Izlet na Slivnico in Cerkniško jezero

Karantena je mimo in se lahko premaknemo ven iz svoje občine. Eden teh dni se odpravim v smer Cerknice. Se sprehoditi po spomladanski Slivnici in pogledati kaj je ostalo od Cerkniškega jezera. Ves čas karantene pri nas ni bilo enega poštenega dežja...

Slivnica je 1114 m visoka gora nad Cerkniškim jezerom. Na goro vodi več poti in moram tja kdaj tudi iz Martinjaka ali Grahovega (tako je tudi krajše :)), a iz Cerknici mi je zelo enostavno najti izhodišče in ob izhodišču je dovolj veliko parkirišče, da se ne rabi sekirati za vozilo. Takoj, ko prevoziš most v Cerknici, desno bo odcep za Dolenje jezero, tja grem pozneje, do jezera; nekaj metrov naprej pa je prva cesta levo, mičkeno v klanec nas v 20 metrih pripelje na parkirišče zadaj za nekim skladiščem. 

Nekaj krat sem že bila na Slivnici, a vedno je to bilo pozimi ali zgodaj pomladi, sploh je še nisem videla v soncu in tako lepo zeleno in v rožicah. Tokrat je bilo tudi veliko obiskovalcev, predvsem družin z otroci, pot je kot nalašč za navajanje otrok na planine. Na začetku poti je znak, ki nas spomni, da gremo na obisk k čarovnicam :)

Najprej se pot vzpenja skozi iglast gozd, na trenutke tu prav omamno diši. Ta prvi del poti je še najbolj strm, a nič posebnega, lih toliko, da te malo "segreje". Poti na Slivnici je ogromno, ves čas se križajo, združujejo in se zopet razidejo. Na krajih, kjer ne poznam dobro, kam katera potka pelje, se vedno držim markirane poti, tako sem še najbolj mirna.

Ena od prečnih poti:

Že čez nekaj minut vzpona, ko se obrneš nazaj, vidiš, da si že pravzaprav kar visoko. Cerknica se še vidi med smrekami:

Malo višje, ko se pot mičkeno položi (zgornji del poti je skoraj položen), v senci dreves raste ogromno čemaža, cela pobočja... V začetku maja je ravno čas, ko čemaž cveti... Čemaž je zelo enostavno prepoznati - diši po česnu. In če na začetku ta vonj se ti zdi skoraj "okusen", ko sem počepnila, da bi slikala rožice od blizu, skoraj me je omamilo, tako je ta vonj močan.

Mnogi imajo radi čemaž in ga uporabljajo pri kuhi, ima res veliko pozitivnih učinkov. Pravi čas za nabiranje čemaža je ravno takrat, ko tako diši. Ampak misel na to, da bi ga nabirala in če cel čas nosila v nahrbtniku skoraj pod nosom, ne, hvala... Čez čas sem komaj čakala, da zapustim pobočje čemaža, skoraj me je glava začela boleti od tega vonja...

Na sredi vzpona, malček skrita je tale klopca z razgledom na Cerkniško jezero... Skoraj škoda, da so drevesa pred klopco že tako visoka in polna listja, še malo, pa bodo povsem zaprli razgled.

Tu je najlepši plac za razgled na jezero. Na to, kar ga je še ostalo. Zelo malo. Toliko kot se vidi tu vode, to je vse kar je od jezera - vse je ob naselju Dolenje Jezero.

Naprej se vidi samo suho dno presihajočega jezera:

Pot po slemenu Slivnice je široka in lahka. Tu že zapustimo gozd, na vrsto pridejo prelepi razgledi.

Pogled nazaj:

Na planoti pod vrhom Slivnice so v tem času že ograjeni pašniki, pot lahko nadaljujemo po cesti, markirana potka gre kar skozi pašnik in je to najbrž najlepši del poti...

V začetku maja pašnik je poln cvetov regrata, tudi diši tukaj veliko veliko bolje... ;) Razgledi s planote so izjemni. Spodaj je Cerkniško polje, bi se videlo jezero, če bi bilo več vode...

Cvetovi regrata:

Pot gre skozi prostrana travnata pobočja proti vrhu, vrh ni tako razgleden, ker je skoraj v celoti porasel z gozdom.

Razgledi s planote:

Za planoto sledi krajši vzpon čez redek pas borovega gozda. Razgled nazaj na planoto, ta razgled najbrž imam na Slivnici še najraje:

Zapuščamo pašnik:

Pogled v dolino in na greben Javornikov. Spodaj se vidi ravno naselje Dolenje Jezero.

Pa še jezero malo bližje - to je to...

Pogled nazaj na planoto, kjer so doma coprnice z Uršulo na čelu :)

Ko pridem višje, se nazaj v dolini vidi celo Cerknica pod goro ter Nanos in ostali hribi v ozadju:

Iz gozdička se že kmalu vidi koča na Slivnici za ogromnimi drevesi. Ta drevesa (nisem prepričana, ali so to platane ali še kaj) me vedno tako navdušijo, velika, košata, prelepa v svetlo zeleni odeji spomladanskega listja.

Dom na Slivnici običajno je odprt ob vikendih. Ko sem bila jaz, najbrž zaradi COVIDa bilo je še zaprto...

Od doma je čudovit pogled na Cerkniško polje. Možno je pogledati tudi skozi daljnogled na terasi doma.

Do doma sem potrebovala približno 1,5 ure, sem pa veliko fotografirala in nasploh se mi ni nikamor mudilo.

Do vrha Slivnice od tukaj vodita dve potki za kočo. Leva je bolj strma in ozka, desna je bolj široka - po "stopnicah". Marsikdo na vrh sploh ne gre, ker je popolnoma nezanimiv...

Če greš po desni potki, greš mimo razpotja, kjer se srečajo še poti iz Grahovega in Martinjaka.

In je krasno, če se sprehodiš kakih 20 m po poti za Grahovo, do razgledov na drugo stran Slivnice, saj z vrha jih ne vidiš. S tej strani v daljavi vidimo tudi Snežnik.

Pogled na Cerkniško polje na tej strani:

Prelepa klopca z razgledom mi je dala še dodatno motivacijo, da pridem kdaj na Slivnico še z druge strani.

Razgledi na južno stran:

Se vrnem proti vrhu. Tudi tu je polno čemaža. Lepo je videti tako zelena pobočja, a močan vonj me že skoraj moti...

Tik pod vrhom Slivnice:

Gozd kot nalašč za coprnice. Pravljica! :)

In se že vidi antena in vrh Slivnice. Ob vrhu je več anten, na drugi strani tik pod vrhom je neka hišica, mogoče s kako opremo ali za vzdrževalce anten. Skratka, ljudje smo "pokvarili" naravno lepoto gore... A ni kaj, vsi gledamo Tv in uporabljamo telefoni, nekam so že morali postaviti antene...
Slivnica je del razširjene SPP, zato si odtisnem žig v dnevnik.

Z vrha grem direktno dol, niti več ne zavijam h koči. Tudi tukaj je ogromno potk in cestic. Moraš samo držati smer...
V daljavi se vidijo bele liste Kamniško Savinjskih Alp, z neke druge točke se je videl Triglav... Mora pa biti izjemno čisto ozračje, da se visokogorje vidi zares jasno.

In že sem nazaj pri planoti "s čarovnicami":

Tudi s tej strani pašniki so polni regrata. Prelepo.

Hiša coprnic? ;)

Pot navzdol je lahko in hitra, lahko tečeš. Na najbolj pomembnih razcepih je oznaka, sicer pa je dovolj, da se spremljajo markacije...

Že prečim tisto prečno gozdno cestico, konec poti je blizu, ta zadnji del, ki je najbolj strm za vzpon, je tudi najbolj zoprn za dol. Si že blizu in nikakor konca :)

Mesto se vidi med drevesi:

Prve hiše, takoj za tem je že parkirišče.

Do vrha Slivnice je skoraj 4 km poti (enako tudi nazaj ;)), 520 m višinske razlike, gor hodiš približno 1,5 ure, dol prideš v eni uri. Če kdo teče, tudi veliko hitreje.
Ker sem z vrha občudovala jezero, ga moram videti še spodaj. Veliko parkirišče ob jezeru leži takoj za naseljem Dolenje Jezero, to je le par km iz Cerknice. Zraven je tudi gostilna :)
Pokrajina je tu prav idilična.

Ob jezeru je speljana peš in kolesarska pot. Menda je mogoče priti tudi vse okrog jezera, a jaz tega nisem preverjala. Cesta, po kateri sem prišla do jezera, se nadaljuje še naprej - do naselja Otok in še naprej, lahko zaokrožiš celotno jezero. Makadamska cesta pelje kar sredi jezera, sploh kadar je več vode, mora biti prav posebno.
Tako je izgledalo jezero ob mojem obisku. Kljub suši, sem pričakovala več vode in več "jezera".

Ob vodi rastejo ene zelo lepe in nežne rožice, nekaj med zvončki in šmarnicami. Ne vem naziva, kar se tiče rastlin sem res "nepodkovana".

Za rožicami se vidi mali otok v jezeru. Simpatično. ;)

Nekoč sva imela željo, da bi prišli supati na Cerkniško jezero. Ko sem videla, koliko ga je, sem ugotovila, da je jezero za supanje skoraj premajhno...

Ob jezeru:

Tukajšnji razgledi, idila:

Na povratku opazim zanimivo cerkev v Rakeku, ni taka kot ostale na tem predelu. Se ustavim, lih da jo bolje pogledam. Se še enkrat prepričam, da v Sloveniji skoraj vsako naselje skriva kak biserček, ki je vreden ogleda...

Za en dan je to bil prav lušten izlet... Potovati v tujino, očitno, še nekaj časa ne bomo smeli. Še dobro, da v Sloveniji imamo tako veliko zanimivih krajev.