Brezplačen ogled Istanbula s Turkish Airlines

Dež, +9°C

To je zadnji post, zaključek potovanja na križarjenje po Arabskem polotoku (začetek potovanja najdeš tukaj). Pravzaprav to je bonus-dan, izlet, ki nama je bil podarjen zaradi dolgega čakanja na povezovalni let.

Iz Dubaja letimo v Benetke preko Istanbula. Naš prevoznik je Turkish Airlines, ki poskrbi, da potnikom ni dolgčas ob dolgem vmesnem postanku. Če imaš pavzo med poletoma več kot 6 ur, lahko se udeležiš brezplačnega izleta v mesto, kjer je poskrbljeno tudi za obroke. Izleti so objavljeni na njihovi spletni strani in so organizirani ob določenih urah, se razlikujejo tudi glede na dan v tednu. Če si na letališču v pravem času, se lahko javiš na stojnici Turkish Airlinesa pol ure pred izletom in greš na ogled mesta. Ker v Istanbulu še nisva bila, se mi je zdela to super opcija za pogledat mesto »z enim očesom«.

V Turčiji smo ob 7h zjutraj, ravno prav za eno kavo na letališču (ooo, je poceni napram Dubaja – »samo« 3,50 € ). Letališče je res ogromno, smo že na novem letališču, še bolj podrobno si ga pogledava po povratku iz mesta. 

 Prava Turčija - se spomnimo takoj na letališču. Muca spi na mizi v fancy kavarni sredi letališča.

Najprej najdemo kiosk Turkisha pri 4. Meeting pointu, kjer se najaviva na ogled mesta. Osebje preveri, kdaj imamo naslednji let in vpišejo na izlet (izleta se ne moreš udeležiti, če je predviden povratek na letališče manj kot 2 uri pred odhodnim letom). Dobimo tudi karte za izlet. Je kar precej ljudi, za cel avtobus. 

Program našega 6-urnega izleta je sledeč – vožnja v mesto, zajtrk v centru, Modra mošeja, Hagia Sofia, Hipodrom, kosilo, povratek na letališče.

Zunaj je vsega 9°C, dežuje, veter, surovo in sivo. Še včeraj pa smo bili v kratkih rokavih. Še dobro, da sva se oblekla v »zimska« oblačila že na letališču v Dubaju. 

Do centra se vozimo skoraj 1 uro, promet je zelo gost. Naš vodnik z izredno dobro angleščino pove, da je promet običajen ob tej uri, nekoliko ga upočasni dež… 

Istanbul leži na več gričih ob Bosporju, med vožnjo se vidi, kako se mesto spušča in vzpenja po gričih. Spotoma ugotovimo, kako ogromno mesto je to, tukaj živi 16 mio ljudi.  Letališče je na evropski strani, tukaj bomo tudi ostali, gremo v zgodovinski center mesta – Sultanahmet. 

Se vozimo mimo vhoda v tunel Evrazija, nobene gneče. Tunel pod Bosporskim prelivom je odprt že 4 leta, vožnja za avto stane manj kot 4 € in to je pravzaprav poceni za priti iz Evrope v Azijo.

Avtobus zapustimo v samem centru mesta, ob bazarju. 

Najprej gremo na zajtrk v eno značilnih turških restavracij, tudi zajtrk je bolj turški, vse je okusno. Namesto kave pa dobimo čaj. Jedilnica v restavraciji se nahaja v nadstropju, v pritličju pa je trgovina s sladkarijami, začimbami in razno »kramo«, ki spada na bazar. Ko zagledava sladkarije, lokum in podobno, sva že vesela in veva, da jih bova nakupila kar precej, to obožujeva ob turški kavi. Preveriva, da tudi kosilo imamo tukaj in da lahko plačamo s kartico. Turških lir, seveda, nimamo, niti nimava namena menjati denar. Pravzaprav sploh ne veva, kakšen je tečaj. 

Po zajtrku se z vodičem odpravimo peš do Modre Mošeje. Vse je peš, vse je tu v neposredni bližini. Nekateri, ki so že bili v Istanbulu oz. so se odločili, da gredo po svoje, so samo dobili napotke, kdaj je kosilo in kdaj avtobus odpelje nazaj na letališče. Rahlo rosi in je res mrzlo, to nam mičkeno kvari dan, pa še neprespani smo… 

Sprehod skozi zjutraj še prazen bazar...

Trenutno se prenavlja 80 % Modre mošeje, dež dodatno kvari podobo. Stavba nas ne navduši, vse je sivo, hladno, pa tudi preveliko, da bi videli celoto… 

Od Modre mošeje se na nasprotni strani trga že vidi roza stavba Hagia Sofie. Tja gremo pozneje. 

Mošeja sultana Ahmeda (zato je SultanAhmet) je stara 400 let, zaradi modro obarvane kupole je dobila ime Modre in sedaj je to glavna mošeja mesta in države. Mošeja ima 6 minaretov in to je velika posebnost.

Gremo še noter v mošejo. Na vhodu storijo se sezuti. Res je, da so notri tepihi, a skozi preprogo se zelo čuti leden marmor, sezuvati se pa moraš zunaj na kamnitih stopnicah na dežju. Se sprehodimo skozi mošejo, a po tem, ko smo si ravno kar ogledali mošeje v Abu Dhabi in Muscatu, ta ne naredi pravega vtisa… V primerjavi zelo zgublja, velika pa je, to pa je res. Mogoče nekoč se bomo vrnili sem naspani in sončnem toplem dnevu in bo vse bolje?

  Skozi vrata Modre mošeje je zelo lep pogled na Hagia Sofijo, le na daleč jo vidiš v celoti. 

V bližini mošeje je Hipodrom, tu je bilo srce mestnega življenja v romanskem času. Na mestu, kjer je bil nekdaj Hipodrom, sedaj je velik trg. Zato najprej iz Modre mošeje se sprehodimo na trg, pogledamo trg in bližnjo okolico.

 Kljub kislemu vremenu je na trgu kar precej ljudi, turistov in domačinov, ki hitijo po opravkih.

 Muzej turške in islamske umetnosti:

Na trgu še vedno stoji obelisk Theodosiusa, ki so ga pred par tisočletji (!) pripeljali sem iz Aswana v Egiptu. Zanimivo, kako so narejena temelja, da obelisk ostane stabilen tudi ob potresu. 

Le nekaj metrov proč je Serpent Column – Kačji steber. Za videti ni ne vem kaj, je pa poseben, ker je to del antičnega žrtvenega trinožnika iz Delfov, že 1700 let stoji v Carigradu, sicer pa je star okrog 2500 let. V začetku je bil steber visok okrog 8 m, sedaj je ostalo nekje 5,5 metrov, od tega del že pod trenutnim nivojem tal. V 1700 letih se je teren dvignil za skoraj 2 m.

Malce se sprehodimo v okolici trga, še dobro, da je dež ponehal. Stavbe so precej zdelane, tukaj so še razmeroma v redu, drugod po mestu pa je kar precej neurejeno, ni tako bleščeče in svetlikajoče se kot v Emiratih. Nič ni popedenano, a s tem se tudi vidi, da je mesto živo in živahno in v tem je njegov velik plus. 

Vroč kostanj: 

 Skozi hipodrom se sprehodimo še do Hagia Sofia.

Šele od tu, od daleč, se vidi Modra mošeja v celoti, šele tu opaziš kako v resnici lepa je in elegantna. Stavba celo ni več temačna, pravzaprav je svetla in lahka. 

Obiščemo še Hagijo Sofijo. Za vhod je že sedaj kar dolga vrsta. Mi kart ne rabimo kupovati, vse je šenkano s strani Turkisha (oz. »vključeno« v ceno letalske vozovnice ;)), tudi vstopimo preko vrste. 

Hagia Sofia ima razburkano zgodovino, zgrajena kot bazilika, kasneje preurejena v mošejo, sedaj pa je muzej. Kot stavba je stara že okrog 1500 let, kakih 1000 let pozneje po padcu Carigrada so jo otomani preuredili baziliko v mošejo. Šele v času Atatürka so mošejo spremenili v muzej. 

Na vhodu je opozorilo obiskovalcem, da vstopamo v stavbo, ki je 916 let bila cerkev in 482 let mošeja, zato naj se obnašamo temu primerno. 

Hagia Sofia velja za eno lepših stavb na svetu in je vpisana v Unescov seznam. Od daleč je res deluje lepa. Od blizu tudi tu ne vidiš celote, vse je zakrito z raznimi ograjami, napeljavami, delno se tudi tu prenavlja.

Sicer Sofia mi je bila veliko bolj zanimiva kot Modra Mošeja, lahko si prišel tudi v nadstropje po zavitih hodnikih in si ogledal spodnjo salo z balkona. Najbrž tudi tu vse deluje veliko lepše brez zidarskih odrov in v sončnih žarkih. A to je bil naš obisk dveh glavnih točk v Istanbulu. 

Tlakovan hodnik v nadstropje, nič stopnic: 

Pogled z balkona 1. nadstropja: 

 V nekaj mestih se da pogledati ven skozi okna, vidiš nekaj zanimivih detajlov:

 Pogled proti Modri mošeji:

Počasi se vrnemo v našo restavracijo. Kosilo, nakup slaščic in se že vozimo nazaj na letališče. Ravno, ko se vračamo v restavracijo, se oblaki počasi začnejo odpirati in na poti na letališče vidimo bolj veselo in sončno podobo Istanbula. In mi je veliko bolj všeč… Ni kaj…. 

 Tlakovane ulice Sultanahmeta:

 Nazaj se vozimo deloma ob Marmarskem morju in Bosporju, na drugi strani je že azijski del:

 V daljavi je most čez Bospor:

Ob Bosporju je zelo živahno, vsaj v tem delu, ta predel mesta mi takoj sede, a ni več časa za raziskovanje. 

Še vožnja po Galata mostu in istanbulskih gričih: 

Ob vsakem semaforju se nekaj prodaja od avta do avta: 

 Najožja hiša?

 Na tej ulici pa nekaj praznujejo. 

Stari predeli Istanbula so zelo živahni in kar vabijo, da se tam sprehajaš. Moderni so že bolj hladni in dolgočasni. A ker smo vse to ogledali le iz okna avtobusa, mogoče se tudi motim...

Med vožnjo od mesta do letališča (ki je, btw, leži skoraj ob obali Črnega morja) zaspijo skoraj vsi potniki v avtobusu. Vsi so tako kot mi, potovali sredi noči v Istanbul, za vsemi je neprespana noč, čaka nas še let dalje. Zaspal je naš vodnik in celo se mi zdi, da šofer na trenutke zapira oči... Po kosilu ga ni junaka, ki bi ostal buden. ;)

Na letališču imamo še čas, za ga malo raziskati in ogledati. A od neprespanosti in utrujenosti komaj čakamo, da se vkrcamo ma letalo in malo zadremamo. Ta nočni let je res naporen… 

Ali "se splača" iti v Istanbul z izletom od Turkish Airlines? Če vam ustrezajo urniki, moje mnenje - vsekakor JA. Že zaradi prevoza, saj mesto je daleč, pa mogoče tudi zaradi brezplačnega enega ali kar obeh obrokov. Če mesto poznate, oz. si naredite svoj program, izlet lahko zapustite v kateri koli točki. Vodič je vesel, da se mu ljudje javijo, da gredo po svoje, da ne rabi vseh čakati, drugače pa takoj na začetku pove, kdaj je odhod in ob kateri uri. Vsi so odrasli in zase odgovorni. Če zamudiš prevoz, boš pač šel na letališče z drugim prevozom. Prednost tega izleta je tudi ta, da če bi se res kaj zgodilo po cesti in da bi zamudil letalo, je vse to v režiji letalske družbe, nekaj bodo že uredili...

Ko v Benetkah nas pobere voznik GoOptija, med debato sprašuje glede situacije na letališčih in v krajih, kjer sva potovala. Situacija glede česa, ga vprašamo… Corona virus… Midva ne veva nič, prav nič. Opazila sva, da na letališčih je bilo več kot običajno ljudi v maskah, niso to bili samo kitajci, tudi evropejci, še sva komentirala – a se kaj dogaja, pa mi ne veva. A konec januarja je bilo še vse daleč od nas, nihče se o temu ni sekiral. Dubaj sva zapustila na dan, ko so Wuhan zaprli na karanteno. En teden kasneje je križarka Diamond Princess obstala v karanteni na Japonskem, 3 tedni kasneje so razglasili karanteno v Italiji, mesec kasneje je bil COVID že pri nas… Glede na vse dogodke, sva prav vesela, da sva še uspela izpeljati tako potovanje tik preden se je vse zgodilo, tik preden se je ves svet ustavil… V tej fazi sploh ne vemo, kdaj bomo lahko spet kam šli... Sem že morala prestaviti marčevsko pot v Španijo, Camino v maju je tudi pod velikim vprašajem, trajekta za v Grčijo septembra si nisva niti rezervirala in kar odmislila to potovanje…  Negotovi časi in silno upam, da čez nekaj mesecev bo vse že za nami…