor – Bratislava – Čilistov
-
Dan 2: Kolarovo –Zvolen
-
Dan 3: Čierny Balog – Nizke Tatre, Sedliacky Dvor
-
Dan 4: Muranska planina, Ochtinska jama – dvorec Betliar – Levoča
-
Dan 5: Visoke Tatre, Štrbske Pleso – Pribylina – Liptovska Mara
-
Dan 6: Grad Devin – Dunaj
-
Dan 7: Dunaj - Izola
Dan 0: Izola –
Maribor. 230 km
Sonce, +27°C
Dopust se ne
šteje v dnevih, temveč v urah. Takoj po službi se odpraviva do Maribora in sva
tako že 230 km bližje Slovaški, kamor naju pot pelje jutri. S sopotniki se
dobimo ravno v Mariboru naslednje jutro.
V Mariboru prespimo v kampu Kekec, tik pod Pohorjem, sva v kampu lih pravi čas za sončni zahod. Tu so temperature že pod 20 °C, ozračje je že kar jesensko.
Kamp je zelo
lepo urejen, temu bi se reklo »pohorski« slog. Receptorka pove, da je lastnik
kampa tudi avtodomar, zato z vseh potovanj prinaša izboljšave v svoj kamp.
Midva paziva edino še možno izboljšavo – WiFi lovi samo pri recepciji, lahko bi
bilo vse okrog… Vzdušje je zelo prijetno, parcele urejene, sanitarije čiste,
kamp je pravzaprav odličen. Pa še receptorka nama našteje kup dobrih
restavracij v bližini.
Cena
kampiranja (z elektriko) – 27,30 €.
Pogled na Pohorje in hotel Habakuk iz kampa:
Jaz se še malo
sprehodim do Snežne arene (od kampa kakih 100 m mimo novega hotela, oz. 150 m do
gondole pri hotelu Habakuk – zelo blizu in udobno). Ugotovim spotoma, da hotel Habakuk prenavljajo.
Dan 1. Maribor
– Bratislava – Čilistov. 370 km
Zjutraj – sonce, +7 °C
Mrzlo jutro v Mariboru, že pomislimo, da smo s seboj vzeli premalo toplih oblačil. A sonce vse polepša. Na prvi črpalki tankamo poln rezervoar goriva, kupimo avstrijsko vinjeto za 10 dni. Slovaška vinjeta je elektronska. Se dobimo z ekipo in ob 9h štartamo za Bratislavo.
Štajerska je čudovita:Druga polovica
septembra leta 2020 – na slovensko-avstrijski meji nas nihče nič ne vpraša,
avtomobili z registrskimi tretjih držav pa kar izločajo, očitno kontrole in
naročila karantene se kar izvajajo. Tri dni preden smo potovali Slovaška je
izdala novi seznam »zelenih« držav, k sreči, Slovenija je še vedno na njem,
čeprav številke okuženih s COVID naglo narašča v obeh državah. Čehov, recimo,
na Slovaško ne spustijo več brez negativnega testa. Letos je res vse tako
negotovo kar se potovanj tiče, da do dneva, ko se vrneš domov, ne veš, kaj te
čaka in ali boš moral v karanteno oz. ali boš lahko sploh šel tja, kamor si se
namenil.
Avstrija je še vedno zelo urejena in meni zelo všečna. Če bi kdo ponujal, kje bi želela živeti, bi bila Avstrija zelo visoko na mojem seznamu – dober standard, umirjeno, urejeno.
Pri Grazu zavijemo za Dunaj, po Avstriji vozimo približno 300 km. Še dobro, da smo pri nas natočili gorivo – v Avstriji je 1 l diesla = 1,46 €.
Ob poldan smo že pri Dunaju, s tem da smo vmes naredili pol urno pavzo. V bližini avstrijske prestolnici je veliko več prometa, še dobro, da je nedelja, da skoraj ni tovornjakov. Od tu do Bratislave je samo še 80 km.
V mesto ne
zavijamo, prevozimo po obvoznici, mimo industrijskih con in veliki rafineriji,
nato pa že sledijo polja in rahli grički.
Bratislavo
vidimo že zelo na daleč, med vetrnicami. Vetrnic pa je tu ogromno število, se
počutimo, da smo v gozdu iz vetrnic.
Meja s
Slovaško je vsega 12 km pred mestom. Prestop meje ta dan je bil prost, nismo
opazili nobene kontrole. Iz Maribora do Bratislave je 3,5 h vožnje – z
avtodomom, ko vozimo precej počasneje, kot z avtom.
Popoldan zapustimo Bratislavo, prenočili
bomo v kraju Čilistov, 30 km južno od Bratislave v bližini Donave.
Predmestja Bratislave se pokažejo kot ne
posebno premožna ali urejena, včasih imajo kar socialističen pečat. Tudi
lokalne ceste so bolj »socialistične«, potrebne prenove. Primerjamo cene goriva
– približno kakor pri nas 1 l = 1,014 €. Potem smo videvali tudi pod 1 €.
Iz mesta do PZA Čilistov – Stellplatz
Čilistov – se pripeljemo v pol ure. Tukaj ni pravi kamp, je ograjen PZA za
cca. 15 avtodomov. PZA je takoj poleg pokopališča, tako pozno zvečer nismo veliko
okrog hodili 😊.
Priključek za elektriko je samo na eni
strani, stranišča so zelo v redu, tuš pa je zunaj za zaveso. WiFi ne dela.
Počutili smo se zelo varno, dodatni plus pa je to, da cca. 200 m proč je Donava
in prijeten park ob hotelu ob reki.
Reka je v tem delu tako široka, da si
misliš, da je to zelo veliko jezero. Enako kot bi gledala iz Portoroža proti
Savudriji. Noro. Na drugem bregu reke je že Madžarska. Zato pa je tukaj
dvojezična cona, vsa imena naselij zapisana tudi v madžarščini.
K Donavi sva se odpravila lih za sončni
zahod in sva bila popolnoma navdušena nad rdečim prav spektakularnim zahodom.
Čudovito!
Ob reki vse do Bratislave je nasip, ki
brani okoliške kraje pred poplavami, po nasipu pa je speljana prijetna peš in
kolesarska pot. Zelo lepo. Edini minus – zvečer je ogromno komarjev. Smo pač ob
vodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar