Z avtodomom po Slovaški: Čierny Balog - Muranska planina

 Dan 3. Zvolen – Čierni Balog – Sedliacky Dvor.

Zjutraj +9°C, rosa

Spet hladno jutro. Kar ne moremo se navaditi, da je zjutraj tako mrzlo in je taka rosa, potem pa čez dan vroče.

Greva na sprehod v okolici kampa, je pa to bolj predmestje, do centra mesta vodijo zavozlane ceste obvoznice, zdi se nam daleč in zapleteno. Nasproti kampa in za njim je hrib, pod hribom je nekaj trgovinic, a vse skupaj nič kaj posebno zanimivega. Se odpravimo na pot, mesto Zvolen prevozimo brez, da bi si vzeli čas za podroben ogled.

Vozimo mimo Banske Bystrice, precej velikega mesta, cca. 80 tisoč prebivalcev. V mestu ne ustavljamo, peljemo po obvoznici mimo trgovinskih centrov kot po vsej Evropi – Obi, Lidl, Kik ipd… Vedno manj ostaja avtentičnih krajev. Še dobro, da tu pa tam štrlijo v nebo zvoniki cerkva in tako ustvarjajo podobo mesta.

Za mestom smo že v območju Nizke Tatre, vozimo v smeri kraja Hlinik. Nizki griči, se pojavijo že prve oznake za smučišča. Ob cesti je videti precej nekih tovarn in fabrik, oz. to, kar je od njih ostalo. Marsikatera je že dala skozi svoj najboljši čas. Poleg so tudi zapuščeni bloki delavskih naselij.

Med vožnjo poskušam slikati lep L'upčianski grad. Tudi ta je nastal v srednjem veku in je bil priča razburljivi zgodovini in bitkam vseh mogočih vojsk, ki so poskušala ta ozemlja prisvojiti. Na Slovaškem videvamo ogromno gradov, obnovljenih in samo ruševin.

Lepa cesta nas vodi skozi polja in med griči.

V prijetnem mestecu Brezno (glavni trg je prav lušten) se ustavimo v supermarketu (pri Lidlu in Tesco so velika brezplačna parkirišča, lahko se parkira tudi z avtodomi). Nakupujemo v trgovini lokalnega kmeta – siri, salame, veliko je prekajenih. V supermarketu se presenetimo nad zares ugodnimi cenami: žemljice po 0,07 €, veliko pivo – 0,49-0,67 €, fanta 2,25 l – 0,89 €, 1 kg piščančjih nogic – 1,99 -2,69 €… Se sprašujemo ali res imajo toliko nižje plače, da so cene osnovnih artiklov tako nizke, ali so samo cene dostopne za vse. Ker po cestah pa videvamo tudi kar zelo drage avtomobile.

Za mestom v vasici Hlinik ob vznožju hribov je družinski kamp Sedliacky Dvor. Danes bomo kampirali na območju Nizkih Tatr, na višini 560 mnv. 

Kamp je zelo zelo lušten, je kot bi bivali ob kmetiji, imajo kokoške in piščančke, vse je zelo lepo urejeno, krasen kraj.

Pogled od kampa - cestica v hribe...

Hribi tukaj so večinoma porasli z gozdom, ki so ga na veliko pridelovali in izvažali. Za transport – splovilo vsega tega lesa pred 100 leti so na tem območju zgradili Črnohronsko železnico, celo omrežje ozkotirnih železnic. Železnico so gradili v glavnem ujetniki iz prve svetovne vojne. Konec 20. stoletja železnica je začela propadati, ostalo je le nekaj prog skupne dolžine kakih 20 km, ki so jih v sedanjih časih uredili izključno za turizem.

V manjšem naselju Čierny Balog je še vedno zelo lepo urejena železniška postaja, od tu lahko se odpravimo z zgodovinskim vlakom višje v hribe in v gozd. 

Na postaji:

Kondukterka (no, saj sploh ne vem, kako se imenuje oseba, ki poda vlaku signal za odhod) je zelo simpatična gospodična... 

Vloga železnice je sedaj samo turistična atrakcija, se vkrcamo v odprt vagon (so tudi zaprti) in se zelo počasi vozimo cca. 20-30 minut vse do končne postaje, do kraja Vydrovo, precej višje v hribih. To je pot, po kateri so nekoč dostavljali les v mesto, prav namensko za dostavo lesa je bil zgrajen celoten odcep železnice. V okoliških gozdovih so nekoč sekali ogromno lesa, saj ga je še vedno ogromno.

Proga zavija k nekomu na dvorišče:

Ob poti so luštne male hiše:

Vlak vozi po treh poteh, od aprila do septembra, imajo točen razpored voženj, nekje 7x na dan.

Ob poti je lepa lesena cerkvica:

Končna postaja nekje sredi gozda - Vydrovo, od začetne postaje je oddaljeno vsega 4,5 km:

Od zgornje postaje nazaj je sedaj speljana učna pot, nekakšen železniški in lesarski muzej na prostem. Pot je speljana po gozdu in ob potoku, deloma po polju in ob železnici. Zelo lepo in poučno, zanimivo celo za otroke, ki brez težav prehodijo učno pot. Ob poti tu pa tam »zgodovinski« primerki vlakov, razne zanimivosti, vse kar pač sede v ta prostor – od starih lokomotiv do lesenih kipov, od minimundusa do lesene cerkvice. 

Naš vlak in odprt vagon, s katerim smo se pripeljali v gozd:

Lokomotiva:

"Eksponati" ob učni poti:

Steza se vije po gozdu in ob potoku, lahko si pot podaljšaš, če zaviješ na številne odcepe, lahko pa greš na kratko ob progi.

Nekdo od naših sopotnikov se je že vnaprej založil z žganjem in nekje na mostu se je naredil pravi trenutek za "razkuževanje" :)

Umetniške stvaritve ob poti:

Minimundus, prikaz življenja ob železnici (in to kar nekje v gozdu, ob robu jase...):

Pa smo se peš vrnili do železnice in male lesene kapele:

Hodimo peš približno uro, nato ob vmesni postaji vlaka, kjer je gostilna in celo trgovinica s spominki, se ustavimo v gostilni in čakamo vlak. Če kdo želi, lahko se v mesto vrne peš.

Na jasi ob gostilni je še polno zanimivosti. 

Kakšno je moralo biti to drevo, če je premer več kot 2 m!

Na jasi "Evropske unije" je tabla za vsako državo, kjer je označeno, koliko gozdov ima posamezna država. Slovenija med prvimi s 55%. 

Lesen mostiček čez potok nas spet vodi v gozd (zdaj, ko vemo, kje je postaja vlaka in kje je gostilna, lahko si vzamemo čas še malo za raziskovanje).

Pri gostilni se vkrcamo nazaj na vlak in se vrnemo na postajo v Čierny Balog. Zelo simpatično, vsi se strinjamo, da bi kaj takega lahko bilo tudi pri nas (kot je nekoč bil učni vlak iz Kopra do Divače) oz. če bi oživili nekdanjo Parenzano. 

Od tu se odpravimo na kosilo na kmečki turizem Zbojska na Muranski planini. Kmetija je precej ven iz naselja, na pobočju hribov na višini 730 mnv. 

Pogled na Brezno (mesto ;)) v daljavi:

Nacionalni park Muranska Planina v Nizkih Tatrah:

Kraj je zelo lep, domača kuhinja, lahko se nakupi domačih izdelkov – siri, salame, veliko je dimljenih sirov, pa tudi ovčjih. Seveda, kar z veseljem nakupujemo, zelo je dobro. 

Kmetija in restavracija "Zbojska":

Za glavno jed nam tukaj postrežejo golaž iz mešanega mesa – govej in ovčji, za sladico pa knedlji z marmelado- čokolado, zelo dobro. Sopotniki pa naročijo za sladko rezanci z makom, porcija je ogromna, okusno pa ne, vsaj nam je popolnoma tuj okus, pa sploh ni sladko. 

Ko se vrnemo v kamp, nas pričaka kokoška z malimi piščančki, ki jih zelo hitro spravi pod sebe na varno. 

Mi se martinčkamo na sončku, zvečer imamo malo žurkico, sopotnica ima rojstni dan, a dolgo ne posedamo zunaj. Septembra se tu stemni okrog 18.30-19.00, takoj za tem pade vlaga in mraz. Se kar ne moremo privaditi takšni temperaturni razliki.

 

Prevožena razdalja: Zvolen - Sedliacky Dvor - 80 km

Hlinik, kamp Sedliacky Dvor: 48.79547 19.72940

Nadaljevanje: Dan 4.Sedliacky Dvor - Ochtinska jama - Betliar – Levoča.