Izlet Dolomiti: Cinque Torri & Nuvolau

Poletje je končno tu, zima je popustila in spet je pravi čas za obisk visokogorja. Letos vsak izlet je toliko bolj dragocen, saj lovim termini, ko so odprte meje in ko lahko grem malce dlje od doma. Lani sem raziskovala Dolomite, letos komaj čakam nadaljevanje.

Prvi letošnji obisk Dolomitov je bil v območje Cortine D'Ampezzo, na območje znano pod imenom Cinque Torri, Pet Stolpov.

Tokrat smo šli na pot preko Italije (lani smo se vozili čez Avstrijo), pot še vedno traja dolgih 4 ure, zato pa na meji ni bilo nobenih kontrol. Zadnjo uro poti se vozimo že po slikovitih gorskih pokrajinah mimo očarljivih vasic. Veliko časa nam vzame čakanje na semaforjih, saj italijani letos na veliko obnavljajo ceste. No, saj imajo prav, prometa je veliko manj, kot je običajno.

Za Cortino D'Amprezzo se cesta vzpenja proti prelazu Falzarego, malo pred prelazom je oznaka za parkirišče ob spodnji postaji žičnice Cinque Torri. Tu se parkiramo, tu se prične naša pot. Ker so po Dolomitih povsod žičnice in to vse obratuje tudi poleti, je mogoče priti s sedežnicami zelo visoko - do Petih Stolpov in potem še naprej do koče Averau na sedlu med Nuvolau in Averau.

Pot skozi gozd se začne na levi ob postaji žičnice približno na višini 1800 metrov. Čez nekaj minut poti pridemo do jezera Bai de Dones. Mogoče so krivi oblaki in bolj turoben začetek dneva, a od jezera v hribih smo pričakovali več, da bo večje, lepše, bolj zanimivo. Majhno jezerce sredi gozda, ni posebno slikovito. Mogoče ob pravi svetlobi pride do izraza.

V enem delu pot se bolj strmo vzpne skozi gozd in nato pride ven na asfaltirano cesto. Cesta vodi do gostilne v bližini Petih Stolpov. Po cesti hodimo dober kilometer, za nami pa vedno več se vidijo mogočna pobočja Tofan.

Višje kot se vzpenjamo, lepši so razgledi. Ob parkirišču pri koči Rifugio Cinque Torri se ustavimo ob razgledni točki, tu zapustimo asfalt in se prične vzpon proti Cinque Torri.

 Pogled na Tofane:

 Veliki del poti tukaj gre po obnovljenih vojaških jarkih. Tu je potekala fronta v času prve svetovne vojne. Ob poti je nekaj obnovljenih vojaških objektov in oznak z informacijami. Nad jarki se že dobro vidi eden od Petih Stolpov - Torre Grande.

 Pot po jarkih:

 Z vsakim korakom pogled na Tofane je bolj odprt, ne moremo se zadržati, da ga ne bi znova fotografirali. Ta večja gora spredaj je Tofana de Rozes, pod soncem gora postane skoraj roza barve, zaradi kamnin, ki jo sestavljajo.

 V daljavi se vidi Cortina D'Ampezzo v dolini:

Naredimo blag ovinek in se pokažejo skoraj vseh Pet Stolpov. Torre Grande je najmogočnejši stolp in je visok 140 metrov. Ostali so manjši, celo jih je več kot pet - okrog večjih stolpov je še množica zlomljenih stolpov in balvanov.

Se bližamo k Cinque Torri:

Ko pridemo tik pod eden od stolpov, vidimo, da je na stolpu kar nekaj plezalcev. Na manjšem stolpu so bili celo otroci, očitno je pravi kraj za učenje plezanja.

Pot gre kar skozi ozko špranjo med dvema stolpoma. Pot do tja pa gre še po zadnjih zaplatah snega. Sneg je že mehak in se tali, zato zmoremo tudi brez derez.

 Pot skozi odprtino med stolpoma. Nad glavo pa imamo plezalce...

V kotanji za Stolpi so ostanki vojaških objektov, pravzaprav je to sedaj muzej na prostem. Se sprehodimo kar mimo nekdanjih vojaških bivališč in bolnice. Malce spominja na Bolnico Franja pri nas.

Ko pridemo ven iz kotanje se zadaj končno pokažejo vseh Pet Stolpov. Odvisno, s katere točke jih gledaš, včasih se vidi le eden ali 3-4.

Tu pred nami se odpre pogled na vrhova pred nami - višji in bolj mogočen Averau, visok 2649 m, na desni strani in manjši Nuvolau, visok 2575 m, na levi. Na sedlu med njima je koča Averau. Tokrat imamo v planu Nuvolau, na Averau vodi ferata, potrebna je oprema, tako ta vrh ostaja za drugič.

 Stezica tu postaja prava "dolomitska" poslastica, z razgledi in panoramami.

Cinque Torri. Se vidijo ostanki stolpa, ki se je leta 2004 porušil: 

Poti v tem delu Dolomitov (a to so zelo popularne in množično obiskane poti) so lahke in široke. Strmih vzponov skoraj ni, koče so zelo pogoste.

Pridemo v bližino koče ob Petih Stolpih, pred nami se odpre pot na Nuvolau, tudi tam na vrhu je koča. Na vrh gore vodi več poti, celo ferata z leve strani, a mi bomo šli po položni desni strani.

Koča pri Petih Stolpih, koča Scoiattoli, tu smo že na višini cca. 2200 m.

Kljub razmeram (tujcev skoraj ne srečamo; običajno se po teh poteh v Dolomitih potika ogromno tujcev z vse Evrope, ogromno azijcev in američanov), je pri koči kar precej italijanov.  

Ob koči srečamo simpatično ekipo s fantovščine. Fantje so iz Cortine D'Ampezzo, hitro navežejo stik z našo skupinico samih deklet... Sledi skupna fotka in povabilo, da se pridružimo zabavi v Cortini zvečer... :)

Fantje ostanejo praznovati pri koči, me pa nadaljujemo pot.
Pogled od koče Scoiattoli na Lagazuoi Piccolo, tam sem hodila lani. Zelo je blizu. 

Koča pri Petih Stolpih ostaja za nami, pot se zložno vzpenja skozi skalnato pobočje.
Razgledi, ah, niti ne zgubljam besed. Nemogoče je, da ne bi fotografiral...

Tofana di Rozes res postaja roza barve:

 Averau pred nami:

Vzpon na Nuvolau, zadnji del vzpona je po kamniti in skalnati poti. A pot je vseeno lahka,, ni posebno strma, niti ni prepadna. Primerna res za vsakogar.

 Ko dosežem rob Nuvolau, se odpre pogled na drugo stran gore, na zelene doline:

 Pogled skoraj od vrha Nuvolau nazaj, na Averau in kočo med obema gorama:

Ko prihajaš s strani Petih Stolpov, je Nulolau tukaj položen. Na drugo stran pa je gora zelo strma, skoraj previsna stena. Le s sedla med Nuvolau in Averau vodi široka steza v dolino na drugo stran.

Pot proti vrhu. Temen oblak na vrhu nas skoraj skrbi, a dežja ni napovedano, upamo, da se bo oblak umaknil.

 Pogled z Nuvolau v dolino na Cortino in okoliške gore:

Averau za nami:

 Se pokaže koča Nuvolau na vrhu gore:

 V zavetrju so še redke zaplate snega:

 Na vrhu gore je zanimiv kip, žal, niti s podnapisi nisem razumela, kaj bi to ponazarjalo...

 Nuvolau, vrh, 2575 m:

 Razgledi z vrha so na 360°:

 

 Smerokaz na vrhu:

 Koča Nuvolau na vrhu gore:

 Plato tik pod vrhom Nuvolau, nekje tu naprej se gre za ferato:

 Pogled na Cortino D'Ampezzo:

 Pogled na Cinque Torri in bližnjo kočo z vrha:

 Previsne stene zahodne strani Nuvolau:

 Pogled na zelene doline in Marmolado, ki se skriva v oblaku:

Spustimo se v vrha na sedlo do koče Averau. Koča je znana po odličnih štrudlih, z jabolki, figami in pinjolami. Res je dober.

 Sestop od koče, pogled na pot pred nami:

 Sestop, zadaj Averau:

Spet v bližini Petih Stolpov. Za nazaj ne gremo skozi vojaške jarke, temveč obidemo stolpi z desne in tako jih obkrožimo. Pot za sestop gre precej nižje stolpov, obstaja stezica tudi tik pod stolpi.

Razgledi na sestopu:

 Stolpi so hitro za nami in se že pokaže koča Cinque Torri na koncu asfaltne ceste:

 Pri koči:

 Se vračamo spet po delu asfaltirane poti, nato čez gozd do jezera.

 Jezero tudi popoldan neizrazito in nas ni navdušilo.

Za zaključek poti se ustavimo v Cortini D'Ampezzo. Parkirišča so zelo prazna, kar je zelo neobičajno za Cortino. Po mestu je nekaj ljudi, a ni primerljivo s tem, kar je bilo lani in s tem, kako je pri nas v tem času. Veliko italijanov še vedno ima maske tudi med sprehodom po mestu, obvezno jih moraš imeti, če stopiš v trgovino ali lokal... Te žalosti, ko vidiš, kako se je vse spremenilo...

Cortina je prijetno mestece v osrčju Dolomitov, a razen trgovin in lokalov nič tam ne pritegne moj pogled. Zanimivo je le kot izhodišče za izlete v okolici. Mesto kot tako ni nič posebnega.

Podatki:
Izhodišče: Rifugio Bai di Dones (spodnja postaja sedežnice Cinque Torri) - 1889 m
Rifugio Scoiattoli - 2255 m, cca. 2 h poti čez Trincee
Nuvolau, 2575 m, cca. 1 h od koče
Sestop mimo koče Cinque Torri - cca.1,5h
Skupna razdalja - 13 km
Višinska razlika - 700 m