Potovanje po Slovaški. Uvodni post je bil tukaj.
Dan 2. Čilistov – Kolarovo – Zvolen.
Zjutraj – sončno, +12°C
Predel z novimi hišami ob reki:
Kmalu se odpravimo do 70 km oddaljenega
Kolarovega.
Čaka nas vožnja po slovaškem podeželju in
skozi manjša mesta. Prevozimo tudi Dunajsko Stredo. Povsod videvamo v glavnem
manjše družinske hiše, večinoma pritlične, povsem srednji razred, nič zelo
premožnega. Ob lokalni cesti pa so dolga polja koruze in že zrelih sončnic.
Kolarovo
sonce, +26 °C
Most velja celo za najdaljši pokrit
leseni most v Evropi. Zelo je lep. Most je bil zgrajen okrog 150 let nazaj, do tedaj pa prevozi na drugo stran reke opravljali čolnarji. Druga stran reke (pravzaprav je to mrtev rokav reke Mali Dunaj) je pogosto bila poplavljena zaradi taljenja snega ali nalivov.
Po mostu:
Pri lesenem mlinu (oz. temu kar je od
njega ostalo) je pravi mali muzej na prostem. Prijetna gospa nam razloži (v
slovaščini! In se v glavnem zastopimo), da včasih na Donavi in rokavih je bilo
res veliko plavajočih lesenih mlinov, toliko, da so ovirali plovbo po
reki. Mnogi mlini sčasoma so zasidrali ob bregovih reke, tako je bilo tudi s
tem mlinom v Kolarovem. Pred drugo svetovno vojno je bilo v tej okolici še 7 takih
mlinov, s tem, da eden od njih ni mlel žito, ampak papriko. No, ta, sedaj je še
zadnji, velja za muzej, so pa morali lani sneti kolo mlina (in s tem uničiti
vso »privlačnost«), ker je kolo začelo gniti in so se bali, da bo začel gniti
tudi nosilni hlod in bi se lahko udrl, ob tem pa podrl še steno mlina. Računali
so, da dajo narediti novo kolo, a COVID je prekrižal vse načrte, saj živijo od
vstopnin turistov, ki jih letos skoraj ni.
Lastnica pove, da ladje z lesenimi mlini so
včasih dajali ven iz vode za zimski čas, da led ne bi polomil lesa in mlinov.
Sedaj pa reke niti več ne zamrznejo, že par let ne. Je pa gospa vedela, da
imamo v Sloveniji na Muri še 2 lesena plavajoča mlina in se je skoraj čudila,
da smo prišli to pogledati k njim.
Pogled na leseni most:
Poleg mlina je postopoma nastala etno
vas, je par značilnih hišic, celo s slamnato streho, na jasi za hišami pa živi
čisto pravi osliček.
Ko se odpravimo iz Kolarovega, se vozimo
po podeželju, potem prevozimo simpatično naselje Šala, nekoliko večje, a precej
skromno, nič ne kaže na zares visok standard prebivalcev. Vse do tu je še
dvojezična cona madžarsko-slovaškega jezika. Tudi hišice na podeželju
spominjajo na madžarske – nizke s 4-kotno streho.
V Nitri zavijemo na avtocesto, za mestom se začnejo griči, pa katerih še vedno se raztezajo ogromna polja koruze, kolikor daleč seže pogled.
Pot na prelaz je speljana skozi gozdove,
prav nikjer ni razgledno, na vrhu prelaza pa je veliko oznak za kolesarske in
planinske poti. To smo videli tudi na drugih krajih, po Slovakiji je izredno
lepo označeni poti za pohodništvo in kolesarstvo.
Tu je tudi območje rudnikov premoga. Na
prelazu so zapuščeni rudarski bloki, v katerih so se sedaj naselili romi,
veliko jih je, ob blokih je ogromno ljudi, otrok, žensk, se sprehajajo in
posedajo, ne moreš zgrešiti, da so cigane.
Ko se spustimo s prelaza se odpre pogled
na Bansko Belo in lepo romarsko cerkev na griču.
Se vozimo mimo naselja Banska Štiavnica,
ki je menda zelo simpatično, a žal, ni v naših planih, in mi je malo žal…
Malo pred Zvolenom se vrnemo na
avtocesto. Že z avtoceste se vidi grad v Zvolenu, res je velik in masiven – se
imenuje Pusti Grad, eden največjih v Evropi srednjeveških gradov. Zvolen je
večje mesto z bogato zgodovino, ki se je odvijala ravno okoli gradu.
Naš cilj pa je kamp Neresnica (Laž 😉). Kamp se nahaja takoj ob vpadnici avtoceste v mesto. Od ceste ga loči visoka ograja, kampiramo lahko na veliki jasi, med redkimi drevesi, zadaj za kampom je prijeten potoček. Kljub ograji se ponoči vseeno sliši hrup avtomobilov s ceste. Kraj je prijeten, a je zelo osnovno urejen. WiFi ne najdemo, sanitarije prav skromno urejene oz. bolje rečeno – zastarele. V kampu so tudi bungalovi, najbrž iz 80-h let, takrat najbrž je bila »zlata doba« tega kampa. Prijeten kraj, a potreben posodobitve.
Zato pa čez cesto od kampa je hrib in
nanj vodijo pohodniške poti, sopotnika sta ugledala začetek poti prav pri kampu
in sta se podala na kratek tek.
Mi pa imamo rezervirano za ta večer
slovaško večerjo v dobri restavraciji prav poleg kampa – restavracija Koliba.
Restavracija spominja na kmečki turizem in avstrijske restavracije, tudi hrana
je takšna – krepka in domača. Postrežejo nam (postrežba je bliskovita,
natakarice so tako hitre, da so me kar nervozno naredile, tako hitro tečejo in
strežejo 😉) česnovo
juho (odlično!), meso in krvavice, krompir in sladko zelje. Za krvavice nisem
strokovnjak, običajno jih niti ne jem, vse skupaj ni slabo, ampak teh okusov
sploh nismo vajeni, tako meni je bilo kar zanimivo. Lokalno vino je v redu, ob
poti smo celo videli vinogradi. Palačinke s sadjem in čokolado pa je tako
internacionalna jed, da ne more biti slaba v nobeni državi. Preseneti nas račun
za pijačo – runda za 8 ljudi (vsak po 1 pivo ali kozarec vina) vse skupaj smo
plačali 10,56 €. Dvakrat smo vprašali kelnarico, če je vse računala. Ja, tako
je, vse do centa. In tako je bilo skoraj povsod – pijača je poceni. No, tudi hrana,
1 pizza, recimo, stane 3,90 €.
Ni komentarjev:
Objavite komentar