Z avtodomom na poti po Slovaški. Kolarovo.

Potovanje po Slovaški. Uvodni post je bil tukaj.

Dan 2. Čilistov – Kolarovo – Zvolen.

Zjutraj – sončno, +12°C

Prebudimo se v sveže jutro ob Donavi, trava je polna rose, že po nekaj korakih so noge v natikačih čisto mokre. Zjutraj vsi skupaj naredimo kratko razgibavanje, potem se malce sprehodim ob rokavu reke.

Zjutraj je zunaj vsega 10 stopinj, bližina reke zagotavlja svežino...

Prijetno jesensko jutro v predmestju Bratislave:

Predel z novimi hišami ob reki:

Kmalu se odpravimo do 70 km oddaljenega Kolarovega.

Čaka nas vožnja po slovaškem podeželju in skozi manjša mesta. Prevozimo tudi Dunajsko Stredo. Povsod videvamo v glavnem manjše družinske hiše, večinoma pritlične, povsem srednji razred, nič zelo premožnega. Ob lokalni cesti pa so dolga polja koruze in že zrelih sončnic.

Kolarovo

sonce, +26 °C

Po eni uri vožnje smo v naselju Kolarovo, ki je znamenito po 86 metrov dolgem lesenem mostu čez Mali Dunaj. Na reki je tudi leseni mlin.  To je slovaška posebnost in znamenitost. Sicer pa Kolarovo je čisto majhno podeželjsko naselje, skoraj vas.

Most velja celo za najdaljši pokrit leseni most v Evropi. Zelo je lep. Most je bil zgrajen okrog 150 let nazaj, do tedaj pa prevozi na drugo stran reke opravljali čolnarji. Druga stran reke (pravzaprav je to mrtev rokav reke Mali Dunaj) je pogosto bila poplavljena zaradi taljenja snega ali nalivov.

Po mostu:

Pri lesenem mlinu (oz. temu kar je od njega ostalo) je pravi mali muzej na prostem. Prijetna gospa nam razloži (v slovaščini! In se v glavnem zastopimo), da včasih na Donavi in rokavih je bilo res veliko plavajočih lesenih mlinov, toliko, da so ovirali plovbo po reki. Mnogi mlini sčasoma so zasidrali ob bregovih reke, tako je bilo tudi s tem mlinom v Kolarovem. Pred drugo svetovno vojno je bilo v tej okolici še 7 takih mlinov, s tem, da eden od njih ni mlel žito, ampak papriko. No, ta, sedaj je še zadnji, velja za muzej, so pa morali lani sneti kolo mlina (in s tem uničiti vso »privlačnost«), ker je kolo začelo gniti in so se bali, da bo začel gniti tudi nosilni hlod in bi se lahko udrl, ob tem pa podrl še steno mlina. Računali so, da dajo narediti novo kolo, a COVID je prekrižal vse načrte, saj živijo od vstopnin turistov, ki jih letos skoraj ni. 

Lastnica pove, da ladje z lesenimi mlini so včasih dajali ven iz vode za zimski čas, da led ne bi polomil lesa in mlinov. Sedaj pa reke niti več ne zamrznejo, že par let ne. Je pa gospa vedela, da imamo v Sloveniji na Muri še 2 lesena plavajoča mlina in se je skoraj čudila, da smo prišli to pogledati k njim.

Notranjost mlina:

Pogled na leseni most:

Poleg mlina je postopoma nastala etno vas, je par značilnih hišic, celo s slamnato streho, na jasi za hišami pa živi čisto pravi osliček. 

Ko se odpravimo iz Kolarovega, se vozimo po podeželju, potem prevozimo simpatično naselje Šala, nekoliko večje, a precej skromno, nič ne kaže na zares visok standard prebivalcev. Vse do tu je še dvojezična cona madžarsko-slovaškega jezika. Tudi hišice na podeželju spominjajo na madžarske – nizke s 4-kotno streho.

V Nitri zavijemo na avtocesto, za mestom se začnejo griči, pa katerih še vedno se raztezajo ogromna polja koruze, kolikor daleč seže pogled.

Na avtocesti na »moderni« črpalki tudi natočimo gorivo, ne vem, kako nama je ratalo, da sva našla najdražje gorivo na Slovaškem – nek specialen diesel »professional« po 1,316 € / l. Na sosednji ročki je bilo gorivo po 1€. 

Vožnja po avtocesti hitra in lahka, a hribi kličejo, zato na izvozu za Žarovnico zapustimo avtocesto in pot nadaljujemo čez hribe in čez prelaz Červeni Studen na višini 790 m. V okoliških sadovnjakih so polna drevesa jabolk, ki kar padajo na cesto. 

Pot na prelaz je speljana skozi gozdove, prav nikjer ni razgledno, na vrhu prelaza pa je veliko oznak za kolesarske in planinske poti. To smo videli tudi na drugih krajih, po Slovakiji je izredno lepo označeni poti za pohodništvo in kolesarstvo.

Tu je tudi območje rudnikov premoga. Na prelazu so zapuščeni rudarski bloki, v katerih so se sedaj naselili romi, veliko jih je, ob blokih je ogromno ljudi, otrok, žensk, se sprehajajo in posedajo, ne moreš zgrešiti, da so cigane. 

Ko se spustimo s prelaza se odpre pogled na Bansko Belo in lepo romarsko cerkev na griču.

Banska Bela:

Se vozimo mimo naselja Banska Štiavnica, ki je menda zelo simpatično, a žal, ni v naših planih, in mi je malo žal…

Malo pred Zvolenom se vrnemo na avtocesto. Že z avtoceste se vidi grad v Zvolenu, res je velik in masiven – se imenuje Pusti Grad, eden največjih v Evropi srednjeveških gradov. Zvolen je večje mesto z bogato zgodovino, ki se je odvijala ravno okoli gradu.

Naš cilj pa je kamp Neresnica (Laž 😉). Kamp se nahaja takoj ob vpadnici avtoceste v mesto. Od ceste ga loči visoka ograja, kampiramo lahko na veliki jasi, med redkimi drevesi, zadaj za kampom je prijeten potoček. Kljub ograji se ponoči vseeno sliši hrup avtomobilov s ceste. Kraj je prijeten, a je zelo osnovno urejen. WiFi ne najdemo, sanitarije prav skromno urejene oz. bolje rečeno – zastarele. V kampu so tudi bungalovi, najbrž iz 80-h let, takrat najbrž je bila »zlata doba« tega kampa. Prijeten kraj, a potreben posodobitve.

Zato pa čez cesto od kampa je hrib in nanj vodijo pohodniške poti, sopotnika sta ugledala začetek poti prav pri kampu in sta se podala na kratek tek.

Mi pa imamo rezervirano za ta večer slovaško večerjo v dobri restavraciji prav poleg kampa – restavracija Koliba. Restavracija spominja na kmečki turizem in avstrijske restavracije, tudi hrana je takšna – krepka in domača. Postrežejo nam (postrežba je bliskovita, natakarice so tako hitre, da so me kar nervozno naredile, tako hitro tečejo in strežejo 😉) česnovo juho (odlično!), meso in krvavice, krompir in sladko zelje. Za krvavice nisem strokovnjak, običajno jih niti ne jem, vse skupaj ni slabo, ampak teh okusov sploh nismo vajeni, tako meni je bilo kar zanimivo. Lokalno vino je v redu, ob poti smo celo videli vinogradi. Palačinke s sadjem in čokolado pa je tako internacionalna jed, da ne more biti slaba v nobeni državi. Preseneti nas račun za pijačo – runda za 8 ljudi (vsak po 1 pivo ali kozarec vina) vse skupaj smo plačali 10,56 €. Dvakrat smo vprašali kelnarico, če je vse računala. Ja, tako je, vse do centa. In tako je bilo skoraj povsod – pijača je poceni. No, tudi hrana, 1 pizza, recimo, stane 3,90 €.

PZA Čilistov - Kolarovo: 70 km

Kolarovo - Zvolen: 160 km

Parkirišče Kolarovo: 47.92043 18.00053

Kamp Neresnica, Zvolen: 48.56435 19.13395

Naslednji post: Dan 3. Zvolen – Čierni Balog – SedliackyDvor.