Maroko: soteska Todre

Sedmi dan na poti, smo v mestu Tineghir (ali Tinghir) v samem začetku soteske reke Todre.  Zgodnji zajtrk, nato že takoj zjutraj se odpravimo na pohod po soteski. 

Najprej gremo kar po cesti do najožjega dela soteske. Cesta gre takoj ob reki, širina soteske med 100-150 metrov visokimi sklanimi stenami ponekod je le 10-15 metrov. 

 Kavarna in trgovinica na vhodu v najožji del soteske:

 Po soteski:

 V samem srcu soteske med skalami je ujetih nekaj stavb, nekdanjih hotelov. Hoteli so že dve leti zaprti, potem, ko je na eno od hotelskih restavracij padel veliki kos skale in je uničil streho, predvsem pa je šel v nič občutek varnosti.

Prav tu pri hotelih (trenutno) izvira reka. Naprej, višje po soteski, je struga povsem suha. 
Ko skale malček "stopijo narazen", kar na mestu suhe struge, naredimo nekaj vaj iz joge - za dobro jutro. 

Skale na enem delu so čisto navpične in menda je to najboljši kraj v Maroko za plezanje. Tu pa tam vidimo plezalni klini v steni, nato pa še planinske jeklenice. 

 Ko sem slikala skalo, še ob cesti, in se pomikala za korak nazaj, zaslišim kričanje Freddyja – »Pazi! Pazi!«, v istem trenutku delam korak nazaj in v obračanju že padam čez stolpič ob robu ceste. Priletim na kamne ob cesti na kolena in komolec. V desni roki visoko držim fotoaparat in branim, da ga ne bi udarila ob padcu. Zato se pa nabijem z levo dlanjo, ki me potem boli še nekaj tednov. Komolec je razbit do krvi in rokav strgan, na kolenih so samo buške. Še v trenutku, ko sem padala, sem se ustrašila, da padam s ceste dol v strugo reke, kak meter nižje pod cesto. 
Z velikim flajštrom in tolažbo v slogu« še dobro si padla, lahko bi bilo veliko bolj grdo« sem že hitro pripravljena nadaljevati pot. (Bel prah od belih kamnov, ki se je prijel na hlače, sem uspela oprati šele doma v pralnem stroju - nikakor se ga ni dalo otresti) 

 Prizorišče "nesreče": 

Na izhodu iz ozkega dela soteske je veliki koncert-plac s sceno. Najbrž je tu prav posebna akustika. Vsekakor je tu imeniten plac za koncerte in prireditve. 

 Po skalnatih hribih okrog soteske je speljanih več planinskih poti vseh težavnosti – od zahtevne do tehnično enostavne. Po tej, lažji, smo se odpravili tudi mi. 

Ob 8.uri zjutraj je bilo v soteski (vse je v senci ves dan) še kar sveže, okrog 15°C, ko pa smo zavili na sonce in na hrib, je že tako zelo pripekalo, kot da smo sredi dneva. Zelo se pozna temperaturna razlika. 

 Berberska deklica se spušča z vasi na hribih v mesto. Na ozki poti se praktično ne zmeni za pohodnike, gre z oslom kar naravnost, tako vsi ostali se ji moramo umikati... Jat sem kar splezala na visok kamen ob potki :)

 Po potki v hribih sva šla hoditi le eno urico položnega vzpona, nato sva se obrnila nazaj. Možno pa je narediti krožno pot, se povzpeti čisto na vrh skal in se spustiti na drugi strani, skoraj v mestu. Taka krožna pot je dolga okrog 4 ure in gre tudi mimo berberskih vasic na skalah.  Vzpon na hrib v samem začetku soteske zelo položen, sestop na drugem delu pa je precej bolj strm in je treba »preskakovati« visoke skale, tako je naporno za kolena-gležnje. Pa še vroče bo. Ja, nisva šla cel krog, sva se po lahki strani spustila nazaj dol v sotesko. 

 Se vračamo nazaj v sotesko:

 Nisva bila daleč do vrha platoja:

 Čudoviti oranžni hribi in sinje nebo:

Pokrajina: 

 Za primerjavo - majhna siva črtica sredi kamnitega hriba - tudi Freddy. 

 Zanimiva skala: 

 Nazaj v ozkem delu soteske: 

 Spet pri zaprtih hotelih, tu se končno umijem od padca:

 Mostiček:

Treking po soteski sva zaključila še s sprehodom ob reki malo nižje, bližje mestu, tam, kjer se že pojavi zelenje. In bilo bi res zelo lepo, če ne bi bilo med rastlinami ob cesti toliko smeti, pa da ne bi pri vsakem drugem obcestnem grmu se nekdo pokakal... Po celi soteski ob cesti so stojnice z razno šaro in, očitno, trgovci, nekam morajo na wc. Reka, palme in oranžne skale so pa res prečudoviti. 

 Enkrat ko prideš do reki, je res dih jemajoče lepo:

 Bilo je škoda it proč od reke. 

 Se vrnemo nazaj na cesto, ki vodi k skalam.

 Se ustavimo še na kavico na prijetni terasi v senčki – kavica, počitek. Super lep dopoldan.

 Povratek v mesto in hotel (imamo res top lokacijo hotela, med prvimi, ko se vračaš iz soteske).

Ta prvi oranžen z leve je naš hotel. Na zunaj ne zgleda ne vem kaj, ampak noter je res super in prijeten.

 Še razgled s hotelske terase:

Kosilo imamo v drugem hotelu na terasi, tokrat (edini krat v Maroko) imamo pašto pa maroško solato (brez tega ne gre, in je res super dobra) in sadje. 

Po kosilu se odpravimo na pot, sprva nazaj ob oazi do glavne ceste, nato pa dalje po cesto »stotih kasb«.

Nadaljevanje: Ouarzazate - Ait Benhaddou