Pohod na Menino planino

Za Menino planino sem že veliko slišala, nisem pa je obiskala še vse do sedaj. Letos maja je bilo dovolj časa, da obiščem tudi ta kraj. Izbrali smo pot iz Gornjega Grada, prijetnega naselja, skritega med hribi.

Z Obale se vozimo mimo Kamnika do Gornjega Grada, vožnje imamo skoraj za 2 uri. V centru naselja Gornji Grad ob avtobusni postaji in veliki cerkvi je dovolj mesta tudi za parkiranje osebnih avtomobilov. Ob nedeljah je ob 9h maša, zato če prideš malo pred deveto, ali takoj za tem, prostih parkirnih mest ne bo. Cerkev je tu zelo velika, presenetljivo velika za tako majhno naselje.

Poznobaročna cerkev Sv. Mohorja in Fortunata velja za največjo cerkev in baročno stavbo v Sloveniji. Nekoč je bil tu še samostan, ki so benedektinci ustanovili že v 12. stoletju.. V malem naselju v Zgornji Savinjski dolini ne pričakuješ tako razkošnih stavb...

Ob parkirišču pri katedrali takoj najdemo planinske oznake. Na Menino planino ni prav kratkih peš poti, se pa da priti z avtom vse do Doma na planini. Iz Gornjega Grada na planino  vodita dve poti - čez Borovnico in mimo Semprimožnika. Obe sta enako dolge.

 Pri prvih hišah je oznaka za obe poti. Odločili smo se narediti krožno pot, gor smo šli po poti čez Borovnico, na sestopu pa mimo Semprimožnika. V zgornjem delu poti se združita. Pot mimo Semprimožnika mi je bila lepša, lažja in bolj razgledna in razgibana.

Ko gremo čez Borovnico, takoj za prvimi hišami stopimo v gozd (v zadnji hiši gospod nama prijazno zaželi srečno pot). Še pogled nazaj na Gornji Grad in cerkev ter se za naslednjih 2,5 uri skrijemo v gozdu.

Pot čez Borovnico vse do same planine gre skozi gozd, skoraj ves čas precej strmo se vzpenja. Na enem ali dveh mestih, smo potarnali, da oznake niso najbolj jasne, a na koncu tudi razpotja, ki niso označena, pomenila, da se poti čez kratek čas se zopet združita.

V glavnem pa je pot lepo označena in lahko sledljiva. Je pa to relativno dolga pot z veliko višinsko razliko - do doma na planini je 1017 višinskih metrov. Verjetno prav zato, je bilo zelo malo pohodnikov celo na nedeljo. Enega smo srečali na poti gor, pa že na planini, za nami je hodila še ena družina.

Ob poti je zelo malo posebnosti, s katerimi bi si lahko pot "razbil" na kose, meni je tako vedno lažje. Ena redkih posebnosti tu - je kopalnica v gozdu. Smo se nasmejali uredili frizure in uporabili šminke :).

 Razpotje:

Strmega vzpona je konec, ko pridemo do ograje pašnika na Manini planini. In smo že veseli, vzpon je kar naporen.

Zapustimo gozd in se postopoma vzpenjamo po planini. Višje kot smo, lepši razgled imamo zadaj.

 Na nekem delu se vidi v dolino, od koder smo prišli:

Pred nami že na daleč vidimo vrh z anteno. Zaradi žigov za razširjeno SPP bi morali na vrh Vivodnika, sklepamo, da je to to.

 Pogled nazaj:

Med tem, ko gremo proti vrhu, v mali dolinici vidimo dom na Menini planini, najprej vrh, potem pa sem, da kaj pojemo...

 Z vrha se odpirajo res lepi pogledi na smer od koder smo prišli, na jug se pa ne vidi, drevesa... 

Na vrhu poklepetamo z gospodom, ugotovimo, da to ni vrh, kamor smo želeli priti. To je 1499 m visok Špic. Najvišji vrh na Menini planini je Vivodnik, 1508 m in se nahaja še kakih 15-20 minut za domom na planini.

No, ta vrh je res blizu doma, nismo veliko skrenili, zaradi lepih razgledov nam sploh ni žal, da smo se povzpeli tudi sem.

Se spustimo k domu na Menini planini (po treh urah pohoda smo že lačni, a vztrajamo, da najprej je treba na vrh, v kočo pa potem...).

 Razgledi po planini:

Da bi prišli na vrh Vivodnik, moramo na vzpetino zadaj za kočo, pri koči je tudi oznaka.

 Ko smo že višje nad kočo, se lepo vidi prvi vrh z anteno - Špic. Vse je blizu.

Ob poti je ves čas polno rožic, tu za kočo pa je celo pobočje malih modrih rožic. Včasih mi je prav žal, da tako malo poznam alpsko cvetje.

Dobrih 50 m vzpona od doma na Menini planini in smo že na Vivodniku. Vrh ni razgleden, vse okrog so drevesa (še dobro, da smo bili prej na Špicu), je pa zelo dobro označen - razgledni stolp, žig, vpisna knjiga, celo par klopi za počitek.

 Vivodnik, 1508m:

Se vrnemo nazaj k domu. V bližini je mala lesena kapelica:

Ob koči je kar precej obiska (se sprašujemo, če je večina prišla kar z avtom; je pa prišla ena skupinica iz 4h oddaljenega Črnivca, pot od tam je veliko lažja in manj strma, je pa dolga...). Pojemo nekaj toplega  na žlico, štrudelj je ogromen. Se okrepčamo in se podamo na sestop. Kljub drugi polovici maja, vreme je oblačno in ob koči kar piha...
Sestop:

Prvi del sestopa je enak, nekje za "kopalnico" pa je razpotje. Dol gremo po poti mimo Semprimožnika in ta pot deluje lažja.

 Tudi tu postavljalci oznak uporabljajo fantazijo ;):

Čez čas se med drevesi pokaže naselje v dolini. In čeprav smo še precej visoko, se že veselimo, da vidimo "dno".

Pot mimo Semprimožnika v nižjem delu zapusti gozd, ta del je bil res prelep, odpirajo se čudovite razgledi v dolino na gorovje nasproti:

 Komaj opazna stezica skozi travnik:

 Razgledi:

Le 3 min od poti lahko se stopi do očarljive cerkvi Sv. Florjana nad Gornjim Gradom. Čudovit kraj na robu gore, skrit v gozdu. Pozneje smo cerkev poiskali z očmi, je kar visoko na gori. Od cerkvi so tudi lepi razgledi v dolino.

Od cerkvi je le še pol urice do Gornjega Gradu. Prav pri tej lepo poraščeni hiši pridemo dol v naselje.

 Kmalu smo že nazaj pri cerkvi ob parkirišču. Krog je sklenjen.

Ni bila lahka pot, vzpon je dolg in precej strm, sestop pa gre hitro. Za vzpon in obisk obeh vrhov smo potrebovali cca. 4 h, za sestop cca. 2,5 h. Prehodili smo 14,5 km, ob tem pridelali 1100 m višinske razlike.