Pohod na Nanos

Nanos je ena odlična gora, z Obale nam je skoraj najbližja, ponuja pa skoraj vse, kar od gore lahko želiš - strmi in položni vzponi, veličastni razgledi, malce plezanja po skalah, užitek v lepoti gozdov in travnikov, celo koča na vrhu in izhodišče s parkiriščem takoj ob avtocesti. Nanos vidim že iz domače Izole, lahko takoj presodim, če bo kaj od razgledov ali ne... Sicer pa Nanos je odličen v vsakem vremenu, mogoče je le za izvzeti najmočnejšo burjo...

Obožujem trenutek, ko se bližaš Nanosu s strani Obale in nekje za Senožečami se pokaže ogromna gora, ki skoraj visi nad avtocesto. Takrat šele vidiš kako je velika... Kakor koli jo poskušaš slikati, vedno deluje manjša, kot v resnici.

Ko sem začela hoditi v hribe, sem se v glavi pripravljala cel mesec, preden sem se "opogumila" za na Nanos, toliko spoštovanja je zbujal v meni.

Nanos je ena redkih, če ni celo edina gora, ki ima izhodišče tik ob avtocesti. Zaviti moraš za Razdrto, v središču vasi zaviješ k cerkvi, za katero je parkirišče ob pokopališču, še malo naprej pa je parking pod goro. Nedelja, maj mesec, solidno vreme, - vsa razpoložljiva parkirna mesta pod Nanosom so bila zasedena, celo ob lokalni cestici tik pod goro. Komaj sem si našla mesto. Jaz na Nanos hodim večinoma jeseni - pozimi, skoraj nikoli čez vikend, tako da to me je kar presenetilo... A hkrati je lepo, da toliko ljudi je v naravi. Sploh pa v teh časih...
Parkirišče je brezplačno in tudi to je plus.

Pod goro je tabla, na kateri je vedno označeno ali je Vojkova koča trenutno odprta ali zaprta. Zraven je lesena hišica, kjer ob lepem dnevu prodajajo domače izdelke, predvsem med. Zraven je pipa v okusno pitno vodo... Voda je več kot dobrodošla ob povratku, ko se želiš umiti in napiti hladne vode... Mnogi jo natočijo tudi za domov...

Pogled na vrh, na goro. Točno tja na špico leži moja pot. Sicer takšna slika nikoli ne pokaže vse mogočnosti gore, a vedno pogledam gor in pomislim - kaj, tja grem??

Na Nanos vodi res veliko pohodnih poti iz različnih izhodišč, a nedvomno najbolj priljubljene so poti iz Razdrtega - strma pa položna. Še bolje je narediti krožno turo. Z lokalne ceste tik pod Nanosom zavijemo na stezo in točno tu se vzpon začne.

 Vzpon sprva ne deluje nič posebnega, skozi travnik in nato skozi gozd. A čez 10-15 minut pri tej skal'ci se že vedno slačim, jakna, jopa, kar koli je odveč - do tu se že dobro segreješ.

Malo naprej od skal'ce je razpotje - desno "po stopnicah" je strma in hitrejša pot h koči, naravnost pa široka položna pot, ki pa je precej daljša. Strma je luštna in je razgibana, od stezic skozi gozd, včasih strmih, včasih čisto položnih do plezanja po skalah, tu že imamo zajle in kline. Gor grem vedno po strmi, je hitreje, dol pa večkrat grem po položni. Strma za dol je že naporna za kolena, je pa res hitra. Položna sicer se vzpne lih tako na enako višino, le počasneje, pa zajl ni, če je komu to težava. Po položni se gre po robu nad Vipavsko dolino in tisti razgledi so čudoviti, tudi naslovna slika je s položne poti.

 Pot višje se nadaljuje skozi prijeten svetel gozd.

 Ob poti v maju je kar nekaj rožic:

Ob stezi so tu pa tam na kamnih hudomušni napisi, oznake višine in celo na dveh kar velikih skalah je vpisan datum, ko se je dotična skala skotalila z gore. Ta na sliki je tu od leta 1868, skala malce nižje med drevesi pa ima datum 24.12. že v novem mileniju, točne letnice se od doma ne spomnim. Je pa kar strašljivo, da se te skale še vedno lahko skotalijo...
Na tem kamnu je tudi oznaka - 800 metrov nadmorske višine.

"Počakaj fantiček, da pride dekliček" :)

Tu sem že blizu bolj kamnitemu delu Nanosa, premagam kakšno skalo in pridem do prvih zajl. Do tu je za mano približno polovica vzpona.
Vreme je bilo čisto čudno, včasih so se naredili tako temni oblaki, da se je zdelo, da bo kaka nevihta, na drugi strani pa je še vedno sijalo sonce. Ker ravno ob Nanosu se "sreča" primorsko in notranjsko podnebje, se velikokrat zgodi, da ravno pri teh zajlah, ki so praktično na "meji" in so tik nad avtocesto, piha in celo je drugačno vreme na različnih straneh gore.

Tukaj se začne del poti po skalah, gotovo je potrebno malenkost več previdnosti, a vse je tako lepo speljano in tako dobro varovano, da ni nobenih težav. Hodijo celo otroci. Nobene varovalne opreme tu ne potrebujemo. To je tudi moj najljubši del poti :).

Zaradi čudne svetlobe in temnih oblakov sem uporabila nek filter pri spodnjih slikah. Ratalo je drugače, pa naj bo...

 Tu pri skalah se začno tudi razgledi. Na avtocesto v smer proti morju:

Deli z zajlami so v glavnem kratki, med njimi je več prehodov, tako ni posebno zahtevno, pa tudi če je veliko obiska, je dovolj mesta, da se vsi razidejo.

 Vzpon navzgor, vidni so klini v pomoč:

 Pogled dol, na Razdrto:

 Razdrto. Vidita se oba parkirišča in celo parkirani avtomobili ob cestici pod goro:

Za naseljem je velik kamnolom, Zanimivo, kako je to urejeno, nikoli ne vidim kamnoloma, ko se vozim spodaj, le s hriba se vidi...

 Delček poti z verigo:

 Vzpon vse višje:

 Angelček ob poti:

Končno je tabla za kočo. Pri tej tabli se zajle končajo, konec je "plezanja". Od tu do koče je le še 15 minut poštenega vzpona. Tu se lahko izbira pot po "primorski" strani gore, tisti, ki se vidi na sliki, ali po "postojnski" strani, ki je za ovinkom. Včasih (tudi danes) pri tej tabli tako piha, da komaj čakaš, da se kam skriješ. Če prav ugotoviš smer vetra, bo vzpon do koče veliko bolj prijeten :)

 Danes je pihalo z morja, morala sem se skriti za goro na "postojnsko" stran. Sicer raje imam "primorsko" stran, je lepša pot, po travnatih pobočjih, druga pa skoraj ves čas po razritih kamnih. Dolgi sta približno enako, tako je samo stvar "lepote".
Pogled nazaj:

 Kamnita pot gre v spodnjem delu skoraj okrog gore in za ovinkom se odprejo pogledi na Notranjsko:

Kmalu se že vidijo antene RTV-ja na vrhu, koča pa je takoj zraven. Nanos nima enega in edinega vrha gore, na pogorju je več vrhov, eden teh, ob koči je Pleša in je ravno na robu gozdička, ki se vidi na desni strani spodnje slike.

 Pogled še naprej na pobočja Nanosa, vidi se tudi najvišji vrh - Suhi vrh, 1313 m.

Le nekaj metrov pred kočo se odcepi ozka stezica v gozdiček na Plešo, komaj zaznaven vrh. Maja meseca je ta gozdiček zelen od čemaža. Ker smo na 1240 metrov nad morjem, je še malce prezgodaj in čemaž se šele pripravlja na cvetenje, zato ni tistega značilnega vonja. Še bolje, ker jaz ga ne maram najbolj.

Večina obiskovalcev, ki pride na Nanos, gre do koče, skoraj nihče ne gre do vrha. Tudi danes sem bila tam sama. Izhod na vrh skozi grmovje:

Na vrhu imamo le obeležje, niti ni podpisano. Razgledi so na Notranjsko stran, skoraj enaki tistim, ki se odpirajo ob vzponu. Zato prav posebnega razloga ni, da se pride sem. Jaz sem se bolj umaknila gužvi pri koči...

Se vidi sosednji greben, po kateremu še nekaj minut prej lezla na vrh. Zadaj pa se vidi dolg zelen greben Vremščice.

 Pogled z vrha na "nadaljevanje" Nanosa:

 Na vrhu Pleša, 1262 m:

 Se vrnem nazaj h koči skozi plantaže čemaža:

 Pri koči je gneča, mislim, da je to bil prvi vikend, ko so dovolili ponovno odpirati terase koč...

 Nazaj se odpravim po položni poti. Pogled na pot pred mano:

V zgornjem delu položna pot je izjemno razgledna in gre ob robu Nanosa:

Pogled nazaj, na antene. Vzpetina na sliki deluje kakor vrh, ampak ni, vrh je skrit na levi za gozdičkom.

Spuščam se dol in pred seboj vidim vzpetino, ki štrli iz gozdička, nekoč sem jo že šla pogledat. Se odločim, da tudi tokrat spotoma jo prehodim. Ta vrh je Grmada, visok je 1206 m.

Pogled nazaj skoraj z vrha Grmade - na anteno, spodaj pa je položna pot, ki se postopoma spušča ob robu.

 Vrh Grmade ima celo žig in vpisno knjigo.

 Pogled z Grmade na Vipavsko dolino:

Grmada je travnat vrh, zato potka gor in tudi sestop je lahko in prijetna. Stezica tu ni zelo uhojena, a je vseeno prav dobro sledljiva, sploh pa se ves čas vidi položna pot pod nami. Z vzponom še na Grmado porabimo mogoče dodatnih 15 minut. Sestop pred mano in pogled na planote Nanosa:

Sestop na drugo stran Grmade je precej strm, a je zelo hiter in lahek. Spodaj se že vidi cerkvica Svetega Hieronima nad Vipavsko dolino.

Pogled z Grmade na razpotje - tu desno se odcepi pot za Sv. Hieronim in naprej proti Abramu, levo dol pa se nadaljuje sestop proti Razdrtemu.

Pogled na cerkvico s te strani je moj najljubši razgled na Nanosu. Vedno me znova očara in navduši...

 Oznake na razcepu:

Sestop se nadaljuje po prečni stezi po pobočju gore, še vedno na vsakem koraku imamo prelep razgled na dolino pod nami in skoraj plišaste griči na Krasu:

 Cikcakast sestop, pogled nazaj:

Vipavska dolina:

 Nižje pot preide v gozd, razgledov je konec. Po kratkem bolj skalnatem delu, a nič posebnega, steza postaja vedno bolj široka in lahka. Kar je prav lepo dobrodošlo na kocu pohoda.

 Rožice ob poti:

 Široka steza:

Iz gozda pridemo na pašnik. Če dvigneš tu glavo, vidiš nad seboj goro in pomisliš, da še malo prej si bil tam gor... Krasno!

Pot skozi gozd. Ko se združita položna in strma pot, več, da do konca le še malo... Zadnji metri pri vseh pohodih so mi najdaljši :)

 Kadar se pokažejo strehe hiš in cerkvi v razdrtem, takrat je konec. Smo že na zadnjem travniku.

 In že sem na cesti pod goro. Še pred ventilatorjem je pipa s hladno okusno vodo. Krog je sklenjen...

Podatki:
Razdrto, izhodišče - 575 m
Vojkova koča - 1240 m
Pleša na Nanosu - 1262 m
Grmada -  1206 m
Vzpon po strmi poti - skoraj 3 km, cca. 1,5 h zelo počasi
Sestop po položni čez Grmado - 5,5 km, cca. 2h
Višinska razlika - 686 m, nekaj manj, če se ne gre na Grmado.