Z avtodomom po Slovaški: Ochtinska jama - Betliar – Levoča

 Zjutraj – oblačno, +12 °C

Prebudimo se v sveže jutro, meglice po okoliških hribih pričarajo lepo zasanjano vzdušje, a po povsem jasni noči (koliko zvezd je bilo ponoči, noro!!) se dela oblačen dan. 

Kot vsako jutro, trava je polna rose in že po nekaj korakih so noge v natikačih povsem mokre in ledene.

Jutranje meglice Muranskih planin:

Po zajtrku in sprehodih v okolici se odpravimo na pot, ki sprva se vije med griči Muranske planine. 

V Tisovcu zavijemo še višje v hribe in preko prelaza se spustimo v mestece Muran, ki je dalo ime okoliškim gričem in celotnemu nacionalnemu parku. Danes dopoldan se vozimo po NP Muranska planina. Te deli Slovaške so skoraj najbolj oddaljeni, tudi čas tu teče počasneje, kar se opazi. Ceste sicer v glavnem so v redu, tu pa tam so še res take, da že kar kličejo po obnovi.

Zanimivo je to, da se slovaki sami imenujejo »slovenci«, njihov jezik je »slovenski«, če rečejo »na Slovaškem« - se bo slišalo »na Slovenskem«. Skratka sklenemo, da ravno slovaki delajo zmedo pri nerazpoznavnosti Slovenija – Slovaška. Ko smo kje povedali, da smo iz Slovenije, so par krat z veseljem razlagali, da Slovaško pogosto zamenjajo s Slovenijo, da gotovo tega ne vemo. Kaj čudno, ko pa se še sami imenujete »slovenci«?! 😊

Manjša naselja in gorske poti, pokrajina zelo harmonična, zdi se, da smo tu daleč od vseh tegob in norosti tega sveta...

No, na tem predelu države po mestih videvamo veliko cigan, delujejo bolj urejeni in »udomačeni«, te se tudi pri popisih prebivalstva opredelijo kot slovaki. Jih je pa procentualno tukaj skoraj največ v Evropi – okrog 10% prebivalstva.

Polja koruze ob cesti. Povsod. 

Pri naselju Jelšava zavijemo spet v hribe do vstopa v edinstveno Aragonitno jamo – Ochtinsko jamo. 

Odcep od Jelšave do jame je cca. 8 km, potem se moramo vrniti nazaj na glavno cesto. Od našega prenočišča do jame se vozimo približno 1 uro, v glavnem po hribih in podeželju.

V bližini jame je hotel in je izhodišče za več pohodnih in kolesarskih poti. Jama je sredi hribov, čisto presenečenje je, da je tu precej velik hotel, urejena cesta in parkirišče. Najbližje naselje je majhna Jelšava 8 km proč.

Pokrajina v bližini jame:

Na tem območju je več aragonitnih jam, mi smo ogledali eno najbolj znanih. Zanimivo je to, da je vstop v jamo na samem vrhu hriba, na nekakšnem prelazu na višini 600 metrov. V jamo se spustimo skozi tunel, podobno, kakor v Škocjanskih, in nato še 100 stopnic dol. Notri v jami je tako kot pri nas 8 °C in je zelo vlažno. 

Stavba, kjer je vhod v jamo:

Vstop v jamo je po urnikih, samo v spremstvu vodiča. Jama je zelo drugačna od naših kraških jam, od Postojnske ali Škocjanske, tu ni nam »običajnih« stalaktitov- stalagmitov, ni kapnikov. V glavnem so tu marmorne kupole in razpoke, vmes katerih »rastejo« aragonitni izrastki iz kalcinatov, čisto posebni, spominjajo na podvodne rastline ali korale, včasih delujejo kot nekakšne lovke. 

Slikati v jami ni dovoljeno, oz. za možnost fotografiranja je doplačilo 10 €. Nam se je zdelo to pretirana cena za par slik, sploh pa ker motivov ni prav veliko. Par slik sem »ukradla« na netu, lih toliko za predstavo, kaj so aragonitni izrastki. In ja - so trdi kot kamen. 

Je pa sam obisk jame zanimiv. Vodil nas je mlajši gospod, kljub temu, da nas je bilo kar  nekaj tujcev, vsa razlaga je bila strogo v slovaškem jeziku, mi smo si potem razlagali, kaj je kdo razumel. Jezik je podoben in če govorijo počasneje, je veliko popolnoma razumljivo.  Opazili pa smo, da slovaki, četudi mladi, bolj slabo znajo angleščino.

Ogled jame traja 30 minut.

Razgledi:

Od jame se odpravimo do dvorca Betliar, do tam je 29 km vožnje, mimo mesta Rožnava. Dvorec pa je še 5 km za mestom.

Delno oblačno, +24°C

Naselje Betliar je zelo prijetno in urejeno. Parkiranje ob dvorcu pa nam zaračunajo – 5 € na avtodom, to je bilo prvič na Slovaškem, da smo morali plačati parkirnino. 

Dvorec je zelo lep, velja za eno od najbolj obiskanih turističnih destinacij na Slovaškem. Za možnost fotografiranja so nam tu zaračunali 2 € in je bilo vredno, ker je notranjost dvorca resnično bogata in zanimiva. Po dvorcu nas je vodil mladi vodnik z odlično angleščino, razlagal je zelo zanimivo in doživeto, tako smo bili res navdušeni nad obiskom dvorca. 

Dvorec Betliar je bil dom vplivne in premožne družine madžarskega rodu Andrassy vse do leta 1944. Genealoško drevo družine sega še v 15. stoletje in v vhodnem salonu na steni je slika genealoškega drevesa in portreti nekaterih družinskih članov. Nekateri so »prepoznani«, drugi, nepodpisani, zgubili identiteto skozi stoletja (naj nas oprostijo, ampak v en glas smo vsi presodili, da so bili res grdi, oz. mogoče so jih tako naslikali). Sredi članov družine so bili celo 4 kralji. 

S prihodom komunizma leta 1944 so  družino izselili. Tedaj najstniška hči Ilona se je odselila v Budimpešto, kjer so jo zaradi porekla preganjali skoraj celo življenje, kratek čas je bila celo zaprta v ječi. Njen brat se je izselil v Lichtenstein in ima 4 vnuke. V 90-h letih sta se brat in sestra vrnila na obisk v Betliar, bila sta zadnja otroka, ki sta v dvorcu dejansko preživela otroštvo. Kljub spremembi režima nista zahtevala, da se jima dvorec povrne. 

Dvorec, ne glede na vse pretrese, je ostal v zelo dobrem stanju, saj družina je ves čas imela zelo dobre odnose s svojim osebjem, zato po vojni dvorec ni bil izropan. Osebje je čuvalo dvorec kot, če bi se lastniki vrnili vsak čas. Čudovita knjižnica s 15 tisoč knjig, umetniška dela, lovske trofeje, celo 2 mumije iz Egipta… Vse je zelo dobro ohranjeno, original kot je bilo pred vojno.

Grad ima 16 kopalnic, v vsaki sobi je svoja peč, vsaka drugačna, več poslopij za služničad.

Vredno obiska.

Vodnjak ob vhodu v dvorec:

Dvorec obkroža zelo velik park, je bolj narava – travniki in sprehajalne poti med drevesi, so pa drevesa tu skoraj iz celega sveta, ker so se lastniki svoj čas ukvarjali tudi s tem.

Si vzamemo kar nekaj časa za sprehod po parku. Res je zelo velik in prijeten, nima pa nekih posebnih atrakcij, razen mogoče zanimivega jezerca.

Po nizki gričevnati pokrajini se vozimo dalje, skoti NP Slovensky Raj. Res je, zelo lepo, hribčke, jase, ob cesti rastejo divje jablane, polne rdečih jabolk. 

Uživamo v lepih in umirjenih pokrajinah, spotoma prečkamo 2 prelaza – na višini 865 m in nato še na 1028 m (to je višina Slavnika!). Ker so hribi večinoma poraščeni z gozdom, razgledov je bolj malo. Na tem delu cesta je katastrofalna, asfalt je slab, poln razpok, zaplat, lukenj.

Naš današnji cilj je mesto Levoča oz. kamp Levoča  par km za mestom. Od Betliarja do Levoče je 1,5 h vožnje čez hribe, cca. 70-80 km. 

Mesto je prav prijetno, v centru je zelo veliko obzidje, mogoče obzidan del mesta ali samo res velik grad ali dvorec, center mesta je vpisan na UNESCOv seznam. Prav lepo mestece!

Naš kamp tokrat leži na pobočju hriba, zato vse malo »visi«, a kamp je zelo prijeten, zelen, obkrožajo ga visoka drevesa, tako, da se ne vidi niti bližnja cesta. Čez cesto od kampa je manjše jezero, tja vodi tudi peš pot (tu mimo celo gre Jakobova pot), ampak okolica jezera je tako gosto zaraščena, da ga enostavno nisem našla… Okrog kampa so gozdovi in čeprav smo tako blizu mesta, vso nič se sliši rukanje jelenov. 

V restavraciji pri kampu so bili pripravljeni poklicati kuharja od doma, da nam pripravlja večerjo, nekako se nam je zdelo škoda trgati človeka od doma, tako smo zvečer posedali zunaj in degustirali dobrote, ki smo jih včeraj nakupili na kmetiji. V vseh kampih, kjer smo bivali, je razen nas bilo zelo malo obiska, po le še nekaj avtodomov, ne več kot 5. Ni več sezona. 

Prevožena pot: Sedliacky Dvor - Ochtinska jama 65 km

Ochtinska jama - Betliar  30 km

Betliar - kamp Levoča 74 km

Ochtinska jama: 48.66362 20.30525

Grad Betliar: 48.70449 20.50909

Kamp Levoča: 49.04999 20.58707

Nadaljevanje: Dan 5. Levoča– Štrbske Pleso – Pribylina – Liptovska Mara.