Danes nas čaka pot nazaj v "zeleni" Maroko, nazaj na primorsko stran Atlasa. Danes se iz puščavskega dela vračamo med gnečo in civilizacijo. Čaka nas prelaz preko visokega Atlasa. Čim zapustimo prelep Ait Benhaddou, se že pred nami pokaže visok greben Atlasa.
Skozi vedno redkejša in manjša naselja se bližamo hribom.
V manj kot dveh urah smo ob vznožju Atlasa in se prične počasen vzpon na prelaz Tizi n'Tichka. Pobočja hribov okrog ceste kar presenečajo, saj so čisto različno obarvani. Hribi so tukaj čisto goli in kamniti, čeprav sploh še nismo tako zelo visoko.
Nekje levo od prelaza je v tej verigi gor več kot 4000 metrov visok Toubkal. In res mi je žal, da ne morem tja. No, vsaj ne ob tokratni odpravi. Sicer s ceste ga ne vidimo, ali mogoče ga ne znamo prepoznati zaradi razdalj.
Nekje na višini 1500 metrov je pas, kjer rastejo drevesa. Redka, pa vendar.
Naredimo postanek na poti že na višini 1700 metrov ob eni kavarni. Poleg ne manjka niti trgovina z lonci in razno šaro. Od tukaj je razgled
na hribe, skale na pobočju hribov delujejo kot da se kotalijo navzdol. Freddy se spomni slikati ob našem avtu, na vseh slikah imamo le avto, ki je vozil pred nami.
Otroci oskrbnice kavarne se igrajo kar na terasi. Ko mamica nima strank, jih pride pogledat in celo se usede z njimi in igra.
Se vozimo dalje navzgor, cesta je sicer vijugasta, a nič posebnega. Dobra je, dovolj široka, ovinki so pregledni in ni nikjer preveč strmo.
Še zadnja naselja na tej strani Atlasa:
Razgled s prelaza - hribe in celo redka drevesa. Tukaj smo na 2260 metrov nad morjem!! Skoraj višina Kredarice!
Na samem prelazu naredimo kratek postanek.
Tizi n'Tichka je najvišji motorizirani prelaz v severni Afriki, 2260 metrov. Od novembra do marca je tu pogosto sneg, včasih pa lahko prav toplo. Konec aprila kljub soncu je bilo prav mrzlo, na prelazu je komaj 13°C, pihal je leden veter. Postanek zato je prav kratek, se samo razgledamo, naredimo nekaj fotografij in gremo. Sicer tudi na samem prelazu so restavracije in trgovina s spominki.
Na cesti pred in za prelazom je več domačinov, ki prodajajo polovičke pisanih kristalov / mineralov. Menda se tukaj najdejo tako pisani tudi naravni, navzven deluje kot običajen kamen, ko prelomiš - notri so kristali živih barv. Natančno, žal, ne vem, kaj so, pa me zanima. Ker se mi barve zdijo preveč pisane za naravne, pa tudi najbrž bi morali potem razkopati cele hribe, sem prepričana, da so se podjetni maročani navadili izdelati vzorce umetnih kristalov še lepše od naravnih. Je pa zelo zanimivo.
Pokrajina na prelazu:
Sestop
s prelaza pa je dolgih 25 km spusta. Sicer cesta se spušča zelo postopoma,
sploh ni strmo.
Redka bivališča (oz. mogoče so samo zavetišča) na tako visokem predelu v hribih:
Tudi visoko v hribih ob cesti je moč kupiti vse, kar potrebuješ:
Tu se vidi, da na prelazu smo bili nad oblaki, vidimo jih pred seboj in se celo malo sekiramo, ali nas nižje pod oblaki čaka dež...
Po
dolgem spustu (na tej strani prelaza veliko gradijo, cesto delajo bolj široko z manj ostrih
ovinkov) pridemo iz kamnitih območij do zelenih gričev.
Pojavijo se prva naselja na tej strani gor:
Življenje je tukaj surovo in vsekakor ni lahko.
Zaradi gradnje in obnove cest ponekod "zmanjka" asfalta.
Če sem prav sklepala, tepihi in pregrinjala na skalah se sušijo na soncu...
Kolesarji - postanek na poti. Te so na poti na vrh, proti prelazu. Tudi za motoriste je ta pot zanimiva, za kolesarje pa pravi izziv.
Zeleni griči:
Nekje
na sredini sestopa s hribov, na višini 1460 metrov, se ustavimo v gostilni ob
cesti. Takoj vidimo, da delajo meso na žaru in to je vedno dobro.
Freddy se ponuja za pomoč pri žaru:
Cena kosila za oba (!!) je nekje 13 €. Po vsakem obroku ne
pozabiva »razkužiti« - ali s požirkom viskija iz free shopa ali z domačim
šnopčkom, ki ga ima sopotnica. Mnogo evropejcev ima zadržke oz. se boji
naročati svežo zelenjavo ali sadje, da ne bi dobili driske, midva sva pa brez
zadržkov pila spremute, jedla solate, pa je bilo vse OK. Zelo verjameva v
»razkužilo« po obroku ;)
Po kosilu nadaljujemo vožnjo, pokrajina je vedno bolj zelena in prijetna za oko:
Promet je vedno bolj gost, se čuti, da je Marakeš blizu. Od
prelaza do mesta je cca. 100 km. Mesto leži na nadmorski višini 450 mnv, kar
pomeni, da smo se spustili za 1800 metrov.
V Marakešu je 20 °C, milijonsko mesto, zopet pademo v
prometni kaos, a tokrat nismo zadnji v koloni vozil, pa tudi glavne vpadnice tukaj so nekako bolje speljane, kot, recimo, v Rabatu ali Fesu.
Parkiramo se čisto v centru, na velikem parkirišču poleg
najvišjega v Marakešu minareta. Na nedeljski večer je parkirišče čep polno,
redar nas parkira kar v dvojni vrsti, samo vozila moramo pustiti v foli, da jih
lahko premika, če bi koga oviralo. Tak sistem je...
Iz parkirišča z vso prtljago se mimo minareta odpravimo do
hotela.
Hotel imamo takoj za glavnim trgom v Marakešu Jemaa El Fna. Na trgu pa.... to
moraš doživeti... gužva, kaos, vsake sorte ljudje, glasba, hrana,
prodajalne.... Rdeče
mesto, ali Dar Al Hamra, kot mu pravijo domačini, je pravi vrtiljak ljudi in
dogajanja in center vsega tega je na trgu Jemaa El Fna! Mešanica stilov,
zvokov, barv, vonjav... Po dnevih v puščavi in
v naravi nas spet šokira pestro dogajanje velikega afriškega mesta...
Najprej se namestimo v hotelu, nato gremo en krog po trgu, da se razgledamo – tu so stojnice in
trgovinice, pripovedovalci zgodb in igralci nekih družabnih iger, krotilci kač
in vedeževalke, polno lokačlkov-stojnic s hrano, pripravljajo od lignjev do
kozjih glav in juhe iz polžev, in še in še.
Pozneje na eni od stojnic poskusiva sladico – na pogled
deluje kot masa za rumove kroglice, ki jih na kepice strežejo v posodicah.
Sladko je, seveda, brez ruma, veliko bolj suho je in z veliko janeža. Ni mi
bilo dobro. Kupim pest suhih marelic, te pa so božanske. Se pozanimava za ceno
žafrana, za gram iščejo 2 €, za 10 g pa je že gram po 1,40 €. Imava velike
dvome v pristnost žafrana, vse je pakirano v plastičnih posodicah.
Za večerjo izberemo restavracijo s teraso nad trgom, s
terase spremljamo sončni zahod. Hrana je, kot običajno, dobra. Celo koriander v
vsaki jedi ne moti več toliko. Kar nekaj časa posedamo v restavraciji, nato pa še en krog po trgu in spat.
Sončni zahod v rdečem mestu pobarva strehe (razgled s hotelske terase imamo imeniten):
Za mestom se vidijo hribe:
Zvečer na trgu ni nobene dodatne luči, samo kar je razsvetljeno od stojnic. Na predelih, kjer so glasbeniki ali krotilci kač pa moraš kar dobro pod noge gledat, da ponoči kam ne stopiš.
Še preden pa sva zaspala, sem morala prositi v recepciji za
čisto rjuho. Popoldan sva prosila, da sploh dobiva v sobo kako brisačo, pa da
nama v kopalnico namontirajo delujočo žarnico. Tukaj (povsod v Maroko) so zelo
nizki higienski standardi in vzdrževanje objektov... Hotel v centru Marakeša pa
je občutno bolj skromen kot tisti v Todri ali Benhaddou-ju.
Nadaljevanje: Slapovi Ouzoud & Imi Nifri
Ni komentarjev:
Objavite komentar