Golica: v objemu narcis

3 dogodki v naših hribih so pravi must see, ki jih ne smeš spustiti, če rad zahajaš v hribe. Aprila je to vijolična od žafranov Velika Planina, oktobra rumena od macesnov Slemenova Špica in konec maja od narcis bela pobočja Golice. Žafrani sem letos zamudila zaradi karantene, za narcise pa smo bili pravi cajt spet "v igri".

Na Golici sem že nekoč bila, a bilo je megleno in deževno vreme, drčali smo v blatu, skratka, ni kaj lep spomin. Tudi poti in izhodišč se skoraj ne spomnim. Zato tokrat smo izbrali "klasičen" pristop iz Planine pod Golico. Da pa bi videli čim več narcis, z Golice smo prehodili celoten greben in se s sedla Suha spustili nazaj v Planino pod Golico.

Ko se voziš skozi Jesenice, na enem od križišč je oznaka za Planino pod Golico. Takoj za mestom se cesta vzpne in se odpre prelep razgled na okoliške planine. Peljati se moraš skozi celotno naselje (v Planini je precej veliko asfaltirano parkirišče ob cesti, tudi za avtobuse, a od tam je še kak kilometer do izhodišča). Ob začetku makadamske ceste je eno za drugim 3 parkirišči ob cesti. V času narcis, sploh za vikend, so parkirišča zelo zasedena in je dobro, če si bolj zgodaj zjutraj, ali - šele popoldan..

Na Hribi.net je navedeno, da se pot začne mimo kmetije Betel, ki je čez potok od parkirišča. Tako smo začeli tudi mi. A že za prvim travnikom za hišami je zmanjkalo oznak in markacij in smo se malce lovili, dokler eden od domačinov ni razložil, da to je bila stara pot, ki pa so jo zaradi menda vodovoda premaknili. Po novem bi morali nadaljevati od parkirišč še naprej po cesti in ob potočku cca. 200-300 m, dokler res velik lesen kažipot nas ne usmeri čez reko in proti koče na Golici.
Ker pa smo šli po stari poti (pot je še vedno uhojena, pravzaprav je več stezic, ki se prepletajo), smo se prav kmalu znašli na lepem travniku in - že tam je bilo polno narcis. Veselje!!

 Se povzpnemo kar čez travnik in iščemo pravo smer..

Tisti domačin nas je usmeril in povedal, da stara in nova pot se združita nekje pri spodnji postaji tovorne žičnice, zato najbolje, če pridemo tja... Malo smo se šli tabornikov in orientiranja, a brez težav smo prišli do žičnice - ker tja vodi gozdna cesta, ki se vije kar čez celo pobočje... Pri žičnici je pot res vzorno označena in od tu naprej nas spremljajo markacije.

V spodnjem delu, skoraj vse do koče, pot gre v glavnem skozi gozd. Pot je lahka in mehka, čeprav vzpon je ves čas strm. Nekje pa res moramo pridelati 855 m vzpona. Zato na trenutke se ustavljamo za minutko, da si oddahnimo in že gremo naprej. Skozi vejevje nekje se pokaže pobočje gore, ki že od tukaj je videti belo.. Superca, to ti kar doda še kanček energije.

 Ves teden je bilo nestabilno vreme z dežjem. Ta dan pa je obljubljalo suho, čeprav oblačno vreme. In res je - oblaki so ves čas nam delali dobrodošlo senco tudi, ko smo bili že na odprtem. Malo več sončka pa bi so vseeno želeli zaradi lepših fotk :)

Zapuščamo gozdni pas, zadnji del poti pred kočo preči pobočje gore med redkimi drevesi. Zato se odpirajo lepi pogledi v dolino in na Julijce.

Še zadnji metri pred kočo, včasih se kar obesim na palice. 1,5 ure nenehnega vzpenjanja se že pozna pri mojem utripu ;)

In to je že pri koči. Pogledi se odprejo, planinski živ žav okoli koči zbuja veselje, po tem, ko smo bili celo pomlad zaprti doma (pa tudi pozimi nismo kaj prida hodili okrog...).

 "Srčna klop" z razgledom je ves čas zasedena... V času narcis je res ogromno obiska na gori, to moraš vzeti v zakup. Tudi večina fotografij ujame ljudi, ki jih sploh ne poznaš...

 Razgledi od koče:

Pred kočo je cela vrsta za postrežbo, oskrbniki komaj dohajajo. Tudi tovorna žičnica ves čas dela, dovaža nove zaloge... Kavica še kako se prileže pred nadaljevanjem poti...

To pa je že pot od koče naprej, proti vrhu Golice, ki se skriva še naprej po grebenu. Od koče in do vrha je še cca. 30-40 minut hoje.

Gremo dalje, še vse do grebena je vzpon precej strm, zato pa ves napor je poplačan z razgledi.

Pogled nazaj na kočo:

Ko pa prideš na greben, se pot položi. Za vrh Golice moramo levo po grebenu (še čisto malo), desno po grebenu pa bodo narcise.  Ampak najprej gremo na vrh. Na samem grebenu zelo piha, ko stopiš vsaj pol metra nižje, se vetru skriješ. Zato je bilo tako vroče vso pot, ko smo hodili  navzgor - ker je veter na drugi strani, za goro.

Greben je tudi meja med Avstrijo in Slovenijo, povsod so mejni kamni. Tako si lahko bil z eno nogo pri nas, z drugo v Avstriji...

Čim stopiš na greben, se odprejo pogledi tudi na avstrijsko stran. Zanimivo, kako se razlikujejo pokrajine na naši in avstrijski strani. Avstrijska stran gore je veliko bolj strma, "neprijazna" in nezanimiva. Potem pa skoraj ploščata dolina Drave. Seveda, Drava kraljuje, v daljavi pa se vidi Vrbsko jezero. Na naši strani pa so samo gore...

Pogled na sosednji vrh (mogoče je Mala Golica ali Krvavka, tu po grebenu si sledijo en vrh za drugim, vsak ima svoje ime) in Dravo, ki se skriva za obzorjem...

 Pa še pogled na drugo stran v Avstriji, pod hribi v daljavi se vidi košček Vrbskega jezera...

 Pogled nazaj proti Struški in Stolu, na pot po grebenu, spodaj se vidi koča, kjer smo še malo prej pili kavo.

Na vrhu sledi obvezna spominska fotka. Golica je visoka 1836 m, je že kar spoštljiva višina. Na vrhu je ogromno prostora, tako vsi si najdejo svoje mesto za počitek in fotografiranje. Na vrhu je tudi vpisna knjiga in žig za tranzverzalo. Žig SPP se dobi tudi v koči, ko je odprta.

 Še razgledi z vrha na avstrijsko stran:

 Pogled v dolino na slovenski strani:

Z vrha se vračamo nazaj po grebenu, le da ne zavijamo proti koči, gremo celotno pot po grebenu do sedla Suha, do spomenika NOB. Po poti mimogrede "osvojimo" še niz vrhov.

 Pogled nazaj na vrh Golice:

To pa je že naslednji vrh pred nami. Ko pa pot se prevali na južno stran, se odkrijejo čisto bela od narcis pobočja. Tako ta vrh od vzhičenja izpustimo...

Golica je že tako prekrasna zaradi razgledov, ko pa zacvetijo narcise, postane tako lepo, da je kar kičasto. Bi kar ostal tam, na belih pobočjih... Prelepo, za doživeti.

Na pobočjih Male Golice in Krvavke okrog 20.maja je toliko narcis in je to tako lepo videti, da fotografi se lahko preselijo na Golico za teden dni. Seveda, ne moremo drugače, kot bi se usedli med narcise, uživali v razgledih in vonju. Ne moremo brez tega, da bi naredili tisoč slik. In bila je težka, da jih ne bi objavila kar vseh tukaj...

 Belo na zelenem:

 Vsaka rožica je tako nežna, da že ko stopaš tam, paziš, da ne bi katere pohodil...

Naredimo nekaj korakov naprej, pa je zopet tako lepo, le da je mičkeno drugačen kot. In zopet se zamotimo s fotografiranjem. Po poti po grebenu smo šli tako počasi, da sicer bi jo gotovo 5x hitreje prehodili. Na trenutke kar "obtičimo" med rožicami.

 Cela pobočja narcis. V daljavi se vidi koča.

 Pogled na pot še pred nami:

 Včasih smo se morali kar prisiliti, da se premaknimo, bi kar ostali tam...

Ko se pot začne strmeje spuščati, je že blizu sedlo Suha, kjer bomo greben zapustili. Tudi s prostim očesom vidimo, da naprej ni več narcis, vsaj ni videti. Nižje se vidi rumen travnik neke planine... So pa drugi pravili, da je zelo veliko narcis tudi na Dovški Babi, ki je nekoliko naprej od Golice. Ker ni tako znano, je tam veliko manj obiska.

 Sestop proti sedlu:

 Na sestopu je spet morje narcis. Tu je tudi stezica, ki gre direktno h koči, brez da bi se vzpenjali na greben. Tudi po tej poti je ogromno narcis. Lahko pa se naredi krožna pot - če bi se tu vrnili h koči, od tam pa dol na izhodišče, po poti, kot smo prišli.

 Še zadnji pogled na avstrijsko stran:

Sedlo Suha leži na višini 1439 m. Pod sedlom je makadamska gozdna pot in ob sedlu je parkiranih nekaj avtomobilov. Očitno, je mogoče priti vse do sem z avtom, to bi bila najlažja pot za videti narcise...
Na sedlu je zelo malo oznak, le za kočo. Pot navzdol do Planine pod Golico sploh ni označena. Gremo levo po cesti, se nam zdi nekako najbolj logično. In res, čez par sto metrov najdemo lep kažipot, ki nas usmeri na ozko stezico v gozd.

Celoten sestop s sedla smo pogrešali kako oznako. Čeprav veš, da moraš priti dol, bi želel kak znak več. Nekje smo srečali redke markacije, nekje je to bil znak za kolesarsko pot, nižje za pot rudarjev. Iz gozda pridemo ven na prelepo planino s hišicami kot iz pravljice:

Od planine in dol do izhodišča hodimo vse po gozdni cesti, spremljamo, kako se majhen potoček spreminja v reko. To je cesta, po kateri smo se pripeljali in ob kateri veliko nižje se parkirali. Torej, teoretično, bi se lahko peljali z avtom še precej naprej. Hoje po makadamski cesti je kar nekaj, mogoče celo za pol ure. Še dobro, da na koncu paše, da ne rabiš ravno gledat pod noge in da ob poti ves čas žubori potok... Sicer pa sestop s sedla (in enako bi bil vzpon) je lažji, manj strm, obenem je manj zanimiv. Razen lepe planine, ni nič posebnega. Še gozd je lepši na "glavni" poti.

Številke:
Izhodišče - Planina pod Golico, 980 m
Koča pod Golico - 1580 m, 1,5 h vzpona
Golica - 1836 m, 40 min. od koče.
Sedlo Suha - 1439 m,  sestop do izhodišča cca. 1h
Čas na pohodu - 6 ur (z veliko fotografiranja in ustavljanja)
Prehojena razdalja - 11,5 km
Čas za gledati narcise - okrog 20. maja (če si prezgodaj, bodo narcise nižje, še vse do konca maja so narcise na višjih legah)